Jedro

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku 50.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, to je od 17.4.2001 dalje do plačila in znesek 8.600.000,00 SIT z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za TOM od 1.1.2002 do 27.6.2003 ter z obrestmi po predpisani meri zakonskih zamudnih obresti od 28.6.2003 do plačila, vse v 15 dneh. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožniku 478.867,00 SIT pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, vse pod izvršbo. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da se je tožnik poškodoval na delovišču 22.1.1998, ko mu je na glavo padla železna konzola, da je imel v času škodnega dogodka na glavi čelado in da je za škodo, ki jo je utrpel v tem škodnem dogodku, v celoti odgovorna zavarovanka tožene stranke. Utrpel pa je udarnino glave, udarno razpočno rano na glavi in prehodno neenake zenice. Posledice poškodbe so epileptični napadi, ki so povzročili pri tožniku invalidnost III. kategorije in so močno zmanjšali tožnikove življenjske sposobnosti. Za telesne bolečine mu je sodišče priznalo od zahtevanih 3.000.000,00 SIT znesek 600.000,00 SIT , za strah mu je priznalo 1.000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti od zahtevanih 12.000.000,00 SIT znesek 7.000.000,00 SIT, skupno mu je za nematerialno škodo priznalo 8.600.000,00 SIT odškodnine, priznalo pa mu je tudi 50.000,00 SIT odškodnine za materialno škodo.

Zoper sodbo sta vložili pritožbo obe pravdni stranki.

Tožnik meni, da mu je sodišče prve stopnje priznalo prenizko odškodnino za telesne bolečine. Prepričan je, da je bil njegov zahtevek iz tega naslova v celoti utemeljen. Sodišče se je pri zavrnitvi višjega zahtevka sklicevalo samo na primerljivo sodno prakso, kar je presplošno, zato odločitve v tem delu ne more preizkusiti, saj ne razume in ne pozna primerljive sodne prakse. Sodišče bi moralo vsaj nekaj primerljivih sodnih odločb predstaviti. Moralo bi upoštevati tudi zakonske norme in se sklicevati nanje. Tudi odškodnina iz naslova psihičnih bolečin in nevšečnosti ter utrpelega sekundarnega strahu, ki jo je tožnik zahteval v višini 3.000.000,00 SIT, sodišče pa priznalo samo v višini 1.000.000,00 SIT, je prenizka in tudi pri utemeljevanju dosojene odškodnine iz tega naslova je sodišče zagrešilo enake napake. Prenizka pa je tudi odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jo je tožnik vtoževal v višini 12.000.000,00 SIT, sodišče pa odmerilo v višini 7.000.000,00 SIT. Pri utemeljitvi te odškodnine je sodišče zapisalo, da je sedanje tožnikovo stanje stabilno, da ima učinkovito terapijo in da je od leta 2000 povsem brez napadov. Poleg tega je tudi zapisalo, da si je tožnik življenje nekako uredil in da je kljub opisanim težavam in omejitvam našel nek smisel, pri čemer je poudarilo, da se je poročil in ima otroka. Vse to je sicer res, vendar tožnik poudarja, da posledice poškodbe močno vplivajo na njegovo družino in družinske odnose. Ko je bil zaslišan kot stranka, je povedal, da s hčerko ne more biti sam, da mu jo žena ne zaupa v varstvo in mu sploh ne dopušča, da bi bil kadarkoli sam z njo, da tašča ne ve za njegovo bolezen in da še vedno obiskuje psihiatra. Zaradi posledic nesreče se tožnik srečuje z velikimi duševnimi krizami. Zaradi tega ne trpi le njegovo poklicno in socialno življenje, ampak je tudi močno okrnjeno njegovo družinsko življenje. Zaradi nezaupanja in bojazni pred epileptičnimi napadi je deloma izključen in oropan normalnega družinskega življenja in neobremenjenega razmerja z bližnjimi. Sodišče bi moralo upoštevati vse te okoliščine in mu priznati celotno odškodnino. Predlaga spremembo sodbe ali razveljavitev zavrnilnega dela.

Tožena stranka pa je vložila pritožbo zoper ugodilni del, kolikor presega odškodnina, ki je priznana za nepremoženjsko škodo 4.300.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožene stranke neutemeljeno združilo in enotno obravnavalo postavki psihičnih bolečin in nevšečnosti ter sekundarnega strahu. Iz obrazložite ni jasno, kakšne psihične bolečine in nevšečnosti je sodišče imelo v mislih, ko je presojalo ta zahtevek skupaj z odškodnino za sekundarni strah. Edino pravno priznana škoda, ki jo je tožnik, glede na ugotovljeno dejansko stanje, utrpel, so telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in sekundarni strah. Pri presoji odškodnine za strah ni mogoče ničesar dodajati. Vsekakor pa je tudi odškodnina, ki jo je iz tega naslova priznalo sodišče v višini 1.000.000,00 SIT, presegla znesek, ki bi bil skladen s sodno prakso in če se ta upošteva, je po mnenju tožene stranke primerna odškodnina 500.000,00 SIT, zato se za presežek pritožuje. Pretirana je tudi odškodnina, ki jo je sodišče priznalo za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 7.000.000,00 SIT. Tudi ta višina bistveno presega znesek, ki bi še pomenil pravično denarno satisfakcijo v konkretnem primeru. Toženka ne izpodbija ugotovitve, da je tožnik invalid II. kategorije, vendar mu je delodajalec zagotovil ustrezno delovno mesto, zato je odškodnina za to posledico bistveno previsoka. Sodišče pa je tudi prezrlo nekatere pomembne ugotovitve izvedenca, to je predvsem, da tožnik že od leta 2000 ni imel napada epilepsije, glede jemanja terapije je povsem zanesljiv in kolikor bo tako nadaljeval, bo zelo verjetno brez epileptičnih napadov tudi v prihodnje. Če bo torej tožnik še naprej jemal redno tablete, je izvedenec praktično izključil možnost ponovnega epileptičnega napada in večino omejitev, ki naj bi si jih tožnik postavljal v življenju, je nepotrebnih ter so bolj posledice njegove brezvoljnosti kot bolezni. Izvedenec je zapisal, da osebe, ki ob terapiji nimajo napadov, imajo dobro kvalitetno življenje in so navadno uspešni v službi in tudi vozijo lahko za lastne potrebe. Tudi v družbi je vedno manj predsodkov. Sodišče ni imelo nobene podlage za ugotovitev, da je tožnik opustil študij zaradi bolezni. V zvezi z uživanjem alkohola pa tožena stranka navaja, da je splošno znano, da ima abstinenca predvsem dobre plati in da ozaveščenega človeka, ki ne pije, nobena, vsaj malo razumna družba odraslih ljudi, ne izključi. Ker je tožnik poročen in je oče, tudi ni prepričljiva ugotovitev sodišča o tožnikovem težjem vključevanju v življenjskem okolju, pa čeprav gre za vinorodno. Tožena stranka zato izpodbija odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kolikor ta presega 3.200.000,00 SIT, ki bi bila po njenem mnenju najvišje primerna odškodnina v obravnavanem primeru. Predlaga spremembo sodbe, tako da se odškodnina ustrezno zniža, podrejeno razveljavitev sodbe v tem delu.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožnika: Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi to načelo dovolj upoštevalo in ga tudi natančno obrazložilo. V sodbi je pojasnilo, da je obseg tožnikove škode ugotovilo iz izvedenskega mnenja dr. D.B. in iz izpovedi tožnika.

Tožnik je zaradi poškodbe, ki jo je utrpel, trpel 2 dni hude bolečine, 7 dni srednje bolečine, 15 dni občasno zmerne, 30 dni lahke bolečine in občasne lahke bolečine ob naporih še 3 mesece. Če se upošteva trajanje in intenziteta bolečin, ki jih je trpel tožnik in na drugi strani načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, po katerem se morajo podobni primeri obravnavati enako, je sodišče prve stopnje na podlagi čl. 200 in 203 ZOR, ki ju citira v izpodbijani sodbi, tožniku utemeljeno priznalo za telesne bolečine 600.000,00 SIT, saj mu glede na takšen obseg škode iz tega naslova ne gre višji znesek. Zato je neutemeljena pritožba, da je odškodnina iz naslova telesnih bolečin prenizka.

Sodna praksa je dostopna na internetu, zato jo sodišču ni treba v vsaki konkretni zadevi citirati. Pritožbeno sodišče je, ko je preizkušalo, ali je odškodnina v konkretni zadevi prenizka, kot zatrjuje tožnik oz. previsoka, kot zatrjuje tožena stranka, opravilo tudi to primerjavo in iz baze sodnih odločb ugotovilo, da so v podobnih primerih, kot je tožnikov, bile priznane odškodnine v velikem razponu tako da so skupni zneski kar v razponu od 16 pa do 83 povprečnih plač. Tako veliki razponi so prav zaradi specifičnosti posameznih oškodovance, ki prihaja pri škodi, kot jo je utrpel tožnik, še posebej do izraza. Končni skupni znesek zadoščenja v konkretni zadevi je bil tožniku odmerjen v višini 47 povprečnih mesečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji, in ta primerjava pokaže, da prisojena odškodnina ne odstopa od povprečja v primerljivih zadevah. Če pa se primerjajo najbolj podobni primeri tožnikovemu (npr. zadeva II Ips 443/2003, kjer je bilo priznano oškodovancu 37 povprečnih plač, v zadevi II Ips 114/2003 46 povprečnih plač, v zadevi II Ips 292/2004, kjer je bil oškodovanec zaradi nastalih epileptičnih napadov, ki so prav tako posledica poškodbe, ocenjen kot invalid I. kategorije pa kar 83 povprečnih neto plač), tudi ta primerjava pokaže, da je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo odškodnino tudi, če se višina primerja z razponi odškodnin za podobne primere v sodni praksi.

Pritožbeno sodišče tudi ni imelo pomislekov glede višine odškodnine, ki je bila tožniku priznana za utrpeli sekundarni strah. Vsekakor tožniku iz tega naslova ne pripada višja odškodnina od 1.000.000,00 SIT. Odškodnine iz naslova psihičnih bolečin in nevšečnosti naš pravni sistem nepremoženjske škode ne pozna. Neušečnosti med zdravljenjem se priznavajo v okviru telesnih bolečin. Kakšne psihične bolečine je imel tožnik v mislih pa ni jasno. Kot povedano Obligacijski zakonik, niti pred tem ZOR te oblike nepremoženjske škode nista poznala. Zato tožnik neutemeljeno v pritožbi ponavlja, da bi mu moralo sodišče prve stopnje za to obliko škode priznati posebno odškodnino.

V ustreznem znesku je glede na vse ugotovljene okoliščine priznana tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Vse okoliščine, na katere opozarja tožnik v pritožbi, je sodišče prve stopnje že pravilno upoštevalo, ko je odločalo o višini te škode. Pritožba tožnika, kolikor izpodbija zavrnilni del sodbe, zato ni utemeljena.

K pritožbi toženke: Kot je obrazloženo že ob pritožbi tožnika, je o višini odškodnine sodišče prve stopnje pravilno odločilo, saj so zneski odškodnin, tako za posamezne oblike nepremoženjske škode, kot tudi končen (skupen) znesek zadoščenja pravilno odmerjeni glede na ugotovljene okoliščine tožnikovega primera. Pritožba tožene stranke sicer pravilno opozarja, da postavke psihičnih bolečin in nevšečnosti ne poznamo in je o tem že stališče ob pritožbi tožnika. Ker pa bi bil rezultat dosojene odškodnine za strah popolnoma enak tudi, če bi sodišče prve stopnje izrecno zavrnilo zahtevek iz tega naslova, kot če ga je obravnavalo skupaj, saj tožniku ni priznalo iz tega naslova nič več kot to, kar je zahteval za sekundarni strah, te pritožbene navedbe niso relevantne. Za sekundarni strah je namreč po mnenju pritožbenega sodišča odškodnina ob upoštevanju okoliščin tožnikovega primera v višini 1.000.000,00 SIT ustrezna. Če se primerjajo denarni zneski v posameznih zadevah iz sodne baze, so v preteklih letih bili oškodovancem iz tega naslova v podobnih primerih priznani zneski v višini okoli 500.000,00 SIT. Ker pa se pri odločanju o višini odškodnine upošteva tudi načelo objektivne pogojenosti višine, po katerem se upoštevajo objektivne materialne možnosti družbe, ta kriterij pokaže, da odškodnina ni previsoka. Če se namreč primerjajo povprečne neto plače in skupen znesek zadoščenja, ki je bil priznan oškodovancem v podobnih primerih (ki so konkretizirani ob tožnikovi pritožbi), odškodnina iz naslova strahu, pa tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v tožnikovem primeru ni priznana niti v previsokem znesku, kot trdi tožena stranka v pritožbi.

V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je treba posebej izpostaviti, da tožnik res nima več epileptičnih napadov že nekaj let, toda njegovo življenje je tako spremenjeno, da mu je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo, da trpi duševne bolečine, ki utemeljujejo odškodnino v priznanem znesku. Tožnik ne more delati v svojem poklicu. Res mu je delodajalec zagotovil drugo delovno mesto, vendar je tožnik prepričljivo pojasnil, da je sedaj zaposlen kot referent za izdajanje soglasij in da preklada papirje, zato mu je verjeti, da to vsekakor vpliva na njegove življenjske aktivnosti. Izogibati se mora vsem situacijam, ki bi bile zanj nevarne, če bi se epileptični napad ponovil in dejstvo, da se mora vzdržati vsem kočljivim situacijam, je brez dvoma obremenjujoče v življenju mladega človeka. Vse okoliščine njegovega primera zato utemeljujejo priznano odškodnino ter je iz tega razloga pritožbeno sodišče tudi neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in tudi v ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Odločba o stroških pritožbenega sodišča temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP.