Jedro

Zgolj dejstvo, da je tožnik pripravil osnutek zahteve za varstvo zakonitosti, še ne pomeni, da je s tem avtomatično upravičen do dodelitve brezplačne pravne pomoči, pač pa bi bil do le-te upravičen, če bi bila njegova zahteva (prošnja) razumna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je pri Okrožnem sodišču v Kopru (v nadaljevanju toženka) dne 13. 3. 2024 po pooblaščencu vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem tretje stopnje in za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju ZVZ) zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru III Kp 43064/2023 z dne 22. 2. 2024. Kot morebitnega izvajalca storitve BPP je predlagal odvetnika A. A. iz Ljubljane.

2. Toženka je z odločbo, št. Bpp 317/2024 z dne 29. 3. 2024 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP zavrnila. V obrazložitvi svoje odločitve pojasnjuje, da mora prosilec za BPP za dodelitev te pomoči kumulativno izkazati dva kriterija, in sicer materialni ali subjektivni ter vsebinski ali objektivni kriterij v skladu s 24. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). V nadaljevanju citira to zakonsko določbo ter navaja, da je v postopku pregledala tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP z navedbo razlogov za vložitev ZVZ in dokumentacijo, ki jo je predložil, t.j. sodbo Višjega sodišča v Kopru III Kp 43064/2023 z dne 22. 2. 2024. 3. Toženka v nadaljevanju povzema vsebino tožnikove prošnje za dodelitev BPP, v kateri navaja, da bo ZVZ vložil zaradi kršitve določbe 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), neupoštevanja sodne prakse, neprevajanja ključne dokumentacije in izjav prič v slovenščino, napačnega prevajanja in neupoštevanja olajševalnih okoliščin.

4. Toženka pojasnjuje, da so razlogi za vložitev ZVZ določeni v določbi 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP je ZVZ mogoče vložiti zaradi: kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. ZVZ ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik ZVZ sklicevati le, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člen ZKP).

5. Toženka navaja, da je bila v kazenski zadevi sodba, št. I K 43064/2023 izdana na podlagi sprejetja priznanja krivde in zato po drugem odstavku 370. člena ZKP sodbe ni dovoljeno izpodbijati iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. V zvezi z razlogi za vložitev ZVZ, ki jih je tožnik podal v prošnji za dodelitev BPP, toženka obrazlaga, da je tožnik kršitev določbe 308. člena KZ-1 uveljavljal že v pritožbi in da iz 13. točke obrazložitve drugostopenjske sodbe izhaja, da se zagovornik v obširni pritožbi ukvarja tudi z vprašanji, ki niso relevantna za zadevo, in sicer se opredeljuje do narave kaznivega dejanja po določbi 308. člena KZ-1 in do načela domneve nedolžnosti. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da so te navedbe povsem brezpredmetne, glede na to, da je obtoženec krivdo priznal. 7. Glede neupoštevanja sodne prakse toženka navaja, da je zagovornik sodišču prve stopnje očital, da se ni opredelilo do dokaznega predloga, v katerem so bile citirane sodbe za kazniva dejanja kot je obravnavano in ki kažejo, da je obtožencu (tožniku) izrečena previsoka kazen. Drugostopenjsko sodišče je v 12. točki obrazložitve sodbe tožniku pojasnilo, da sodna praksa ni dokaz, ki bi bil predmet dokaznega postopka, temveč, da jo mora sodišče poznati že po uradni dolžnosti in jo zaradi načela enakosti upoštevati tudi v konkretnem primeru. Iz citiranih sodb po ugotovitvah pritožbenega sodišča konkretno ne izhaja, zakaj naj bi tožniku izrečena zaporna in denarna kazen bistveno odstopala od primerljivih zadev, zaradi česar teh navedb ni bilo mogoče vsebinsko preizkusiti. Drugostopenjsko sodišče je ugotovilo, da izpodbijana kazenska sankcija ne odstopa od tistih, ki se izrekajo za obravnavana kazniva dejanja. Toženka še pojasni, da tožnik v prošnji ni podal nobenih dodatnih pojasnil na obrazložitev pritožbenega sodišča in zato ostajajo njegove navedbe na ravni pavšalnega ponavljanja že uveljavljanih trditev, do katerih so se sodišča že opredelila in ugotovitve katerih tožnik dejansko niti ne prereka.

8. Toženka navaja, da se je drugostopenjsko sodišče v 7. točki obrazložitve sodbe opredelilo tudi do zatrjevanih kršitev glede neprevajanja ključne dokumentacije in izjav prič v slovenščino ter napačnega prevajanja, glede katerih je ugotovilo, da niso utemeljene ter da so celo protispisne in v nasprotju z izjavo obtoženca (tožnika). Glede zatrjevanega neupoštevanja olajševalnih okoliščin pa še ugotavlja, da se je tudi do teh navedb drugostopenjsko sodišče izčrpno opredelilo, pri čemer ni ugotovilo kršitev, nasprotno, ugotovilo je, da so okoliščine, ki so vplivale na izrek zaporne in denarne kazni, pravilno in v celoti ugotovljene.

9. Toženka zaključuje, da tožnik z razlogi, navedenimi v prošnji za dodelitev BPP, nima verjetnih izgledov za uspeh z ZVZ in je zato njegova prošnja očitno nerazumna. Tožnik v prošnji ni podal nobenih dodatnih pojasnil glede na obrazložitev pritožbenega sodišča, niti ne zatrjuje konkretnih kršitev, ki naj bi jih pri odločanju o njegovi pritožbi storilo drugostopenjsko sodišče. Ker ni izpolnjen pogoj iz 24. člena ZBPP, je toženka tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP zavrnila. Dodaja, da zakonska možnost vložitve ZVZ, čeprav z majhno objektivno verjetnostjo za uspeh, še ne pomeni, da je tožnik samodejno upravičen do dodelitve BPP, ko je že bil deležen poštenega sojenja na prvi stopnji. Ker je toženka prošnjo za dodelitev BPP zavrnila zaradi neizpolnjevanja objektivnega pogoja iz 24. člena ZBPP, ni presojala, ali tožnik izpolnjuje subjektivni (materialni) kriterij za dodelitev BPP.

10. Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in s tožbo, ki jo vlaga iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), sodišču predlaga, naj po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da se njegovi prošnji za dodelitev BPP v celoti ugodi, toženka pa naj mu povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišču še predlaga, naj ga oprosti plačila sodnih taks v tem postopku.

11. V tožbi navaja, da je brezposeln in brez premoženja in je zato prosil za dodelitev BPP za vložitev ZVZ in odgovor na vlogo VDT. Da ima tožnik možnosti za uspeh, priča dejstvo, da je glede neustavnosti 308. člena KZ-1G ustavna sodnica dr. Šalamon v odklonilnem ločenem mnenju k sklepu, št. U-I-475/22, Up-1729/22 z dne 3. 5. 2023, to navedla in izpostavila, da mora Ustavno sodišče vsebinsko presojati zadeve, ker da gre za pomembno pravno vprašanje. Izvod ZVZ, ki je argumentiran, je dostavil službi za BPP, prav tako je pripravil odgovor na vlogo VDT in je tako bil izpolnjen vsebinski pogoj za odobritev BPP. Razlog za vložitev ZVZ je, da je bila kršena določba 308. člena KZ-1, saj iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi tožnik prejel premoženjsko korist za prevoz tujcev, ampak da je bil v azilnem domu kot migrant in je z drugimi migranti šel na pot proti Z Sloveniji. Izjave prič so bile vložene v sodni spis, vendar jih sodišče ni upoštevalo, niti sprejelo v dokazni sklep, zato je bila kršena določba 371. člena ZKP. Toženka je tožniku neutemeljeno zavrnila prošnjo za dodelitev BPP, čeprav je v drugih podobnih primerih prošnjam ugodila, npr. v zadevah Bpp 654/2024 in Bpp 993/2023. Tožnik je postavljen v neenakopraven položaj, s tem pa so kršene določbe 2., 14., 21. in 22. člena Ustave RS ter 5. in 6. člena EKČP. Služba za BPP se ne more postaviti v vlogo Vrhovnega sodišča in sklepati, kako bo odločilo Vrhovno sodišče. Zadeva je za tožnika pomembna, saj bistveno posega v njegov položaj.

12. Tožnik v nadaljevanju tožbe citira določbo 13. člena ZBPP, pojasnjuje kolikšen je znesek minimalnega dohodka, citira določbo 14. člena ZBPP ter opisuje, kaj se upošteva pri ugotavljanju dohodkov prosilca za BPP. Če mu BPP ne do dodeljena, bo moral sam plačati odvetniške stroške, kar bo dodatno poglobilo njegove finančne težave in povzročilo, da ne bo imel sredstev za preživetje, kar je v nasprotju z določbami ZBPP. Meni, da je bil z odločitvijo toženke diskriminiran glede na druge upravičence do BPP in da mu je bila kršena pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave Republike Slovenije v zvezi s 1. členom ZBPP. Toženka ga je diskriminirala glede na njegov stan in zato njena odločitev ni pravilna. Tožnik nadalje ugovarja, da je izpodbijana odločba neobrazložena, saj manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, zakaj konkretno je toženka zavrnila njegovo prošnjo za dodelitev BPP, čeprav izpolnjuje tako vsebinski kot tudi materialni pogoj. Poleg izpodbijane odločbe tožbi prilaga dopolnitev prošnje za BPP s prilogo (osnutek ZVZ), predlaga pa tudi svoje zaslišanje.

13. Toženka je sodišču predložila spis zadeve Bpp 317/2024, odgovora na tožbi pa ni podala.

14. Sodišče je v zadevi za 22. 5. 2024 razpisalo narok za glavno obravnavo. Toženka je po prejemu vabila na podlagi poziva sodišča odgovorila, da se strinja, da sodišče odloči na podlagi listin brez glavne obravnave. Tožnik na enak poziv sodišča ni odgovoril, vendar pa se kljub temu naroka za glavno obravnavo ni udeležil in svojega izostanka ni opravičil. Sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 58. člena ZUS-1 sprejelo sklep, da se glavna obravnava ne opravi ter odločitev sprejelo na podlagi listin upravnega spisa, ne da bi izvajalo dokaze, ki jih je v tožbi predlagal tožnik. Tožnikova neupravičena odsotnost namreč po presoji sodišča kaže na pomanjkanje pravnega interesa za polno izrabo procesnih pravic in s tem za vplivanje na uspeh z materialnopravnim zahtevkom.

_K točki I izreka:_

15. Tožba ni utemeljena.

16. Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnem spisu ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podrobno opisala potek postopka in pojasnila vse razloge za svojo odločitev, zato sodišče zavrača očitek tožnika, da naj bi bila obrazložitev odločitve nepopolna, torej zavrača očitek o bistveni kršitvi pravil postopka v tem smislu. Prav tako sodišče ugotavlja, da je toženka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato zavrača tudi tožnikov očitek o zmotni uporabi materialnega prava in o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi tožbenimi navedbami pa še dodaja:

17. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je tožnik pri toženki zaprosil za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem tretje stopnje in za vložitev ZVZ zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru III Kp 43064/2023 z dne 22. 2. 2024. Navedel je, da bo ZVZ vložil zaradi kršitve določbe 308. člena KZ-1, neupoštevanja sodne prakse, neprevajanja ključne dokumentacije in izjav prič v slovenščino, napačnega prevajanja in neupoštevanja olajševalnih okoliščin. Toženka je z izpodbijano odločbo tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP zavrnila.

18. Toženka je v izpodbijani odločbi pravilno pojasnila, da se BPP dodeli na način in pod pogoji, ki jih določajo 11. do 24. člen ZBPP. Prosilec za BPP mora po teh določbah za dodelitev te pomoči kumulativno izkazati izpolnjevanje dveh kriterijev, in sicer izpolnjevanje finančno materialnega oziroma subjektivnega kriterija, in izpolnjevanje vsebinskega oziroma objektivnega kriterija. Če enega od teh dveh kriterijev ne izpolnjuje, ni upravičen do dodelitve BPP. Toženka je v obravnavanem primeru odločila, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega kriterija za dodelitev BPP (torej, da njegova prošnja očitno ni razumna) in zato izpolnjevanja subjektivnega kriterija ni presojala. Odločitev, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega kriterija za dodelitev BPP, je toženka sprejela na podlagi 24. člena ZBPP, ki določa, da se pri presoji o dodelitvi BPP upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Upoštevala je tudi določbe ZKP, ki urejajo ZVZ kot izredno pravno sredstvo v kazenskem postopku.

19. Med strankama ni sporno, da je tožnik v prošnji za dodelitev BPP navedel, da namerava ZVZ vložiti zaradi kršitve določbe 308. člena KZ-1, neupoštevanja sodne prakse, neprevajanja ključne dokumentacije in izjav prič v slovenščino, napačnega prevajanja in neupoštevanja olajševalnih okoliščin. Sodišče ugotavlja, da se je toženka do vseh navedenih razlogov, zaradi katerih namerava tožnik vložiti ZVZ, vsebinsko opredelila in za vsak razlog posebej v smislu 24. člena ZBPP utemeljila, zakaj meni, da dodelitev BPP ni razumna. Tožnik dejanskih ugotovitev toženke o tem v tožbi ne prereka, sklicuje pa se na ločeno mnenje ustavne sodnice dr. Neže Kogovšek Šalamon k sklepu Ustavnega sodišča, št. U-I-475/22, Up-1729/22 z dne 3. 5. 2024, iz katerega izhaja, da bi moralo Ustavno sodišče po vsebini presojati vprašanje, ali je določba 308. člena KZ-1 neustavna. Ker je njegov pooblaščenec že sestavil osnutek ZVZ, tožnik meni, da je s tem upravičen do dodelitve BPP. Sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da zgolj dejstvo, da je tožnik osnutek ZVZ pripravil, še ne pomeni, da je s tem avtomatično upravičen do dodelitve BPP, pač pa bi bil do tega upravičen, če bi bila njegova zahteva (prošnja) razumna, torej če bi izpolnjeval pogoje iz 24. člena ZBPP (in bi obenem izpolnjeval tudi finančne pogoje za dodelitev BPP).

20. Toženka je v izpodbijani odločbi utemeljila svoje stališče, da tožnik ni izkazal, da bi izpolnjeval pogoje iz 24. člena ZBPP za dodelitev zaprošene BPP, tožnik pa v tožbi ni pojasnil, zakaj se s temi stališči ne strinja, pač pa je zgolj ponovil navedbe iz prošnje za dodelitev BPP, ne da bi utemeljil, v čem naj bi bila odločitev toženke nepravilna in zakaj so njeni zaključki, ki jih je oblikovala do vseh razlogov, zaradi katerih namerava tožnik vložiti ZVZ, nepravilni. Tožnik navaja še, da naj bi ga toženka obravnavala neenako glede na druge prosilce za BPP ter se sklicuje na zadevi Bpp 654/2024 in Bpp 993/2023, ko je bila stranki za vložitev ZVZ (in za odgovor na vlogo VDT) zoper sodbo zaradi kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1, BPP dodeljena. Te svoje trditve tožnik ni z ničemer izkazal, saj niti ni predložil odločb, ki bi ju bilo mogoče primerjati z izpodbijano odločbo, niti ni pojasnil, v čem sta si primera enaka (podobna). Njegova trditev torej ostaja na ravni pavšalnega in neizkazanega zatrjevanja, do katerega pa se sodišče ne more in se tudi ni dolžno opredeljevati.

21. Sodišče je z namenom, da bi se opredelilo do dokazov, ki jih je predlagal tožnik, razpisalo glavno obravnavo, ki pa se je niti tožnik niti njegov pooblaščenec nista udeležila niti izostanka nista opravičila. Ker se glavne obravnave ni udeležila niti toženka (ki je sicer po pozivu sodišča predlagala, naj odloči brez izvedbe glavne obravnave na podlagi listinskih dokazov v upravnem spisu), sodišče glavne obravnave ni izvedlo in tudi ni izvedlo dokazov, ki jih je v tožbi predlagal tožnik. Po presoji sodišča je tožnik s tem, ko se glavne obravnave ni udeležil, pokazal na pomanjkanje pravnega interesa za polno izrabo procesnih pravic, s čimer bi lahko vplival na odločitev glede svojega materialnopravnega zahtevka. Sodišče zato zaključuje, da tožnik s tožbenimi ugovori in predlogi za odločitev, kot jih uveljavlja, ne more uspeti, saj razlogov, s katerimi toženka utemeljuje svojo odločitev (kar vse je povzeto v predhodnih odstavkih) po vsebini niti ne izpodbija.

22. Sodišče še ugotavlja, da toženka po tem, ko je ugotovila, da tožnik objektivnega kriterija za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP ne izpolnjuje, utemeljeno ni presojala, ali izpolnjuje finančni kriterij in zato ni ugotavljala tožnikovega materialnega položaja. Tožbeni ugovori, ki jih v zvezi s tem uveljavlja tožnik v tožbi, zato ne morejo pripeljati do drugačne odločitve v zadevi, saj zanjo niso bistveni. Prav tako tožnik ne more uspeti zgolj s posplošenim zatrjevanjem, da ga je toženka diskriminirala in kršila določbe Ustave in EKČP, trditvenega bremena pa ne more nadomestiti z dokaznim predlogom.

23. Ob upoštevanju vsega doslej navedenega sodišče zaključuje, da je odločitev toženke pravilna in zakonita, svojo odločitev pa je toženka tudi pojasnila in utemeljila. Skladno s tem je sodišče tožnikovo tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Odločitev je sodišče sprejelo, ne da bi izvedlo glavno obravnavo in izvajalo dokaze, saj tožnik dejanskih ugotovitev toženke, ki so podlaga za izpodbijano odločbo, s tožbo ni prerekal (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

24. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Tožnik je stroške postopka priglasil v tožbi, toženka pa stroškov postopka ni priglasila. Sodišče je, ob upoštevanju četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, zato odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

25. Sodišče še pojasnjuje, da je tožnik zaprosil tudi za oprostitev plačila sodnih taks, vendar pa sodišče o tem ni odločalo, saj se v postopkih odločanja o dodelitvah BPP po določbi šestega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) sodna taksa ne plača.