Jedro

Za uporabo 5. člena ZDen pa je potrebno, da gre za silo, zvijačo ali grožnjo prav v sklenitveni fazi pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je predlagateljevo zahtevo za denacionalizacijo zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbo predlagatelja zavrnilo in prvostopni sklep potrdilo.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je vložil revizijo predlagatelj zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče oba sklepa razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. V reviziji trdi, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili Zden in s tem spravili predlagatelja v neenakopraven položaj z ostalimi upravičenci v denacionalizacijskih postopkih. Iz listin v spisu po njegovem mnenju nedvomno izhaja, da ni prišlo do prehoda nepremičnin pok. F. Ž. v družbeno lastnino zaradi namena daritve nepremičnin, kot to formalno izhaja iz pogodb z dne 4.3.1966. Sodišči sta ugotovili, da je bila prava volja strank sklenitev dogovora o preživljanju, do katerega pa nikoli ni prišlo. Šlo je torej za zvijačno ravnanje državnega organa, kar pomeni, da so izpolnjeni pogoji po 5. členu Zden. Predlagatelj ob tem ni pridobil ob sklenitvi pogodbe prav nobene koristi in je bil tako ogoljufan. Čeprav Odlok občine o preživninskem varstvu kmetov in Zakon o proračunih in financiranju samostojnih zavodov nista navedena v seznamu predpisov, ki jih navaja 3. člen Zden, pa spadata ta dva predpisa v okvir določila 4. člena Zden. To pa zato, ker sta bila predpisa izdana pred uveljavitvijo Ustave iz leta 1963 in ker je bilo premoženje pok. Ž.neodplačno podržavljeno. Zato bi sodišči morali zavzeti stališče do trditev predlagatelja, da je prišlo do prenosa nepremičnin v družbeno lastnino zaradi zvijače državnega organa.

Temelj za vrnitev nepremičnin je tudi 4. člen Zden in ne le 5. člen. Poudarja še, da kljub namenu pok. Ž., da sklene pogodbo o preživljanju, takšna pogodba ni bila sklenjena. Če bi bila, bi šlo dejansko za odplačen pravni posel, iz katerega bi lahko pokojni uveljavljal svoje pravice. Kljub namenu, da pridobi pravico do preživljanja, pa je bila vendarle sklenjena darilna pogodba, iz katere pa pokojni ni mogel in ne bi mogel uveljavljati pravic do preživljanja. Zato ni mogoče govoriti o odplačnem prehodu lastninske pravice v družbeno lastnino. Pa tudi če bi šlo za odplačni prenos, predlagatelj opozarja, da je v 90. členu Zden določeno, da gre za neodplačen prenos tudi takrat, ko odškodnina ne presega 30% vrednosti premoženja, ki je prešlo v družbeno lastnino. Še toliko bolj mora zato ta člen veljati tudi za pravne posle, na podlagi katerih upravičenec ni dobil prav ničesar.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotnim udeležencem, ki nanjo niso odgovorili (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP v povezavi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, Ur.l. SRS, št. 30/80, v nadaljevanju ZNP in 1. odstavkom 56. člena Zakona o denacionalizaciji, Ur.l. RS, št. 27/91 in 31/93, v nadaljevanju Zden).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je o denacionalizacijski zahtevi predlagatelja v tem postopku že odločalo. V svojem razveljavitvenem sklepu z dne 27.10.1994 je razložilo, v čem je povezava med 3., 4. in 5. členom Zden. Ugotovilo je, da je pri uporabi navedenih določb pomemben časovni okvir veljavnosti predpisov, ki so bili neposredna ali posredna podlaga za prisilno podržavljenje. Zato je prvostopnemu sodišču naložilo, da naj še ugotovi, ali sta bili tudi darilni pogodbi z dne 3.4.1966 morda sklenjeni zaradi grožnje s prisilnim podržavljenjem po katerem od predpisov iz 3. oz. 4. člena Zden.

Sodišči druge in prve stopnje sta v ponovnem postopku ugotovili, da pogodbi nista temeljili na nobenem od teh predpisov. Revizijsko sodišče s to ugotovitvijo soglaša in le ponavlja pravilno stališče obeh sodišč, da je bil Odlok Občine C. o ustanovitvi Sklada za preživninsko varstvo kmetov z dne 16.6.1964 (Glasnik, Uradni vestnik Okraja Ljubljana, št. 44/64) izdan po uveljavitvi Ustave SFRJ iz leta 1963 in Ustave SRS iz istega leta ter v skladu z njima. Zakon o proračunih in financiranju samostojnih zavodov (Uradni list SFRJ, št. 52/59, 23/61 in 52/61) je bil sicer izdan pred uveljavitvijo obeh ustav, vendar pa je urejal le pooblastilo občinam, da s svojimi odloki uredijo trajno financiranje svojih potreb. Nobenega pooblastila za prisilno podržavljanje nepremičnin v tem zakonu ni bilo. Zaradi tega ni imel nobenega vpliva na ureditev prenosa nepremičnin v družbeno lastnino na način, za katerega se je odločil pok. F. Ž. Revizijsko sodišče izčrpnim razlogom drugostopnega in prvostopnega sodišča nima kaj dodati in zato predlagatelja napotuje nanje.

Le v odgovor revidentu revizijsko sodišče še dodaja, da so v spisu številni podatki, ki govorijo o svobodni volji pok. F. Ž., da odstopi svoje premoženje občini. V spisu so tudi podatki o tem, kako so to dejanje ocenjevali njegovi potomci, med katere sodi tudi sedanji predlagatelj. Tako je predlagatelj dne 12.1.1976 vložil tožbo pri Občinskem sodišču na Rakeku (opr.št. P 7/76) zoper Skupščino občine Cerknica zaradi ugotovitve neveljavnosti darilne pogodbe glede ene od podarjenih parcel, in v njej navedel tudi naslednje (II. točka): "Pokojni oče tožnika je še pred svojo smrtjo, in to v letu 1966, iz razloga, ker ni več mogel obdelovati posestva in ker nihče izmed treh sinov ni želel nadaljevati s kmetijsko dejavnostjo, sprejel odločitev, da večino svojega posestva podari toženi stranki. V ta namen sta bili sklenjeni pogodbi in to dne 4.3.1966...)".

Če bi predlagatelj dvomil o veljavnosti darilne pogodbe, bi jo lahko izpodbijal vsaj v letu 1976, ko je vložil že navedeno tožbo in z njo tudi uspel. V tej tožbi je med drugim tudi navedel, da bi dediči sicer lahko uveljavljali prikrajšanje nujnega deleža, vendar pa da tega zaenkrat ne bodo storili (VI. točka). V III. točki pa je navedeno, da je pokojni oče še pred sklenitvijo darilnih pogodb seznanil tožnika (sedaj predlagatelja), kaj namerava, tako da je bilo njemu, bratoma ter ženi pokojnega očeta jasno, katere parcele pokojni oče namerava podariti odnosno jih je podaril. Vse to kaže na pravo voljo darovalca v času sklenitve pogodbe. Za uporabo 5. člena Zden pa je potrebno, da gre za silo, zvijačo ali grožnjo prav v sklenitveni fazi pogodbe. Tudi če bi šlo za posel, ki bi ga bilo mogoče obravnavati po 5. členu Zden, predlagatelj z zahtevo tako ne bi mogel uspeti. Morebitne poznejše spremenjene razmere bi lahko upravičenec uveljavljal po splošnih pravilih civilnega prava.

Revizijsko sodišče nadalje v odgovor revidentu še pojasnjuje, da je sklicevanje na 4. člen Zden zgolj zaradi neodplačnosti razpolaganja, v tem postopku prav tako neupoštevno. Sodišče je pristojno le za denacionalizacijo na podlagi 5. člena Zden, tj. za primere podržavljenja s pogodbami. Določba 4. člena Zden pa se nanaša na prisilno podržavljenje z odločbami državnih organov ali brez pravnega naslova. Za te denacionalizacijske zahteve so pristojni upravni organi. Kot je že bilo navedeno, sodišče pri odločanju po 5. členu Zden upošteva 4. člen le kot merilo za določitev časovnega obdobja, ko je prihajalo do krivičnih podržavljenj.

Predlagatelj se končno neutemeljeno sklicuje na 90. člen Zden (smiselno na njegov 2. odstavek). Ne gre za samostojno pravno podlago za denacionalizacijo. Ta prehodna določba je le podlaga za presojo, ali gre za neodplačen prenos po 4. členu Zden ali ne. Za zahtevo po 5. členu Zden dejstvo, ali je bila pogodba odplačna ali ne, samo po sebi ni pravno odločilno.

Zaradi vsega navedenega je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP, 37. člen ZNP in 2. odstavek 56. člena Zden).