Jedro

Če je prevzemnik posla pripravljen odpraviti napako na izdelku, naročnik pa odpravo napake pogojuje s tem, da prevzemnik posla že opravljeno plačilo položi, je treba šteti, da je naročnik odklonil odpravo napake.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožeče stranke na priznanje stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke in sicer v tolarski protivrednosti 40.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in tolarske protivrednosti zamudnih obresti od navedenega zneska od 12.2.1991 do plačila, kot veljajo za hranilne vloge v DEM na vpogled, obenem, da ni utemeljena v pobot uveljavljena terjatev 40.000 DEM v tolarski protivrednosti z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.1.1991 do plačila ter povračila stroškov postopka. Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva plačilo zneska 40.000 DEM z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.2.1991 dalje do plačila, ugodilo pa podrejenemu zahtevku, da sta toženca dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki tolarsko protivrednost 40.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in tolarsko protivrednost zamudnih obresti od navedenega zneska od 12.2.1991 do plačila po obrestni meri kot veljajo za hranilne vloge v DEM na vpogled. Obenem je odločilo, da je dolžna tožena stranka povrniti v 15 dneh tožeči strani še 687.228,00 SIT stroškov postopka.

Zoper to sodbo se v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodeno, pritožuje tožena stranka po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi nepravilno uporabljenega materialnega prava in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, češ da tožena stranka ne bi smela pogojevati odprave napak s položitvijo že plačanega dela kupnine, napačna. Predvsem tožena stranka z blagom sploh še ni razpolagala in ga ni prevzela na carinarnici. Tožeča stranka bi torej glede na reklamacijo in glede na dobavo lahko blago odpeljala in odpravila napake brez soglasja tožene stranke. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo izpovedi U.L., ki se je strinjal, da tožeča stranka po 10 dneh prinese akontacijo kupnine odvetniku tožeče stranke, odpelje blago z napako in izdela novo po naročilu in načrtu. Tožena stranka je zaman čakala en mesec, saj tožeča stranka dogovora ni izpolnila.

Glede na tako ravnanje tožeče stranke je tožena stranka razdrla pogodbo in zato zahteva vrnitev plačanega dela kupnine oziroma ga uveljavlja v pobot. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu glede bistvenih okolnosti spora pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi pavšalno zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih kršitev, ki bi jih pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki ga tožena stranka dokazno podprto ne izpodbija, da je namreč tožeča stranka bila pripravljena odpraviti napake na dobavljenem pohištvu, tožena stranka pa je privolitev za odpravo napake pogojevala s položitvijo že plačane kupnine pri odvetniku, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča treba pritrditi stališču, da je s tem tožena stranka onemogočila tožeči, da odpravi napake na blagu. V predmetnem primeru je šlo za pogodbo o delu, kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje in je potrebno za vprašanje presoje odgovornosti za stvarne napake prevzemnika posla, to je tožeče stranke, uporabiti določila 614. do 621. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Po 1. odst. 620. čl. ZOR je namreč, če ima izvršeni posel napako, ki ni taka, da bi bilo delo neuporabno oziroma če posel ni izvršen v nasprotju z izrecnimi pogodbenimi pogoji, naročnik dolžan dovoliti prevzemniku, da napako odpravi. Prav zato je v predmetnem primeru šlo, da je bila tožeča stranka pripravljena napako odpraviti. Vendar pa je to odpravo napake tožena stranka, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, pogojevala s tem, da že plačano kupnino položi. Takega pogoja pa glede na možnost odpravo napake določila ZOR ne poznajo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.