Jedro

V postopku revizije, ki sledi izdaji revizijskega poročila, ZLPP ne loči med upravičenji revizijskega organa, ki je opravil pregled pri podjetju z družbenim kapitalom po 3. členu ZLPP, in njegovimi upravičenji takrat, ko je opravil pregled pri podjetju v mešani lastnini z znanimi vlagatelji družbenega kapitala v osnovni kapital subjekta pregleda. Zato je revizijski organ, ki je ugotovil oškodovanja družbene lastnine po 48a členu ZLPP upravičen izdati odločbo.

Družba, ki nima družbenega kapitala po 3. členu ZLPP, ni neposredno subjekt lastninskega preoblikovanja. Je pa to posredno glede na to, da je v njenem osnovnem kapitalu delež družbenega kapitala znanih vlagateljev. Njihovo lastninsko preoblikovanje se bo zato odrazilo tudi pri tej družbi, oziroma obratno, velikost njihovih deležev v tej družbi po njihovem lastninskem preoblikovanju bo odvisna od pravilne ugotovitve njihovih sedanjih deležev.

Agencija, ki je z namenom, da doseže izkazovanje pravilnega razmerja družbenega in zasebnega kapitala v kapitalu tožeče stranke, izrekla ustrezne ukrepe, s tem ni nič popravljala deležev družbenikov, ampak je tožeči stranki samo naložila njihovo pravilno izkazovanje.

Izrek

1./ Revizija zoper sklep o stroških v sodbi sodišča druge stopnje se z a v r ž e. 2./ Revizija zoper sodbo se zavrne.

3./ Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki njene stroške revizijskega postopka v znesku 174.800,00 SIT, v osmih dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je revizijsko sodišče nadaljevalo postopek po določbah ZPP iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP 1977).

Tožena stranka je pri tožeči stranki opravila postopek revizije po 48. členu in sledečih Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. list RS, štev. 55/92...1/96; v nadaljevanju ZLPP) ter ji nato na podlagi drugega odstavka 48.b člena ZLPP dne 20.2.1995 pod štev... izdala odločbo, s katero ji je naložila izvedbo raznih ukrepov iz 48.c člena ZLPP.

Tožeča stranka je vložila tožbo, s katero je zahtevala ugotovitev ničnosti odločbe tožene stranke, podrejeno pa njeno razveljavitev.

Sodišče prve stopnje je oba tožbena zahtevka zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje in slednjo potrdilo.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo uveljavljajoč revizijska razloga iz 2. in 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP 1977. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj ju razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Poleg tega, da izpodbija sodbo sodišča druge stopnje, izpodbija tožeča stranka z revizijo posebej tudi sklep sodišča druge stopnje o stroških pritožbenega postopka. Meni, da je pritožbeno sodišče neutemeljeno naložilo tožeči stranki, da mora toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki. Ta je v odgovoru nanjo predlagala zavrnitev revizije.

Revizija zoper sklep o stroških ni dovoljena, zoper sodbo pa ni utemeljena.

Ob izpolnitvi predpostavk iz drugega oziroma tretjega odstavka 400. člena ZPP 1977 je po prvem odstavku 400. člena ZPP 1977 zoper sklep sodišča druge stopnje revizija dovoljena samo, če je bil z njim postopek pravnomočno končan.

Postopek v tem sporu je bil pravnomočno končan s sodbo, ne pa s sklepom o stroških pritožbenega postopka v sodbi. Zato, glede na zgoraj navedeno, tožeča stranka ne more z revizijo samostojno izpodbijati omenjenega sklepa. Revizijsko sodišče odloči o stroških pritožbenega oziroma prvostopnega postopka samo z razveljavitvijo odločb sodišč druge in prve stopnje ter v primerih, navedenih v drugem odstavku 166. člena ZPP 1977, sicer pa ne. Revizija zoper sklep o stroških pritožbenega postopka torej ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče na podlagi četrtega odstavka 400. člena ZPP 1977 v zvezi s 392. členom ZPP 1977 zavrglo.

Po 386. členu ZPP 1977 preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni. To pomeni, da mora vlagatelj revizije navesti razloge, ki jih želi v reviziji uveljavljati, in ne zadostuje samo sklicevanje na vloge v prejšnjih postopkih - n. pr. v pritožbi. Zato revizijsko sodišče v pritožbi uveljavljanih razlogov pri odločanju o utemeljenosti revizije ni upoštevalo, razen če jih ni tožeča stranka v reviziji ponovno uveljavljala.

Na pritožbeno trditev, da je izpodbijana odločba tožene stranke neizvršljiva, je pritožbeno sodišče odgovorilo. Očitane bistvene kršitve določb postopka zato ni. Razen omenjene konkretno zatrjevane procesne kršitve uveljavlja tožeča stranka v reviziji bistvene kršitve določb pravdnega postopka nekonkretizirano. S tem pa ne more sprožiti revizijskega preizkusa izpodbijane odločbe glede morebitnega njihovega obstoja. To bi namreč pomenilo iskanje kršitev določb pravdnega postopka po uradni dolžnosti. Po 386. členu ZPP 1977 pa pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti samo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP 1977. Teh ni bilo.

Postopek revizije po prvem odstavku 48. člena ZLPP 1977 se ne opravi samo v podjetjih, ki so subjekt lastninskega preoblikovanja, ampak tudi v podjetjih, ki so od njih odvisna ali z njimi povezana. V postopku revizije, ki sledi izdaji revizijskega poročila, ZLPP ne loči med upravičenji revizijskega organa, ki je opravil pregled pri podjetju z družbenim kapitalom po 3. členu ZLPP, in njegovimi upravičenji takrat, ko je opravil pregled pri podjetju, ki je (kot v obravnavanem primeru) v mešani lastnini z znanimi vlagatelji družbenega kapitala v osnovni kapital subjekta pregleda. Zato je bil revizijski organ, ki je ugotovil oškodovanja družbene lastnine po 48.a členu ZLPP (obrazložitev pravilnosti opredelitve, da gre za takšna oškodovanja, še sledi), upravičen izdati odločbo, ki jo tožeča stranka izpodbija s tožbo (drugi odstavek 48.b člena ZLPP). Zato z njeno izdajo ni posegel v sodno pristojnost. Ničnosti po 1. točki 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo - Ur. list SFRJ, štev. 47/86) torej ni, ni pa tudi ničnosti po 3. točki istega zakonskega določila. Odločba, izdana v upravnem postopku, je namreč zaradi neizvršljivosti nična samo, če gre za absolutno neizvršljivost. Takšne neizvršljivosti pa ni in je tudi tožeča stranka ne zatrjuje.

Tožeča stranka nima družbenega kapitala po 3. členu ZLPP. Zato ni neposredno subjekt lastninskega preoblikovanja. Je pa to posredno glede na to, da je v njenem osnovnem kapitalu delež družbenega kapitala znanih vlagateljev. Njihovo lastninsko preoblikovanje se bo zato odrazilo tudi pri tožeči stranki, oziroma obratno, velikost njihovih deležev v tožeči stranki po njihovem lastninskem preoblikovanju bo odvisna od pravilne ugotovitve njihovih sedanjih deležev. Ta (velikost deležev) pa ne sme temeljiti na dejanjih oškodovanja družbene lastnine. Namen postopkov revizije je namreč v čim večji meri izničiti učinke dejanj oškodovanja družbene lastnine na sploh in ne samo tistega dela, ki predstavlja kapital brez znanega lastnika.

Lastninsko preoblikovanje predpostavlja v podjetjih v mešani lastnini (tudi če so samo posredno subjekt lastninjenja) pravilno ugotovljeno razmerje različnih vrst kapitala. Zato je določila Uredba o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja (Ur. list RS, štev. 24/93...5/95; v nadaljevanju: uredba) v tretji alinei prvega odstavka 5. člena, da se izloči iz nominiranega kapitala družb z omejeno odgovornostjo (to je tudi tožeča stranka) vsa vplačila za nakup deležev, ki še niso vpisana v sodni register. Ker je bil tudi postopek revizije pri tožeči stranki opravljen v zvezi z lastninskim preoblikovanjem, ki bo (je) imelo za posledico tudi lastninjenje deležev tožeče stranke, ki so v družbeni lastnini, če razumemo lastninjenje kot prehod iz družbene lastnine v zasebno, je revizijski organ pravilno uporabil pravilo iz tretje alinee prvega odstavka 5. člena uredbe tudi pri izkazovanju deležev posamezne vrste lastnine v celotnem kapitalu tožeče stranke.

Pravilnost izkazovanja deležev družbenega oziroma zasebnega kapitala v celotnem kapitalu tožeče stranke na način, ki ga je uporabila tožena stranka pa ne izhaja samo iz zgoraj navedene določbe uredbe, ampak tudi iz 104. člena Zakona o podjetjih (Ur. list SFRJ, štev. 77/88...61/90; v nadaljevanju ZP), ki je veljal v času, na katerega se nanašajo ukrepi v točki I/1 izreka izpodbijane odločbe tožene stranke. Četrti odstavek 104. člena ZP je namreč treba razlagati tako, da so samo vpisane vloge relevantne za določitev velikosti deležev v družbi z omejeno odgovornostjo, s tem pa tudi za izkazovanje deležev raznih vrst kapitala v njenem kapitalu.

Glede na zgoraj povedano je bil način, ki ga je uporabila tožeča stranka za izkazovanje obeh vrst kapitala v svojem kapitalu, v nasprotju z zakonom, in sicer v škodo družbenega kapitala. Gre za oškodovanje družbenega kapitala po 10. točki 48.a člena ZLPP ("...drugi primeri zmanjšanja družbenega kapitala..."). Zato je tožena stranka z namenom, da doseže izkazovanje pravilnega razmerja družbenega in zasebnega kapitala v kapitalu tožeče stranke, izrekla ukrepe v 1. alinei točke I/1 izreka svoje odločbe. S tem ni nič popravljala deležev družbenikov, ampak je tožeči stranki samo naložila njihovo pravilno izkazovanje. Izkazovanje družbenega kapitala kot zasebnega na način ali na podlagah, ki niso v skladu z zakonom, namreč nima za posledico njegovega prehoda iz družbene v zasebno lastnino. Pravilnost takšnega stališča izhaja iz prvega in tretjega odstavka 204. člena Zakona o združenem delu (prečiščeno besedilo Ur. list SFRJ, štev. 11/88), ki je še veljal v tistem času (prvi odstavek 126. člena ZP), ki že samo pomanjkanje predpisane oblike sankcionira z ničnostjo, pa tudi iz temeljnih načel Zakona o obligacijskih razmerjih, n. pr. iz njegovega 5. in 12. člena.

Ukrepi, ki jih je izrekla tožena stranka v 2. do 6. alinei točke I/1 izreka svoje odločbe so samo posledica ukrepov iz 1. alinee. Zato veljajo zanje isti razlogi, ki so navedeni zgoraj.

Ukrepe v točki I/2 izreka svoje odločbe je tožena stranka upravičeno izrekla glede na 1. točko 48.a člena ZLPP. Izrečene ukrepe upravičuje že neizpodbito dejstvo, da so zaposleni delavci (z njimi je treba izenačiti pogodbene sodelavce tožeče stranke) - koristniki kreditov, te uporabili za vplačilo lastniških deležev in začeli takoj, torej pred odplačilom kreditov, koristiti družbeniške pravice. Isto velja tudi za ukrepe pod točko I/3 izreka izpodbijane odločbe tožene stranke. Oškodovanje družbene lastnine se po 6. točki 48.a člena ZLPP domneva tudi pri vseh pavšalnih izplačilih, če so izpolnjene predpostavke iz omenjene zakonske določbe. Iz izpodbijane odločbe tožene stranke, ki povzema revizijsko poročilo, izhaja, da so.

Nasprotnega tožeča stranka sploh ni dokazovala. To velja tudi za izplačila nagrad v obliki sejnin, čeprav merila za njihovo izplačevanje, ki jih je določila skupščina tožeče stranke, niso bila izpolnjena.

Nalogi v točki I/4 izreka odločbe tožene stranke temeljijo na ugotovitvah revizijskega organa, da sta bili fakturi podjetja D., na podlagi katerih je prišlo do prelivanja finančnih sredstev od tožeče stranke na podjetje D. in nato nazaj v tožečo stranko kot vloga podjetja D., fiktivni. Da je ta ugotovitev zmotna, ni tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje (niti pozneje) nikoli trdila. Posledica fiktivnosti faktur je, da so se finančna sredstva tožeče stranke s precejšnjim deležem družbenega kapitala brez pravne podlage prelila v podjetje D., ki je bil pretežno (pozneje pa v celoti) v zasebni lastnini, nato pa nazaj v tožečo stranko kot pretežno zasebni kapital, zaradi česar se je (naj bi se) struktura kapitala tožeče stranke spremenila v škodo družbenega kapitala. To pa je tudi oškodovanje družbene lastnine, ki ga je mogoče podvesti pod 10. točko 48.a člena ZLPP. Zaradi tega tožena stranka tudi pri tem odločanju ni šla preko upravičenj, ki jih ji daje ZLPP.

Končno je treba tožeči stranki, ki se vztrajno sklicuje na soglasje Agencija Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo, še pojasniti, da ureja pristojnosti in pravice agencije Zakon o Agenciji Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (Ur. list RS, štev. 7/93). V njem ni določbe, po kateri bi soglasje agencije dejanje oškodovanja družbene lastnine opravičilo, niti nima takšne določbe kakšen drug zakon.

V reviziji uveljavljanih revizijskih razlogov torej ni. Ker sta sodišči tudi sicer materialno pravo pravilno uporabili, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke na podlagi 393. člena ZPP 1977 zavrnilo kot neutemeljeno. Pri tem je še odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 166. člena ZPP 1977).