Jedro

Zmotno je stališče odvetnika, da bi moralo sodišče prve stopnje navedene storitve priznati glede na obvezne razlage Upravnega odbora OZS. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da je OT podzakonski akt, ki ga odvetniška zbornica izda na podlagi javnega pooblastila, danega v 19. členu Zakona o odvetništvu (ZOdv) v soglasju s pravosodnim ministrom in začne veljati po objavi v Uradnem listu RS. ZOdv določa, da je taka OT obvezna za sodišča in druge državne organe, ne predpisuje pa, da je obvezno treba uporabiti obvezno razlago OT, ki jo sprejme OZS. Slednje je določeno le v 19. členu OT, ki pa je presegel okvir javnega pooblastila, zato razlage OT, ki jo sprejme OZS, ni dolžno upoštevati niti sodišče niti drug državni organ.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje stroške, nastale z vložitvijo pritožbe.

III. Toženi stranki sta dolžni v roku 15 dni od prejema tega sklepa tožeči stranki solidarno povrniti 74,65 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude dalje do izpolnitve obveznosti.

IV. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema tega sklepa toženima strankama povrniti 82,13 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom toženima strankama naložilo, da tožeči stranki povrneta pravdne stroške v znesku 615,98 EUR v 15 dneh od vročitve sklepa sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od plačilne zamude dalje do plačila.

2. Zoper navedeno odločitev se pravočasno pritožujeta tako tožeča kot toženi stranki ter pri tem uveljavljajo vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3. Tožeča stranka očita, da je izpodbijani sklep preuranjen, saj je bila tožnica prikrajšana za to, da priglasi vse stroške postopka, ker je bilo glede na predhodno postopanje sodišča prve stopnje, ko v delni sodbi na podlagi pripoznave z dne 16. 10. 2019 o stroških ni odločilo, tožena stranka pa je zatrjevala, da povoda za tožbo ni dala, pričakovati izvedbo naroka. Vsled navedenemu končni stroškovnik podaja v tej pritožbi. Zatrjuje, da ji skladno s pojasnili in obveznimi razlagami Odvetniške tarife (OT), ki jih daje Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije (OZS) in ki so za sodišča obvezujoča, pripada tudi nagrada v zvezi s pridobitvijo 25 zemljiškoknjižnih izpiskov (25 x 50 točk), pridobitvijo letalskih posnetkov, ortofoto posnetka in google posnetka (6 x 50 točk) ter za pregled celotnega spisovnega gradiva in posvet s stranko glede sestave tožbe v trajanju 1 ure (100 točk) ter sodišču v zvezi z izpostavljenim očita zmotno uporabo materialnega prava. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS U-II-1/09 ter opozarja na standarde v zvezi z odvetništvom kot delom pravosodja, ki iz navedene odločbe izhajajo. Zatrjuje, da so glede na ustavni položaj odvetništva ter 19. člen OT, pojasnila in obvezne razlage, ki jih o uporabi OT daje upravni odbor OZS, za sodišča obvezujoča in so jih ta dolžna upoštevati. Sodišču prve stopnje očita, da je v nadaljevanju izpostavljena pojasnila upravnega odbora OZS v zvezi z nagrado za posvet stranko ter za pregled spisov, listin in druge dokumentacije, kršilo. Pojasnjuje, da to ne predstavlja zgolj kršitev OT, pač pa zaradi samovolje in arbitrarnosti tudi kršitev ustavne pravice tožnika do enakopravnosti iz 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS) ter do poštenega sojenja iz 23. člena URS. Glede nagrade za pridobivanje zemljiškoknjižnih izpiskov ter posveta s stranko poudarja, da niso nikjer določene kot sestavni del nagrade za sestavo tožbe. Opozarja, da OT v tar. št. 39/5 izrecno priznava za storitev pribave vsakega zemljiškoknjižnega izpiska oziroma podatka po 50 točk ter da so šele tako pridobljene listine bile podlaga njihovemu pregledu in posvetovanju s stranko za ne/vložitev tožbe. Pri tem poudarja, da ne gre za strošek pristojbine upravljalcev teh evidenc, kot napačno razume sodišče, ampak za nagrado za storitev odvetnika, ki jo je ta upravičeno priglasil. Zatrjuje, da sodišče z nasprotnim ravnanjem oškoduje tožnico, ki je te stroške dolžna odvetniku plačati, povzročili pa sta ji jih toženi stranki in je nevzdržno, da teh stroškov tožnica ne bo dobila povrnjenih. V nasprotju s temeljnimi logičnimi pravili je, da bi se štelo, da je storitev odvetnikovega pridobivanja izpiskov, podatkov in drugih listin vključena v postavko sestave tožbe, saj je sestava tožbe tarifirana na 300 točk, že sama pridobitev izpiskov po tar. št. 39/7 OT pa znaša za 23 zemljiškoknjižnih izpiskov in 6 ortofoto posnetkov 1450 točk. Vsled navedenemu zaključuje, da bi bila stranka, ki bi se tožbe ne odločila vložiti, dolžna odvetniku plačati vrednost 1450 točk, če pa bi tožbo vložila pa le 300 točk. Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma podredno premembo izpodbijanega sklepa z ustrezno stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženi stranki sodišču očitata, da bi glede na stališče sodne prakse, kdaj da tožena stranka povod za tožbo1 in njunih navedb moralo sprejeti odločitev, da toženi stranki povoda za tožbo nista dali. Podajata trditve glede zatrjevanega, da povoda za tožbo nista dali, ter pojasnjujeta, da je bilo dogovorjeno, da se listina "izbrisno dovoljenje" dopolni in se s to listino zadeve v zvezi s služnosti celovito uredijo. Sodišču očitata, da neutemeljeno zaključuje, da sta toženi stranki dolžni nositi stroške postopka, ker nista podpisali listine ter izpostavljata, da sodišče pri tem ne pove, v katerem roku bi listino stranki morali podpisati, saj v listini nobenega roka ni bilo določenega, prav tako pa nista prejeli nobenega opomina na izpolnitev obveznosti pred tožbo. Izpostavljata, da sta v svoji prvi vlogi zahtevek pripoznala ter očitata, da je sodišče to dejstvo povsem pregledalo. Poudarjata, da sta bila prepričana, da sta v postopku sporazumne ureditve celovite problematike služnosti med strankama, tožnica pa je brez da bi toženima strankama dala rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, vložila tožbo. Vsled navedenega sodišču očitata, da je zmotno zaključilo, da sta dala povod za tožbo. Ker ju sodišče v zvezi s tem ni zaslišalo in za predmetno ne izvedbo predlaganih dokazov ni navedlo razlogov, čeprav sta stranki svoje zaslišanje predlagali, očitata, da je sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj gre za kršitev strankine pravice do izjavljanja v postopku ter nemožnost preizkusa izpodbijanega sklepa zaradi manjkajočih razlogov. Predlagata ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijanega sklepa oziroma podredno, razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglašata pritožbene stroške.

5. V odgovoru na pritožbo toženi stranki prerekata pritožbene trditve in predlagata njeno zavrnitev. Priglašata stroške vloženega odgovora.

6. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka pritožbene trditve in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške vloženega odgovora.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke:

8. Pritrditi je sicer pritožniku, da je sodišče izpodbijani sklep izdalo še predno je lahko tožeča stranka izkoristila svojo pravico do priglasitve vseh stroškov postopka, vendar navedeno na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ni vplivalo, saj je po podatkih spisa (l. št. 70-71 spisa) sodišče prve stopnje s sklepom z dne 13. 1. 2020 odmerilo tudi stroške, nastale v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki so bili priglašeni v predmetni pritožbi. Ob navedenem se očitki, da je zaradi kršitve sedmega odstavka 163. člena ZPP izpodbijani sklep nezakonit, izkažejo za neutemeljene.

9. Zmotno je stališče odvetnika, da bi moralo sodišče prve stopnje navedene storitve priznati glede na obvezne razlage Upravnega odbora OZS. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da je OT podzakonski akt, ki ga odvetniška zbornica izda na podlagi javnega pooblastila, danega v 19. členu Zakona o odvetništvu (ZOdv) v soglasju s pravosodnim ministrom in začne veljati po objavi v Uradnem listu RS. ZOdv določa, da je taka OT obvezna za sodišča in druge državne organe, ne predpisuje pa, da je obvezno treba uporabiti obvezno razlago OT, ki jo sprejme OZS. Slednje je določeno le v 19. členu OT, ki pa je presegel okvir javnega pooblastila, zato razlage OT, ki jo sprejme OZS, ni dolžno upoštevati niti sodišče niti drug državni organ2. Zakon o sodiščih v 3. členu določa, da je sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon, torej je funkcija razlage prava imanentna sodiščem. Glede na obrazloženo, zatrjevane arbitrarnosti in samovolje sodišča ni zaslediti, zato so (že iz tega razloga) neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o kršitvi 14., 22. in 23. člena URS.

10. Sodišče prve stopnje je priglašene stroške za pridobitev zemljiškoknjižnih izpiskov, letalskih posnetkov, ortofoto posnetka, google posnetka, za pregled spisovnega gradiva in posvet s stranko glede sestave tožbe zavrnilo z obrazložitvijo, da lahko skladno s tar. št. 39 OT te storitve odvetnik obračuna le takrat, če te storitve niso zajete v drugih tarifnih številkah, torej če gre za samostojno storitev3. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da že uvodna dikcija tar. št. 39 OT določa, da te storitve odvetnik obračuna po tej podlagi le, če storitve iz te tarifne številke niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev, prav tako pa je potrditi, da je večinska sodna praksa na stališču, da se te storitve ne priznavajo, v kolikor so zajete v drugih tarifnih številkah, saj v tem primeru ne gre za samostojno storitev4. Ker to izrecno določa tar. št. 39 OT, pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je takšna razlaga neskladna z OT. Odločitev je pravilna, saj pribava zemljiškoknjižnih in drugih izpiskov in podatkov, potrebnih za vložitev tožbe ter pregled spisovnega gradiva in posvet s stranko glede sestave tožbe ne predstavljajo samostojnih opravil, za katere bi bil odvetnik upravičen obračunati nagrado po tar. št. 39 OT. Te storitve so namreč v pravdnem postopku, ki je v teku, zajete v nagradi za sestavo tožbe po tar. št. 18 OT in samostojnih storitev5 ne predstavljajo, saj so bile opravljene za potrebe vložene tožbe. Ob tem da OT v nobenih izmed drugih tarifnih številk ne določa izrecno, da nagrada zajema tudi storitve opredeljene v tar. št. 39 OT, pritožbeno sodišče ne pritrjuje stališču pritožnice, da bi ne šlo za samostojno storitev le v primeru, če bi bilo to izrecno določeno v drugih tar. št. OT. Tudi stališče pritožbe, da odvetniku v zvezi s pridobitvijo zemljiškoknjižnih izpiskov (25), posnetkov, pregleda spisa in posveta s stranko pripada 1450 točk, medtem ko je odvetnik v zvezi s sestavo tožbe upravičen zgolj do v predmetnem postopku priznane nagrade v višini 300 točk, ne vzdrži pravil logičnega mišljenja, poleg tega pa je v izrecnem nasprotju z določbo 3. člena OT, saj po takšnem stališču storitve niso vrednotene glede na strokovno zahtevnost, strokovno znanje, odgovornost ter čas, potreben za izvršitev dela.

11. Ker je torej odvetnik v obravnavanem primeru pridobil zemljiškoknjižne izpiske in posnetke ter posvet s stranko in pregled spisa opravil kot pooblaščenec v okviru zastopanja stranke pred sodiščem v pravdni zadevi (priloga A1 spisa), in ne izven tega postopka, so navedene storitve zajete že v nagradi za sestavo tožbe po tar. št. 18 OT.

O pritožbi tožene stranke:

12. Očitki o obremenjenosti izpodbijanega sklepa z absolutno bistveno kršitvijo določbo postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP so neutemeljeni. Sklep ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni, si ne nasprotujejo in ne nasprotujejo izreku. Izpodbijana odločitev se da preizkusiti. V kolikor pa se pritožnik z razlogi izpodbijanega sklepa ne strinja, pa lahko to pomeni pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zmotne uporabe materialnega prava.

13. Pritrditi je sicer pritožbi, da sta toženi stranki v odgovoru na tožbo med drugim predlagali tudi dokaz z lastnim zaslišanjem, ki ga sodišče pri sprejetju izpodbijane stroškovne odločitve ni izvedlo ter zavrnitve tega dokaznega predloga ni obrazložilo. Vendar pa je pojasniti, da je pri odločanju o stroških načelo kontradiktornosti močno okrnjeno6, saj specialna določba prvega odstavka 163. člena ZPP, skladno s katero sodišče o povrnitvi stroškov odloči na določeno zahtevo stranke brez obravnavanja, že sama po sebi izključuje absolutno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP7. Pod pojmom ″obravnavanja″ je mišljeno razpravljanje in izvajanje dokaznega postopka tako glede temelja kot višine stroškov. To sicer ne pomeni, da je kontradiktornost v postopku odločanja o stroških v celoti izključena, ima pa bistveno manjši pomen in težo. Za sprejem pravilnega materialnopravnega zaključka o tem, ali je tožena stranka dala povod za tožbo, je praviloma treba ugotavljati določena odločilna dejstva. V okviru ugotavljanja teh dejstev sicer mora sodišče upoštevati strankina jamstva izjavljanja v dokaznem postopku in če tega ne stori, krši načelo kontradiktornosti, vendar gre v tem primeru za kršitev manjšega pomena, ki je zato le relativne narave v smislu prvega odstavka 339. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče pa iz razlogov, navedenih v nadaljevanju ugotavlja, da izpostavljena okoliščina ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve (prvi odstavek 339. člena ZPP).

14. Sodišče prve stopnje je zaključek o povodu za tožbo oziroma o neresničnosti navedb tožencev o vsebinsko pomanjkljivih in nezadovoljivih predlogih tožnice sprejelo na podlagi ugotovitve, da je tožnica tožencema pred pravdo ponudila možnost za izvensodno ureditev spora – izročitev listine izbrisno dovoljenje za izbris predmetnih služnosti, kar sta potrdila v svojih trditvah v odgovoru tudi toženca ter da sta toženca v odgovoru na tožbo navajala, da med pravdnima strankama ni spora glede obstoja razmerja, ki ga želita urediti, vendar pa obstaja spor oz. nesporazum, v kakšnem obsegu in v kakšni obliki naj bi stranki dosegli želeno, kar nedvoumno izkazuje potrebo po pravdi. Ob navedenem pritožbeno sodišče sledi oceni sodišča prve stopnje, da so navedbe tožencev, da je bilo pred pravdo v podpis ponujeno izbrisno dovoljenje vsebinsko pomanjkljivo in nezadovoljivo, neresnične. Nenazadnje to potrjujeta sami toženi stranki v odgovoru na tožbo, v katerem sta tožbeni zahtevek zaradi izdaje izbrisnega dovoljenja pripoznali v celoti (in hkrati vložili nasprotno tožbo), pri tem pa zatrjevali, da je tožničin mož predložil toženima strankama pred pravdo v podpis izbrisno dovoljenje v obsegu in na način, kot je že predložen s strani tožeče stranke k tožbi (l. št. 25 spisa).

15. Pritožbeno sodišče je ob obrazloženem pritožbi tožeče in toženih strank, ki sta se izkazali za neutemeljeni, zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), saj tudi ob preizkusu izpodbijane odločitve v okviru razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi 366. členom ZPP), ni zasledilo kakšnih kršitev oziroma nepravilnosti.

16. Pritožbeno sodišče je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Ob neuspehu s pritožbo morajo pritožnik sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi dostavek 154. člena ZPP).

17. Ker sta odgovora na pritožbo pripomogla k hitrejši razjasnitvi zadeve, so bili stroški postopka odgovora na pritožbo potrebni (prvi dostavek 155. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je tožniku skladno z veljavno OT priznalo stroške v zvezi z nagrado za sestavo odgovora na pritožbo, vendar glede na vrednost spornega predmeta ter dejstvo, da gre za odgovor na pritožbo, vložen zoper procesni sklep zgolj v višini 100 točk in ne v priglašeni višini 375 točk (2. točka tar. št. 21 v zvezi s 1. točko tar.št. 18 OT), 2 % materialnih stroškov od skupne vrednosti storitve (2 točki; tretji odstavek 11. člena OT) ter 22 % DDV (22,44 točk), kar ob vrednosti točke 0,60 EUR skupno znese 74,65 EUR stroškov odgovora na pritožbo, do katerih je tožnik zaradi potrebnosti upravičen v celoti in ki mu jih morata v roku 15 dni od prejema tega sklepa povrniti toženi stranki solidarno, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do izpolnitve obveznosti.

Toženima strankama je sodišče druge stopnje skladno z veljavno OT priznalo stroške v zvezi z nagrado za sestavo odgovora na pritožbo glede na vrednost spornega predmeta v višini 100 točk in ne v priglašeni višini 150 točk (2. točka tar. št. 21 v zvezi s 1. točko tar.št. 18 OT), pri čemer je nagrado zaradi zastopanja dveh strank zvišalo za 10 % (tretji odstavek 7. člena OT) in tako toženima strankama iz tega naslova priznalo 110 točk, 2 % materialnih stroškov od skupne vrednosti storitve (2,2 točki; tretji odstavek 11. člena OT) ter 22 % DDV (24,68 točk), kar ob vrednosti točke 0,60 EUR skupno znese 82,13 EUR stroškov odgovora na pritožbo, do katerih sta toženi stranki zaradi potrebnosti upravičeni v celoti in ki jima jih mora v roku 15 dni od prejema tega sklepa povrniti tožnik, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do izpolnitve obveznosti. Pri tem toženima strankama ni priznalo priglašene nagrade v zvezi s posvetom s strankama, saj ne gre za samostojno storitev po tar. št. 39 OT, temveč je nagrada za to storitev zajeta že v priznani nagradi za sestavo odgovora na pritožbo (2. točka tar. št. 21 OT).

1 … pri čemer tožena stranka povod za tožbo da, če lahko tožnik na podlagi njenega ravnanja pred pravdo, ne oziraje se na položaj po materialmen pravu sklepa, da bo za varstvo njegovih interesov potrebna sodna intervencija. 2 Glej sodbo VS RS I Up 996/2005. 3 Primerjaj npr. VSL sklep I Cp 2367/2018 z dne 3. 4. 2019. 4 Glej: VSL sklep I Cpg 101/2019, VSL sodba in sklep V Cpg 606/2018 (40. točka obrazložitve),VSL sklep II Cp 2305/2018, VSL sklep II Cp 2419/2018, VDSS sklep Pdp 817/2017, VSL sklep II Cp 619/2017, VSL sklep II Ip 1353/2015, VSL sklep III Ip 1486/2015. 5 …torej, ko je pooblaščenec pooblaščen samo za določeno dejanje. 6 Glej: Pravdni postopek zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, N. Betetto, stran 55, 56. 7 Glej: VSL sklep I Cpg 1332/2011 z dne 17. 1. 2012.