Jedro

Do nastanka tožnikove škode je prišlo pri igri z ognjem, glede katere otroci, ki so pri njej sodelovali, s strani staršev niso bili zadostno podučeni o nevarnosti takšne igre. V opustitvi te dolžnosti ter tudi skrbnega nadzora, se v danem primeru kaže odgovornost tožencev, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča nista uspela dokazati, da do škode ni prišlo brez njune krivde.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in izpodbijana vmesna sodba s p r e m e n i tako, da sta toženi stranki odgovorni za nastalo škodo tožniku v deležu 35 %, medtem ko se pritožba toženih strank zavrne in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo ugotovilo, da sta toženi stranki odgovorni za škodo, ki jo je dne 5.6.1994 utrpel tožnik A. B. v deležu 25 %. Ugotovilo je, da je do poškodbe tedaj mladoletnega tožnika prišlo med igro z ognjem, ko so skupaj z mladoletnim sinom tožencev in še dvema vrstnikoma, polivali posušeno travo z gorivom ter jo prižigali. Ko je tožnik sedel v neposredni bližini sena, pa je iz steklenice, ki jo je držal v rokah sin tožencev, bruhnil ogenj in tožnika opekel po desni rami, podlahti, pod pazduhi ter na desni strani vratu, desnemu licu in uhlju, kar skupaj predstavlja 7 % telesne površine. V danem primeru je šlo za zelo nevarno igro, ki je v vzročni zvezi z nastalo poškodbo pri tožniku, toženi stranki pa v postopku nista uspeli dokazati, da je škoda nastala brez njune krivde. Dolžnost staršev je ne le v tem, da svoje otroke nadzorujejo, temveč tudi vzgajajo, poučujejo in pripravljajo na situacije, katerim bodo izpostavljeni tudi tedaj, ko ne bodo pod njihovim nadzorom. Starši bi torej morali otroke podučiti, da sta tako vžigalnik kot gorivo nevarni stvari in da lahko pride do nesreče, kar pa v danem primeru niso storili, saj igri z ognjem nihče od otrok ni nasprotoval. Zato je po oceni sodišča podana tudi soodgovornost tožnika, saj je on bil tisti, ki je opozoril na skrito gorivo, bil nekakšen pobudnik igre, hkrati pa tudi najmlajši član. Ker so vsi udeleženci igre v enakem deležu prispevali k nastanku škodnega dogodka, je sodišče prispevek mladoletnega sina tožencev oz. toženih strank ocenilo na delež 25 %.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je 25-% delež odgovornosti toženih strank prenizek, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo starostne razlike med tožnikom in drugimi udeleženci. Tožnik je namreč bil star le 8 let, sin tožencev pa nekaj dni manj kot 14 let, preostala fanta pa sta imela 13 oz. 11 let. Sodišče zato ni pravilno ocenilo, da je imel sin tožencev spričo svoje starosti in nadvladovanja ostalih otrok v skupini največji vpliv pri igri in si je tudi on izmislil igro in pripravil tožnika do udeležbe. Tožnik torej ni imel zadosti vpliva na ostale udeležence in zato ne drži, da je bil pobudnik igre. Četudi naj bi res priskrbel bencin, pa to še ne pomeni, da je bil pobudnik igre, saj naj bi gorivo priskrbel le zato, da bi si dvignil ugled v družbi. Nenazadnje izpovedbi E. M. in D. M., tudi nista najbolj verodostojni, saj sta bila tudi onadva udeležena pri igri in sta se hotela razbremeniti odgovornosti. Sodišče pa je tudi spregledalo, da je bil sin tožencev tisti, ki je predlagal, da iz zapuščene kosilnice izčrpajo bencin. Delež vseh udeležencev pri igri zato ni bil enak, spričo česar sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženca prvostopenjsko sodbo izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov. Opozarjata na dejstvo, da je do nezgode prišlo pri igri otrok, v kateri je glavno vlogo imel tožnik, ki je razpolagal z nevarnimi snovmi, to je gorivom in vžigalnikom. Zgolj naključje pa je, da je sin tožencev prižgal ogenj ravno takrat, ko je prišlo do nesreče in je zato odgovornost toženih strank izključena. Sodišče prve stopnje pri utemeljevanju odgovornosti tožencev tudi ni navedlo pravnorelevantnih dejstev, ki bi opredeljevali ravnanje tožencev. Ne le, da sta toženca svojega sina dobro vzgajala, tudi sicer z njim nikoli nista imela nobenih težav ne doma ne v šoli. Sina sta nadzirala in zato storila vse, kar jima nalaga roditeljska pravica. Potrebnega in dolžnega nadzorstva staršev nad otroki pa tudi ni moč razumeti kot stalno prisotnost staršev z otroki in pri tem opozarjata tudi na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 498/2002. Sodišču druge stopnje zato predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena. Pritožba tožencev pa ne.

K pritožbi toženih strank.

Ni utemeljena pritožbena navedba, da toženca za nastalo škodo nista odgovorna, ker je do nje prišlo po naključju. Sodišče druge stopnje je že v razveljavitvenem sklepu z dne 14.10.2003 opr. št. I Cp 603/2002 pojasnilo, da je nastala škoda posledica nepremišljene igre z gorivom in ne le premajhne pazljivosti tedaj mladoletnega sina tožencev. Zato pritožbena trditev, da je ob prižigu ognja, držal steklenico z gorivom sin tožencev po naključju, z vidika razbremenitve krivde, ni pravnorelevantna. Do nastanka tožnikove škode je prišlo, kot rečeno, pri igri z ognjem, glede katere otroci, ki so pri njej sodelovali s strani staršev niso bili zadostno podučeni o nevarnosti takšne igre. V opustitvi te dolžnosti ter tudi skrbnega nadzora, se v danem primeru kaže odgovornost tožencev, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča nista uspela dokazati, da do škode ni prišlo brez njune krivde. Dokazno breme je namreč bilo na njuni strani in kolikor zatrjujeta, da sta sina dobro vzgajala in da ta nikoli ni imel vedenjskih ali osebnostnih motenj, pa te navedbe njune krivde ne morejo razbremeniti. Splošno znano namreč je, da je ogenj nevarna snov, ki v rokah otrok lahko postane še bolj nevaren, saj se zaradi neprevidnega in nepremišljenega rokovanja z njim, poveča nevarnost požiga ali samopoškodb. Po drugi strani pa je ogenj otrokom s pomočjo vžigalic ali vžigalnikov lahko dostopen že v domačem gospodinjstvu in je tudi zato potrebno otroke še pravočasno opozarjati na nevarnost ognja. Gre torej za dolžnost staršev pri vzgoji otrok, kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje in glede nato, da nihče od otrok ni nasprotoval igri z ognjem, temveč je pri njej, vključno s sinom tožencev celo aktivno sodeloval, je povsem prepričljiv izpodbijani zaključek, da se toženca krivde za nastalo škodo nista uspela razbremeniti. Ker je sodišče pri njima ugotovilo predvsem opustitev dolžnostne vzgoje glede igre z ognjem, nadaljnje pritožbene navedbe o nezmožnosti stalnega nadzorstva nad odraščajočimi otroki in sklicevanje na omenjeno sodbo Vrhovnega sodišča, niso pomembne.

K pritožbi tožnika.

Sodišče prve stopnje je izpodbijani zaključek o 25 % odgovornosti toženih strank oprlo na ugotovitev, da je bil mladoletni sin tožencev le eden od štirih otrok, ki so sodelovali pri igri z ognjem in da so vsi k nastanku škode prispevali v enakem deležu. Vendar pritožnik povsem utemeljeno opozarja na materialnopravno zmotnost takšnega zaključevanja, saj sodišče ni v zadostni meri upoštevalo starostno razliko med sinom tožencev na eni strani in starostjo tožnika na drugi. Dejstvo namreč je, da je bil sin tožencev ob dogodku star le nekaj dni manj kot 14 let, medtem ko je bil tožnik star 8 let in kot tak najmlajši v skupini navedenih otrok. Navkljub ugotovitvi sodišča, da je tožnik opozoril na skrito gorivo in sodeloval pri prečrpavanju goriva iz kosilnice, pa je odgovornost sina tožencev le potrebno oceniti v višjem deležu, saj bi kot najstarejši v skupini otrok, bolj kot ostali moral in mogel vedeti na nevarnost ognja. Njegova vloga v skupini je spričo višje starosti in s tem zrelosti, bila višja kot pri ostalih, kot to pritožba utemeljeno opozarja. Nenazadnje pa je do poškodbe tožnika prišlo prav v trenutku, ko je odprto plastenko z gorivom držal v rokah prav sin tožencev in istočasno prižigal ogenj, kar pomeni, da bi se nevarnosti nastanka škode moral še tembolj zavedati. Sodišče prve stopnje je v dokazni oceni sicer upoštevalo starost vseh udeležencev igre, ko je navedlo, da je bil tožnik v družbi najmlajši, vendar pa navedenih okoliščin pri oceni deleža odgovornosti sina tožencev v zadostni meri ni upoštevalo. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi tožnika ugodilo in ob pravilni uporabi materialnega prva izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako, da znaša prispevek tožencev za nastalo škodo 35 % (čl. 358 ZPP). Pritožbo toženih strank pa je zavrnilo in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na čl. 165 ZPP.