Jedro

V obravnavani zadevi ni jasno, kaj sploh (v gradbenem smislu) pomeni „funkcionalna preureditev obstoječega dostopa“. Ne iz izreka ne iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, ali se ohranja obstoječe stopnišče in na njem postavi nadstrešek (novogradnja nadstreška), ali pa se poruši staro stopnišče in zgradi novo vključno z nadstreškom, ali gre pri stopnišču morebiti za nadomestno gradnjo, ki bi jo PUP posebej dopuščal (v tem primeru že po naravi stvari same odmiki ne morejo biti drugačni, kot jih je imel objekt, ki se nadomešča), medtem ko je nadstrešek še vedno novogradnja ipd.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Tolmin št. 351-275/2012 z dne 15. 5. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Zahtevek prizadetih strank za povrnitev stroškov upravnega spora se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem investitorjema A.A. in B.B. (v tem upravnem sporu prizadetima strankama) dovolila prizidavo in delno prenovo stanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 223/21 k.o. ... v obsegu, razvidnem iz I. točke izreka gradbenega dovoljenja, pri čemer je gradnjo opredelila kot rekonstrukcijo objekta (I/1 točka), odmik na Z do zemljišča parc. št. 223/20 k.o. ... pa bo znašal 0,00 m (I/6 točka).

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da so v postopku kot stranski udeleženci sodelovali tudi tožniki, ki so lastniki sosednjega zemljišča parc. št. 223/20 k.o. ... Gradbeno dovoljenje temelji na določbah Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih v Občini Tolmin (v nadaljevanju PUP), med drugim njegovega 16. člena, ki govori o odmikih. Ker gre v obravnavanem primeru za rekonstrukcijo, se ne upoštevajo zahteve PUP glede odmikov za novogradnje, ampak le zahteva iz tretjega odstavka 16. člena PUP o ustreznem varnostnem odmiku med načrtovanimi stanovanjskimi objekti oziroma drugih tehničnih ukrepih, s katerimi se preprečuje širjenje ali prenos požara z objekta na objekt. Slednje je bilo v obravnavanem primeru zagotovljeno, zato ni ovire za odmik 0 m od meje stranskih udeležencev.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil in glede odmika načrtovane gradnje od njihovega zemljišča pojasnil, da bo stopnišče z nadstreškom locirano na zahodni meji zemljišča, kjer sta objekt investitorjev in objekt tožnikov zgrajena „stikoma v nizu“. Zato v tem delu v že obstoječo gradnjo in odmik ne bo poseženo.

Tožniki se s tako odločitvijo ne strinjajo in v tožbi upravnim organom in projektantu očitajo uporabo izrazov, ki jih Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) nima. Trdijo, da gre v obravnavanem primeru za gradnjo novega objekta – dozidavo, zato bi morali biti v tem primeru upoštevani pogoji PUP glede odmikov oziroma pridobljeno soglasje tožnikov. Upravna organa se s tem v zvezi neutemeljeno sklicujeta na tipologijo obstoječe pozidave do parcelne meje. Zagotovljena bi morala biti tudi dodatna parkirna mesta, saj bo stavba spremenjena iz enostanovanjske v dvostanovanjsko, dejansko pa bo ostala brez zahtevanih parkirnih mest v smislu B. točke 16. člena PUP. Ureditev parkirišča res ni predmet gradbenega dovoljenja, se pa z njim spreminjajo pogoji parkiranja, saj se s pozidavo garažnih vrat v kleti spremeni namenska raba garaže – edinega parkirnega mesta. Smiselno predlagajo, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Prizadeti stranki v odgovoru na tožbo najprej predlagata zavrženje tožbe, med drugim, ker so jo tožniki vložili po pooblaščencu – C.C., univ. dipl. inž. arh., to je po osebi, ki v skladu s tretjim odstavkom 87. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ne izpolnjuje zahtevanih pogojev. V nadaljevanju obrazloženo zavračata tožbene očitke in pojasnjujeta, da nameravata z nadstreškom pokriti predmetno obstoječe stopnišče. Ker v primeru stopnišča ni odmika od parcele tožnikov, ga posledično ne more biti niti v primeru nadstreška. To pomeni, da se dejansko stanje glede odmikov z izvedbo del – nadstreškom ne bo v ničemer spremenilo. V takih primerih pa se odmik ne zahteva, pri čemer se sklicujeta na sodbo tega sodišča v zadevi I U 1035/2012. Predlagata, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožnikom pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožba je utemeljena.

Sodišče v zvezi s predlogom prizadetih strank, naj tožbo zavrže, uvodoma pojasnjuje, da so tožniki po pozivu sodišča na odpravo pomanjkljivosti v vlogi z dne 22. 10. 2013 kot tožečo stranko navedli vse tri tožnike, kot toženo pa Republiko Slovenijo, Upravno enoto Tolmin. Z navedbo Republike Slovenije kot toženke so v skladu z ustaljeno sodno prakso tega sodišča zadostili zahtevi po opredelitvi tožene stranke, saj že Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa, kdo je toženec – med drugim država, če je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Iz iste vloge je tudi razvidno, da tožniki izpodbijajo odločbo, kar pomeni, da zoper gradbeno dovoljenje vlagajo izpodbojno tožbo, s tem pa po vsebini predlagajo odpravo upravnega akta (1. alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1). Poleg tega so tožniki po pozivu sodišča v sklepu z dne 23. 5. 2014 za zastopanje v tem postopku namesto pooblaščenca arhitekta C.C. s.p. z vlogo z dne 30. 5. 2014 predložili pooblastila za odvetnika D.D. iz Solkana, torej osebo, ki je lahko pooblaščenec po tretjem odstavku 87. člena ZPP.

Navedeno pomeni, da so tožniki odpravili pomanjkljivosti vložene tožbe in s tem omogočili njeno vsebinsko obravnavo.

V zadevi ni sporno, da so tožniki v postopku sodelovali kot solastniki sosednjega zemljišča parc. št. 223/20 k.o. ..., na katerem stoji tudi njihova vrstna stanovanjska stavba, ki se stika s stanovanjsko stavbo investitorjev, stoječo na zemljišču načrtovane gradnje parc. št. 223/21 k.o. ... Ker so se postopka udeleževali zaradi varstva svojih pravnih koristi, ki so neposredne osebne koristi, temelječe na zakonu ali drugem predpisu (43. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP), v obravnavani zadevi ne morejo varovati svojega dejanskega interesa ali javne koristi, ampak le ugovore v zvezi z varstvom lastninske pravice na nepremičninah, ki mejijo na zemljišče posega.

Glede na navedeno so za odločitev v tej zadevi neupoštevni tožbeni očitki, da se bodo zaradi gradnje spremenile prometne razmere (parkiranje) na obravnavani lokaciji. Tožniki namreč ne trdijo, da se bo s tem v zvezi spremenil tudi njihov pravni položaj oziroma da bo kakorkoli poseženo v njihovo lastninsko pravico, zaradi varstva katere se udeležujejo tega postopka.

Po D. točki 16. člena PUP mora biti odmik novogradnje od sosednjih parcelnih mej najmanj 2 m, od obstoječih stanovanjskih objektov drugih lastnikov pa za najmanj 1,5 m višine najbližje fasade novega objekta, če bo ta grajen pretežno na južni, jugovzhodni ali jugozahodni strani obstoječega objekta in na isti koti terena. Ko je teren nagnjen, se razlika v kotah odšteje, če novogradnja stoji nižje, in prišteje, če novogradnja stoji višje od obstoječega objekta. Odmiki so lahko manjši, če s tem soglaša lastnik obstoječega objekta oziroma če se s tem obstoječemu objektu bistveno ne poslabšajo sanitarne in požarno varnostne danosti. V primeru nadomestnih gradenj, pri katerih niso povečani gabariti objekta, ta kriterij ne velja. V vseh navedenih primerih pa je treba zagotoviti ustrezen varnostni odmik med načrtovanimi stanovanjskimi objekti oziroma predvideti druge tehnične ukrepe, s katerimi se preprečuje širjenje ali prenos požara z objekta na objekt. V obravnavanem primeru je bilo izpodbijano gradbeno dovoljenje izdano za prizidavo shrambe na vzhodni strani obstoječe stanovanjske stavbe investitorjev in za delno prenovo te stavbe, med drugim za „funkcionalno preureditev obstoječega dostopa v objekt z vhodnim podestom z direktnim dostopom na stopnišče objekta pokritega z nadstreškom“, navedeno pa v izreku opredeljeno kot rekonstrukcija objekta. V zadevi ni sporno, da omenjena „funkcionalna preureditev“ z nadstreškom predstavlja poseg na zahodni strani obstoječe stanovanjske stavbe investitorjev, to je na tisti strani, kjer se stika s stanovanjsko stavbo tožnikov. Sporno pa je, ali je „preurejanje“ stopnišča in postavitev nadstreška tik ob parcelni meji oziroma brez odmika od parcele tožnikov in brez njihovega soglasja v skladu s PUP. Iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, sodišče tega ne more preizkusiti.

Gradbeno dovoljenje je odločba, s katero pristojni upravni organ dovoli gradnjo in s katero določi konkretne pogoje, ki jih je treba pri gradnji upoštevati (6. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Po 7. točki iste določbe je gradnja izvedba gradbenih in drugih del in obsega gradnjo novega objekta, rekonstrukcijo in odstranitev objekta. Gradnja novega objekta je izvedba del, s katerimi se zgradi nov objekt oziroma se objekt dozida ali nadzida in zaradi katerih se bistveno spremeni njegov zunanji izgled (7.1. točka). Rekonstrukcija objekta pa je spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta in prilagajanje objekta spremenjeni namembnosti ali spremenjenim potrebam oziroma izvedba del, s katerimi se bistveno ne spremeni velikost, spreminjajo pa se njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivost ter izvedejo druge njegove izboljšave, pri čemer pri stavbah ne gre za bistveno spremembo v zvezi z velikostjo, če se njena prostornina ne spremeni za več kakor 10% (7.2. točka). Izrek gradbenega dovoljenja mora med drugim vsebovati tudi podatek o vrsti gradnje, to je o tem, ali gre za gradnjo novega objekta, rekonstrukcijo, odstranitev ali za spremembo namembnosti (1. alineja prvega odstavka 68. člena ZGO-1).

Iz navedenih določb izhaja, da dozidava objekta ne more obenem pomeniti tudi njegove rekonstrukcije, čeprav je dopustno, da se s slednjo prostornina stavbe celo poveča do 10 %. Iz definicije rekonstrukcije namreč izhaja, da je to povečanje posledica spreminjanja tehničnih značilnosti obstoječega objekta oz. spremembe njegovih konstrukcijskih elementov, ne pa morebitne dozidave stavbe.

V obravnavani zadevi tako ni jasno, kaj sploh (v gradbenem smislu) pomeni „funkcionalna preureditev obstoječega dostopa“. Ne iz izreka ne iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, ali se ohranja obstoječe stopnišče in na njem postavi nadstrešek (novogradnja nadstreška), ali pa se poruši staro stopnišče in zgradi novo vključno z nadstreškom, ali gre pri stopnišču morebiti za nadomestno gradnjo, ki bi jo PUP posebej dopuščal (v tem primeru že po naravi stvari same odmiki ne morejo biti drugačni, kot jih je imel objekt, ki se nadomešča), medtem ko je nadstrešek še vedno novogradnja ipd.

Dodatno nejasnost povzroča tudi v izreku gradbenega dovoljenja ter v obrazložitvi uporabljen pojem prenove stanovanjskega objekta. Če je s tem mišljena njegova obnova, je treba upoštevati 4. točko prvega odstavka 209. člena ZGO-1, ki je določil, da v predpisih uporabljena izraza adaptacija in obnova pomenita investicijska vzdrževalna dela po določbah tega zakona (od sprememb ZGO-1D pa gre za vzdrževanje objekta – 29. člen sprememb), torej dela, o katerih se z gradbenim dovoljenjem ne odloča. V obravnavani zadevi je torej odgovor na vprašanje, kakšen je dopusten odmik po PUP od parcelne meje tožnikov oz. ali je potrebno njihovo soglasje, odvisen od tega, kakšno gradnjo predstavlja preureditev dostopa in postavitev nadstreška (odmika drugih posegov tožba ne problematizira). Dejansko stanje v tem delu ni bilo ugotovljeno. Sodišče še dodaja, da pri tem ni bistveno, da sta stanovanjski stavbi tožnikov in prizadetih strank zgrajeni brez odmika (v stiku). Tako gradnjo je dovoljevalo za vrstne hiše izdano gradbeno dovoljenje, kar pa ne pomeni, da jim je mogoče tudi v prihodnje in brez odmika s sosednjimi zemljišči, ne da bi zato bila dana podlaga v prostorskem predpisu, izvajati dozidave. Kaj takega ne izhaja niti iz sodbe I U 1035/2012, na katera se sklicujeta tožnika. V tej zadevi je sodišče zavzelo stališče, da odmik ni potreben, na podlagi konkretnih okoliščin gradnje – šlo je za zazidavo obstoječega balkona v vrstni hiši, ne pa za dozidavo k stavbi.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo (2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

Ker so tožniki s tožbo uspeli, prizadeti stranki nista upravičeni do povračila stroškov tega postopka. Tožnikom bo plačana sodna taksa v višini 148,00 EUR vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).