Jedro

Postopek za pridobitev lastninske pravice tožeče stranke na kmetijskem zemljišču ni tekel tako, kot za promet s kmetijskimi zemljišči določa ZKZ, oziroma kot je določal ZKZ/73, veljaven v času sklenitve kupne pogodbe, saj tožeča stranka ni ne navajala ne predložila o tem dokazil. Po povedanem se sodišče ne more strinjati s tožečo stranko, da bi za pridobitev lastninske pravice zadostoval zgolj potek z zakonom predvidenega roka za priposestvovanje. V listini o priznanju izvirne pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem mora biti dobroverna lastniška posest v smislu 27. in 28. člena SPZ ne le ugotovljena, pač pa tudi izkazana.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Radlje ob Dravi zavrnila odobritev pravnega posla - posadne listine o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja z dne 4. 11. 2014 in dodatka k omenjeni posadni listini z dne 24. 12. 2014, sklenjeni s A.A. in B.B., za parcelo št. 431/5 k.o. ... (2. točka izreka). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je upravni organ na podlagi potrdil o namenski rabi št. 35010-0047/2014-10 z dne 16. 12. 2014 ugotovil, da so parc. št. 420/1, 420/2, 420/3 in *108/0 k.o. ... opredeljene kot stavbo zemljišče. Zato je s 1. točko izreka zavrgel zahtevo tožeče stranke za odobritev pravnega posla, ki se nanaša na prej navedene parcele. Parc. št. 431/5 k.o. ... pa je opredeljena kot kmetijsko zemljišče, zato ugotavlja, da s pogodbo o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja pogodbeniki urejajo razmerja za prenos lastninske pravice na tem kmetijskem zemljišču, zaradi česar gre za promet s kmetijskim zemljiščem v smislu določb Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ). V nadaljevanju pojasnjuje, da se s posadno listino lahko izkazuje nastanek lastninske pravice s priposestvovanjem , če so za to izpolnjeni pogoji po 43. členu Stvarno pravnega zakonika (SPZ) in ob izpolnjevanju teh pogojev tudi oceni, ali taka listina po vsebini predstavlja pravni temelj za pravno-poslovno pridobitev lastninske pravice po 17. členu ZKZ. Upravni organ ugotavlja, da iz vseh priloženih dokumentov in izjave strank izhaja, da v navedenem primeru ne gre za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem v skladu s 43. členom SPZ, saj v obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj dobre vere. Tožeči stranki (kupca) sta obravnavano nepremičnino kupila s kupno pogodbo z dne 30. 5. 1974, nista pa poskrbela za zemljiško knjižno izvedbo omenjene kupne pogodbe. Zato je vlogo za odobritev listine o priznanju lastninske pravice v delu, ki se nanaša na parc. št. 431/5 k.o. ... na podlagi druge alineje tretjega odstavka 19. člena ZKZ zavrnil. 2. Tožena stranka je v pritožbenem postopku navedeno odločitev potrdila in se pri tem sklicevala na sodbo upravnega sodišča I U 1884/2011 z dne 29. 1. 2013 in navedla, da morajo v listini, kakršna je bila predložena v odobritev upravnemu organu, ugotovljeni in izkazani pogoji za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem, tako da upravni organ lahko oceni, ali pogodba po vsebini ne predstavlja pravnega temelja za pridobitev lastninske pravice v smislu 17. člena ZKZ. V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da je parc. št. 431/5 k.o. ... kmetijsko zemljišče, promet s kmetijskimi zemljišči pa je omejen in mogoče le v skladu s pravili, ki jih določa ZKZ. Iz kupne pogodbe sklenjene dne 30. 5. 1974, ki je bila priložena posadni listini izhaja, da tožeči stranki nepremičnino uživata že več kot 40 let. Tako je tudi v času prodaje veljal Zakon o kmetijskih zemljiščih (ZKZ/73), ki je promet s kmetijskimi zemljišči urejal v členih 16 do 28. Po določbi 21. člena ZKZ/73 je bil zemljiško knjižni prenos kmetijskega zemljišča, na katerem je lastninska pravica, mogoč samo na podlagi potrdila pristojnega krajevnega urada, oz. kjer krajevnega urada ni, občinskega upravnega organa pristojnega za premoženjsko pravne razmere zadeve, da so bile upoštevane določbe 20. člena tega zakona. 20. člen ZKZ/73 pa je urejal ponudbo za prodajo kmetijskega zemljišča, med drugim tudi, da je ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča visela 15 dni na oglasni deski krajevnega urada (drugi odstavek 20. člena ZKZ/73). Tožena stranka tako ugotavlja, da prodaja nepremičnine leta 1974 ni potekala po postopku, ki je bil določen za kmetijska zemljišča, to je ponudba (20. člen ZKZ/73), prednostni upravičenci (19 člen ZKZ/73), vpis v zemljiško knjigo (21 člen ZKZ/73). Tožeči stranki tako pravno gledano nista v opravičljivi zmoti, da je stvar njuna, saj prodaja (sklenjena kupna pogodba) ni bila opravljena v skladu z ZKZ/73. Ker predpostavka dobrovernosti po SPZ ni izpolnjena, je prvostopni organ odločil pravilno in zakonito, ko je odločil, da v tem primeru ne gre za priposestovanje in je potrebno vlogo za odobritev listine o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestovanja zavrniti.

3. Tožeča stranka s tožbo izpodbija 2. točko izreka izpodbijane odločbe zaradi napačne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. Zatrjuje, da vknjižba lastninske pravice na nepremičnini nima nikakršne zveze z vprašanjem dobrovernosti in zakonitosti, temveč po določilih ZTLR IN SPZ predstavlja enega od pridobitnih načinov. Citira določbo 72. člena ZTLR in 28. člena SPZ ter povzema, da dobrovernost v stvarnem pravu pomeni odnos posestnika stvari do svoje posesti in ne do lastnine. Če ima posestnik upravičeno podlago za svojo posest, je dobroveren, sicer ne. V postopku glede odobritve posadne listine za kmetijsko zemljišče se je upravni organ dolžan ukvarjati zgolj z vprašanjem, ali je res prišlo do priposestvovanja lastninske pravice na nepremičnini, saj posadna listina v skladu s tridesetim odstavkom 40. člena ZZK-1 ne predstavlja razpolagalnega posla, temveč zgolj priznava lastninsko pravico na nepremičnini in nadomešča sodno ugotovitev tega z zemljiško knjižnim dovolilom zemljiško knjižnega lastnika za vknjižbo lastninske pravice dejanskega lastnika nepremičnine. V primeru, ko upravni organ ugotovi, da priznanje lastninske pravice na kmetijskem zemljišču na podlagi priposestvovanja ni utemeljeno, ker do priposestovanja ni prišlo, zavrne izdajo potrdila, sicer pa tako potrdilo izda. V danem primeru je do priposestvovanja lastninske pravice na predmetni nepremičnini prišlo že na podlagi 28. člena ZTLR, po kateri je lastninsko pravico na nepremičnini pridobil dobroverni posestnik v 20. letih, dobroverni in zakoniti posestnik pa v 10. letih. Kot izhaja iz predložene posadne listine, podprte s kupno pogodbo z dne 30. 5. 1974, sta tožnika vse predmete parcele upravičeno prevzela v posest, saj jima to dovoljuje drugi odstavek III. člena te pogodbe, sklenjene s tedanjima zemljiško knjižnima lastnikoma teh nepremičnin kot prodajalcema, prav tako sta jih imela od nakupa dalje v dobroverni posesti ves čas, saj jima te posestni nihče od nakupa dalje ni oporekal. Da sta tožnika od nakupa dalje zakonita oz. lastniška posestnika, izhaja iz predložene kupne pogodbe z dne 30. 5. 1974. Prav tako je to in njuna dobrovernost potrjena s samo posadno listino. Nobena od predmetnih parcel v času nakupa ni štela za kmetijsko zemljišče, zato so bili tedanji pogodbeniki podučeni, da so pogodbo dolžni predložiti upravi za dohodke SO Radlje ob Dravi, to so tudi storili in davčni organ je odmeril davek, ki sta ga tožnika plačala. Če bi tedaj obstajal zadržek, da pogodba ne bi bila sklenjena v skladu z določili ZKZ, bi davčni organ odmero davka zavrnil, prav tako tudi sodišče ne bi overilo podpisov pogodbenikov. Tožeča stranka je bila ves čas utemeljeno prepričana, da ima za svojo posest zakoniti naslov prav v pogodbi z dne 30. 5. 1974 in je zato njena posest ves čas dobroverna. Poudarja tudi, da je po določbi četrtega odstavka 28. člena ZTLR zadoščala že zgolj dobroverna posest brez zakonitega naslova, le priposestvovalna doba bi bila daljša, torej 20 let. Tudi če ta pogodba ne bi predstavljala zakonitega naslova, njena dobrovernost, da so nepremičnine njene, ob izkazanih opravilih davčnega organa in sodišča v letu 1974 ne more biti vprašljiva. V tem primeru bi pač prišlo do priposestvovanja v letu 1994 namesto v letu 1984. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo v 2. točki spremeni tako, da odloči, da odobritev posadne listine ni potrebna, oz. podredno, da se posadna listina odobri, drugi podrejen tožbeni zahtevek pa se glasi na odpravo izpodbijane odločbe. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet spora v obravnavani zadevi je odločitev tožene stranke, ki je zavrnila odobritev predložene posadne listine - pogodbe o priznanju lastninske pravice na kmetijskem zemljišču na podlagi priposestvovanja - na podlagi druge alineje tretjega odstavka 19. člena ZKZ, po kateri se pravni posel za pridobitev kmetijskega zemljišča gozda ali kmetije ne odobri, če promet ni potekal po postopku in na način določen s tem zakonom.

7. V skladu s stališčem Upravnega sodišča RS (sodba I U 1884/2011 z dne 29.1.2013), ki ga je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS (sodba X Ips 143/2013 z dne 24. 9. 2014), se s pogodbo o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja urejajo razmerja za prenos lastninske pravice na kmetijskem zemljišču, zaradi česar gre za promet s kmetijskim zemljiščem in je torej tudi posadno listino (ki je sicer v 1. točki tretjega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1 opredeljena kot listina, ki vsebuje izjavo osebe, ki jo izstavlja, da priznava izvirno pridobitev stvarne pravice v korist druge osebe, in ki je v smislu uvodnega stavka tretjega odstavka tega člena zemljiško knjižno dovolilo) treba predložiti v odobritev po določbah ZKZ in to ne glede na to, ali je zapisana v obliki pogodbe ali kot zemljiško knjižno dovolilo. Zemljiško knjižno dovolilo je namreč po svoji vsebini razpolagalni pravni posel. Ali ta temelji na pravnem poslu, ki po vsebini pomeni promet s kmetijskimi zemljišči v smislu 17. člena ZKZ ali na v zakonu določenih dejanskih okoliščinah, pa je predmet presoje v upravnem postopku odobritve. V postopku odobritve namreč upravni organ ob upoštevanju dejanskih okoliščin konkretnega primera odloči, ali v konkretnem primeru gre za promet v smislu 17. člena ZKZ oz. ali so podane okoliščine, zaradi katerih odobritev ni potrebna. Če organ posadne listine po vsebini v navedenem smislu ne bi mogel ocenjevati, bi se s sklepanjem pogodbe o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja lahko obšlo (izigralo) določbe ZKZ o predkupnih upravičencih.

8. Sodišče se glede na navedeno strinja z zaključkom tožene stranke, da dejanske okoliščine, ki se navajajo v listini o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, ne zadoščajo za zaključek o izvirni pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem s strani tožeče stranke. Zato je listino o priznanju lastninske pravice na podlagi priposetvovanja (predloženo v obliki posadne listine) (bilo) treba obravnavati po določbah 19. člena ZKZ. Iz predmetne listine namreč izhaja, da tožeča stranka sporno kmetijsko zemljišče uživa že od leta 1974, ko je bila sklenjena citirana kupoprodajna pogodba, da pa sprememba lastništva ni bila vknjižena v zemljiški knjigi, čeprav je bil od pogodbe plačan davek in overjeni podpisi na njej. Pogoje za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem določa SPZ (drugi odstavek 43. člena), kar pomeni, da za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem ne zadostuje samo izkazana zakonsko določena doba, temveč mora biti ugotovljena in izkazana tudi dobroverna lastniška posest v smislu 27. in 28. člena SPZ. Po stališču Vrhovnega sodišča iz citirane sodbe X Ips 143/2013 z dne 24. 9. 2014 tudi izhaja, da mora biti v listini o priznanju izvirne pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem dobroverna lastniška posest v smislu 27. in 28. člena SPZ ne le ugotovljena, pač pa tudi izkazana. Ustrezne take vsebine z dokazili pa predmetna listina o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja ne obsega, pri čemer sodišče opozarja tudi na določbo 28. člena SPZ, v kateri je podana negativna opredelitev, da posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti. Ni sporno namreč, da postopek za pridobitev lastninske pravice tožeče stranke na predmetnem kmetijskem zemljišču ni tekel tako, kot za promet s kmetijskimi zemljišči določa ZKZ (20., 21., 23., 24. člen), oziroma, kot je določal ZKZ/73, veljaven v času sklenitve kupne pogodbe v letu 1974, saj tožeča stranka ni ne navajala ne predložila o tem dokazil. Po povedanem se tako sodišče ne more strinjati s tožečo stranko, da bi za pridobitev lastninske pravice zadostoval zgolj potek z zakonom predvidenega roka za priposestvovanje.

9. Kot neutemeljene in neizkazane sodišče tako zavrača tožbene ugovore, da sporno zemljišče v času sklenitve kupne pogodbe v letu 1974 ni bilo kmetijsko in da bi davčni organ odmero davka zavrnil, v kolikor bi obstajal zadržek glede tega, da pogodba ni bila sklenjena v skladu z določili ZKZ/73. Zato je zaključek prvostopenjskega organa, na katerem temelji izpodbijana odločba, da za odobritev pravnega posla ni izpolnjen pogoj iz 2. alinee tretjega odstavka 19. člena ZKZ, po presoji sodišča pravilen. Da bi šlo v obravnavanem primeru za promet s kmetijskimi zemljišči, za katerega odobritev pravnega posla ni potrebna (drugi odstavek 19. člena ZKZ), pa tožeča stranka ni zatrjevala in tudi v tožbi s tega vidika izpodbijane odločbe ne napada.

10. Upoštevaje vse navedeno je zato sodišče ob ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar (med drugim) sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.