Jedro

Zmotno pritožba navaja tudi, da bi bila podjemna pogodba veljavno sklenjena samo, če bi tožeča stranka od tožene zahtevala odobritev pogodbe po tretjem odstavku 73. člena OZ, česar pa tožeča stranka ni uspela dokazati. Navedeni člen se namreč nanaša na poznejšo odobritev pogodbe, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil D.V. s strani tožene stranke pooblaščen za sklenitev pogodbe, ugotavljanje naknadne odobritve pogodbe ni bilo potrebno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v roku 8 dni plačati znesek 2.809,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za znesek 233,11 EUR od 21. 7. 2018 dalje, za znesek 585,32 EUR od 10. 8. 2018 dalje, za znesek 93,94 EUR od 4. 12. 2018 dalje, za znesek 740,13 EUR od 12. 7. 2019 dalje in za znesek 1.157,26 EUR od 18. 3. 2020 dalje (I. točka izreka); zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti za znesek 585,32 EUR od 19. 7. 2018 do 10. 8. 2018, za znesek 93,94 EUR od 28. 11 2018 do 4. 12. 2018, za znesek 740,13 EUR od 6. 7. 2019 do 12. 7. 2019 in za znesek 1.157,26 EUR od 12. 3. 2020 do 18. 3. 2020 (II. točka izreka); ter toženi stranki v 8 dneh naložilo plačilo stroškov postopka tožeče stranke v višini 642,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne na prvo stopnjo v ponovno odločanje ter tožeči stranki naloži, da v 15 dneh toženi stranki povrne stroške pritožbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče obravnavani gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. V sporih majhne vrednosti je sodbo mogoče izpodbijati samo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje, na katerega je pritožbeno sodišče vezano: - tožena stranka je pri tožeči stranki naročila izvedbo servisnih storitev, popravilo kamboliranega avtomobila in nakup pnevmatik, njihovo premontažo in hrambo za vozili Citroen C4 Grand Picasso ter BMW 520 D xDrive, obe v lasti in uporabi tožene stranke; - storitve oziroma blago, ki ga je tožeča stranka zaračunala po vtoževanih računih, so bile dejansko opravljene; - vtoževani računi se glasijo na toženo stranko in so podpisani; - na delovnih nalogih je kot kupec oziroma naročnik navedena tožena stranka; - vozili je v imenu in za račun tožene stranke k tožeči stranki vozil A. A. (mož takratne zakonite zastopnice tožene stranke), pri čemer je imela tožeča stranka v sistemu zavedeno tudi njegovo telefonsko številko in elektronsko pošto; - A. A. je tožeči stranki večkrat obljubil plačilo, in sicer tudi pisno; - A. A. je bil pooblaščen, da v imenu in za račun tožene stranke naročil storitve oziroma blago pri tožeči stranki.

6. Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje presodilo, da sta pravdni stranki za izvedbo servisnih storitev sklenili podjemno (za servisne storitve) in prodajno pogodbo (za nakup pnevmatik). Ker tožena stranka računov, izdanih za storitve, oziroma blago po sklenjenih pogodbah ni plačala, je tožbenemu zahtevku za plačilo računov ugodilo (tožena stranka višine terjatev ni konkretizirano prerekala).

7. Pogodba, pa tudi drug pravni posel, se lahko sklene tudi po zastopniku. Upravičenost za zastopanje temelji na zakonu, na drugem pravnem aktu ali na izjavi volje zastopanega (pooblastitev) (69. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Pravna oseba lahko torej svojo voljo v pravnem prometu (tudi sklepanje pogodb) izraža prek zakonitega zastopnika, prek prokurista ali prek pooblaščenca.

8. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je napačno uporabilo materialno pravo in ocenilo, da sta pravdni stranki veljavno sklenili podjemno pogodbo, čeprav podjemne pogodbe nista nikoli sklenili preko zakonitih zastopnikov pravne osebe, niti zakoniti zastopniki tožene stranke podjemne pogodbe niso potrdili kasneje.

9. Drži sicer, kar navaja pritožba in izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe (točka 8), da A. A. v času sklenitve podjemne in prodajne pogodbe ni bil zakoniti zastopnik tožene stranke. Vendar, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil A. A. pooblaščen, da v imenu in za račun tožene stranke naroči storitve oziroma blago pri tožeči stranki.

10. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je že v postopku na prvi stopnji trdila, da naročila ni izvedla pooblaščena oseba in da se je sodišče moglo zanesljivo prepričati, da A. A. za sklepanje ni imel s strani zakonitega zastopnika podeljenega pooblastila. Vendar navedene pritožbene navedbe niso dopustne, saj tožena stranka z njimi izpodbija ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni dopusten pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP).

11. Zmotno pritožba navaja tudi, da bi bila podjemna pogodba veljavno sklenjena samo, če bi tožeča stranka od tožene zahtevala odobritev pogodbe po tretjem odstavku 73. člena OZ, česar pa tožeča stranka ni uspela dokazati. Navedeni člen se namreč nanaša na poznejšo odobritev pogodbe, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila (prvi odstavek 73. člena OZ). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil A. A. s strani tožene stranke pooblaščen za sklenitev pogodbe, ugotavljanje naknadne odobritve pogodbe v skladu s tretjim odstavkom 73. člena OZ ni bilo potrebno.

12. Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve,1 kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.2

14. Tožena stranka je sicer zahtevala povrnitev pritožbenih stroškov, a le-teh ni priglasila, zato je odločitev o njih odpadla.

1 Primerjaj: USRS sklep Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve). 2 Primerjaj: VSRS sklep III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018 (29. točka obrazložitve).