Jedro

Tožbeni ugovor, da je tožnica računalniške programe pridobila skupaj z računalniki, katere je kupila od druge osebe, je neutemeljen, ker so licence za uporabo računalniških programov avtorsko posebej varovane v skladu z ZASP in le zakonit način pridobitve licence omogoča tudi zakonito uporabo računalniških programov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da je tožnica dolžna v poslovnih prostorih na naslovu ... odpraviti nepravilnosti in pomanjkljivosti tako, da si kot uporabnik računalniških programov: Microsoft Word (nameščen dne 10. 1. 2006), Microsoft Excel 2000 (nameščen dne 10. 1. 2007) in drugih tam navedenih - skupno 34 - programov, od imetnikov avtorskih pravic pridobi ustrezne materialne avtorske pravice oz. licence (1. točka izreka). V kolikor si od imetnikov avtorskih pravic ne bo pridobila ustreznih materialnih pravic, mora naštete programe odstraniti iz svojih računalnikov. Rok za izvršitev je 8 dni po prejemu odločbe (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da sta tržna inšpektorja pri inšpekcijskem pregledu spoštovanja določil Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP, Uradni list RS, št. 16/07), opravljenem dne 12. 4. 2007, pri tožnici v poslovnih prostorih na naslovu ... na šestih računalnikih pregledala instalirane in delujoče programe ter pri tem ugotovila, da je tožnica reproducirala in da poseduje v odločbi navedene računalniške programe, za katere ne razpolaga z dokazili o pridobitvi ustrezne materialne avtorske pravice. Računalniški programi so po določbah 5., 21. in 111. člena ZASP avtorska dela, katerih uporaba je dopustna le, če je avtor oz. imetnik avtorske pravice prenesel ustrezno materialno avtorsko pravico. Takšna pravica je tudi pravica do reproduciranja, ki obsega tudi shranitev v elektronski obliki (prvi odstavek 22. člena in 23. člen ZASP). Naložitev programa na trdi disk računalnika ali v njegov delovni spomin pomeni reproduciranje. Pri računalniških programih se pravica do reproduciranja pridobi z ustrezno licenčno pogodbo (drugi odstavek 21. in drugi odstavek 113. člena ZASP). Ker ima slednja pogosto obliko obrazca ali zgolj elektronsko obliko, je potrebno njeno verodostojnost dokazovati z dodatnimi dokazi (računom o nakupu). Po določilih 116. člena ZASP se za kršitev avtorske pravice na računalniškem programu šteje tudi dejanje osebe, to je posest primerka računalniškega programa za gospodarske namene, za katerega ve ali bi lahko domnevala, da je nedovoljen primerek. Iz navedenega izhaja, da lahko uporabnik naloži določen računalniški program samo na en računalnik, če ni z licenčno pogodbo drugače določeno. Pri inšpekcijskem pregledu je bilo zapisniško ugotovljeno, da je imela tožnica predmetne programe na svojih računalnikih, listin oz. dokazil o prenosu ustreznih materialnih avtorskih pravic pa ni predložila. Tudi naknadno predložena dokazila tega ne dokazujejo. Izpodbijana odločba se je izdala na stanje računalniških programov in prenosa ustreznih avtorskih pravic na dan 12. 4. 2007. V kolikor je tožnica do izdaje te odločbe nepravilnosti odpravila (pridobila ustrezne licence za računalniške programe, ali računalniške programe odstranila s svojih računalnikov), je šteti to odločbo kot neobvezujočo. Drugostopni organ se v svoji odločbi, s katero je zavrnil tožničino pritožbo kot neutemeljeno, sklicuje na razloge iz prvostopne odločbe v skladu z drugim odstavkom 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/06- UPB2). Zavrača pritožbeni ugovor, da je program Microsoft Office 2000 kupil prejšnji lastnik računalnika in ji ga podaril, ker bi morala pritožnica imeti tudi zanj pridobljeno ustrezno licenco, česar pa ni izkazala. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da je bil inšpekcijski pregled opravljen nestrokovno oz. da inšpektorja ob opravljanju inšpekcijskega pregleda nista znala ugotoviti, kateri program je nameščen legalno in kateri nelegalno. Ugotavljanje nameščene programske opreme je mogoče tudi iz mape „program files“, lahko pa bi to ugotavljala tudi preko nadzorne plošče (dodajanje enot, shranjevanje programov). Pritožnica je na zapisnik izjavila, da na postopek nima pripomb, prav tako jih ni navedla v pojasnilih, ki jih je prvostopni organ prejel dne 25. 4. 2007. Dokazil o odstranitvi računalniških programov, ki jih pritožnica prilaga k pritožbi, v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati, ker dokazujejo, da sporna programska oprema na računalniku ni bila nameščena v času inšpekcijskega pregleda dne 12. 4. 2007. Postopek o prekršku poteka povsem ločeno od obravnavanega, zato so tudi tovrstni pritožbeni ugovori neutemeljeni. Pritožnica je imela možnost pri prekrškovnem organu vložiti zahtevo za sodno varstvo.

Tožnica v tožbi navaja, da izpodbijana odločba in sam postopek nimata pravne podlage v ZASP. Po ZASP so inkriminirana izključno tista dejanja ali opustitve, za katere je ugotovljen javni interes. Javni interes na predmetnem področju pa je moč nesporno dokazati le v primerih, ko predstavlja nedovoljeno izkoriščanje del hkrati tudi glavno ali pomembno dejavnost potencialnega kršitelja in s tem povezano možnostjo pridobivanja večje neupravičene koristi ali ogrožanja pravnega oz. cenovnega položaja subjektov, ki na trgu delujejo legalno. Le opisani gospodarski pomen intelektualne lastnine je lahko razlog (oz. družbena nevarnost) zaradi katerega se država vmešava na sicer povsem civilno področje. Na takšno razumevanje napoti tudi zakonska določena pristojnost tržne inšpekcije, ki mora urejati razmere na trgu, ne pa sankcionirati morebitne individualne (nedovoljene) uporabe avtorskih del za lastne potrebe. Za sankcioniranje takšne uporabe so v ZASP na voljo druge civilne sankcije. V obravnavanem primeru je tožnica programe uporabljala izključno za lastne potrebe in za obrobne namene glede na svojo dejavnost. Računalniški programi, kot jih poimenuje in razume izpodbijana odločba, niso avtorska dela v smislu ZASP, saj ta zakon ne varuje software kot konkretizirane aplikacije računalniškega programa v smislu ZASP. Računalniški program v smislu ZASP je vedno species, omenjena aplikacija pa generis. Tako npr. aplikacije z imenom Microsof Word 2000 ne moremo šteti za nekakšno pravico, temveč za stvar, ki resda vsebuje elemente intelektualne lastnine, vendar je kljub svoji netelesni obliki zgolj stvar. Za boljše razumevanje naj služi primerjava s knjigo. Posamezen izvod knjige je nesporno avtorsko delo, knjiga sama pa je zgolj stvar. Z branjem ali podobno uporabo knjige kot stvari pa v nobenem primeru ne moreš kršiti avtorskih pravic temveč le pravice lastnika stvari, če za njeno posest nimaš ustreznega pravnega naslova. Brez pravne podlage je tudi kumulacija izrečenih prekrškov in kazni zanje. Pravno je logično, da npr. očitana uporaba po 184/(1)/1 vključuje tudi posest (184/(1)/2) saj uporaba brez posesti ne bi bila mogoča. Mogoča pa je posest brez dokazane uporabe in to je razlog za posebno sankcionirane posesti kot take oz. posebnega prekrška. Tožnica predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Drugostopni organ je sodišču poslal upravne spise zadeve, na tožbo samo pa ni posebej odgovoril. Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporen inšpekcijski ukrep, po katerem mora tožnica za računalniške programe, ki jih obravnava odločba, pridobiti ustrezne licence ali pa jih odstraniti iz računalnikov oz. uporabe. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba zakonita iz razlogov, ki jih v svojih obrazložitvah navajata oba upravna organa, sodišče pa se ob svoji obrazložitvi nanje sklicuje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06).

Bistvena v tej zadevi je nesporna ugotovitev, da tožnica za uporabo obravnavanih računalniških programov ni pridobila ustreznih materialno pravnih pravic oz. licenc. Zato je tožbeni ugovor, da je programe pridobila skupaj z računalniki, katere je kupila od druge osebe, neutemeljen. Licence za uporabo računalniških programov so avtorsko posebej varovane v skladu z ZASP in le zakonit način pridobitve licence omogoča tudi zakonito uporabo računalniških programov.

Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori, po katerih je tožnica programe uporabljala le za svoje potrebe, zaradi česar ni bilo poseženo v javni interes in zato inšpekcijski organ ni imel pooblastil za postopanje. Vsi inšpekcijski postopki, uvedeni po uradni dolžnosti, se izvajajo v javnem interesu in tudi nadziranje zakonitosti uporabe računalniških programov pomeni postopanje v javnem interesu. Pravna podlaga za inšpekcijsko postopanje je poleg splošnih predpisov, ki urejajo inšpekcijski nadzor, izrecno (specialno) podana v 186. členu ZASP, kjer je določeno, da tržna inšpekcijska opravlja inšpekcijski nadzor nad izvajanjem določb ZASP, ki so sankcionirane v 184. členu in 185. členu tega zakona, torej med drugim tudi nezakonito reproduciranje, distribuiranje avtorskih del, nedovoljeno posedovanje primerka računalniškega programa za gospodarske namene, itd. V primeru takih kršitev inšpektor zaseže predmete ali z odločbo odredi, da se v določenem roku odpravijo ugotovljene nepravilnosti. Tako je postopal tudi inšpektor v obravnavnem primeru, ko je odredil odpravo ugotovljenih nepravilnosti na način, da se programi odstranijo iz računalnikov, ali pa se legalizirajo z nakupom licenc v roku 8 dni od prejema odločbe. Poleg tega je tožnica programe uporabljala kot pravna oseba za namene svojega poslovanja oz. dejavnosti (in ne kot fizična oseba, ki bi le za lastne osebne potrebe uporabljala neki računalniški program). Tudi kontrola in preganjanje tovrstnih kršitev pomeni skrb za urejanje razmer na trgu.

Prav tako je neutemeljeno tožničino razglabljanje o tem, kaj je avtorsko delo in kaj ne oz. kaj je stvar in kaj pravica. V tem kontekstu je primerjava z uporabo (branjem) knjige nekorektna, saj ne gre za podobno situacijo. Uporabo računalniškega programa (npr. Microsoft Word 2000), ki služi kot orodje za računalniško obdelavo podatkov, ne moremo enačiti z branjem knjige, saj uporabnik programa ne gleda oz. le bere kot knjigo, ampak ga uporablja za svoje delo oz. tožnica, ker je pravna oseba, za potrebe svoje dejavnosti. ZASP ščiti umetnika avtorskih pravic že pred nepooblaščeno uporabo računalniškega programa in ne le pred njegovim nadaljnjim razmnoževanjem in distribuiranjem drugim osebam.

Glede na vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.