Jedro

Iz določil ZUP ne izhaja zahteva, da bi moral upravni organ ob preizkusu pritožbe (prvostopenjski organ) oz. pred izdajo odločbe, s katero zavrne pritožbo (drugostopenjski organ), morebiti prejeto izjavo stranke z nasprotnim interesom o pritožbi vselej vročiti tudi pritožniku (in temu omogočiti tudi izjasnitev glede takšne izjave). Ne glede na navedeno sodišče pojasnjuje, da je takšno ravnanje upravnega organa, ob upoštevanju načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, potrebno v primeru, ko namerava organ na podlagi prejete izjasnitve v svoji odločbi dopolniti razloge izpodbijane odločitve, pri tem pa navajati za odločitev pomembna dejstva in okoliščine, glede katerih pritožniku predhodno ni bila dana možnost, da se o njih izjavi. Položaj, v katerem pritožniku še pred izdajo drugostopenjske odločbe to ne bi bilo omogočeno, bi namreč predstavljal kršitev omenjenega načela. Ker bi se v skladu z drugim odstavkom 52. člena ZEN na podlagi dokončne odločbe o evidentiranju parcelacije v zemljiškem katastru ta del meje novih parcel vpisal kot urejen del meje, bi bil tožnik s tem dejansko onemogočen v možnosti ureditve meje med njegovo parcelo 1467/8 in prejšnjo parcelo 1467/12 oziroma sedaj nastalimi novimi parcelami. Navedeno po presoji sodišča posledično pomeni, da bi dopustitev parcelacije parc. št. 1467/12 na način, kot je bila izvedena v predmetni zadevi, tj. brez ureditve celotne meje med navedeno in tožnikovo parcelo št. 1467/8, dejansko pomenila obid določb prvega odstavka 49. člena ZEN, katerega posledica bi bila nedopustna onemogočitev tožnika v možnosti uveljavljanja pravic, ki jih ima v zvezi z urejanjem meje v skladu z ZEN.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi tako, da se odločba Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave Ljubljana, Geodetske pisarne Logatec, št. 02112-126/2019-4 z dne 13. 8. 2019, v 3. točki izreka v delu, ki se nanaša na parcelacijo parc. št. 1467/12, k.o. ..., in na njeno ukinitev, odpravi ter se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek. V preostalem se tožba zavrne.

II. Zahteva prizadete stranke A. A. po povrnitvi stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se v katastrski občini ... kot urejen evidentira del meje parcele 1467/39 s sosednjima parcelama 1467/12 (dotik) in 1907/1 (1. točka izreka), da se v isti katastrski občini kot urejen evidentira del meje parcele 1467/12 s sosednjimi parcelami 1467/8 (2 dotika), 1467/15, 1467/17 in 1907/1 (2. točka izreka), da se v isti katastrski občini v postopku evidentiranja parcelacije ugotovijo naslednje spremembe: ukinjeni parceli 1467/12 in 1467/39 ter nove parcele 1467/40, 1467/41, 1467/42, 1467/43, 1467/44 in 1467/45 (3. točka izreka), da je grafični prikaz urejenih mej in stanja po opravljeni parcelaciji z označenimi zemljiškoknjižnimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga temu aktu (4. točka izreka) ter da stroškov postopka ni (5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil postopek uveden na zahtevo A. A. (v predmetni zadevi in v nadaljevanju prizadeta stranka), ki je lastnica parcel 1467/12 in 1467/39. Lastnik parcele 1467/8 je tožnik. Stranke, z izjemo tožnika, so na mejni obravnavi podpisale izjavo o strinjanju s potekom predlagane meje. Slednji se je obravnave udeležil in se je strinjal s predlaganim potekom meje – dotiki v zemljiškokatastrskih točkah 6656 in 5217, ni pa podpisal zapisnika. Tožnik je na naknadni poziv prvostopenjskega organa podal izjavo o strinjanju s potekom predlagane meje oziroma dotikov. Prvostopenjski organ je preveril, ali podatki o mejah, novih delih mej in parcelah omogočajo njeno evidentiranje ter ugotovil, da je ta pogoj izpolnjen.

3. Toženka je (kot drugostopenjski organ) zavrnila tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Zatrjuje, da je prvostopenjski organ kršil pravila upravnega postopka, ker z odločbo ni v celoti odločil o zahtevku prizadete stranke. Ta je namreč vložila zahtevo za uvedbo postopka evidentiranja urejenih mej (ne pa delov mej) parcele 1467/39 in 1467/12 s sosednjimi parcelami ter parcelacije navedenih parcel (vse k.o. ...). Da je šlo za ureditev mej, ne pa le njihovih delov, je razvidno tudi iz vabila, ki ga je tožnik prejel od izvajalca geodetskih storitev, ki je opravil mejno obravnavo in izdelal elaborat. Tožnik je bil na mejni obravnavi prisoten in je pokazal mejo med parcelama 1467/12 in 1467/8, ki poteka ukrivljeno, po betonski škarpi, ki stoji že več kot 30 let in jo je tožnik, skupaj z njegovim pravnim prednikom (očetom), ves ta čas posedoval in užival. Res je, da se je tožnik na mejni obravnavi strinjal z mejo v točkah 6656 in 5217, saj ti točki ležita na krajiščih betonske škarpe in nista sporni. Sporno pa je, da ni bil ugotovljen celoten potek meje med navedenima parcelama, ta meja pa ostaja neurejena, kar pomeni, da upravni organ ni odločil o celotni zahtevi prizadete stranke. Izpodbijana odločba o tem nima odločitve in ne razlogov, drugostopenjska odločba pa se sklicuje na zapisnik o mejni obravnavi, iz katerega naj bi izhajalo, da se je ta meja že urejala na podlagi dveh elaboratov, prizadeta stranka pa naj bi tako odstopila od ureditve celotne meje med parcelama. Če bi bilo temu tako, bi morala izpodbijana odločba vsebovati ugotovitev o delnem umiku zahtevka. Še bolj sporno pa je, da toženka šteje, da je prizadeta stranka odstopila od celotne ureditve meje, ker naj bi bila ta že urejena z elaboratoma, kar pa ne drži. Če bi to držalo, bi bilo zahtevek prizadete stranke treba zavreči. Dejansko nova parcela, ki naj bi mejila s tožnikovo, predstavlja sporno zemljišče, ki si ga lasti tožnik, saj gre za zemljišče, ki ga omejuje njegova betonska škarpa. To dejstvo je tožnik razbral šele iz obrazložitve drugostopenjske odločbe, saj iz prvostopenjske odločbe ni razvidno. Z nobenim od elaboratov, ki jih navaja drugostopenjska odločba, meja ni urejena. Toženka je povsem prezrla tožnikove navedbe glede opisanega spornega zemljišča (1467/45) ter navedla, da tožnik tekom mejne obravnave in v nadaljnjem postopku ni dokazoval, da bi (novonastalo) zemljišče 1467/45 pripadalo tožnikovi parceli 1467/8, niti ni podal kakršnihkoli ugovorov v takšni smeri. Glede na že navedeno in dejstvo, da gre za zemljišče, ki ga omejuje tožnikova betonska ograja (6. stran obrazložitve drugostopenjske odločbe), je taka obrazložitev zavajajoča in povsem nekritična.

5. Tožnik dalje zatrjuje, da bi bila parcelacija dopustna le v primeru, če bi bila predhodno urejena in evidentirana mejna linija med parcelama 1467/12 in 1467/8. Ker se to ni zgodilo, tožnik ne priznava zemljiško-katastrskih točk 7988, 7987, 7986, 7955, 7954 in 7953. Za te točke tožnik nikdar ni dal soglasja, zato so bile določene samovoljno. Ker predhodno ni bila urejena meja med parcelama 1467/12 in 1467/8, obstaja možnost, da meja med njima poteka onkraj navedenih točk, torej zahodno od zahodne meje novonastale parcele 1467/45. To pa pomeni, da nikakor ni mogoče trditi, da je meja, ki jo označujejo navedene točke, urejena v smislu prvega odstavka 49. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN). Izpodbijana odločba je nezakonita tudi zato, ker zemljiškoknjižni točki ne označujeta dela meje. Na podlagi drugega odstavka 27. člena ZEN je del meje parcele namreč ena ali več daljic, ki omejujejo parcelo, a niso povezane v zaključen poligon, v danem primeru pa ne gre za nobeno daljico, temveč za dve nepovezani točki, tako pa ni mogel biti urejen niti del meje med navedenima parcelama. Stališče toženke, ki navaja, da navedeni točki omejujeta že evidentirani urejeni del parcele 1467/12 tudi s sosednjima parcelama 1467/17 in 1467/15 in predstavljata dve daljici ter da zato delitev parcele 1467/12 tudi na parcelo 1467/45, ki je preostanek parcele 1467/12 oddaljila od parcele 1467/8, ni bila odvisna od slednje parcele, je napačno in v nasprotju z duhom zakona. Zakon dopušča parcelacijo le, če je urejen del meje, ki se je dotika novi del meje, ki nastane z delitvijo. V danem primeru noben del tožnikove meje ni bil urejen, urejeni sta bili le dve točki na meji. Nedopustno je v tem smislu del meje iskati v meji s parcelami drugih lastnikov (1467/15 in 1467/17), saj bi tožnik s tem mejil z novo nastalo parcelo, pri evidentiranju meje s katero pred parcelacijo ni sodeloval. 6. Glede na to, da se je zahteva prizadete stranke nanašala na celotno mejo in da omenjeni točki ne predstavljata dela meje v smislu drugega odstavka 27. člena ZEN, bi moral izvajalec bodisi ugotoviti, da je meja nesporna in jo v celotni liniji evidentirati kot urejeno, v primeru nestrinjanja lastnikov pa ugotoviti sporni prostor in ravnati po določbah ZEN. Enako velja za upravni organ, ki je izdal odločbo, s katero ni v celoti odločil o zahtevi prizadete stranke. Predlog za evidentiranje dela meje med parcelama 1467/12 in 1467/8 bi moral zavrniti ali zavreči, saj je v direktnem nasprotju z navedeno določbo ZEN. Z odločbo se v nasprotju z zakonom evidentira del meje, ki to ne more biti. Če pa bi se vendarle štelo, da je del meje urejen, bi bilo mogoče parcelacijo parcele 1467/12 opraviti le v tistem delu, kjer se ta parcela dotika urejenega dela meje, torej med točkama 5213 in 5217 ter med točkama 6656 in 7234, nikakor pa ne v delu meje med točkama 6656 in 5217. Pred evidentiranjem delitve parcele 1467/12 ni bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 49. člena ZEN. Del meje, ki ga označuje naštetih šest zemljiško-katastrskih točk, ni bil urejen zakonito, pač pa so bile te določene samovoljno. Če bi takšno stanje postalo pravnomočno, bi bila grobo kršena tožnikova pravica ureditve meje med njegovo parcelo in parcelo 1467/12 – pri urejanju te meje bi tožnik namreč naletel na urejeno mejo, ki jo označujejo sporne točke, čeprav s temi ni nikoli soglašal. Lahko pa bi se izkazalo tudi, da se njegova škarpa nahaja na novo nastali parceli 1467/45. Da je temu dejansko tako, izhaja iz drugostopenjske odločbe, v kateri je navedeno, da je bila parcelacija parcele 1467/12 izvedena po obstoječi betonski ograji, tako da ta stoji na novonastali parceli.

7. Iz predstavljenih razlogov je treba izpodbijano odločbo odpraviti. Tožnik ob tem opozarja še na kršitev načela kontradiktornosti v postopku na prvi stopnji – šele iz drugostopenjske odločbe je namreč razbral, da je prizadeta stranka odgovorila na njegovo pritožbo, s čemer prvostopenjski organ tožnika ni seznanil, odgovora prizadete stranke na pritožbo pa do danes ni prejel. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo (v zvezi z drugostopenjsko odločbo) v 2. točki izreka v delu, ki se nanaša na parc. št. 1467/8, k.o. ..., ter v 3. točki izreka v delu, ki se nanaša na parcelacijo parc. št. 1467/12, k.o. ..., in na njeno ukinitev, odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, ki jih priglaša v višini sodne takse za tožbo.

8. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise zadeve.

9. Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo izpostavlja, da je bila zgolj sama tista, ki je imela v postopku položaj predlagateljice, tožnik pa ne more uspeti z navedbami, da ni bilo odločeno o njenem celotnem zahtevku, saj tako ravnanje upravnega organa (tudi če bi s tem povezane navedbe držale) ne posega v tožnikov pravni položaj. To izhaja tudi iz 2. točke izpodbijane odločbe, ki ureja zgolj dve točki dotika s tožnikovo parcelo, glede ostale meje pa ne določa ničesar. Če tožnik želi urediti tudi preostali del meje, lahko to stori z ustrezno zahtevo. Kolikor se nanaša na 2. točko izreka izpodbijane odločbe, tožba tako ne vsebuje utemeljitve pravnega interesa za vložitev in jo je zato v tem delu treba zavreči. 10. Glede parcelacije prizadeta stranka izpostavlja, da se v 3. točki izreka ukinja dve njeni parceli in se ustanovi šest novih, kar ravno tako v ničemer ne posega v pravni položaj tožnika. Materialnopravno zmotno je stališče tožnika, da bi bila parcelacija dopustna le v primeru, če bi bila predhodno urejena in evidentirana celotna mejna linija med parcelama 1467/12 in 1467/8. ZEN v 49. členu določa, da mora biti pred evidentiranjem delitve parcel urejen del meje, ki se je dotika novi del meje, ki nastane z delitvijo. V konkretnem primeru se novi deli meje ne dotikajo morebiti prej neurejenih delov meje (izjema sta dve nesporni mejni točki), zato zakonske omejitve s tem v zvezi ni. Parcelacija nima za posledico urejenosti vseh mej novonastalih parcel, ampak tak status pridobijo samo deli nove meje novih parcel (drugi odstavek 52. člena ZEN). Smisel takšne ureditve je, da z izvedbo parcelacije ni dopustno obiti siceršnje pravne ureditve urejanja meje – če parcelacija ne povzroči spremembe statusa urejenosti meje v razmerju do tretjih parcel (ki niso predmet parcelacije), je razumljivo, da ni nobene potrebe, da se v zvezi s takimi mejami zahteva njihova predhodna urejenost. V konkretnem primeru to pomeni, da del meje med točkama 5217 in 6656 parcele 1476/8 in parcelo 1467/45 (prej 1467/12) ohrani enak status kot prej, saj se z vidika same meje zaradi parcelacije ni spremenilo nič, razen tega, da je „stara“ meja sedaj meja z novonastalo parcelo. Tožbene navedbe verjetno temeljijo na materialnopravno zmotnem prepričanju, da ima v konkretnem primeru izvedena parcelacija za posledico tudi ureditev meje med parcelo 1476/8 in parcelo 1467/45, kar pa ne drži. Tožnik ima pravico do sodelovanja zgolj v postopkih, ki se tičejo meja njegove parcele, ta parcelacija pa se tiče zgolj dveh za tožnika nespornih točk (5217 in 6656). V tožbi ni navedb, ki bi izvedbo parcelacije v konkretnem primeru kakorkoli povezovale s posegom v tožnikova upravičenja, zato je treba tožbo tudi v tem delu zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči. 11. Meja tožnikove parcele 1476/8 med točkama 5217 in 6656 ni bila predmet urejanja z izpodbijano odločbo, s slednjo se status te meje tudi ni v ničemer spremenil. Omenjanje spora glede te meje je tako v celoti brezpredmetno. Prizadeta stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrže, podredno zavrne, tožniku naj naloži tudi povračilo njenih stroškov postopka.

12. V nadaljnji vlogi tožnik vztraja pri navedbah ter prereka navedbe prizadete stranke. Izpostavlja, da sta upravna organa sledila trditvam prizadete stranke, da tožnikova škarpa stoji na njenem zemljišču, toženka pa je tako prejudicirala mejo, za katero trdi, da se v tem postopku ni obravnavala. Navedbe prizadete stranke v odgovoru na tožbo so v nasprotju z njenimi predhodnimi navedbami v odgovoru na pritožbo kot tudi z obrazložitvijo drugostopenjske odločbe.

13. Sodišče je dne 18. 8. 2022 izvedlo glavno obravnavo, ki sta se jo udeležila tožnik (osebno in po pooblaščenki) ter stranka z interesom B. B. Ostale stranke se glavne obravnave niso udeležile, vsa vabila so izkazana. Tožnik je na glavni obravnavi v bistvenem vztrajal pri že podanih navedbah in dokaznih predlogih. Stranka z interesom B. B. je na glavni obravnavi pojasnila, da je bila škarpa zgrajena pred letom 1985 in je ves čas v uporabi tožnika. Novi lastniki, so bili ob nakupu jasno seznanjeni s potekom meje in lastništvom.

14. Sodišče je v dokaznem postopku ugodilo dokaznim predlogom tožnika ter vpogledalo v listine, ki so priloga tožbe na list. št. A2 (drugostopenjska odločba), A3 (izpodbijana odločba), A4 (tožnikova pritožba), A6 (kopija poštne ovojnice), ter v upravni spis zadeve. Dokazne predloge tožnika po vpogledu v elaborata IDPOS 803 in IDPOS 6160, v upravni spis št. 90312-9/2000 (GURS, OGU Ljubljana, Izpostava Vrhnika) ter po vpogledu v dopis tožnika GURS, OGU Ljubljana, Izpostava Vrhnika, z dne 5. 6. 2000 (priloga tožbe na list. št. A5), je sodišče zavrnilo. Sodišče je namreč štelo, da meja med tožnikovo nepremičnino parc. št. 1467/8 ter nepremičnino prizadete stranke parc. št. 1467/12 pred izvedbo obravnavanega upravnega postopka ni bila urejena. Nasprotno ne izhaja niti iz navedb strank v postopku (tožnik je v tožbi in na glavni obravnavi zatrjeval, da meja ni bila urejena, ostale stranke pa tega niso prerekale) niti iz upravnega spisa - tudi iz zapisnika mejne obravnave z dne 20. 12. 2018, ki ga s tem v zvezi izpostavlja tožnik, izhaja, da se je meja med navedenima parcelama „urejala na podlagi elaborata IDPOS 803 in IDPOS 6160“, ne pa, da je bila meja tudi dejansko urejena (takšna vsebina zapisnika je povzeta tudi v drugostopenjski odločbi). Ob upoštevanju navedenega je sodišče dokazna predloga tožnika po vpogledu v elaborata IDPOS 803 in IDPOS 6160, usmerjena v dokazovanje navedenega dejstva, zavrnilo kot nepotrebna. Kolikor je tožnik navedena dokazna predloga, enako kot dokazna predloga po vpogledu v upravni spis št. 90312-9/2000 (GURS, OGU Ljubljana, Izpostava Vrhnika) ter v dopis tožnika GURS, OGU Ljubljana, Izpostava Vrhnika, z dne 5. 6. 2000, predlagal v dokazovanje poteka predhodnih postopkov urejanja meje med navedenima nepremičninama, pa sodišče sodi, da s tem povezana dejstva za odločitev v predmetni zadevi niso relevantna, zato je kot nerelevantne zavrnilo tudi dokazne predloge, usmerjene v njihovo dokazovanje. Tožnik zavrnitvi dokaznih predlogov na glavni obravnavi ni nasprotoval. **K I. točki izreka:**

15. Tožba je delno utemeljena.

16. V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti (dela) izpodbijane odločbe, s katero je prvostopenjski organ odločil, da se kot urejen evidentira del meje parcele 1467/12 s parcelo 1467/8 (2 dotika) ter da se v postopku evidentiranja parcelacije ugotovi ukinitev parcel 1467/12 in 1467/39 ter nove parcele 1467/40, 1467/41, 1467/42, 1467/43, 1467/44 in 1467/45 (vse navedene parcele so v k. o. ...).

17. Tožnik v tožbi v bistvenem zatrjuje, da je bilo z izpodbijano odločbo poseženo v njegove pravice, saj parcelacija (na katero se nanaša 3. točka izreka izpodbijane odločbe) ne bi smela biti izvedena brez predhodne ureditve celotne (za tožnika sporne) meje med parc. št. 1467/8 (v njegovi lasti) in parc. št. 1467/12 (v lasti prizadete stranke). Slednja je bila z izpodbijano odločbo urejena zgolj v dveh točkah (del 2. točke izreka izpodbijane odločbe), kar je v neskladju s postavljeno zahtevo in določili ZEN. Tožnik obenem zatrjuje tudi, da je bilo v postopku kršeno načelo kontradiktornosti, saj ni bil seznanjen s tem, da je prizadeta stranka odgovorila na njegovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo, niti njenega odgovora ni prejel. 18. Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik vlaga tožbo zoper dela 2. in 3. točke izreka izpodbijane odločbe ter zatrjuje, da je odločba v teh delih nezakonita. Tožnik v tožbi zatrjuje več kršitev, do katerih naj bi prišlo v postopku (v katerem je bil udeležen kot stranka) in zaradi katerih je bilo po njegovih zatrjevanjih nezakonito poseženo v pravice, ki jih ima v skladu z ZEN kot lastnik nepremičnine parc. št. 1467/8, na katero se nanaša evidentiranje urejene meje in na katero (sledeč tožniku) vpliva tudi evidentiranje parcelacije in ukinitve parcel. Tožnik po presoji sodišča v tožbi tako uveljavlja svoje pravice, predlogu prizadete stranke, naj se tožba iz razloga po 3. točki prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrže, pa ni mogoče slediti. Ker so presoji sodišča izpolnjene tudi ostale procesne predpostavke, je sodišče v nadaljevanju pristopilo k vsebinski obravnavi tožbe.

19. Sodišče je v okviru te najprej obravnavalo tožbeni očitek o kršitvi načela zaslišanja stranke (načela kontradiktornosti), saj predstavlja takšna kršitev, če je podana, absolutno bistveno kršitev postopka.

20. Iz prvega odstavka 241. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) izhaja, da mora organ, ki je izdal odločbo, v primeru, če pritožbe ne zavrže po 240. členu ZUP, to poslati morebitnim strankam z nasprotnimi interesi in jim določiti rok, da se izrečejo o pritožbi in morebitnih novih dejstvih in dokazih. Ta ne sme biti krajši od osem dni in ne daljši od 15 dni. Morebitno odločbo po 242., 243. in 244. členu tega zakona lahko organ izda šele potem, ko prejme odgovor stranke z nasprotnimi interesi oziroma, ko se izteče rok za ta odgovor. Podobno iz četrtega odstavka 246. člena ZUP izhaja, da organ druge stopnje pošlje pritožbo v odgovor morebitni stranki z nasprotnimi interesi in ji določi rok za odgovor, če tega ni storil že organ prve stopnje. Odločbo, s katero odpravi odločbo, lahko izda šele po prejemu odgovora oziroma po izteku roka za odgovor.

21. Iz citiranih zakonskih določil izhaja, da lahko prvostopenjski organ odločbo po 242., 243. in 244. ZUP (tj. novo odločbo, s katero nadomesti odločbo, ki se izpodbija s pritožbo), drugostopenjski organ pa odločbo, s katero odpravi izpodbijano odločbo, izda šele po tem, ko je bila stranki z nasprotnim interesom dana možnost, da se izjavi glede pritožbe. Iz določil ZUP pa ne izhaja zahteva, da bi moral upravni organ ob preizkusu pritožbe (prvostopenjski organ) oz. pred izdajo odločbe, s katero zavrne pritožbo (drugostopenjski organ), morebiti prejeto izjavo stranke z nasprotnim interesom o pritožbi vselej vročiti tudi pritožniku (in temu omogočiti tudi izjasnitev glede takšne izjave). Ne glede na navedeno sodišče pojasnjuje, da je takšno ravnanje upravnega organa, ob upoštevanju načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, potrebno v primeru, ko namerava organ na podlagi prejete izjasnitve v svoji odločbi dopolniti razloge izpodbijane odločitve, pri tem pa navajati za odločitev pomembna dejstva in okoliščine, glede katerih pritožniku predhodno ni bila dana možnost, da se o njih izjavi. Položaj, v katerem pritožniku še pred izdajo drugostopenjske odločbe to ne bi bilo omogočeno, bi namreč predstavljal kršitev omenjenega načela.

22. Tožnik v tožbi zgolj pavšalno zatrjuje, da je šele iz drugostopenjske odločbe razbral, da je prizadeta stranka odgovorila na njegovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo ter da njenega odgovora ni prejel, vendar pa zgolj s takšnimi navedbami (tudi ob upoštevanju dejstva, da je v drugostopenjski odločbi odgovor prizadete stranke na pritožbo obširno povzet) kršitve pravice do izjave (oziroma kršitve načela kontradiktonosti) ne uspe izkazati. Tožnik namreč niti ne zatrjuje, da se toženkina (drugostopenjska) odločba opira na dejstva in okoliščine, ki bi izhajala iz odgovora na pritožbo, ki ga je podala prizadeta stranka in glede katerih tožniku ne bi bila dana možnost izjave. S tem povezani tožbeni očitki tako niso utemeljeni.

23. V nadaljevanju je sodišče obravnavalo tožbo v delu, v katerem tožnik izpodbija 2. točko izreka izpodbijane odločbe (v delu, ki se nanaša na parc. št. 1467/8, k.o....). Z 2. točko izreka izpodbijane odločbe je prvostopenjski organ (kot že navedeno) odločil, da se v k. o. ... kot urejen evidentira del meje parcele 1467/12 s sosednjimi parcelami 1467/8 (2 dotika), 1467/15, 1467/17 in 1907/1. Sodišče vezano na navedeno ugotavlja, da je tožnik v času upravnega postopka (s pisno izjavo z dne 23. 7. 2019) izrecno izjavil, da se „strinja s potekom dela meje parcele 1467/8 s sosednjo parcelo 1467/12 (dotik 2x), 1467/17 (dotik) in 1467/15 (dotik), kot jo je na mejni obravnavi uredilo geodetsko podjetje“. Tudi iz zapisnika mejne obravnave z dne 30. 12. 2018 (ki ga tožnik sicer ni podpisal) izhaja, da se je meja med parcelama 1467/8 ter 1467/12 urejala le v točki 6656 in v točki 5217, „kjer je doseženo soglasje glede poteka katastrske meje“, česar tožnik ne prereka. Nenazadnje pa tožnik tudi v tožbi izrecno navaja, da se je strinjal z zemljiško-katastrskima točkama 6656 in 5217, ki nista sporni. ZEN v drugem odstavku 40. člena določa, da v primeru, če geodetska uprava ugotovi, da elaborat ureditve meje izpolnjuje vse pogoje iz prvega odstavka 35. člena tega zakona in ni zahtevana dopolnitev elaborata ter da so se mejne obravnave udeležili vsi lastniki in s predlagano mejo soglašajo, po skrajšanem ugotovitvenem postopku izda odločbo o evidentiranju urejene meje. Ob upoštevanju dejstva, da sta s potekom dela meje parcele 1467/8 s sosednjo parcelo 1467/12 v točkah 6656 in 5217 soglašala oba lastnika, ki sta se tudi udeležila mejne obravnave, je prvostopenjski organ utemeljeno odločil, da se navedeni del meje evidentira kot urejen.

24. Na navedeno ne more v ničemer vplivati tožnikovo sklicevanje na drugi odstavek 27. člena ZEN (ki določa, da je del meje parcele ena ali več daljic, ki omejujejo parcelo, a niso povezane v zaključen poligon, krajišča daljic so zemljiško-katastrske točke, del meje parcele pa razmejuje zemljišče parcele od zemljišča ene ali več sosednjih parcel). Ni namreč mogoče spregledati, da zemljiško-katastrska točka 5217 (poleg tega, da ta točka leži na meji parc. št. 1467/12 s tožnikovo parc. št. 1467/8) predstavlja tudi krajišče daljice, ki poteka med navedeno točko in točko 5213, ter tako mejo med parc. št. 1467/12 in 1467/17, zemljiško-katastrska točka 6656 (ki ravno tako leži na meji parc. št. 1467/12 s tožnikovo parc. št. 1467/8) pa predstavlja krajišče daljice, ki poteka med navedeno točko in točko 7234, ter tako mejo med parcelama 1467/12 in 1467/15. Obe navedeni meji sta tudi predmet evidentiranja urejene meje z izpodbijano odločbo (2. točka izreka), tožnikovim navedbam o tem, da so bile z izpodbijano odločbo namesto mej (v smislu drugega odstavka 27. člena ZEN) določene zgolj zemljiško-katastrske točke, pa že iz tega razloga ni mogoče slediti.

25. Slediti pa ni mogoče niti tožbenim očitkom tožnika, da je prvostopenjski organ nedopustno odločil zgolj o delu zahtevka prizadete stranke, saj je slednja zahtevala ureditev celotne meje med parcelama 1467/12 ter 1467/8. ZEN v 28. členu določa, da se postopek evidentiranja urejene meje uvede na zahtevo lastnika parcele (prvi odstavek), lastniki parcel, ki po zemljiškokatastrskem načrtu ali po zemljiškokatastrskem prikazu mejijo ali se dotikajo meje, ki se ureja v postopku urejanja meje, pa so stranke v postopku urejanja meje in v postopku evidentiranja urejene meje (drugi odstavka 28. člena). V predmetni zadevi je nosilka zahtevka za evidentiranje urejene meje prizadeta stranka. Tožnik ima, kot lastnik sosednje parcele, v predmetnem postopku evidentiranja urejene meje položaj stranke in pravice, kot mu jih daje ZEN. Vendar pa zaradi takšnega položaja tožnik ni postal nosilec zahteve za ureditev evidentiranje urejene meje, tako pa tudi ne more uspešno ugovarjati, da o zahtevi (ki je sam ni postavil) ni bilo v celoti odločeno. Kolikor pa se tožnikove s tem povezane navedbe navezujejo na tožbeni očitek, da evidentiranja parcelacije ni bilo dopustno izvesti brez ureditve celotne meje med navedenima parcelama, se sodišče do teh opredeljuje v nadaljevanju.

26. V nadaljevanju je sodišče tako obravnavalo tožbo v delu, v katerem tožnik izpodbija 3. točko izreka izpodbijane odločbe (v delu, ki se nanaša na parc. št. 1467/12, k.o. ...). ZEN v prvem odstavku 49. člena določa, da mora biti pred evidentiranjem delitve parcele urejen del meje, ki se je dotika novi del meje, ki nastane z delitvijo. Del meje, ki mora biti urejen pred evidentiranjem delitve parcele, je del meje iz drugega odstavka 27. člena tega zakona. V drugem odstavku 52. člena pa ZEN določa, da se na podlagi dokončne odločbe o evidentiranju parcelacije v zemljiškem katastru vpiše nov del meje nove parcele kot urejen del meje, razen v primeru iz četrtega odstavka 49. člena tega zakona.

27. Sodišče vezano na navedeno najprej ponavlja, da meja med tožnikovo parc. št. 1467/8 in parc. št. 1467/12 pred izvedbo predmetnega upravnega postopka ni bila urejena, z izpodbijano odločbo pa je bila urejena meja med navedenima parcelama v točkah 6656 in 5217. 28. Sodišče dalje ugotavlja, da je bila v okviru izvedene parcelacije parcela 1467/12 razdeljena na parcelo 1467/45, ki sledeč izpodbijani odločbi sedaj meji na tožnikovo parcelo 1467/8, preostanek te parcele pa je bil združen s parcelo 1467/39. Združena parcela je bila nato razdeljena na nove parcele št. 1467/40, 1467/41, 1467/42, 1467/43, 1467/44 in 1467/45. Za namen izvedbe navedenega so bile na meji teh parcel s parc. št. 1467/45 določene zemljiško-katastrske točke 7988, 7987, 7986, 7955, 7954 ter 7953, ki ločujejo navedene parcele, hkrati pa predstavljajo tudi točke na meji med navedenimi parcelami in parc. št. 1467/45. 29. Sodišče pritrjuje tožniku v njegovem očitku, da navedena parcelacija ne bi smela biti izvedena brez predhodne ureditve meje med parcelama 1467/8 in 1467/12. Iz zapisnika o mejni obravnavi izhaja, da je bila parcelacija parc. št. 1467/12 izvedena tako, da „obstoječa betonska ograja stoji na novonastali parceli“, tj. na parc. št. 1467/45. Kot utemeljeno izpostavlja tožnik, iz zapisnika o mejni obravnavi jasno izhaja njegovo nestrinjanje s potekom meje med točkama 6656 in 5217, že v pritožbi zoper izpodbijano odločbo pa je tožnik zatrjeval, da meja med parcelama 1467/12 in 1467/8 poteka po ukrivljeni liniji, po betonski škarpi, ki je v njegovi lasti (in torej ne v lasti prizadete stranke, na novo odmerjeno parcelo katere je bila z izpodbijano odločbo umeščena). Napačna je v tej zvezi ugotovitev toženke, da tožnik „tekom mejne obravnave in tudi sicer v nadaljnjem postopku“ ni podal kakršnihkoli ugovorov v smeri, da bi bilo zemljišče, ki pomeni po izvedeni parcelaciji novonastalo parcelo 1467/45, pripadajoče parceli 1467/8 – tožnik je namreč z izraženim nestrinjanjem s potekom meje med točkama 6656 in 5217 ter zatrjevanjem, da je škarpa, ki poteka med navedenima točkama in je z izpodbijano odločbo umeščena na parc. št. 1467/45, njegova, zatrjeval prav to. Ob zapisanem pa tožnik utemeljeno izpostavlja tudi, da iz razloga, ker meja med parc. št. 1467/12 in 1467/8 pred izvedbo parcelacije ni bila urejena, ni mogoče izključiti, da dejanska meja med navedenima parcelama poteka prek meje med novonastalo parc. št. 1467/45 ter novonastalimi parc. št. 1467/40, 1467/41, 1467/42, 1467/43, 1467/44 in 1467/45. Ker bi se v skladu z drugim odstavkom 52. člena ZEN na podlagi dokončne odločbe o evidentiranju parcelacije v zemljiškem katastru ta del meje novih parcel vpisal kot urejen del meje, bi bil tožnik s tem dejansko onemogočen v možnosti ureditve meje med njegovo parcelo 1467/8 in prejšnjo parcelo 1467/12 oziroma sedaj nastalimi novimi parcelami. Navedeno po presoji sodišča posledično pomeni, da bi dopustitev parcelacije parc. št. 1467/12 na način, kot je bila izvedena v predmetni zadevi, tj. brez ureditve celotne meje med navedeno in tožnikovo parcelo št. 1467/8, dejansko pomenila obid določb prvega odstavka 49. člena ZEN, katerega posledica bi bila nedopustna onemogočitev tožnika v možnosti uveljavljanja pravic, ki jih ima v zvezi z urejanjem meje v skladu z ZEN.

30. Sodišče v povzetku navedenega sodi, da je pri evidentiranju parcelacije in ukinitvi parcele 1467/12, o kateri je odločeno v izpodbijanem delu 3. točke izreka izpodbijane odločbe, prvostopenjski organ napačno uporabil materialno pravo. Določbo prvega odstavka 49. člena ZEN je namreč treba v okoliščinah konkretne zadeve razlagati na način, da mora biti pred evidentiranjem delitve parc. št. 1467/12 in ukinitvijo te parcele urejena celotna meja med navedeno parcelo in parc. št. 1467/8. Iz predstavljenih razlogov je sodišče, na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, tožbi delno ugodilo, izpodbijano odločbo v 3. točki izreka v delu, ki se nanaša na parcelacijo parc. št. 1467/12, k.o. ..., in njeno ukinitev, odpravilo ter zadevo v tem delu vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Slednji je v ponovnem postopku vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

31. V preostalem delu je sodišče tožbo iz razlogov, predstavljenih v točkah 19 do 25 obrazložitve te sodbe, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

32. Tožnik je v tožbi sicer navedel, da zahteva povrnitev stroškov postopka, a je te priglasil zgolj v obsegu sodne takse. Ker bo slednja v skladu Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife ZST-1), sodišče o tožnikovih stroških postopka ni odločalo.

**K II. točki izreka:**

33. Povrnitev stroškov je zahtevala tudi prizadeta stranka.

34. Iz 19. člena ZUS-1 izhaja, da imajo tam navedene osebe, ki niso glavne stranke v upravnem sporu, pravico udeleževati se postopka. Ker v ZUS-1 obenem ni urejeno vprašanje povrnitve stroškov, ki jih imajo te osebe zaradi sodelovanja v postopku, je potrebno glede tega vprašanja, v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS-11. 35. Po prvem odstavku 154. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. V skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni.

36. Prizadeta stranka objektivno gledano s svojim predlogom, da se tožba v delu, ki se nanaša na 3. točko izreka izpodbijane odločbe, zavrže oz. kot neutemeljena zavrne, ni uspela - sodišče je tožbi namreč delno ugodilo in izpodbijano odločbo v tem delu odpravilo. Sodišče v preostalem delu tožbo zavrnilo, vendar sodi, da priglašeni stroški prizadete stranke v tem delu niso bili potrebni, saj prizadeta stranka s svojimi navedbami ni prispevala k razjasnitvi zadeve oziroma ni vplivala na odločitev sodišča. Sodišče je zato stroškovni zahtevek prizadete stranke zavrnilo.

1 Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu, I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013, in sklepu, I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015