Jedro

Pri obravnavi vprašanja, ali gre za zadevo, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno, je treba upoštevati določbe ZPP o objektivnih mejah pravnomočnosti sodbe in o materialni pravnomočnosti.

Razveljavitev (odprava) odločbe zaradi kršitev postopkovnih pravil še ni protipravno ravnanje, ki bi imelo za posledico odškodninsko odgovornost države. Toda izdaja upravne odločbe izven kateregakoli upravnega postopka, predvidenega z zakonom, je protipravno ravnanje državnega organa po 26. členu Ustave RS, za katerega država odškodninsko odgovarja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da tožena stranka odgovarja za škodo, nastalo tožeči stranki zaradi izgubljenega dobička v času od 28.8.1993 do 30.6.1995 kot posledice v smislu 1. odstavka 26. člena Ustave Republike Slovenije protipravnega ravnanja državnega organa. Z delno sodbo pa je zavrnilo na enaki dejanski in isti pravni podlagi temelječ odškodninski tožbeni zahtevek, nanašajoč se na čas od 1.7.1995 do 31.12.1995. Pritožbo tožene stranke zoper vmesno sodbo sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo. Pritožbi tožeče stranke zoper delno sodbo pa je ugodilo in omenjeno sodbo spremenilo tako, da je z vmesno sodbo ugotovilo odgovornost tožene stranke za tožeči stranki nastalo škodo zaradi izgubljenega dobička tudi za čas od 1.7.1995 do 31.12.1995. Tožena stranka je vložila revizijo. V njej navaja, da izpodbija sodbo pritožbenega sodišča iz vseh revizijskih razlogov ter revizijskemui sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in tožbo zavrže, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijski ugovor že pravnomočno razsojene zadeve (11. točka 2. odstavka 354. člena ZPP) ni utemeljen. V zadevi VIII Pg 741/93 je Temeljno sodišče v Ljubljani, enota v Ljubljani, odločalo o tožbenem zahtevku na povrnitev škode, nastale v času od 1.5.1993 do 27.8.1993, v tej zadevi pa zahteva tožeča stranka povrnitev škode za čas od 28.8.1993 do 31.12.1995. Čeprav je možen zaključek, da temelji odškodninski zahtevek v tej zadevi na isti pravni podlagi, zahteva tožeča stranka plačilo odškodnine za drugo škodo in ne za tisto, o kateri je bilo z zgoraj omenjeno sodbo že pravnomočno odločeno. Zato tožbeni zahtevek v obravnavani zadevi ni identičen tožbenemu zahtevku v zadevi VIII Pg 741/93 Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani.

Glede na revizijske ugovore je treba pri obravnavi vprašanja, ali gre v tej zadevi za zadevo, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno, upoštevati in pravilno razlagati tudi določbe ZPP o objektivnih mejah pravnomočnosti sodbe in o materialni pravnomočnosti (1. in 2. odstavek 333. člena ZPP). Te določajo, da postane sodba pravnomočna samo v obsegu odločitve o zahtevku tožbe ali nasprotne tožbe. Zato je sodišče vezano samo na pravnomočno odločitev o tožbenem zahtevku. Če (ne)obstoj pravnega razmerja, ki je podlaga dajatvenemu zahtevku, ni ugotovljen z ugotovitveno sodbo na podlagi ugotovitvenega tožbenega ali nasprotnega tožbenega zahtevka, oziroma z vmesno sodbo (187. člen, 189. člen in 330. člen ZPP), se objektivne meje pravnomočnosti sodbe, s katero je sodišče odločilo o dajatvenem zahtevku, ne raztezajo na ugotovitev (ne)obstoja pravnega razmerja, ki je (bilo) podlaga dajatvenemu zahtevku (glej tudi: Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, str. 448 in sledeče).

V zadevi VIII Pg Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, ni bilo z ugotovitvenim sodbenim izrekom pravnomočno odločeno, da ne obstoji odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo, nastalo tožeči stranki zaradi ravnanja organov tožene stranke. Zato sodišče pri odločanju v tej zadevi ni vezano na omenjeno sodbo, razen v kolikor je bil z njo zavrnjen dajatveni zahtevek.

Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka torej ni podana. Drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožena stranka ni uveljavljala. Revizijsko sodišče še ugotavlja, da v postopku tudi ni prišlo do kakšne od tistih kršitev določb pravdnega posotpka, ki so navedene v 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP (386. člen ZPP).

Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da obstoje vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti. S tega vidika ni zato njeni materialnopravni pravilnosti ničesar očitati. Kaj je škodno dejanje in zakaj tožena stranka zanj odgovarja, sta sodišči, zlasti prve, pa tudi druge stopnje pravno pravilno in izredno prepričljivo obrazložili. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje sicer ne sledi izrecna ugotovitev obstoja vzročne zveze med škodnim dejanjem in škodo. Je pa sodišče prve stopnje kot neučinkujoče na obstoj vzročne zveze zavrnilo vse tiste razloge, s katerimi je tožena stranka njen obstoj izpodbijala. Zavrnitev omenjenih razlogov pomeni zato implicitno tudi ugotovitev obstoja vzročne zveze. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče, katerega odločba se z revizijo izpodbija, njen obstoj izrecno ugotavlja. Nastanka škode pa tožena stranka ne zanika, pravno zmotno samo zatrjuje, da ni pravno priznana.

Tožena stranka ima (načeloma) prav, da razveljavitev (odprava) odločb zaradi kršitev postopkovnih pravil še ni protipravno ravnanje, ki bi imelo za posledico odškodninsko odgovornost države, in je te kršitve možno sanirati z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Toda v obravnavanem primeru je šlo, kot izhaja iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, nasproti katerim ni tožena stranka navedla nobenih pravno upoštevnih argumentov, za izdajo upravnih odločb izven katerega koli z zakonom predvidenega postopka za izdajo takšne odločbe. Takšno ravnanje državnega organa pa je protipravno ravnanje v smislu 26. člena Ustave Republike Slovenije.

Protipravnost ravnanja organov tožene stranke dodatno povdarja okoliščina, da je bilo, po odpravi odločb Republiške carinske uprave z dne 19.8.1993 štev... in Carinarnice K. z dne 19.5.1993 štev..., tožeči stranki še naprej onemogočeno opravljanje dejavnosti v prosto carinski prodajalni, ne da bi bil izveden kakšen postopek, ki ga predvideva zakon. Tožena stranka te okoliščine ne more utemeljeno opravičevati z dejstvom, da tožeča stranka ni več opravljala omenjene dejavnosti. Neizvedbe postopka, ki bi morda vsaj z naknadnim učinkom saniral protipravnost onemogočenja opravljanja dejavnosti v prostocarinski prodajalni, do katerega je prišlo zaradi odpravljenih odločb, ni mogoče opravičevati s stanjem, ki ga je organ tožene stranke povzročil sam s svojim protipravnim ravnanjem.

Tožena stranka tudi ne more uspeti s trditvijo, da bi tožeči stranki nastala škoda tudi v primeru, če bi prostocarinsko prodajalno tožeče stranke zaprla v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku oziroma v skladu s 7. odstavkom 222. člena Carinskega zakona.

Carinski organi postopka za zaprtje prostocarinske prodajalne tožeče stranke po določbah omenjenih zakonov niso izvedli. To pa zadostuje za ugotovitev protipravnosti njihovega ravnanja in v posledici tega za nastanek odškodninske odgovornosti. Sicer pa v sodbah sodišč druge in prve stopnje ni ugotovljenih nobenih dejstev, iz katerih bi izhajalo, da bi bili izpolnjeni pogoji za obnovo upravnega postopka, oziroma za izvedbo postopka po 7. odstavku 222. člena Carinskega zakona.

Končno se tožena stranka neutemeljeno sklicuje tudi na Zakon o spremembi carinskega zakona, objavljen v Uradnem listu SFRJ štev. 21/90. Ta je še predvideval prostocarinske prodajalne tudi v marinah in navtičnih centrih, v katerih je organizirana carinska kontrola. Dovoljenje za odprtje prostocarinske prodajalne pa je bilo izdano tožeči stranki leta 1992, pri čemer je Carinarnica K. očitno izhajala iz dejstva, da izvaja carinsko kontrolo v Portorožu, sicer dovoljenja ne bi izdala.

Pritožbeno sodišče je materialnopravno pravilno spremenilo delno sodbo sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine za škodo, nastalo v času od 1.7.1995 do 31.12.1995, v vmesno sodbo, po kateri odgovarja tožena stranka tudi za škodo, nastalo v tem času. Sodišče prve stopnje je namreč tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo samo zato, ker je prezrlo spremembo Carinskega zakona (Ur. list RS štev. 1/95), objavljeno v Ur. listu RS štev.

28/95, s katero je bilo prenehanje prostocarinskih prodajaln, ki ne izpolnjujejo več lokacijskih pogojev po tem zakonu, odloženo do 1.1.1996. Iz zgoraj navedenega izhaja, da ni v reviziji uveljavljane zmotne uporabe materialnega prava. Ker je sodišče druge stopnje tudi sicer materialnopravno pravilno odločilo in ker je bilo že zgoraj ugotovljeno, da tudi ni bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).