Jedro

V zadevi je sporno vprašanje, ali je tožnica upravičena do dodatka za nego otroka za čas od 12. 12. 2006 do 31. 8. 2012. Gre za čas pred vložitvijo zahteve za priznanje navedenega dodatka. V tem primeru pa je za presojo odločilen 96. člen ZSDP-1, kjer je določeno, da se pravica do dodatka za nego otroka uveljavlja po rojstvu otroka in se prizna s prvim dnem naslednjega meseca po vložitvi vloge. Vloga je bila pri CSD vložena 7. 7. 2016, kar pomeni, da ni pravne podlage za priznanje pravice do dodatka za nego otroka za sporno obdobje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 22. 12. 2016 in št. ... z dne 20. 9. 2016 ter da se tožnici prizna dodatek za nego otroka A.A. za obdobje od 12. 12. 2006 do 31. 8. 2012. 2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljuje s tem, da se skladno s 96. členom Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju ZSDP-1)1 pravico do dodatka za nego otroka uveljavlja po rojstvu otroka in se prizna s prvim dnem naslednjega meseca po vložitvi vloge. Glede na to, da je bil tožničin sin v času (ponovne) vložitve zahteve 5. 7. 2016 starejši od 18 let in se ni več šolal, sodišče meni, da je izpodbijana odločba tožene stranke, s katero je zavrnila tožbeni zahtevek, pravilna. V zvezi s tožbenim zahtevkom pa tožnica navaja, da gre za obdobje od 12. 12. 2006 do 31. 8. 2012, ko je njen sin skladno s takrat veljavno zakonodajo dejansko izpolnjeval predpisane pogoje za uveljavljanje pravice do dodatka za nego otroka in je bila do tega dodatka tožnica tudi upravičena. Tudi med strankama načeloma ni sporno, da je bila tožnica v času izdaje odločbe Centra za socialno delo št. ... z dne 1. 2. 2007, skladno z veljavno zakonodajo upravičena do dodatka za nego otroka tudi po njegovem 18. letu, saj se je ves ta čas (torej celotno vtoževano obdobje) redno šolal. Vendar po tedanjem stališču upravnih organov in s takrat uveljavljeno prakso v takšnih primerih se pravica do dodatka za nego otroka ni priznavala, češ da osebe z motnjo v duševnem razvoju, ki nadaljujejo z izobraževanjem v posebnem programu do največ 26. leta, ne obdržijo statusa učenca. Takšna praksa je bila napačna. Tožnica meni, da je bila odločba z dne 1. 2. 2007 nezakonita in je posegla v njeno že pridobljeno pravico do dodatka za nego otroka, kot je bil priznan z odločbo z dne 19. 6. 2002. Glede očitkov sodišča prve stopnje o pasivnosti tožnice, ki ni uveljavljala pravnih sredstev zoper odločbo z dne 1. 2. 2007 oziroma ponovnega uveljavljanja pravice do dodatka za nego otroka pred letom 2016 pa tožnica pojasnjuje, da je pritožbo sicer poskušala vložiti, vendar pa CSD njene pritožbe in predloženih dokazil o šolanju njenega sina ni hotel sprejeti. S tem ji je bila nezakonito odvzeta ustavno varovana pravica do pravnega sredstva. Kot prava neuka stranka je bila tudi prepričana, da stališče delavke na CSD predstavlja odločitev pristojnega organa. CSD jo je tako spravil v zmoto, ki pa je bila dejanske narave in ji zato ne more biti v škodo. CSD je kršil tudi pravila upravnega postopka, saj je ni ustrezno poučil o njenih pravicah in dolžnostih ter pravnih posledicah opustitve predpisanih procesnih dejanj, s čimer je posegel v njeno pravico do učinkovitega uveljavljanja pravnega sredstva. V zmoti je ostala vse do ponovne vložitve zahtevka v letu 2016, ko se je preko zveze B. seznanila o pretekli nezakoniti praksi. Tožnica meni, da je podana neposredna vzročna zveza med nezakonito odločbo CSD C. z dne 1. 2. 2007 in kršitvami postopka v zvezi z uveljavljanjem pravnih sredstev ter izpodbijanima odločbama tožene stranke. Sodišče prve stopnje je kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2, saj zadeve ni vsestransko raziskalo, kar je vplivalo na odločitev sodišča. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 22. 12. 2016, s katero je bila zavrnjena njena pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 20. 9. 2016. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ CSD odločil, da se zahtevek tožnice za uveljavitev pravice do dodatka za nego otroka A.A., zavrne.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica dne 5. 7. 2016 pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti vložila zahtevo za priznanje dodatka za nego otroka A.A. Prvostopenjski organ je omenjeno zahtevo prejel 7. 7. 2016. Iz zahteve, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa izhaja, da tožnica zahteva izplačilo neizplačanega dodatka za nego otroka, za čas od 12. 12. 2006 do 31. 8. 2012. 7. Glede na navedeno in pa glede na pritožbene navedbe je v zadevi sporno zgolj vprašanje, ali je tožnica upravičena do dodatka za nego otroka za čas od 12. 12. 2006 do 31. 8. 2012. Gre torej za čas pred vložitvijo zahteve za priznanje navedenega dodatka. V tem primeru pa je za presojo odločilen 96. člen ZSDP-1, kjer je določeno, da se pravica do dodatka za nego otroka uveljavlja po rojstvu otroka in se prizna s prvim dnem naslednjega meseca po vložitvi vloge. Vloga je bila pri CSD vložena 7. 7. 2016, kar pomeni, da ni nobene pravne podlage za priznanje pravice do dodatka za nego otroka za sporno obdobje. Do tega se je izrekla tudi že sodna praksa3. 8. Glede pritožbenih navedb, zakaj že prej ni vložila zahteve oziroma zakaj ni izpodbijala odločbe CSD z dne 1. 2. 2007, s katero ji je bila ukinjena pravica do dodatka za nego otroka, pritožbeno sodišče poudarja, da omenjene navedbe za rešitev predmetne zadeve niso odločilne. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP)4 v 63. členu določa, na kakšen način je možno vložiti vlogo. Če organ (kot to zatrjuje tožnica) vloge ni hotel sprejeti, bi lahko tožnica vlogo pisno poslala po pošti, kot ji je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Tudi očitek tožnice, da ji strokovni delavci na CSD niso pravilno svetovali, ne vpliva na rešitev sporne zadeve. V sporni zadevi se namreč odloča o pravici, ne pa o morebitni odškodninski odgovornosti, kar pomeni, da morajo biti za priznanje pravice izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. Sodišče tudi ni kršilo določb postopka, saj je v predmetni zadevi razčistilo dejansko stanje, ki je bistveno za rešitev sporne zadeve.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/2014 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Glej Psp 148/2017 z dne 22. 6. 2017. 4 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami.