Jedro

Tudi v pritožbenem postopku mora sodišče po uradni dolžnosti paziti, ali je podan utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, in če ugotovi, da takega suma ni, pripor zoper obdolženca odpraviti. Pri tej presoji sodišče upošteva tudi tiste relevantne okoliščine, ki so nastale že po izdaji prvostopnega sklepa o priporu.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega S.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 15.4.2000 zoper obdolženega S.B. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredila pripor, ki teče od 13.4.2000 od 10. ure dalje. Zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom z dne 18.4.2000 pritožbo zagovornika obdolženega S.B. zavrnil kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep je dne 28.4.2000 iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP zagovornik obdolženega S.B. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sklep o priporu razveljavi ter obdolženca takoj izpusti na prostost. Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da s sklepom o odreditvi pripora ni bil kršen niti 3. odstavek 202. člena ZKP niti ni podana kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Stališče obdolženčevega zagovornika, da je senat okrožnega sodišča vezan izključno na dejstva, ki jih je ugotovil preiskovalni sodnik, je po videnju vrhovnega državnega tožilca zmotno, kajti določbe pritožbenega postopka zoper sklep ne določajo obravnave pred sodiščem druge stopnje po 380. členu ZKP. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, naj zahtevo zagovornika obdolženega S.B. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obdolženega S.B. izpostavlja, da sklep preiskovalne sodnice v nasprotju z določbo 2. odstavka 202. člena ZKP ni vseboval določne navedbe razlogov, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivi dejanji, in tudi ne okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je obdolženec ponovitveno nevaren. Vložnik zahteve ne zatrjuje, da pravnomočen sklep ne vsebuje razlogov o teh odločilnih dejstvih, temveč da bi zunajobravnavni senat, ko je odločal o pritožbi, očitno v skladu s 3. odstavkom 402. člena ZKP moral izpodbijani sklep razveljaviti in se ne bi smel sklicevati na pozneje pridobljene podatke, ki jih sklep preiskovalne sodnice sploh ne navaja. Vložnik zahteve zdaj izpodbija sodni postopek, ki je tekel pred pravnomočnostjo sklepa o priporu.

V 2. odstavku 202. člena ZKP je določeno, da se pripor odredi s pisnim sklepom, ki obsega tudi določno navedbo razlogov, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, obrazložitev odločilnih dejstev iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in obrazložitev, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi. Ne drži povsem navedba vložnika zahteve, da je svojo ugotovitev utemeljenosti suma preiskovalna sodnica oprla zgolj na "zagotovilo" okrožnega državnega tožilca, da bo zoper obdolženca zahteval preiskavo. Iz prvostopenjskega sklepa je razvidno, da obstoj utemeljenega suma za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 2. odstavku 196. člena KZ temelji na dejstvu, da naj bi bilo 102 grama mamila-heroina, ki naj bi ga prodal ta obdolženec, dne 2.3.2000 v T. zaseženo K.K.-ju in D.L.-ju; glede kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 1. odstavku 310. člena KZ pa na okoliščini, da je bila obdolžencu med opravljanjem hišne preiskave zasežena pištola znamke HS serijske številke ..., kalibra 9 mm in večje število nabojev. Zunajobravnavni senat pa je v potrditev ugotovitve o obstoju utemeljenega suma za prvo kaznivo dejanje navedel še, da ta temelji na prisluhih (KTT Softi), iz katerih je razvidna vloga vsakega od obdolžencev, ki naj bi sodelovali pri storitvi tega kaznivega dejanja.

Za postopek s pritožbo zoper sklep v 1.odstavku 403.člena ZKP ni predpisana smiselna uporaba 1.odstavka 392.člena ZKP, ki pritožbenemu sodišču nalaga, da v primeru, ko ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, izpodbijano odločbo razveljavi. Sodišče mora po uradni dolžnosti paziti tudi v pritožbenem postopku, ali je podan utemeljen sum, in brž ko ugotovi, da takega suma ni, zoper obdolženca pripor odpraviti. Pri tej presoji v pritožbenem postopku upošteva tudi tiste relevantne okoliščine, ki so nastale že po izdaji prvostopenjskega sklepa. Če ugotovi, da je utemeljenost suma zaradi dokazov, ki jih je sodišče pridobilo že po izdaji sklepa o priporu, v tolikšni meji omajana, da to narekuje odpravo pripora, sklepa ne razveljavi, temveč pripor zoper obdolženca odpravi. Na podlagi teh okoliščin lahko pride do spoznanja, da je utemeljen sum še vedno podan in če so izpolnjeni tudi drugi pogoji, v takem primeru pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora kot neutemeljeno zavrne. V obravnavani zadevi tudi ni bila kršena obdolženčeva pravica do vložitve učinkovitega pravnega sredstva, saj je drugostopenjsko sodišče izpodbijani sklep preizkusilo tako glede obstoja utemeljenosti suma kot tudi glede okoliščin, ki pri obdolžencu kažejo na ponovitveno nevarnost in neogibnost pripora kot ukrepa za odpravo te nevarnosti. V prvostopnem sklepu je med razlogi, ki utemeljujejo zaključek, da je pri obdolžencu podana realna nevarnost, da bi v primeru odprave pripora ponavljal kazniva dejanja, navedeno, da na to kažeta teža in način storitve kaznivih dejanj ter okoliščine, v katerih naj bi bili storjeni, opis je razviden iz uvodnega dela sklepa, med subjektivnimi okoliščinami pa, da je bil obdolženi S.B. že pravnomočno obsojen na zaporno kazen zaradi kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. v zvezi s 1. odstavkom 302. člena KZ. Za slednjo okoliščino je zunajobravnavni senat ugotovil, da ni točna, vendar to na obstoj ponovitvene nevarnosti ne vpliva, saj je v drugostopni odločbi navedeno, da je bil obdolženec obsojen zaradi kaznivega dejanja ugrabitve po 144.členu KZ, za kaznivo dejanje po 4. v zvezi s 1. odstavkom 302. člena KZ pa, da je proti njemu pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v teku preiskava.

Glede na povedano je ugotoviti, da pravnomočen sklep o odreditvi pripora vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, prav tako zunajobravnavni senat ni zagrešil kršitve določb kazenskega postopka, ki bi vplivala na zakonitost izpodbijane sodne odločbe.

V skladu z navedenimi razlogi je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo zagovornika obdolženega S.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.