Jedro

Pri preizkusu revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je revizijsko sodišče vezano na trditveno in dokazno podlago, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkusilo sodišče druge stopnje. Po 3. odstavku 385. člena ZPP mora šteti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno. Revidentkina navajanja kažejo, da ugovarja dejanskim ugotovitvam sodišč prve in druge stopnje in dokazni oceni, ki prav tako spada v okviru nedopustnega revizijskega razloga izpodbijanja dejanske podlage, zato jih revizijsko sodišče iz prej navedenega razloga ni preizkušalo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da plača tožnici tolarsko protivrednost 4000 DEM z obrestmi v višini, ki velja za devizne vloge na vpogled, od dne vložitve tožbe dalje.

Pritožbo tožene stranke proti tej sodbi je višje sodišče zavrnilo in prvo sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da ji je bilo onemogočeno obravnavanje pred sodiščem prve stopnje, ker je bil narok za glavno obravnavo z dne 22.3.1993 telefonično preklican, pa ga je sodišče kljub temu opravilo v njeni odsotnosti. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki, 2. odstavka 354. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je kršilo tudi določilo 3. odstavka 315. člena ZPP, ko je na tem naroku povzelo do tedaj izvedene dokaze in odločilo, da se preberejo izpovedbe prič, čeprav bi moralo, zaradi spremenjenega senata ponovno izvesti dokaze. V nadaljevanju revizije podaja svoje videnje dejanskega stanja in med drugim navaja, da junija 1990 ni imela nikakršne potrebe po posojilu, saj je 26.6.1990 prejela visoko odškodnino. Od tožnice si je izposodila denar leta 1986 in ga tudi vrnila. Da se potrdilo o posojilu nanaša na stari dolg bi bilo mogoče ugotoviti z vpogledom v kazenski spis. Tako bi sodišče lahko ugotovilo, da je imela toženka ob prometni nezgodi pri sebi sposojen denar.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče pritrjuje stališču izpodbijane sodbe o zatrjevani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je opravičeno opravilo zadnji narok za glavno obravnavo z dne 22.3.1993 brez toženke, ki je bila na ta narok pravilno vabljena. V oporo navedbi, da je bil narok telefonsko preklican, toženka ne v pritožbi, ne v reviziji ni predlagala nikakršnega dokaza (219. člen ZPP). Samo gole trditve pa sodišče ne more upoštevati, saj bi bila ob nasprotnem stališču lahko strankam na široko odprta vrata za zlorabe procesnih pravic.

Revidentka uveljavlja tudi kršitev določila 3. odstavka 315. člena ZPP v postopku pred sodiščem prve stopnje. Gre za relativno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa je lahko predmet revizijskega preizkusa le, če je bila storjena pred sodiščem druge stopnje (2. točka 1. odstavka 385. člena ZPP), zato revizijsko sodišče uveljavljane kršitve ne more presojati. Vseeno opozarja, da v skladu s 3. odstavkom 315. člena ZPP, v primeru oprave naroka za glavno obravnavo pred spremenjenim senatom, ni vedno potrebno ponovno zaslišati prič, potrebno pa je prebrati zapisnike o njihovem zaslišanju, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Uveljavljani kršitvi določb pravdnega postopka torej nista podani, prav tako pa tudi ne kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti.

Pri preizkusu revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je revizijsko sodišče vezano na trditveno in dokazno podlago, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkusilo sodišče druge stopnje. Po 3. odstavku 385. člena ZPP mora šteti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno. Revidentkina navajanja kažejo, da ugovarja dejanskim ugotovitvam sodišč prve in druge stopnje in dokazni oceni, ki prav tako spada v okvir nedopustnega revizijskega razloga izpodbijanja dejanske podlage, zato jih revizijsko sodišče iz prej navedenega razloga ni preizkušalo. Ob ugotovitvah obeh sodb, da si je toženka izposodila od tožnice znesek 4.000,00 DEM, katerih vrnitev se zahteva v tožbi, in da jih ni vrnila, je zato odločitev tudi materialnopravno pravilna (1. odstavek 557. člena Zakona o obligacijskih razmerjih).

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).