Jedro

Čeprav je prvostopenjsko sodišče izvedencu naložilo, da vpogleda tudi v podpise toženca z drugih listin v spisu, česar stranki sicer nista predlagali, je delovalo racionalno in znotraj dokaznega predloga - sledilo je zgolj potrebam strokovne izdelave mnenja, ki zahteva primerjavo več primerjalnih podpisov posameznika, ker en primerjalni podpis po posamezniku ne omogoča preiskave. Postopanje sodišča je bilo zato zakonito in procesnopravno pravilno. Sodnik je namreč tisti, ki izvedencu postavlja vprašanja in zahteva od njega pojasnila glede dane ekspertize, zato ima izvedenec tudi pravico pregledati spis, opraviti ogled oziroma pregled predmeta in od sodnika zahtevati določena pojasnila. Kakovost odgovorov je odvisna od kakovosti vprašanj, zato je za učinkovitost postopka zelo pomembno, kako sodnik usmeri delo izvedenca.

Glede na čas gradnje in dogovor pravdnih strank o gradnji hiše za potrebe družine, glede na vrednost in stanje nepremičnine, ki je bilo posebno premoženje toženca, je sodišče prve stopnje na podlagi ZTLR pravilno ugotovilo, da se je stanje nepremičnine zaradi izgradnje nove stavbe spremenilo v taki meri, da je nepremičnino mogoče šteti kot novo stvar, in da nepremičnina skupaj z novo stavbo in kmetijskim delom stavbe ter kmetijskimi in gozdnimi površinami predstavlja celoto, zato predstavlja skupno premoženje pravdnih strank.

Sodna praksa ves čas omogoča, da bivši zakonec s svojim zahtevkom doseže delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku, če obstajajo posebne okoliščine (npr. soglasje nasprotne stranke; če so stvari po namenu ali naravi namenjene le enemu zakoncu), a takšnih razlogov tožnica ni navedla. Tožničin pravovarstveni zahtevek v tem delu ni utemeljen tudi iz razloga, ker je tožnica postavila ugotovitveni zahtevek namesto oblikovalnega.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi ter se zamudna sodba in sodba sodišča prve stopnje v II. tč. izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „ ter se pri nepremičnini parcela ID znak 0000 472/1 ugotovi solastninska pravica tožeče stranke A. A., X., EMŠO: .... do ½ od celote.“, IV. tč. izreka pa se spremeni tako, da se glasi: „Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.“

II. V ostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi zamudna sodba in sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

_Odločitev sodišča prve stopnje_

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo in sodbo razsodilo, da se ugotovi, da v skupno premoženje pravdnih strank spada nepremičnina parcela z ID znakom 0000 472/1, ki v naravi predstavlja parcelo v izmeri 8.155 m², in sicer 4.681 m² kmetijskega zemljišča, 1297 m² gozdnega zemljišča in 2.177 m² pozidanega zemljišča, da je na njej zgrajena stavba 0000-429, ki v naravi predstavlja stanovanje v samo stoječi stavbi z enim stanovanjem, na naslovu X. in samostoječa nestanovanjska stavba v izmeri 10 m², ki predstavlja drug kmetijski del stavbe, številka stavbe 0000-430, vse pritikline navedene stavbe in pohištvo, ki se nahaja v tej stavbi (I), da je delež pravdnih strank na skupnem premoženju za tožnico ½ in za toženca ½ od celote, da se pri nepremičnini parcela ID znak 0000 472/1 ugotovi solastninska pravica tožnice do ½ od celote (II), da se zavrne tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan izstaviti tožnici zemljiškoknjižno listino za vpis njenega solastninskega deleža na nepremičnini z ID znakom parcela 0000 472/1, ker bo v nasprotnem primeru tako listino nadomestila ta sodba (III), da je toženec dolžan pravdne stroške tožnice v višini 2.375,68 EUR povrniti v korist proračuna Republike Slovenije v roku petnajstih dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude dalje (IV).

_**Povzetek pritožbenih navedb**_

2. Toženec vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da zamudno sodbo in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zahtevek tožnice zavrne oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnici pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3. Sodišče prve stopnje v zamudni sodbi in sodbi ni obrazložilo, ali je toženec dejansko bival na naslovu vročanja oziroma kdo je takrat tam bival. Toženec je zatrjeval in izkazal, da v času vročanja dejansko ni bival na naslovu, kjer je sodišče opravilo vročitev. Ker toženec dejansko ni bival na naslovu vročanja, je zelo malo verjetno, da bi prejel sodno pošiljko in podpisal vročilnico. Sodišče se do teh dejstev ni opredelilo, zato je storilo kršitev iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4. Poštarja sta neprepričljivo opisala postopek vročanja drugemu članu gospodinjstva. Nobeden od njiju ni z gotovostjo potrdil, da bi bila v konkretnem primeru vročilnica drugače izpolnjena.

5. Z izvedbo dokaza z izvedencem grafologom, in ker je sodišče upoštevalo njegovo mnenje, je bilo kršeno razpravno načelo, načelo kontradiktornosti in pravica do izjave. Sodišče je mimo dokaznih predlogov izvedencu s sklepom naložilo primerjavo spornega podpisa na vročilnici s primerjalnim gradivom iz spisa, česar nobena od strank ni predlagala. Tožnica je v vlogi z dne 9. 4. 2021 zgolj predlagala, da se vpogleda v lastnoročno napisano pritožbo toženca z dne 20. 9. 2018 in v njegove podpise na zapisnikih obravnav Okrožnega sodišča v Ljubljani v zadevah P 1460/2017 in II N 787/2017. Sodišče je zato nedopustno naložilo izvedencu, da pregleda tudi druge listine iz tega spisa - vročilnice, zapisnik obravnav, podpis na pooblastilu in na predlogih za taksno oprostitev. Na podlagi teh listin je izvedenec izdelal mnenje, zato sodišče ne bi smelo sprejeti odločitve na podlagi tega izvedenskega mnenja, s katerim je izvedenec ocenil kot verjetno, da je sporno in primerjalno gradivo podpisala ista oseba, torej toženec. Izvedensko mnenje je bilo ključno pri odločitvi sodišča, da je bila vročitev pravilno opravljena - brez tega bi bila odločitev sodišča bržkone drugačna. Tožnica je sicer kot eno od teh primerjalnih listin predlagala tudi vpogled v lastnoročno pritožbo toženca, vendar po izjavi izvedenca zgolj ena primerjalna listina ne omogoča preiskave.

6. Izvedenskega mnenja z dne 10. 9. 20021 se ne da preskusiti, ker primerjalni podpisi v mnenju niso označeni tako, da bi bilo razvidno, iz katere konkretne primerjalne listine izvira posamezni primerjalni podpis, preslikan na strani devet mnenja. Ni mogoče torej preveriti, ali je izvedenec uporabil prave primerjalne listine in tiste podpise na njih, kot je odredilo sodišče v sklepu, onemogočena je tudi primerjava izvedenčevih ugotovitev glede značilnosti podpisov, kar je v mnenju označeno z rdečimi puščicami. Na te pomanjkljivost je toženec opozoril v vlogi s predlogom za dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 26. 10. 2021 in predlagal dopolnitev izvedenskega mnenja in zaslišanje izvedenca. Sodišče temu predlogu ni sledilo, v obrazložitvi pa je navedlo, da je izvedenec sporočil, da na naroku ni možno opraviti preiskave, česar pa toženec ni predlagal - predlog je bil, da izvedenec na naroku pojasni svoje ugotovitve iz mnenja.

7. V vlogi z dne 26. 10. 2021 je toženec predlagal, da sodišče od otrok pravdnih strank – B. B. in C. C. pridobi primerjalne podpise, da jih predloži izvedencu, da opravi primerjavo s spornim podpisom, ker je vedel, da bo izvedenec potreboval več primerjalnih listin. Neutemeljen je očitek sodišča, da toženec ni predložil primerjalnih podpisov B. B. in C. C., ker z njimi ne razpolaga.

8. Tožencu je bila kršena pravica do izjave, ker sodišče ni zaslišalo B. B., ki je bival z bratom in tožnico na naslovu vročanja sodne pošiljke. Ker toženec ni bival na tem naslovu, je vročilnico lahko podpisal le eden od članov gospodinjstva. Zmotna je ugotovitev sodišča v zvezi z zavrnitvijo tega dokaznega predloga, da je dejansko stanje dovolj raziskano. Tudi če bi bilo izvedensko mnenje upoštevano, sodišče spregleda, da je izvedenec zgolj kot verjetno ocenil, da je sporne in primerjalne podpise napisala ista oseba, to pa naj bi bil toženec. Že samo po sebi to ne zadostuje za dokazni standard gotovosti, s katerim mora sodišče ugotoviti dejansko stanje. Če bi B. B. izpovedal, da je vročilnico podpisal nekdo drug ali da jo je sam podpisal, bi to ovrglo ali vsaj bistveno omajalo dokazno vrednost izvedenskega mnenja.

9. Za nastanek skupnega premoženja oziroma preoblikovanje posebnega premoženja toženca v skupno premoženje obeh strank bi morala biti skupna vlaganja takšna, da bi privedla do spremembe identitete dotedanjega posebnega premoženja. Zgolj dejstvo, da je na zemljišču zgrajena stavba, še ne spreminja identitete zemljišča, ne glede na razmerje v vrednosti. Iz navedb tožnice izhaja, da je stavba zgrajena na 23 m² medtem ko je površina celotne parcele stokrat večja in je tudi pretežno kmetijske in gozdne rabe. Poleg tega je na parceli že prej stala ena stavba. Spremembo identitete v okviru take tožbe je treba posebej zatrjevati in utemeljiti, ker ta ne izhaja sama po sebi iz dejstva skupnega vlaganja v posebno premoženje in tudi ne iz vrednosti takih vlaganj. Glede na veliko odstopanje od površine med stavbo in ostalo površino parcele ter odstopanje po namembnosti oziroma rabi bi bilo v tem primeru lahko skupno premoženje zgolj stavba in zemljišče pod stavbo ter morebitno zemljišče namenjeno za njeno redno rabo.

10. Tožnica trdi, da je vlagala vsaj polovico, najverjetneje pa tudi več kot toženec, česar pa ni specificirala. Iz tožbe izhaja, da sta pravdni stranki prispevali vsaka polovico v gradnjo stavbe v vrednosti 61.127,27 EUR. Vrednost posebnega premoženja, v katerega sta vlagala pa je bilo zatrjevano v višini 13.835,05 EUR. Ker vložek posebnega premoženja poveča delež toženca na skupnem premoženju, glede na trditve tožnice, je delež toženca na skupnem premoženju 68,5 % in delež tožnice pa 31,5 %.

11. Delitev skupnega premoženja v pravdi je dopustna izjemoma in zgolj v posebej utemeljenih primerih. V konkretnem primeru take utemeljenosti ni. Delitev skupnega premoženja, ki jo opravi sodišče terja ustrezen oblikovalni zahtevek in oblikovalno odločbo. V predmetni zadevi pa je sodišče ugodilo ugotovitvenemu zahtevku. V I. točki je ugotovilo skupno lastnino, v II. točki pa je ugotovilo solastninsko tožnice do ½.

_**Odgovor na pritožbo**_

12. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

_**Odločitev o pritožbi**_

13. Pritožba je delno utemeljena.

_**Presoja pritožbenega sodišča**_

14. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP.

15. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 5. 8. 2021 izvedencu naložilo,1 da prouči, ali je toženec podpisal vročilnico, s tem, da vpogleda v podpise toženca iz drugih listin v spisu, ki jih je določno navedlo v II. tč. sklepa. Toženec v pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje s tem kršilo razpravno načelo, načelo kontradiktornosti in pravica do izjave, ker je izvedencu naložilo, da vpogleda tudi v listine iz spisa, na katerih je podpis toženca, za katere nobena pravdna stranka ni predlagala vpogleda. Te pritožbene trditve niso utemeljene (že) iz dveh bistvenih razlogov in oba sta odločilna. Prvič – toženec v postopku ni ugovarjal ali nasprotoval sklepu sodišča prve stopnje, da izvedenec izdela mnenje na podlagi teh določno navedenih listin, in drugič – za izdelavo mnenja je izvedenec potreboval več primerjalnih podpisov.2 Tudi toženec v pritožbi navaja, da en primerjalni podpis ne zadošča,3 s tem, da ne zatrjuje, da bi bile (posamezne) listine iz sodnega spisa, ki jih je pri izdelavi mnenja upošteval izvedenec, neprimerne.4 Po določbi prvega odstavka 252. člena ZPP vodi sodišče dokazovanje z izvedencem tako, da izvedencu označi predmet, ki ga naj pregleda. V naslednjem odstavku tega člena je določeno, da sodišče lahko izvedencu dovoli pregled spisa. Sodišče prve stopnje je torej postopalo znotraj pojmovnega okvira tega pravnega pravila. Racionalno je delovalo znotraj dokaznega predloga - sledilo je zgolj potrebam strokovne izdelave mnenja, ki zahteva primerjavo več primerjalnih podpisov posameznika, ker en primerjalni podpis po posamezniku ne omogoča preiskave. Postopanje sodišča je bilo zato zakonito in procesnopravno pravilno. Sodnik je namreč tisti, ki izvedencu postavlja vprašanja in zahteva od njega pojasnila glede dane ekspertize, zato ima izvedenec tudi pravico pregledati spis, opraviti ogled oziroma pregled predmeta in od sodnika zahtevati določena pojasnila. Kakovost odgovorov je odvisna od kakovosti vprašanj, zato je za učinkovitost postopka zelo pomembno, kako sodnik usmeri delo izvedenca.5 Tako pa je postopalo tudi sodišče prve stopnje v konkretnem primeru.

16. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo izvedenca, kot je predlagal toženec. Ker pa toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjal te procesne kršitve, se tak ugovor ne upošteva v pritožbenem postopku (prvi odstavek 286.b člena ZPP6).

17. Navedba toženca, ki jo je dal v postopku pred sodiščem prve stopnje, da iz izvedenskega mnenja ni razvidno, kateri podpis je iz katerega dokumenta, je pavšalna in v nasprotju z vsebino mnenja – ta navedba torej ni takšna, na podlagi katere bi sodišče prve stopnje podvomilo v pravilnost in popolnost izvedenskega mnenja (primerjaj z tretjim odstavkom 254. člena ZPP), kar bi terjalo zaslišanje izvedenca.

18. Sodišče prve stopnje je tožencu s sklepom z dne 12. 1. 2022 naložilo,7 da predloži šest podpisov od otrok - B. B. in C. C., da jih bo predložilo izvedencu, da opravi primerjavo s podpisom na vročilnici. Toženec teh podpisov sodišču ni predložil, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedel razlogov, zaradi katerih teh listin ni predložil, zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo tega dokaza z izvedencem.

19. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnikovega sina B. B., toženec pa je to procesno kršitev uveljavljal na zadnjem naroku.8 V pravdnem postopku velja načelna dolžnost, da sodišče izvede vse predlagane dokaze, kar pomeni, da načeloma sodišče lahko zavrne le dokazne predloge, ki so neprimerni ali prepozni ali nedovoljeni ali če je določeno dejstvo že dokazano z drugimi dokazi. Glede na okoliščine konkretnega primera pritožbeno sodišče ugotavlja, da opustitev izvedbe tega dokaza ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve. Toženec v postopku ni zatrjeval, da je na vročilnici podpis od njegovega sina B. B., da je neresnična izpovedba njegovega sina C. C., da na vročilnici ni podpis od njegovega brata, ker je njegova pisava drugačna, ki je na nivoju učenca iz tretjega razreda osnovne šole,9 da sta poštarja prepričljivo potrdila, kakšen je bil način vročanja pošte tožencu in članom gospodinjstva na spornem naslovu,10 da je sodišče prve stopnje imelo (tudi) v izvedenskih mnenjih prepričljive razloge za ugotovitev, da tožnica vročilnice ni podpisala in da je podpis na vročilnici od toženca. Gre torej za posebne okoliščine konkretnega primera, ki izjemoma dopuščajo argumentacijo, da zavrnitev dokaza ni bila nedopustna, ker tudi v primeru, če bi toženčev sin B. B. potrdil, da podpis na vročilnici ni od toženca, glede na ostale dokaze, ob upoštevanju trditvene podlage pravdnih strank in posebej glede na izvedensko mnenje, ne bi mogel spremeniti končne dokazne ocene.11 Glede na navedena dejstva, iz katerih izhaja, da je toženec vročilnico podpisal, ni odločilno, da se sodišče prve stopnje ni določno opredelilo do trditev toženca, da zaradi prepovedi približevanja ni živel na spornem naslovu.12

20. Pritožbeno sodišče torej sprejema prepričljive razloge sodišča prve stopnje, da je dokazano, da je toženec podpisal vročilnico, in se iz razloga, da bi se izognilo ponavljanju, sklicuje na razloge iz 3.-5. tč. izpodbijane zamudne sodbe in sodbe.

21. Neutemeljene so pritožbene trditve, da primerjalni podpisi iz izvedenskega mnenja niso označeni tako, da bi bilo razvidno, iz katere primerjalne listine izvira posamezni primerjalni podpis. Te navedbe so protispisne. V mnenju so navedene primerjalne listine, iz katerih izvira posamezni primerjalni podpis, ki je preslikan, tako da je v tem delu mogoče preveriti ugotovitve izvedenca. V mnenju je izvedenec podal natančno in pregledno analizo, v kateri so predstavljene številne individualne značilnosti podpisa toženca, tako glede strukture kot oblike, ob upoštevanju narave variabilnosti podpisovanja, vse skozi prizmo individualne značilnosti primerjalnih podpisov.

22. Iz tožbenih navedb izhaja, da se je hiša začela graditi po sklenjeni zakonski zvezi leta 1994, da je bila namenjena bivanju družine, da je bila hiša zgrajena na nepremičnini, ki je predstavljala posebno premoženje toženca, da je na nepremičnini predhodno stal manjši nestanovanjski objekt v izmeri 10 m2, da je vrednost posebnega dela premoženja toženca 13.835,00 EUR, da je vrednost nove stavbe 61.127,27 EUR, da je celotna vrednost 74.962,00 EUR, da je nepremičnina skupno premoženje, da je kot lastnik nepremičnine vpisan v zemljiško knjigo le toženec, da je tožnica k gradnji prispevala vsaj v enakem, če že ne v večjem obsegu kot toženec, da je bila ves čas zaposlena, da je v pretežni meri opravljala domača dela - kuhanje, pospravljanje, čiščenje, pranje, likanje in druga gospodinjska opravila, da iz teh razlogov zahteva, da se ugotovi, da je lastnica nepremičnine do ½.13 V sodni praksi je zastopano stališče,14 da v primerih, ko se (še) uporablja Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), nastopijo lastninskopravne posledice le, če je gradnja spremenila stanje in vrednost nepremičnine v tolikšni meri, da je bilo mogoče nepremičnino šteti za novo stvar. Glede na čas gradnje in dogovor pravdnih strank o gradnji hiše za potrebe družine, glede na vrednost in stanje nepremičnine, ki je bilo posebno premoženje toženca, je sodišče prve stopnje na podlagi ZTLR pravilno ugotovilo, da se je stanje nepremičnine zaradi izgradnje nove stavbe spremenilo v taki meri, da je nepremičnino mogoče šteti kot novo stvar, in da nepremičnina skupaj z novo stavbo in kmetijskim delom stavbe ter kmetijskimi in gozdnimi površinami predstavlja celoto, zato predstavlja skupno premoženje pravdnih strank. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je bila tožba v tem delu sklepčna – navedena so bila odločilna dejstva, ki so narekovala pravno posledico.

23. Iz deloma povzetih tožbenih navedb izhaja, da tožnica uveljavlja ½ delež na skupnem premoženju, ob upoštevanju, da je bilo zemljišče in nestanovanjska stavba posebno premoženje toženca, kar je tožnica v tožbi vrednostno ocenila in upoštevala pri oceni vrednosti skupnega premoženja, svoj polovični delež pa utemeljevala (tudi) na pretežnem opravljanju „domačih del“. Toženec ni odgovoril na tožbo,15 kar pomeni, da se je s tem strinjal z navedbami tožnice glede njenega prispevka k nastanku in ohranitvi skupnega premoženja, kakor tudi glede njegovega prispevka k temu premoženju, v katerem je bilo upoštevano in ovrednoteno tudi njegovo posebno premoženje. Tožničine tožbene trditve tudi niso bile v nasprotju s predlaganimi dokazi. Iz teh razlogov se toženec v pritožbi neutemeljeno zavzema, da je delež tožnice na skupnem premoženju 31,5 %, in da sodišče prve stopnje glede na velikost nepremičnine in velikost zemljišča, kjer stoji stavba, ne bi smelo določiti kot skupnega premoženja za celotno nepremičnino.

24. Vrhovno sodišče je v zadevah II Ips 217/2011 in II Ips 17/2009 pojasnilo, da kljub jasni določbi 118. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), da se v pravdi presojajo le obseg in deleži zakoncev na skupnem premoženju, nato pa se to premoženje razdeli v nepravdnem postopku po pravilih, ki veljajo za delitev skupnega premoženja (128.–130. člen ZNP; 60. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), sodna praksa ves čas omogoča, da bivši zakonec z svojim zahtevkom doseže delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku, da praviloma sodišča to dopuščajo, če obstajajo posebne okoliščine (npr. soglasje nasprotne stranke; če so stvari po namenu ali naravi namenjene le enemu zakoncu), da zgolj delna delitev skupnega premoženja v pravdi ne predstavlja pravega pristopa za celovito razrešitev premoženjskih razmerij med zakoncema, saj lahko sodišče pravično razdeli skupno premoženje samo, če hkrati odloča o celotnem premoženju. Zahtevek tožnice v tem delu ni utemeljen, ker zahteva delitev le dela skupnega premoženja, in ker v tožbi ni navedla razlogov, ki bi utemeljevali delitev (že) v pravdnem postopku. Ker iz dejstev iz tožbe ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka v tem delu (3. tč. prvega odstavka 318. člena ZPP), tožbeni zahtevek v tem delu ni utemeljen. V pravni teoriji je tudi zavzeto stališče, da pozivanje tožnika na odpravo nesklepčnosti tožbe ni potrebno, če je pomanjkljivo navajanje mogoče pripisati strankini oziroma odvetnikovi neskrbnosti.16 Tožničin pravovarstveni zahtevek v tem delu ni utemeljen tudi iz razloga, ker je tožnica postavila ugotovitveni zahtevek namesto oblikovalnega.

_**Odločitev pritožbenega sodišča**_

25. Pritožbeni razlogi so delno utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter zamudno sodbo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka sodbe pritožbenega sodišča, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo zamudno sodbo in sodbo sodišča prve stopnje.

_**Odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve in druge stopnje**_

26. Sodišče prve stopnje je toženki, ki ima Bpp, priznalo stroške v višini 2.375,68 EUR, ki jih mora plačati toženec v korist proračuna. Tudi toženec ima od 28. 5. 2021 Bpp. Tudi pred tem obdobjem so nastali tožencu stroški zastopanja po odvetniku. V nadaljevanju so navedena opravila, ki jih je za toženca opravil odvetnik: sestava dopolnitve pritožbe z dne 3. 10. 2018 in pritožbe z dne 31. 12. 2018, pristopa na narok 22. 1. 2020 in narok 5. 2. 2020, sestava pritožbe z dne 15. 6. 2020 in dveh pripravljalnih vlog, pristop na narok 13. 7. 2022. Stroški toženca so višji od stroškov tožnice, glede na uspeh pravdnih strank v postopku pa je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje.

1 L. št. 168-170. 2 Glej 5. tč. zamudne sodbe in sodbe sodišča prve stopnje. 3 Pritožba nima označenih strani, odstavki niso oštevilčeni, zato podrobnejša označba tega dela pritožbenih navedb ni mogoča. 4 Do nekaterih podpisov toženca na teh listinah se je opredelil že izvedenec v mnenju, ko jih je označil kot manj primerne za preiskavo. 5 Jan Zobec: Pravdni postopek – Zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 493 in 495. 6 Ki določa: „Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljaviti takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.“ 7 L. št. 207-208. 8 L. št. 237. 9 Glej 5. tč. odločbe sodišča prve stopnje. 10 V tem delu so pritožbene navedbe neutemeljene in protispisne. Iz izpovedb poštarjev prepričljivo izhaja, da sta v spornem obdobju vročala pošto tožencu na spornem naslovu, da sta vedno na vročilnico pripisala, če je bila vročena članu gospodinjstva, da bi bilo na sporni vročilnici zapisano, če bi bila vročitev opravljena drugi osebi (podrobneje glej 5. tč. odločbe sodišča prve stopnje). 11 Enako sklep VS RS II Ips 554/99 – pritožbeno sodišče je upoštevalo, da je kasnejša sodna praksa zadržana do take argumentacije in jo dopušča le izjemoma. 12 Kar je bil razlog, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani zamudni sodbi in sodbi tudi ni opredelilo do navedb tožnice in predloženih dokazov, da je toženec kršil prepoved približevanja, kot je to storilo v sklepu z dne 6. 3. 2020 (l. št. 107-110), s katerim je zavrglo toženčevo pritožbo zoper zamudno sodbo. 13 Podrobneje glej 13. tč. zamudne sodbe in sodbe sodišča prve stopnje. 14 Npr. II Ips 152/2011 in druge. 15 Podrobneje glede pravnih posledic izdaje zamudne sodbe glej 318. člen ZPP, ki ga je povzelo sodišče prve stopnje v 8. tč. zamudne sodbe in sodbe. 16 Jan Zobec: Zakon o pravdnem postopku – zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 140.