Jedro

Glede na to, da je bil postopek voden kot nujni, bi organ moral strankama dati možnost sklenitve sporazuma o odškodnini (2. odstavek 104. člena ZureP-1). To določbo je po mnenju sodišča treba razlagati, da mora organ razlastitvenega zavezanca in razlastitvenega upravičenca k sklenitvi sporazuma izrecno pozvati in jima pustiti določen čas ter ju tudi napotiti k uporabi pri tem 105. in 106. člena ZUreP-1

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi dopolnilna odločba UE A., št. ... z dne 14. 4. 2008 ter se zadeva vrne tej upravni enoti v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 350 EUR z 20 % DDV, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom, v 15 dneh od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

: Upravna enota A. (prvostopni organ) je z izpodbijano dopolnilno odločbo, izdano v ponovnem postopku, odločila, da se v korist Republike Slovenije dovoli razlastitev nepremičnine za parcele št. 100/2, 103/5, 104/4, 105/4 in 121/4, vse k.o. B., v lasti tožnika (v točki 1), da se po izvršljivosti te odločbe zemljiški knjigi odreja izbris zaznambe o pričetku razlastitvenega postopka pri predmetnih nepremičninah in vknjižbo pri teh nepremičninah lastninske pravice Republike Slovenije (v 2. točki), da o odškodnini za razlaščeno nepremičnino oz. nadomestilu odloči sodišče na podlagi vloženega predloga razlastitvenega zavezanca v nepravdnem postopku oz. v primeru spora na podlagi vložene tožbe v pravdnem postopku (v točki 3), da pritožba zoper odločbo ne zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti (v točki 4), da je rok za pričetek gradnje objekta dve leti po dokončnosti gradbenega dovoljenja (v točki 5), da se zahteva razlastitvenega zavezanca za prevzem nepremičnine s parc. št. 104/1, k.o. B. zavrne (v točki 6) in ugotovila, da stroškov postopka ni bilo (v točki 7). Prvostopni organ je v zadevi že odločil z dopolnilno odločbo z dne 20. 11. 2007, ki pa jo je drugostopni organ v pritožbenem postopku z odločbo z dne 19. 2. 2008 odpravil ter zadevo vrnil prvostopnemu organu v ponovni postopek; drugostopni organ je prvostopnemu organu za ponovni postopek dal napotek, da mora v razlastitvenem postopku odločiti tudi o odkupu parcele št. 104/1, kakor je predlagal tožnik za to nepremičnino iz razloga, ker naj bi zanj izgubila gospodarski pomen, ter da mora ugotoviti dejansko stanje v zvezi z obstojem pogojev za uporabo nujnega postopka, katerega uporaba mora biti tudi dodatno utemeljena in obrazložena. Prvostopni organ je v ponovnem postopku zahteval, naj razlastitvena upravičenka dodatno obrazloži in utemelji svoj predlog za uporabo nujnega postopka ter poda stališče do zahteve tožnika za prevzem v last tudi nepremičnine s parc. št. 104/1. Svoj predlog za izvedbo nujnega postopka je razlastitvena upravičenka utemeljevala s sklicevanjem, da je razlastitev zahtevana za namene iz 1. in 2. odstavka 93. člena ZUreP-1, to je za gradnjo avtocestnega omrežja, ki terja hitro pridobitev nepremičnin ter da so roki izvajanja del, zaradi katerih se zahteva razlastitev nepremičnin, opredeljeni z letnim planom razvoja in obnavljanja avtocest, ter da so v skladu z letnim planom razvoja v proračunu tudi zagotovljena finančna sredstva, ki so, če niso porabljena v rokih, prerazporejena na druge projekte, ter na izredno slabe prometne razmere na še nedograjenem delu avtoceste med Trebnjem in Novim mestom. Na zahtevo razlastitvenega zavezanca za prevzem nepremičnine s parcelo št. 104/1 pa je navedla, da odkup te nepremičnine ni mogoč, saj za to nepremičnino ni izkazana javna korist, ker nepremičnina ni zajeta v Uredbi o LN, poleg tega pa trditve razlastitvenega zavezanca, da do omenjene parcele po izgradnji avtoceste ne bo imel dostopa, niso utemeljene, saj je dostop zagotovljen, o čemer je razlastitvenega zavezanca že v postopku sporazumnega pridobivanja nepremičnin obvestila družba A.A.A., kot tudi razlastitvena upravičenka sama, in sicer v dneh 7. 9. 2007 in 2. 10. 2007, poleg tega pa razlastitveni zavezanec tudi ni pojasnil razlogov, zaradi katerih meni, da je predmetna parcela zanj izgubila gospodarski pomen. Razlastitveni zavezanec je v odgovoru na navedbe razlastitvene upravičenke menil, da nujnost postopka z navedbami razlastitvene upravičenke ni utemeljena, ter da ne drži, da bi mu bilo jasno pojasnjeno, kje se predvideva dostop do preostanka njegove nepremičnine, to je do parcele št. 104/1, izgubo gospodarskega pomena za to nepremičnino pa utemeljuje s tem, da mu predvidena trasa avtocestnega odseka zaokroženo posestvo preseka tako, da mu ostane le ozek pas parcele št. 104/1, ki praktično ni uporaben, poleg tega pa se nahaja v neposredni bližini avtocestnega odseka, zaradi česar tudi ni uporaben, zavrača pa tudi navedbo razlastitvene upravičenke, da naj bi bila površina predmetne parcele za odkup prevelika, saj to ne more biti razlog za zavrnitev odkupa. Prvostopni organ v nadaljevanju navaja, da je po preučitvi dokumentacije, ki jo je v skladu z 98. členom ZUreP-1 predložila razlastitvena upravičenka, ter navedb strank v postopku, odločil o razlastitvi. Uporabo nujnega postopka prvostopni organ utemeljuje s sklicevanjem na določbe 1. in 2. odstavka 93. člena ZUreP-1 ter 3. odstavka tega člena ter s pojasnilom, da je nujnost postopka in s tem javna korist opredeljena že s sprejeto Uredbo o LN, nujnost izvedbe postopkov določa tudi 4. odstavek 7. člena ZUDVGA, nujnost postopka pa narekujejo tudi roki, določeni v letnem planu razvoja in obnavljanja avtocest. Zavrnitev zahteve razlastitvenega zavezanca za odkup nepremičnine s parcelo št. 104/1 pa prvostopni organ utemeljuje z ugotovitvijo, da za to parcelo ni izkazana javna korist, saj ni zajeta v Uredbi o LN, ugotovitvijo, da bo razlastitveni zavezanec imel zagotovljen dostop do parcele, saj mu ga je izvajalec dolžan zagotoviti v skladu s 125. členom Uredbe o LN, kar mu je bilo pojasnjeno tudi z dopisom in priloženo skico A.A.A. z dne 1. 8. 2007 in da sklicevanje na slabši dostop do navedene nepremičnine ni pravno relevanten razlog za odkup nepremičnine. Prvostopni organ odločitev v tem delu utemeljuje tudi s sklicevanjem na ugotovitev, da predmetna parcela predstavlja površino 3.033 m2 ter je v naravi gozd, zaradi česar zahteva po dodatnem odkupu že zaradi površine in zaradi vrste rabe ne upravičuje navedb razlastitvenega zavezanca, da bo po izgradnji avtoceste ta parcela neuporabna za kmetijsko proizvodnjo. Na drugačno odločitev prvostopnega organa tudi ne more vplivati strokovno mnenje kmetijske svetovalne službe z dne 23. 7. 2007, ki ga je predložil tožnik in iz katerega izhaja, da je tožnik lastnik 9,12 ha kmetijskih in gozdnih površin ter da se namerava ukvarjati z ekološko pridelavo, saj prvostopni organ ocenjuje, da se predmetna parcela, za katero se zahteva dodatni odkup, ne bo uporabljala za ekološko kmetovanje. Prvostopni organ je zavrnil tudi navedbe tožnika, da bi v zadevi morala biti opravljena ustna obravnava ter je navedel, da je v postopku ustna obravnava bila opravljena ter da je v nadaljevanju postopka pridobil pisna stališča obeh strank v postopku, s čemer je bilo določbam ZUP zadoščeno, sklicuje pa se tudi na določbo 3. odstavka 163. člena ZUP, po kateri za izvedbo pisnih dokazov, ki se predložijo pozneje, ni treba znova razpisati ustne obravnave, in na 14. člen ZUP, ki terja hitro vodenje postopka s čim manjšimi stroški in čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku. Izrek 4. točke odločbe o takojšnji izvršljivosti odločbe temelji na 1. odstavku 104. člena ZUreP-1, 93. členu ZUreP-1 ter Uredbi o LN.

Ministrstvo za okolje in prostor (drugostopni organ) pa je z odločbo z dne 26. 11. 2008 zavrnilo pritožbo tožnika zoper navedeno dopolnilno odločbo prvostopnega organa. Drugostopni organ je pritrdil razlogom prvostopnega organa glede uporabe nujnega postopka, v zvezi z odkupom nepremičnine s parcelo št. 104/1 pa navaja, da se ne more spuščati v oceno ravnanja razlastitvene upravičenke v zvezi s postavljanjem določenih pogojev za odkup predmetne nepremičnine, ob tem ko se je izkazalo, da dostopa ni mogoče zagotoviti po predvideni trasi, ter da bosta morali stranki glede odškodnine oz. nadomestila doseči dogovor, dostop do preostalega zemljišča pa je lahko tudi predmet postopka za določitev nujne poti; glede na navedeno je po presoji drugostopnega organa zahteva za odkup utemeljeno zavrnjena. Drugostopni organ pa je zavrnil tudi vse pritožbene navedbe o kršitvah pravil postopka.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da gre v obravnavani zadevi za zlorabo 104. člena ZUreP-1, saj le-ta omogoča uporabo nujnega postopka le v utemeljenih primerih, razlogi, ki jih podaja razlastitvena upravičenka in na katere se sklicuje odločba prvostopnega organa, pa zakonskim zahtevam ne zadostijo. Prav tako je v postopku ostalo še nerazjasnjeno, kje bo tožnik imel dostop do preostanka svoje nepremičnine, to je do parcele št. 104/1. Tožeča stranka navaja, da je predlagala razpis ustne obravnave, na kateri bi bilo mogoče razjasniti nejasnosti ter eventuelno skleniti sporazum, pa ji organ v tem ni sledil. Še pred izdajo prvostopne odločbe, 10. 4. 2008, je bil na DDC organiziran na predlog tožnika sestanek, na katerem je bilo ugotovljeno, da predvideni dostop do parcele št. 104/1 ne bo možen, ampak bi ga bilo potrebno na novo zgraditi, kar pa je glede na težavnost terena oteženo. Tudi na tožnikovo nadaljnjo vlogo z dne 11. 4. 2008 ni prišlo do usklajevanja z razlastitveno upravičenko. V vmesnem času pa je bila izdana odločba prvostopnega organa o razlastitvi, saj s temi naknadnimi dogovori in ugotovitvami ta organ ni bil seznanjen. V pritožbenem postopku je bila 8. 7. 2008 opravljena ustna obravnava, kajti prvostopni organ je glede na pritožbene navedbe ter odgovor na pritožbo razlastitvene upravičenke presodil, da obstajajo pogoji za odkup parcele št. 104/1; na tem naroku je bila tožniku ponujena odškodnina za celotne razlaščene nepremičnine, vključujoč tudi parcelo št. 104/1, v višini 118.484,33 EUR. Ker tožnik predloga ni sprejel, je prvostopni organ nato pritožbo poslal v reševanje drugostopnemu organu, ki pa je pritožbo zavrnil. Tožnik meni, da z izkazanostjo javnega interesa (s sprejeto Uredbo o LN) ni mogoče utemeljevati uporabe nujnega postopka po 1. odstavku 104. člena ZUreP-1; nujni postopek je izjema ter ga je potrebno uporabljati tehtno. Tožnik dalje navaja, da zavrnitev odkupa parcele št. 104/1 temelji na napačnem stališču, da prevzem parcele ni možen, ker se ne nahaja na območju lokacijskega načrta, ki je podlaga razlastitve. Tožnik dalje navaja, da je v postopku želel, da se po izvedencih preveri, ali je ponujena odškodnina izračunana po pravilni metodologiji, vendar mu to ni bilo ugodeno, pač pa je razlastitvena upravičenka upravnemu organu predlagala, naj tožečo stranko napoti na pravdni postopek zaradi priznanja odškodnine. Tožnik se v nadaljevanju sklicuje na 105. člen ZUreP-1 glede utemeljenosti zahteve za manjvrednost ter navaja, da je predložil v spis cenitveno poročilo, ki sta ga pripravila sodna izvedenca za kmetijsko oz. gradbeno stroko. Tožnik v nadaljevanju navaja, da meni, da se drugostopni organ ne bi mogel distancirati od ravnanja razlastitvene upravičenke v zvezi s postavljanjem pogojev za odkup parcele št. 104/1. Meni, da prvostopnemu organu ne bi mogel pritrditi. Drugostopni organ je namreč v odločbi z dne 19. 2. 2008, izdani v prejšnjem postopku, sam navedel, da zavrnitev zahteve za odkup in morebitni prevzem parcele št. 104/1 ne more temeljiti na napačnem stališču, da prevzem ni možen iz razloga, ker se ta parcela ne nahaja v območju lokacijskega načrta, ki je podlaga razlastitve. Prav s takim stališčem pa je ponovno utemeljena zavrnitev tožnikovega predloga za odkup parcele št. 104/1. Poleg tega pa je bilo v postopku skupaj z razlastitveno upravičenko ugotovljeno, da dostop tožniku do te parcele ni zagotovljen. Tožnik dalje navaja, da iz navedenega izhaja, da v postopku ni imel možnosti aktivno sodelovati ter zavarovati svojih pravic in pravnih koristi. Določba 104. člena ZUreP-1, ki dopušča možnost nujnega postopka, je bila v obravnavani zadevi zlorabljena. Upravni organ v postopku ni niti poskušal ugotoviti, ali je mogoče v okviru razlastitvenega postopka skleniti sporazum o odškodnini oz. nadomestilu. Interes tožeče stranke je bil vseskozi le v tem, da se pravilno ugotovi višina odškodnine, tožnik nima nikakršnega dodatnega zahtevka v zvezi z manjvrednostjo predmetnih nepremičnin, kot to zatrjuje razlastitvena upravičenka. Elemente, ki jih obsega odškodnina, ki pripada lastniku za razlaščeno nepremičnino, določa 105. člen ZUreP-1 v 2. odstavku; gre za enotno odškodnino ter posamezni elementi odškodnine ne predstavljajo posebnih zahtevkov. Tožeča stranka sodišču predlaga, naj v dokazne namene vpogleda v spisno dokumentacijo upravnih spisov, pred odločitvijo opravi glavno obravnavo ter odloči, da se izpodbijano odločbo prvostopnega organa odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo v odgovor poslalo kot stranki z interesom tudi Republiki Sloveniji, ki pa odgovora ni podala.

Tožba je utemeljena.

Predmet tožbe je v nujnem (ponovnem) postopku izdana odločba o razlastitvi nepremičnine s parc. št. 100/2, 103/5, 104/4, 105/4 in 121/4, vse k.o. B., v lasti tožnika, s katero je hkrati zavrnjena njegova zahteva za prevzem v last tudi parcele št. 104/1 zaradi izgube gospodarskega pomena. Tožnik ugovarja kot neutemeljeni uporabi nujnega postopka, navaja, da v postopku ni imel možnosti aktivno sodelovati ter meni, da je bila neutemeljeno zavrnjena tudi njegova zahteva za prevzem nepremičnine s parcelo št. 104/1. Z odločbo, izdano v razlastitvenem postopku – 102. člen ZUreP-1 (ki ga organ lahko vodi na podlagi dokončne odločbe o uvedbi razlastitvenega postopka) se (po izvedenem ugotovitvenem postopku) odloči o razlastitvi nepremičnin (določi se razlastitvenega upravičenca, razlastitvenega zavezanca in nepremičnine, ki so predmet razlastitve – in glede katerih je bil z odločbo uveden razlastitveni postopek), določi se rok, v katerem je razlastitveni upravičenec dolžan začeti z gradnjo objektov, zaradi katerih je bila razlastitev uvedena in odloči se o zahtevi za prevzem ostalih nepremičnin zaradi izgube gospodarskega pomena (99. člen ZUreP-1), če je tako zahtevo razlastitveni zavezanec podal; lahko pa se odloči tudi o roku in datumu za prevzem razlaščene nepremičnine, če se o njem stranke postopka dogovorijo. Če je postopek voden kot nujni (104. člen ZUreP-1), organ odloči tudi o odškodnini oz. nadomestilu, če v postopku upravičenec in zavezanec skleneta sporazum o odškodnini oz. nadomestilu oz. če sporazum ni sklenjen, napoti stranki na sodišče za odmero odškodnine v nepravdnem postopku, če pa je spor o pravici do odškodnine, pa stranki napoti na pravdo. Po mnenju sodišča je možnost določitve odškodnine (v primeru sporazuma) v nujnem razlastitvenem postopku določena iz razloga, da bi razlastitveni zavezanec v nujnem postopku ne bil v bistveno slabšem pravnem položaju kot razlastitveni zavezanec v rednem postopku, v katerem razlastitveni upravičenec pridobi lastninsko pravico s pravnomočno odločbo o razlastitvi in (naknadno) pravnomočno odločbo ali sporazumom o odškodnini, posest pa pridobi šele tedaj, ko plača odškodnino (103. člen ZUreP-1), medtem ko je v nujnem postopku izvršljiva že prvostopna razlastitvena odločba, niti dokončna, ki že zadostuje za prenos lastninske pravice in pridobitev posesti (1. odstavek 104. člena ZUreP-1).

Nujni postopek je po določbi 1. odstavka 104. člena ZUreP-1 mogoče voditi, če se razlastitev zahteva za namene iz 1. in 2. odstavka 93. člena ZUreP-1, ki terjajo hitro pridobitev nepremičnin; razlog za nujni postopek in potreba po uporabi tega postopka pa morata biti dodatno obrazložena in utemeljena. V obravnavani zadevi je 4. točka izreka odločbe prvostopnega organa, ki določa postopek za nujen (da pritožba zoper odločbo ne zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti), obrazložena s sklicevanjem na določbe 93. člena ZUreP-1, na določbe Uredbe o LN, 4. odstavek 7. člena ZUDVGA ter Letni plan razvoja in obnavljanja avtocest za leto 2007. Vendar je z Uredbo o LN izkazana javna korist za razlastitev nepremičnin zaradi gradnje avtoceste (namen iz 1. odstavka 93. člena ZUreP-1) šele pogoj za uporabo nujnega postopka, ne pa okoliščina, ki hitro pridobitev nepremičnine terja. Utemeljitev izbire ter uporabe nujnega postopka se tako opira zgolj na 4. odstavek 7. člena ZUDVGA (ki pa določa, da so nujni postopki postopki prenosa lege gradbenih parcel na teren, torej pripravljalna dela v smislu 101. člena ZUreP-1), ter na navedbe razlastitvenega upravičenca v postopku, da so roki izvajanja del avtoceste, za katero je predlagana razlastitev, opredeljeni v Letnem planu razvoja in obnavljanja avtocest za leto 2007. Taka utemeljitev izbire in uporabe nujnega postopka zaradi hitre pridobitve nepremičnin pa po presoji sodišča ne zadosti določbi 1. odstavka 104. člena ZUreP-1; določba ZUDVGA, ki se nanaša na pripravljalna dela, ne more biti podlaga za nujni razlastitveni postopek, sklicevanje na roke izvedbe del v letnem planu razvoja in obnavljanja avtocest pa je nekonkretizirano in pavšalno, Letnega plana razvoja in obnavljanja avtocest za leto 2007 pa v spisni dokumentaciji tudi ni (čeprav odločba navaja, da je bil s strani razlastitvenega upravičenca predložen, vendar pa je v spisni dokumentaciji le soglasje Državnega zbora k temu planu), kar ne kaže, da bi ta dokument v postopku bil uporabljen in presojen ter pri odločitvi upoštevan. Tudi pri dopolnjevanju postopka na podlagi pritožbe tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo prvostopnega organa niso bile ugotovljene oz. navajane nobene druge okoliščine kot razlog za nujni postopek. Če pa uporaba nujnega postopka ni obrazložena in utemeljena, kot zahteva zakon, odločitev ni podprta z okoliščinami, ki so po zakonu lahko razlog za nujni postopek, ter je 4. točka izreka nezakonita, kar sodišču narekuje njeno odpravo (iz razlogov po 4., 2. in 3. točki 1. odstavka 64. člena ZUS-1); zaradi povezanosti te točke izreka z odločitvijo tudi v preostalih točkah (saj je s 4. točko izreka implicitno določena vsebina in potek razlastitvenega postopka ter pravno učinkovanje odločbe – 104. člen ZUreP-1) je sodišče odločbo moralo kot nezakonito odpraviti v celoti.

Ne glede na to, da je bilo zaradi nezakonitosti 4. tč. izreka treba odpraviti izpodbijano odločbo v celoti, sodišče dodaja, da tožniku pritrjuje, da organ tudi v ponovnem postopku ni pravilno odločil o njegovem zahtevku za prevzem preostale nepremičnine (ter je 6. tč. izreka tudi iz tega razloga nezakonita). V izpodbijani odločbi je odločitev oprta na ugotovitev, da za to parcelo ni izkazana javna korist, saj ni zajeta v Uredbi o LN, da bo razlastitveni zavezanec imel zagotovljen dostop do parcele, kakor mu je bilo v postopku že dokumentirano obrazloženo, čeprav slabši dostop po mnenju prvostopnega organa niti ne more biti pravno relevanten razlog za odkup nepremičnine, ter na okoliščino velikosti površine in vrste rabe parcele (gozd), ki po presoji prvostopnega organa ne opravičuje navedb razlastitvenega zavezanca, da bo po izgradnji avtoceste parcela neuporabna za kmetijsko proizvodnjo; na ustni obravnavi 8. 7. 2008, opravljeni zaradi dopolnjevanja postopka po pritožbi tožeče stranke, pa je bilo ugotovljeno, da dostop do parcele, ki je predmet zahteve za prevzem, tožniku ne bo mogel biti zagotovljen, kot mu je bilo predhodno predstavljeno, ter da bo dostop težko zagotoviti, zaradi česar se je razlastitvena upravičenka tedaj strinjala s prevzemom. Sodišče se s tožečo stranko strinja, da z nevključenostjo parcele v Uredbo o LN ni mogoče utemeljevati zavrnitve prevzema nepremičnine, saj iz določbe 99. člena ZUreP-1 izhaja, da se nanaša na nepremičnine, ki razlastitvenemu zavezancu ostanejo po razlastitvi, pa so zanj izgubile gospodarski pomen, kajti parcele, zajete v Uredbi o LN, so predmet razlastitve. Preostalo razlogovanje organa (površina parcele 3.033 m2 ter vrsta rabe gozd, s čemer naj bi ne bile podprte navedbe tožnika, da parcela po izgradnji avtoceste ne bo uporabna za kmetijsko proizvodnjo ter tudi ne navedbe o nemožnosti uporabe za ekološko kmetovanje) pa po presoji sodišča tudi ne podpira zaključka, da niso izkazane okoliščine za prevzem nepremičnine; sodišče se s tožnikom strinja, da pri tem niso bile (v zadostni meri) upoštevane njegove navedbe, da mu avtocesta od zaokroženega posestva odreže (le) predmetno parc. št. 104/1 ter da trasa oz. sploh možnost zagotovitve dostopa do te parcele še nista jasni (kar objektivno gledano lahko so okoliščine, ki gospodarski pomen zemljišča zmanjšujejo) ter tudi ne zadosti argumentirano zavrnjene njegove navedbe, da parcele ne bo mogel uporabljati za kmetijsko proizvodnjo (okoliščina, da gre za gozd, parcele še ne more izključevati kot namenjene gospodarskemu izkoriščanju za potrebe kmetije) ter ekološko kmetovanje, saj niti ni bilo z gotovostjo ugotovljeno, ali se s kmetovanjem ukvarja ter ali se ukvarja z ekološkim kmetovanjem (oziroma ali se je ukvarjal).

Sodišče se s tožnikom tudi strinja, da mu v postopku ni bilo omogočeno sodelovanje v ugotovitvenem postopku, kot bi mu po zakonu moralo biti, ter da je to okoliščina, ki bi lahko vplivala na odločitev v zadevi. Glede na to, da je bil postopek voden kot nujni, bi organ moral strankama dati možnost sklenitve sporazuma o odškodnini (2. odstavek 104. člena ZureP-1); to določbo je po mnenju sodišča treba razlagati, da mora organ razlastitvenega zavezanca in razlastitvenega upravičenca k sklenitvi sporazuma izrecno pozvati ter jima pustiti določen čas, ter ju tudi napotiti k uporabi pri tem 105. in 106. člena ZUreP-1 (zakon glede vsebine in drugih značilnosti sporazuma izrecno napotuje na smiselno uporabo določb 106. člena tega zakona - 3. odstavek 104. člena ZUreP-1). Tako pa prvostopni organ v obravnavani zadevi ni postopal. Glede na navedeno ni mogoče šteti, da je organ pravilom upravnega postopka ter citiranim določbam ZUreP-1 zadostil že s tem, ko je v okviru dopolnjevanja postopka po tožnikovi pritožbi opravil ustno obravnavo.

V ponovnem postopku bo prvostopni organ moral ugotovljene nepravilnosti odpraviti. Ponovno bo moral ugotavljati, ali so podani razlogi za vodenje nujnega postopka; če bo tak postopek vodil, pa bo strankama postopka moral dati možnost za sklenitev sporazuma o odškodnini oziroma ju bo, če sporazum ne bo dosežen, moral napotiti na sodni postopek. Prav tako bo organ moral ponovno odločiti o tožnikovi zahtevi za prevzem parcele št. 104/1, pri čemer je po mnenju sodišča določbo 99. člena ZUreP-1 mogoče razlagati, da se o prevzemu nepremičnine lahko odloči tudi brez določitve odškodnine v odločbi, kadar sta stranki zaradi nedoseženega sporazuma o odškodnini za razlaščene nepremične napoteni na sodni postopek, ter da se tudi za prevzeto nepremičnino lahko določi odškodnina v sodnem postopku, hkrati z odškodnino za razlaščene nepremičnine. Sodišče pa še dodaja, da bo organ v ponovnem postopku moral upoštevati tudi, da je postopek za razlastitev po zakonu postopek, ki predstavlja samostojno celoto, in v katerem se odloči o zahtevku v celoti z odločbo o razlastitvi (102. člen ZUreP-1) oz. ob upoštevanju tudi 104. člena ZUreP-1 (ter ne z dopolnilno odločbo) ter da se ta postopek ne more voditi kot skrajšani postopek, saj je to postopek z dvema strankama z nasprotujočimi interesi, kar terja obligatorno ustno obravnavo (154. člen ZUP).

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo na podlagi 3. ter v smislu 4. odstavka tega člena vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek.

Stroškovnemu zahtevku tožeče stranke pa je sodišče ugodilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 ter mu prisodilo povrnitev stroškov postopka v skladu z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007).

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.