Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija zoper odločitev o stroških pravdnega postopka in odločitev o odškodnini za premoženjsko škodo se zavrže, sicer pa zavrne.

Obrazložitev

Bistveno iz kronologije dosedanjega postopka: Tožnik se je poškodoval v prometni nesreči 21.12.2001, ko je zavarovanca tožene stranke zaradi neprilagojene hitrosti zaneslo na nasprotni pas, kar je pripeljalo do čelnega trka v avtomobil tožnika. V nesreči je tožnik utrpel zvin vratne hrbtenice, udarnino prsnega koša, udarnino desnega zrkla in zdrobljen zlom desne petnice. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo priznala temelj in legitimacijo odškodninske obveznosti, sporna med njima pa je ostala višina odškodnine. Tekom postopka je toženka tožniku nakazala akontacijo odškodnine v višini 6.509,76 EUR, zato je tožnik za ta del umaknil tožbo. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo še 12.273,54 EUR odškodnine, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbama tožnika in toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožniku prisodilo še odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti v višini 834,00 EUR, ter spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča glede teka zakonskih zamudnih obresti od premoženjske in nepremoženjske škode, v preostalem delu pa je pritožbo tožnika in toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Revizijo vlaga tožnik, ki izpodbija zavrnilni del odločitve o odškodnini, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Za vsako od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi mu morala biti po njegovem mnenju priznana odškodnina v višini posamično terjanih zneskov, saj le ti v celoti ustrezajo teži ugotovljenih posledic in takšna odškodnina predstavlja primerno in pravično odškodnino. Tožnik v reviziji opredeljuje posamične oblike nepremoženjske škode in navaja ugotovljene okoliščine, ki ga upravičujejo do celotne terjane odškodnine zanje. Nadalje navaja, da sodišče pri odmeri odškodnine tudi ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da je do obravnavanega dogodka prišlo že 21.12.2001 in je zaradi dolgo trajajočega stanja obseg tožnikove nepremoženjske škode občutno večji, kot če bi toženka plačala odškodnino 14 dni od prejetega zahtevka. Tožnik vlaga revizijo tudi zoper odločitev o odškodnini za premoženjsko škodo in navaja, da sta mu sodišči prve in druge stopnje neutemeljeno zavrnili njegov zahtevek iz naslova uničenih oblačil v višini 95,97 EUR. Nadalje izpodbija odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti in navaja, da je sodišče druge stopnje napačno spremenilo obrestni izrek in zmotno uporabilo materialno pravo, saj je pri svoji odločitvi spregledalo, da je 22.5.2007 začel veljati Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika in da od tega dne dalje tečejo zamudne obresti ne glede na to, ali so dosegle glavnico ali ne. Tožnik v reviziji izpodbija tudi odločitev o stroških pravdnega postopka. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišča prve in druge stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da toženi stranki naloži še plačilo nadaljnje odškodnine v znesku 4.540,00 EUR s pripadajočimi obrestmi ter da tožniku prisodi celotne na prvi in drugi stopnji zaznamovane pravdne stroške s pripadajočimi obrestmi.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 43/06) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija delno ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

O reviziji v delu, v katerem ni dovoljena: Odločba o stroških se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Revizija pa je dovoljena samo zoper tisti sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Odločitev o stroških se nanaša na stransko terjatev. S to odločitvijo postopek ni končan, zato zoper sklep o stroških revizija ni dovoljena in je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena v zvezi s 384. členom ZPP v tem delu zavrglo revizijo tožeče stranke.

Revizija je dovoljena zoper pravnomočno sodbo, če vrednost izpodbijanega dela presega 4.172,92 EUR (prej 1.000.000 SIT, drugi odstavek 367. člena ZPP). Z revizijo izpodbijani zavrnilni del pravnomočne sodbe, ki se nanaša na odškodnino za premoženjsko škodo v višini 95,97 EUR, ne presega revizijskega praga. Dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka v tem delu je samostojna in drugačna kot dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo; zato se tudi vrednost spornega predmeta presoja ločeno. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP tudi v tem delu zavrglo revizijo tožeče stranke.

O reviziji v delu, v katerem je dovoljena, vendar neutemeljena: Revident uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu pripadajočih mu denarnih odškodnin za posamične oblike nepremoženjske škode in ponovno poudarja okoliščine, ki bi ga po njegovem mnenju upravičevale do odškodnin v celotnih terjanih zneskih. Takšno uveljavljanje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljeno v primeru, ko so vsa revizijsko nanizana in pravno relevantna dejstva, katerih obstoj je v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljen in je prestal drugostopenjski preizkus (tretji odstavek 370. člena ZPP), tudi po oceni revizijskega sodišča ustrezno in pravno pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Revizijsko sodišče je tako glede na neizpodbojno ugotovljena dejstva in odmerjeno odškodnino za nepremoženjsko škodo presojalo, ali je ta v skladu z 200. in 203. členom ob škodnem dogodku še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije višine odškodnine mora biti vselej upoštevano tako, da odmera odškodnine ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Načelo individualizacije višine odškodnine ima namreč korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki zahteva vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo to načelo ob odmeri odškodnine tožniku pravilno upoštevano, kar pokaže njega primerjava s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih. S pravnomočno sodbo je bilo ugotovljeno, da je revident utrpel zvin vratne hrbtenice, udarnino prsnega koša, udarnino desnega zrkla in zdrobljen zlom desne petnice. Zaradi navedenih poškodb je trpel tri dni hude stalne telesne bolečine, občasne intenzivne in stalne zmerne deset dni, stalne lažje in občasne zmerne bolečine nekaj mesecev, še vedno pa trpi občasne lažje bolečine. Poleg nevšečnosti med zdravljenjem je utrpel še intenziven primarni strah, ki je trajal do prvega pregleda ter sekundarni strah v obliki zaskrbljenosti za izid zdravljenja in terapevtskimi postopki, ki je trajala še en teden, zmeren sekundarni strah pa je ostal še tri mesece, lažji sekundarni strah pa je trpel še nadaljnja dva meseca po nezgodi. Zaradi poškodbe sta revidentu ostali dve brazgotini v dolžini 8 cm nad desnim krilom črevnice in 5 cm na zunanjem delu desnega stopala. Revidentu so ostale trajne posledice v estetskem, anatomskem in funkcionalnem smislu, zaradi česar mu je tudi priznan status invalida III. stopnje. Sodišče mu je tako v izpodbijani sodbi odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 19.341,52 EUR, kar je na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje predstavljalo 24,9 povprečnih neto plač. Poškodbe in odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo tožniku je primerljiva z odmerjenimi odškodninami za podobne poškodbe ter obseg in trajanje telesnih bolečin, strahu in zmanjšanja življenjske aktivnosti. Revizijsko sodišče usmerja revidenta na odločbe VS RS, in sicer II Ips 455/2005, II Ips 185/2005, II Ips 80/2005, v katerih je bila odmerjena odškodnina za podobne škodne posledice, kot jih je utrpel revident. Višino odmerjene odškodnine za nastalo škodo, ki temelji na ugotovitvah v izvedenskem mnenju in izpovedbi revidenta ter njegovi medicinski dokumentaciji, je sodišče glede na 200. in 203. člen ZOR pravno pravilno ovrednotilo (ustrezno upoštevaje tako bolečinsko obdobje, prestane neugodnosti v času zdravljenja, trajanje in intenziteto prestanega strahu in zmanjšanje življenjske aktivnosti revidenta, kot vsa ostala dejstva, ki jih revizija ponovno poudarja).

Neutemeljeno je tudi revizijsko sklicevanje na pravni pomen čakanja na odškodnino. Pretek časa od nastanka škode do odločanja vpliva na odmero višine odškodnine le, če dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičujejo. Zgolj okoliščina, da je bilo odločeno po daljšem času, sama po sebi ni zadosten razlog za odmero višje odškodnine. Realnost na področju reševanja odškodninskih sporov je pač taka, da sodišča dosojajo odškodnine (tudi za nepremoženjsko škodo) praviloma po nekaj letih od vložene tožbe. Ta realnost pomeni na področju podatkov o sodno priznanih odškodninah, da odražajo poleg vseh ostalih okoliščin tudi kriterij časovne odmaknjenosti odločanja od trenutka nastanka škode. Pri višini priznanih odškodnin, ki jih sodišča jemljejo za primerjavo, se zato praviloma odražajo vse pravno relevantne okoliščine, tudi t.i. čakanje na odškodnino.

Neutemeljeno je končno tudi revidentovo izpodbijanje odločitve drugostopenjskega sodišča glede zakonskih zamudnih obresti. Dne 22.5.2007 je začel veljati Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 40/07, v nadaljevanju OZ-A), ki za zamudne obresti ne določa več pravila ne ultra alterum tantum. Zakon nima izrecne prehodne določbe, ki bi povedala, na katera obligacijska razmerja se sprememba nanaša. Člen 3 OZ-A določa, da zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Glede na splošno prepoved retroaktivnosti je treba šteti, da se OZ-A na primere, ko so zapadle pa neplačane zamudne obresti v obdobju od uveljavitve OZ do uveljavitve OZ-A že dosegle glavnico, ne more nanašati. V teh primerih so obresti po samem zakonu nehale teči in z uveljavitvijo OZ-A ne morejo začeti teči znova (ustavna odločba Up-227/2005-19 z dne 24.5.2007).

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožeče stranke v dovoljenem delu na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.