Jedro

Kaznivo dejanje poškodovanje tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 se lahko stori le z obema oblikama naklepa, torej tedaj, ko se storilec zaveda svojega dejanja in ga hoče storiti (direktni naklep), ali ko se storilec zaveda, da lahko stori dejanje, pa v to privoli (eventualni naklep). Opis dejanja, kot ga vsebujeta obtožni predlog in njegova dopolnitev po pravilni presoji sodišča prve stopnje glede tega ni dovolj konkreten in jasen, pa je zato pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da iz njega niso razvidni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, ki bi ga naj storil osumljeni. Iz opisa ne izhaja, da naj bi osumljenec naklepno poškodoval osebni avto oškodovanca kot tožilca. V opisu je navedeno zgolj to, da bi naj osumljenec, ko se je peš odpravil proti poštnemu nabiralniku, pritrjenemu na vhodna vrata hiše M. 26, z levo nogo (v predelu od stopala do stegna) zadel v brizgalko za pranje levega žarometa osebnega avtomobila, ki je bil parkiran na parkirnem prostoru na navedenem naslovu. Tak opis dopušča tudi nehoteno poškodbo osebnega avtomobila.

Izrek

I. Pritožba oškodovanca kot tožilca M. E. se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sklepom I Kr 56608/2017 z dne 6. 7. 2018 na podlagi tretjega odstavka 76. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo vlogo oškodovanca kot tožilca M. E. , ki jo je vložil dne 14. 12. 2017 in dopolnil dne 10. 2. 2018. 2. Zoper ta sklep se je pritožil oškodovanec kot tožilec, ki z odločitvijo sodišča prve stopnje ne oglaša. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in na podlagi njegovega obtožnega predloga D. P. spozna za krivega očitanega mu kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 ter mu izreče denarno kazen v višini 285,49 EUR, ki jo naj nakaže oškodovancu kot tožilcu na njegov transakcijski račun pri Delavski hranilnici, Poslovni enoti Slovenj Gradec.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Z napadenim sklepom je sodišče prve stopnje vlogo oškodovanca kot tožilca, ki jo je podal dne 14. 12. 2017 in jo naslovil kot obtožni predlog zoper D. P. , zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena ter jo dopolnil dne 10. 2. 2018, na podlagi tretjega odstavka 76. člena ZKP utemeljeno zavrglo, in sicer, kot je to razbrati iz razlogov sklepa, kjer je ugotovila, da ni podan utemeljen sum, da bi D. P. storil v obtožnem predlogu navedeno dejanje, ker opis dejanja ni jasen in dovolj konkreten, da bi iz njega bili razvidni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, ki bi ga naj storil osumljeni in ker oškodovanec kot tožilec ne predlaga, kateri dokazi bi se naj izvedli na glavni obravnavi (zaslišanje obdolženca, oškodovanca ter morebitnih prič). S temi razlogi prvostopnega sodišča pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih sprejema kot pravilne ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, v zvezi s pritožbenimi izvajanji oškodovanca kot tožilca pa dodaja:

5. Oškodovanec kot tožilec nima prav, ko skuša prepričati v zmotnost in nepravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Pritožbeno zatrjevanje, da njegovo vlogo z dne 14. 12. 2017 napačno šteje za nadaljevanje kazenskega pregona, ni pravilno. Spregleda, da je glede dejanja, ki ga v obtožnem predlogu očita D. P. , dne 16. 3. 2017 na Policijski postaji Slovenj Gradec podal kazensko ovadbo zoper neznanega storilca, še pred tem pa dne 13. 3. 2017 na zapisnik podal ustno ovadbo oziroma predlog za pregon, prav tako zoper neznanega storilca, ki bi naj dne 3. 3. 2017 med 07.00 in 09.00 uro na dvorišču stanovanjske hiše v 1M. 26 v Slovenj Gradcu na neznan način poškodoval brizgalke za pranje žarometov na njegovem osebnem avtomobilu. S sklepom Okrožnega državnega tožilstva v Slovenj Gradcu Kp/22472/2017 z dne 28. 11. 2017 je pristojna okrožna državna tožilka njegovo kazensko ovadbo na podlagi prvega odstavka 161. člena ZKP zavrgla, ker ni podan utemeljen sum, da je osumljenec storil naznanjeno kaznivo dejanje. Oškodovanec kot tožilec je skladno s pravnim poukom, navedenim v sklepu o zavrženju kazenske ovadbe, dne 14. 12. 2017 na Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu podal vlogo, ki jo je naslovil kot obtožni predlog zoper D. P. . S tem je nadaljeval kazenski pregon, ki ga je sprožil z vloženo kazensko ovadbo. Zato pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje njegovo vlogo z dne 14. 12. 2017 napačno štelo za nadaljevanje kazenskega postopka, ni pravilno.

6. Pritožbena izvajanja, da sodnica, ki je izdala napadeni sklep, ni prepoznala potrebnih podatkov iz obtožnega predloga in da so v predlogu z dne 14. 12. 2017 vsi podatki, zahtevani v tretjem odstavku 168. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 186. člena oziroma prvim odstavkom 434. člena ZKP ter je bila preiskava ustavljena zaradi nesposobnosti okrožne državne tožilke, ker ni bila sposobna prepoznati dokazov in pravilno navesti podatkov vključenih oseb, so povsem zgrešena in kažejo na nepoznavanje prava oškodovanca kot tožilca. Določbi tretjega odstavka 168. člena in drugega odstavka 186. člena ZKP se nanašata na preiskavo, ki pa v obravnavani zadevi ni bila uvedena. Zato je tudi povsem neutemeljen očitek pritožbe, namenjen prvostopni sodnici, enako pa velja za pritožbeni očitek okrožni državni tožilki, ki da je kriva, da je bila preiskava zoper osumljenca ustavljena.

7. Kaznivo dejanje poškodovanje tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 se lahko stori le z obema oblikama naklepa, torej tedaj, ko se storilec zaveda svojega dejanja in ga hoče storiti (direktni naklep), ali ko se storilec zaveda, da lahko stori dejanje, pa v to privoli (eventualni naklep). Opis dejanja, kot ga vsebujeta obtožni predlog in njegova dopolnitev po pravilni presoji sodišča prve stopnje glede tega ni dovolj konkreten in jasen, pa je zato pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da iz njega niso razvidni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, ki bi ga naj storil osumljeni. Iz opisa ne izhaja, da naj bi osumljenec naklepno poškodoval osebni avto oškodovanca kot tožilca. V opisu je navedeno zgolj to, da bi naj osumljenec, ko se je peš odpravil proti poštnemu nabiralniku, pritrjenemu na vhodna vrata hiše M. 26, z levo nogo (v predelu od stopala do stegna) zadel v brizgalko za pranje levega žarometa osebnega avtomobila, ki je bil parkiran na parkirnem prostoru na navedenem naslovu. Tak opis dopušča tudi nehoteno poškodbo osebnega avtomobila. Ob navedenem ni prezreti, da je oškodovanec kot tožilec na zapisnik o podani ustni ovadbi dne 13. 3. 2017 navedel, da je osebni avto poškodoval neznani storilec na neznan način, enako je zapisano tudi v kazenski ovadbi Policijske postaje Slovenj Gradec z dne 16. 3. 2017. Torej tudi tedaj, kakor v opisu dejanja v obtožnem predlogu in njegovi dopolnitvi, oškodovanec kot tožilec ni zatrjeval in ne zatrjuje, da je storilec to storil naklepno, z namenom, da osebni avto poškoduje.

8. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da podatki in dokazi, na katere se oškodovanec kot tožilec sklicuje v svojih vlogah, ne dajejo podlage za ugotovitev, da bi bil D. P. utemeljeno osumljen storitve očitanega kaznivega dejanja ter da se kazenski postopek zoper določeno osebo lahko uvede zgolj tedaj, ko obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje. Oškodovanec kot tožilec je podal kazensko ovadbo zoper neznanega storilca, v njej navedel, da je na neznan način poškodoval osebni avto, navedel pa je tudi dvourni časovni okvir (od 07.00 - 09.00), v katerem bi naj prišlo do poškodbe osebnega avtomobila. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da oškodovanec kot tožilec zgolj domneva, da je storilec dejanja D. P., in sicer iz razloga, ker je kritičnega dne raznašal pošto po M. ulici v Slovenj Gradcu. Domneva pa ne zadosti dokaznemu standardu obstoja utemeljenega suma, ki je potreben, da se zoper določeno osebo vloži obtožni predlog. Zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da niso podani zakonski pogoji za vložitev tega akta zoper D. P. , pravilna. Enako pa velja tudi za ugotovitev, da oškodovanec kot tožilec ni predlagal dokazov, ki bi se naj izvedli na glavni obravnavi, z izjemo vpogleda v priložene fotografije poškodovanega vozila in v njegovo pisno korespondenco z zavarovalnico G. in P. S., kar pa ne zadostuje za izvedbo dokaznega postopka, ki je podlaga za izrek sodbe.

9. Po obrazloženem je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da obtožni predlog in njegova dopolnitev ne vsebujeta vseh potrebnih elementov, ki jih obtožni predlog mora imeti (prvi odstavek 434. člena ZKP), kakor tudi, da v zbranem dokaznem gradivu ni najti zanesljive podlage za obstoj utemeljenega suma, da je D. P. storil dejanje, ki se mu očita. Vsled tega je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, kot je razvidno iz izreka napadenega sklepa. Obširna pritožbena izvajanja oškodovanca kot tožilca, v katerih podaja lastno, laično presojo obtožnega akta, ki ga je vložil zoper osumljenca, in oceno, da ima vse obvezne sestavine iz prvega odstavka 434. člena ZKP ter da zbrani podatki utemeljujejo sum, da je D. P. storil kaznivo dejanje, ki mu ga očita, pravilnosti napadenega sklepa ne more omajati, saj so rezultat nepravilne presoje oškodovanca kot tožilca in njegovega nedojemanja zahtev, ki jih vloga, kot je obtožni predlog, mora obsegati, da je sposobna za obravnavo na sodišču. 10. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

11. Izrek o plačilu sodne takse je posledica neuspele pritožbe oškodovanca kot tožilca in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in drugega odstavka 96. člena ZKP, sodna taksa pa je odmerjena po Zakonu o sodnih taksah in tarifni številki 74013 Taksne tarife.