Jedro

Za presojo zakonitosti odločbe je pomembno pravno in dejansko stanje v času njene izdaje.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2. Tožnika sama trpita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) ugodilo tožbi tožnikov in odločbo tožene stranke z dne 8.4.2002, odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Zavrnilo pa je zahtevo tožnikov za povrnitev stroškov postopka. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi 3. odstavka 255. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) odmerila sorazmerni del stroškov opremljanja stavbnega zemljišča (komunalni prispevek) za nezazidana stavbna zemljišča s parc. št. 2399/25, 2399/55, 2389/2, k.o. I., v lasti investitorja ml. K.K., ki jo zastopa mati I.F., na znesek 2,556.666,00 SIT, kar je investitor dolžan plačati na transakcijski račun Občine I. pri APP Ljubljana, v roku 15 dni po vročitvi te odločbe.

Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka v obravnavani zadevi uporabila napačen procesni predpis in sicer zato, ker sta tožnika svojo vlogo za odmero komunalnega prispevka vložila dne 9.7.1999, to je pred uveljavitvijo novega ZUP, kar pomeni, da bi se morale ob upoštevanju 324. člena novega ZUP v obravnavani zadevi uporabiti določbe starega ZUP. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka upoštevati, da je bila vloga vložena pred uveljavitvijo novega ZUP in uporabiti pravilen procesni predpis. V obravnavanem primeru prvostopenjski organ o zahtevi za odmero komunalnega prispevka ni odločil (molk organa) in je bilo prav z odločbo tožene stranke prvič meritorno odločeno o stvari. Zato bi morala odločitev tožene stranke temeljiti na materialnih predpisih, ki so veljali v času izdaje odločbe z dne 8.4.2002. Ker je bil v Občini I. takrat že v veljavi novi Odlok o plačilu komunalnega prispevka (veljati je začel dne 25.8.2001), bi tožena stranka morala višino komunalnega prispevka določiti na njegovi podlagi. S tem ko pa je višino komunalnega prispevka določila na podlagi starega Odloka o povprečni gradbeni ceni za m2 koristne stanovanjske površine, vrednosti stavbnih zemljišč in stroških opremljanja stavbnih zemljišč na območju Občine I. v letu 1996 (Uradni list RS, št. 55/96), je po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka svojo odločitev oprla na napačen materialni predpis. Zaradi navedene nepravilnosti je bilo treba odločbo tožene stranke odpraviti. Ni pa pravilno stališče tožnikov, da bi moral biti komunalni prispevek odmerjen v skladu z 2. odstavkom 8. člena Navodila za izračun komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 4/99, v nadaljevanju Navodilo), kajti v času izdaje odločbe tožene stranke je veljal novi Odlok o plačilu komunalnega prispevka, ki je v skladu z Navodilom, kot neposredno višjim predpisom, upoštevaje pri tem določbo 4. odstavka 42. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ), določal podrobnejša merila za izračun komunalnega prispevka na območju Občine I., torej za točno določeno ožje območje, kjer se zemljišče, ki se komunalno opremlja, nahaja, in je bilo zato potrebno uporabiti njegove določbe. Sodišče o tožbenem zahtevku tožnikov, da se jima v okviru sodnega postopka odmeri komunalni prispevek, ni odločilo, kajti podatki postopka ne dajejo zanesljive podlage za odločitev o stvari. Svojo odločitev o stroških postopka je sodišče prve stopnje oprlo na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS.

Tožnika v pritožbi zoper izpodbijano sodbo navajata, da je bila njuna vloga za odmero komunalnega prispevka vložena v letu 1999. Ker v zakonsko prepisanem roku 30 oziroma 60 dni prvostopenjska odločba ni bila izdana, se molk organa šteje kot fiktivna zavrnilna odločba, torej je treba upoštevati uporabo veljavnih materialnih predpisov v letu 1999, ko je bil edini materialnopravni predpis, ki bi ga bilo treba upoštevati pri odmeri komunalnega prispevka, 2. odstavek 8. člena Navodila, saj Občina I. tedaj še ni imela sprejetega Programa komunalnega opremljanja. Tudi tožena stranka, to je župan, bi moral v nadaljnjem roku 60 dni oziroma vsaj v dodatno postavljenem roku 8 dni izdati meritorno odločbo. Iz podatkov v spisu pa je razvidno, da bi navedeno moralo biti storjeno v letu 2000, vendar tega ni storil vse do 8.4.2002. Glede na vse podatke v spisu ne more biti pravna podlaga za izdajo odločbe tožene stranke Odlok o odmeri komunalnega prispevka Občine I. iz leta 2001, ampak 2. odstavek 8. člena Navodila. Upravičeno pričakujeta, da bo pritožbeno sodišče napako prve stopnje popravilo tako, da bo pritožbi ugodilo. To bi bilo še zlasti pomembno, ker je tožnikoma glede odločanja v razumnem roku kršena pravica iz 1. odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Predlagata, da se jima odloži plačilo sodne takse za pritožbo do odločitve o pritožbi, potem pa jo naloži v plačilo toženi stranki, ker sta tožnika utrpela veliko premoženjsko škodo z vlaganjem potrebnih pravnih sredstev v zvezi s sporno zadevo. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženi stranki v ponovljenem postopku naloži izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka v skladu z določbo 2. odstavka 8. člena Navodila, plačilo pritožbenih stroškov v višini sodnih taks pa naloži toženi stranki v 15-ih dneh pod izvršbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K 1. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Zatrjevani molk organa prve stopnje je bil podlaga za izdajo sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 860/2000-15 z dne 14.2.2002, na podlagi katere je tožena stranka izdala svojo odločbo, katere zakonitost je predmet presoje v tem upravnem sporu. Tudi po presoji pritožbenega sodišča pa bi morala tožena stranka glede na določbo 324. člena ZUP uporabiti v postopku določbe starega ZUP/86. V obravnavani zadevi je sicer župan Občine I. organ druge stopnje, vendar pa je ob izpolnjenih pogojih imel pravno podlago za izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka v 246. členu ZUP/86. Za presojo zakonitosti odločbe tožene stranke pa je pomembno pravno in dejansko stanje v času izdaje njene odločbe. Zato bi morala tožena stranka, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, za svojo odločitev o višini komunalnega prispevka uporabiti v času odločanja (8.4.2002) veljavne določbe Odloka o plačilu komunalnega prispevka, ki je začel veljati dne 25.8.2001. Ni pa utemeljen pritožbeni ugovor, da bi moralo biti Navodilo podlaga za obračun komunalnega prispevka v obravnavani zadevi. Glede na določbo 3. odstavka 42. člena ZSZ izda Navodilo za izračun komunalnega prispevka minister, pristojen za prostor. Po določbi 4. odstavka 42. člena ZSZ pa občina v skladu z Navodilom iz 3. odstavka istega člena s predpisom določi podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka. Zato glede na citirane določbe ZSZ Navodilo kot akt višjega ranga ne more biti pravna podlaga za izračun komunalnega prispevka, kot to zatrjujeta tožnika. Glede na navedeno pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

K 2. točki izreka: Zakon o sodnih taksah (ZST) v 1. odstavku 3. člena določa, da mora s tem zakonom predpisane takse plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja. Plačilo taks je torej zakonska obveznost. O oprostitvi plačila taks oziroma o odložitvi plačila taks pa odloča sodišče prve stopnje. Ker je v obravnavani zadevi predmet presoje le zakonitost upravnega akta, trpi glede na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS vsaka stranka svoje stroške postopka.