Jedro

Če iz zaplembne odločbe izhaja pristojnostni dejanski stan, ki je po Odloku AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno lastnino, o državnem upravljanju premoženja odsotnih oseb in o zasegi premoženja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile, predstavljal pravno podlago za to, da je o zaplembi odločal upravni organ v upravnem postopku, stranka ne more uspeti s predlogom, da se zaplembna odločba izreče za nično iz razloga, ker je ni izdal pristojni organ in to tudi ne v primeru, če je bilo dejansko stanje glede okoliščin, ki vplivajo na pristojnost organa, napačno ugotovljeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je potem, ko je bila njena prejšnja odločba z dne 28.7.1992 odpravljena s sodbo tega sodišča z dne 13.10.1993, z izpodbijano odločbo ponovno zavrnila tožnikov predlog, da se za nično izreče odločba Okrajne zaplembne komisije z dne 31.1.1946, s katero je bilo zaplenjeno premoženje last pravnih prednic tožnika A.D. in M.A., roj. D. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je, skladno z mnenjem in pripombami navedene sodbe, na podlagi listin, pridobljenih v Zgodovinskem arhivu, ponovno proučila utemeljenost tožnikovega predloga in na podlagi vseh podatkov spisa sklepala, da v obravnavani zadevi ničnostni razlog iz 1. točke 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki ga uveljavlja tožnik, ni podan, zato tožnikovemu predlogu ni mogoče ugoditi. Tožena stranka navaja, da je bila navedena zaplembna odločba izdana na podlagi 30. člena Zakona o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije (Ur.l.DFJ, št. 40/45, Ur.l.FLRJ, št. 56/45), ki je pooblaščal okrajne in mestne komisije za izdajo akta o konfiskaciji premoženja, odrejeni z 2. točko 1. odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno lastnino, o državnem upravljanju premoženja odsotnih oseb in o zasegi premoženja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (v nadaljevanju odlok AVNOJ, Ur.l.DFJ, št. 2/45). Po navedeni določbi odloka AVNOJ je prešlo premoženje vsake osebe nemške narodnosti (kolikor niso bile podane izjeme, ki v obravnavanem primeru ne pridejo v poštev) kot zaplenjeno v državno last. Glede na navedeno so bili torej za zaplembo premoženja oseb nemške narodnosti pristojni upravni organi - zaplembne komisije in ne sodišče. Da gre za tak primer izhaja iz podatkov spisa in sicer iz odločbe okrožne zaplembne komisije z dne 5.4.1946, pridobljene v Zgodovinskem arhivu, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper predmetno odločbo, iz katere je razvidno, da je bilo spisu priloženo uradno potrdilo Okrajnega LO, ki je pričalo o nemški narodnosti prejšnjih lastnic zaplenjenega premoženja. Iz navedenega sledi, da je v času odločanja o zaplembi obstajalo uradno potrdilo, ki je pričalo o nemški narodnosti tožnikovih pravnih prednic, izdal pa ga je organ, ki je bil takrat pooblaščen izdajati taka potrdila. Glede na navedeno ničnostni razlog iz 1. točke 267. člena ZUP ni podan, pri čemer tožena stranka navaja, da v postopku za ugotovitev ničnosti po določbi 1. točke 267. člena te določbe ni mogoče uporabiti za to, da bi se izpodbijalo dejansko stanje, ugotovljeno z dokončno in pravnomočno upravno odločbo. Predmetno odločbo bi bilo mogoče izreči za nično zaradi razloga 1. točke 267. člena ZUP le v primeru, če bi iz te odločbe, podatkov spisa in dokazov, ki jih je organ izvedel pred izdajo zaplembne odločbe z dne 31.1.1946, izhajalo, da je bilo odločeno o zadevi, ki spada v sodno pristojnost ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo. Meni, da tožena stranka ni sledila napotilom sodbe tega sodišča z dne 13.10.1993, ker je zavrnila tožnikov predlog, ne da bi ugotovila narodnost tožnikovih pravnih prednic. Navaja tudi, da bi morala tožena stranka v skladu z napotili navedene sodbe na podlagi spisov v predmetni zaplembni zadevi ugotoviti, ali obstoji potrdilo, na katero se sklicuje zaplembna odločba. Ker tožena stranka tega potrdila ni našla, je dvomljivo njeno sklepanje, da se je le to nahajalo v zaplembnem spisu. Navaja, da sta bili A.D. in M.A., roj. D., slovenske narodnosti, kar naj se ugotovi z zaslišanjem prič. Sodišču predlaga, da odločbo okrajne zaplembne komisije z dne 31.1.1946 izreče za nično.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po proučitivi upravnih spisov, tožbenih navedb in izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je neutemeljen tožbeni ugovor, da je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo, ne da bi upoštevala mnenje in pripombe sodbe z dne 13.10.1993. V tej sodbi je sodišče menilo, da v podatkih upravnih spisov ni zadostne podlage za presojo, ali je v obravnavanem primeru podana navezna okoliščina, odločilna za določitev pristojnosti upravnega organa - okrajne zaplembne komisije, to je, da je šlo za premoženje osebe nemške narodnosti. Tako je sodišče menilo glede na to, da se je v upravnih spisih nahajala le odločba Okrajne zaplembne komisije z dne 31.1.1946, ki se sklicuje na uradno potrdilo, ki naj bi dokazovalo, da sta bili A.D. in M.A., roj. D. osebi nemške narodnosti, ki pa ga v spisih ni, iz odločbe pa tudi ni razvidno, kaj predstavlja pravno podlago za zaplembo premoženja, hkrati pa se je v spisih nahajala odločba Okrožne zaplembne komisije z dne 13.11.1945, ki v obrazložitvi navaja razloge, zaradi katerih meni, da A.D. ni mogoče šteti za osebo, ki jo ima v mislih 1. člen navedenega odloka AVNOJ.

Glede na podatke v upravnih spisih, na katere se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi, pa sodišča nima razloga za dvom, da je v obravnavanem primeru navezna okoliščina, odločilna za določitev pristojnosti upravnega organa - okrajne zaplembne komisije, podana. Tožena stranka je namreč v ponovnem postopku iz Zgodovinskega arhiva pridobila odločbo Okrožne zaplembne komisije z dne 5.4.1946, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper odločbo Okrajne zaplembne komisije z dne 31.1.1946. Ta odločba, kot pravilno ugotavlja že tožena stranka, kot razlog za zavrnitev pritožbe navaja, da se v spisu nahaja uradno potrdilo o narodni pripadnosti, izdano po narodno osvobodilnem odboru, ki je bil kot organ narodne oblasti edino pristojen za izdajanje takih potrdil. Ker torej iz navedene odločbe izhaja pristojnostni dejanski stan, ki je na podlagi predpisov, na katere se utemeljeno sklicuje tožena stranka, predstavljal pravno podlago za to, da je o predmetni zaplembi odločal upravni organ v upravnem postopku, tudi po presoji sodišča tožena stranka utemeljeno sklepa, da ničnostni razlog iz 1. točke 267. člena ZUP, zaradi katerega bi bilo predmetno določbo izreči za nično, ni podan.

Tožnik se moti, ko meni, da bi morala tožena stranka v skladu z napotili navedene sodbe v tem postopku ugotavljati narodnost A.D. in M.A., roj D. Tako napotilo toženi stranki iz sodbe ne izhaja.

Dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za izdajo predmetne zaplembne odločbe, namreč v tem postopku ni mogoče ponovno ugotavljati.

Morebitno napačno ugotovljeno dejansko stanje glede okoliščin, ki vplivajo na pristojnost organa, je mogoče izpodbijati z rednimi pravnimi sredstvi, ni pa mogoče uporabiti določbe 1. točke 267. člena ZUP za to, da bi se v postopku za izrek ničnosti odločbe izpodbijalo dejansko stanje, ugotovljeno s to odločbo. Prav to pa je bistvo predloga tožnika in tožbenih ugovorov, ki jih glede na navedeno sodišče ni moglo upoštevati.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je, tako kot ZUP, uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS, št. 1/91-I in 45/I/94).