Jedro

Dokaz, ki ga je tožeča stranka predložila šele s tožbo, se lahko v upravnem sporu le izjemno upošteva, če nedvomno kaže, da je dejansko stanje drugačno od tistega, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 179/97-10 z dne 26.11.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 6.1.1997. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Carinarnice L. z dne 14.12.1995, s katero je navedeni organ prve stopnje tožečo stranko zaradi neizpolnjene obveznosti izvoza po 50. členu Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 34/90 - prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: CZ) zavezal k plačilu carine in ostalih carinskih dajatev po uvozni carinski deklaraciji, št. 17058 z dne 3.12.1990 Carinske izpostave T. in Carinske cone L. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje citira določbo 2. odstavka 50. člena CZ, ki določa, da, če blago ni izvoženo v tujino v vrednostih in rokih iz 1. odstavka tega člena, se carina plača po predpisu, ki veljajo na dan, ko poteče rok za izvoz oziroma po predpisih, ki veljajo na dan, ko se vloži zahteva za obračun carine in drugih uvoznih davščin. Carinski organ uvede po uradni dolžnosti postopek za obračun carine, če blago, uvoženo po 50. členu CZ ni bilo izvoženo v tujino v vrednostih in rokih iz 1. odstavka tega člena, torej, če se ne izvozi najkasneje v roku enega leta od dneva, ko je šlo čez carinsko črto in če vrednost izvoženega blaga ni najmanj 50% večja od vrednosti uvoženega blaga. Sodišče prve stopnje navaja tudi, da tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da je blago, za katero se je z uvozno carinsko deklaracijo zavezala, da ga bo v navedenem roku in vrednosti izvozila, tudi dejansko izvozila, zato carinski organ ni ravnal pravilno in v skladu s CZ, ko ji je za blago po 50. členu CZ obračunal carinske dajatve. Kot dokaz je sodišču prve stopnje predložila fotokopijo izvozne carinske deklaracije z dne 31.1.1991, iz katere naj bi izhajalo, da je sporno blago prešlo preko državne meje. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je pravilna ugotovitev tožene stranke v odgovoru na tožbo, da so te navedbe tožbena novota, ki jih v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni presojala. Po določbi 3. odstavka 14. člena ZUS stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Tudi po določbi 1. odstavka 39. člena Zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77 in 55/92), ki je veljal v času vložitve tožbe, sodišče praviloma odloča na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku. Po mnenju sodišče prve stopnje iz tega sledi, da tožeča stranka v upravnem sporu praviloma ne more z uspehom uveljavljati takšnih dejstev, okoliščin in dokazov, ki jih upravni organ ni ugotavljal oziroma presodil že v upravnem postopku. Zato sodišče, ko preizkuša zakonitost izpodbijanega upravnega akta, praviloma ne more upoštevati novot (novih dejstev oziroma dokazov), ki jih stranka navaja šele v tožbi v upravnem sporu. Preizkus zakonitosti upravnega akta namreč pomeni preizkus tistih dejstev in okoliščin, ki jih je imel na voljo organ ob izdaji izpodbijanega upravnega akta, ne pa tistih novih dejstev in okoliščin, ki niso bile navajane in obravnavene v upravnem postopku. Nova dejstva in novi dokazi se po mnenju sodišča lahko v upravnem sporu le izjemno upoštevajo, če nedvomno kažejo, da je dejansko stanje drugačno od tistega, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku. Po oceni sodišča prve stopnje pa v konkretnem primeru predloženi dokaz, to je fotokopija izvozne carinske deklaracije z dne 31.1.1991, teh zahtev ne izpolnjuje, saj se podatki o proizvajalcu izvoženega blaga v sporni deklaraciji ne ujemajo s podatki o uporabniku iz sporne uvozne carinske deklaracije, ne ujemajo pa se tudi podatki o količini in vrednosti izvoženega blaga s podatki, ki jih je proizvajalec navedel v izjavi z dne 27.11.1990, zaradi česar tožeča stranka z navedenim novim dokazom ni mogla uspeti.

Tožeča stranka v pritožbi navaja tako kot v tožbi. Navaja, da je bilo blago, ki ga je začasno uvozila po uvozni carinski deklaraciji in fakturi, bilo izvoženo po izvozni carinski deklaraciji št. ... Zato ni zavezana k plačilu carine in drugih dajatev. V pritožbi tožeča stranka še dodaja, da je po kooperacijski pogodbi med družbo A. (in njenim podjetjem V,) ter P. M. in njo, družba A. preko svojih podjetij pošiljala P. M. surovine, ki jih je P. M. po svojih proizvodnih organizacijah predelal v končne izdelke in te izdelke v izvozu poslal nazaj A. podjetju. Tako je bilo začasno uvoženo blago, vgrajeno v izdelke, spet izvoženo in ni res, da bi navedba firm P.M. v uvozni deklaraciji in C.L. v izvozni deklaraciji kazala na to, da začasno uvoženo blago, z ugodnostjo na podlagi 50. člena CZ, ne bi bilo izvoženo. Podatki o količini in vrednosti izvoženega blaga pri uvozu in izvozu se v konkretnem primeru ne morejo povsem ujemati, ker je bilo začasno uvoženo blago oplemeniteno z delom pri izdelavi hlačk in ker je bila po izvozni carinski deklaraciji izvožena tudi tista bombažna tkanina, ki je bila za izdelavo hlačk uvožena tudi po uvozni carinski deklaraciji, št. ... Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in odpravi odločbo tožene stranke, podrejeno pa, da zadevo vrne v nov postopek in novo sojenje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljni stroški postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih zato ne ponavlja.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbeni ugovori. Pravilno je sklepanje sodišča prve stopnje, da se nova dejstva in novi dokazi lahko v upravnem sporu le izjemno upoštevajo, če nedvomno kažejo, da je dejansko stanje drugačno od tistega, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je ocena sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru predloženi dokaz, to je fotokopija izvozne carinske deklaracije z dne 31.1.1991, teh zahtev ne izpolnjuje, saj se podatki o proizvajalcu izvoženega blaga v sporni deklaraciji ne ujemajo s podatki o uporabniku iz sporne uvozne carinske deklaracije, ne ujemajo pa se tudi podatki o količini in vrednosti izvoženega blaga s podatki, ki jih je proizvajalec navedel v izjavi z dne 27.11.1990, zaradi česar tožeča stranka z navedenim novim dokazom ni mogla uspeti. Sicer pa je tožeča stranka ta dokaz predložila šele s tožbo (3. odstavek 14. člena ZUS, po katerem stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta). V upravnem postopku pred izdajo akta pa tožeča stranka tega dokaza ni predložila oziroma ga sploh ni omenjala, čeprav je bilo dokazno breme po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP) na njej.

V zvezi s pritožbenim predlogom, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje tožeči stranki, da ji je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da ni upravičena do povračila stroškov postopka, glede na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS, po kateri, v primerih, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.