Jedro

Zmotno je stališče tožeče stranke v pritožbi, ko meni, da izvršljivost pravnomočnega sklepa ni stvar prvega sodišča, pač pa vprašanje drugega postopka. Sodišče je dolžno paziti na izvršljivost sodne odločbe in zato lahko ugodi samo takemu zahtevku, ki je tudi izvršljiv, sicer zagreši bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odst. 339. čl. ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zaradi delne skrčitve tožbenega zahtevka v ugotovitvenem delu postopek ustavilo (ker je štelo delno skrčitev zahtevka za delni umik tožbenega zahtevka), v preostalem obsegu pa je zavrnilo tožbeni zahtevek (v ugotovitvenem, restitucijskem in prepovednem delu) ter tožeči stranki naložilo, da mora povrniti tožniku pravdne stroške v višini 82.064,00 SIT. Proti sklepu se pritožuje tožeča stranka sama in po svoji pooblaščenki zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje predlaga, da spremeni izpodbijani sklep in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vendar drugemu sodniku. V pritožbi navaja, da je v obravnavani zadevi jasna in nedvoumna ugotovitev o zadnjem posestnem stanju tožeče stranke in o nastalem motenju. V nasprotju s takšnimi ugotovitvami in določbami zakona pa je prvo sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek. Prvo sodišče izvaja razloge za svojo odločitev v dejstvu, da toženec nima več stanovanja v posesti, da praktično zahtevka ne bi mogel izvršiti in da bi bil zato sklep neizvršljiv. Prvo sodišče torej govori o izvršitvi pravnomočnega sklepa, kar pa ni njegova naloga, pač pa vprašanje drugega postopka. Razen tega tudi ni res, da naj bi bilo stanje takšno, kot ga zatrjuje prvo sodišče, ki tega z ničemer ne utemeljuje. Prvo sodišče ima na razpolago odločbo upravnega organa, s katero je domnevni investitorki prepovedana nadaljnja gradnja in je postopek prekinjen, razen tega je v spisu tožba na razveljavitev kupoprodajne pogodbe. Poleg tega se prvo sodišče ni ukvarjalo s premičninami, čeprav pretežni del premičnin ni bil vrnjen. Tožeča stranka dela zahtevka tudi ni umaknila, pač pa ga je le skrčila. Pritožba ni utemeljena. Ob nespornih dejstvih, da je bila tožeča stranka posestnik trosobnega stanovanja v hiši v Ljubljani, Ž..ska ul. 3, ter da je toženec storil motitveno dejanje, kot je opisano v tožbi, je prvo sodišče tudi ugotovilo, da je toženec to stanovanje na podlagi prodajne pogodbe z dne 2.6.1999 prodal Nataši P., kot tudi, da je le-ta nastopila posest stanovanja dne 8.8.1999, ko ji je toženec izročil ključe od stanovanja. Ta dejstva izhajajo iz toženčevih navedb, listin v spisu (potrdilo z dne 8.8.1999 o izročitvi ključev, kupoprodajna pogodba z dne 2.6.1999), kot tudi iz izpovedb same tožnice. Ne drži pritožbena navedba, da teh ugotovitev prvo sodišče z ničemer ne utemeljuje. Zaradi takih ugotovitev sodišče prve stopnje ocenjuje, da toženec nima več dejanske oblasti nad spornim stanovanjem ter da odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku zaradi motenja posesti ne bi imela učinka proti tretji osebi, kot je Nataša P., ki ima stanovanje v lasti in posesti, saj vrnitev stvari, ki bi bila naložena tožencu, ne bi bila mogoča, ker stvari (stanovanja) nima več v posesti. Sodišče druge stopnje se strinja s stališčem prvega sodišča, da bi bil tak sklep neizvršljiv. Zmotno je stališče tožeče stranke v pritožbi, ko meni, da izvršljivost pravnomočnega sklepa ni stvar prvega sodišča, pač pa vprašanje drugega postopka. Sodišče je dolžno paziti na izvršljivost sodne odločbe in zato lahko ugodi samo takemu zahtevku, ki je tudi izvršljiv, sicer zagreši bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odst. 339. čl. ZPP. Tudi stranka od neizvršljive sodne odločbe nima nobene koristi in zato tudi ne more imeti pravnega interesa za izdajo take sodne odločbe. Toženec spornega stanovanja nima več v posesti in zato tudi nima več objektivne možnosti vzpostaviti prejšnje stanje tako, da bi stanovanje vrnil v posest tožeče stranke in hkrati s tem tudi v to stanovanje vrnil vse še nevrnjene premičnine. Restitucijski zahtevek, to je dajatveni zahtevek, ni več objektivno možen, zato mu tudi sodna odločba ne more nalagati take obveznosti. Pritožba meni, da naj bi bilo to vprašanje drugega postopka, vendar neizvršljivost pravnomočne sodne odločbe ne more biti sanirana v nekem drugem postopku. Kolikor pa pritožba kot drugi postopek misli na petitorno pravdo, pa jo lahko tožeča stranka sproži ne glede na odločitev v motenjski pravdi. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je že vložila tožbo za razveljavitev kupoprodajne pogodbe, vendar ta pravdni postopek je popolnoma samostojen in neodvisen od izida te pravde zaradi motenja posesti. Tožeča stranka bo lahko vse svoje pravice uveljavljala v petitorni pravdi, kar v posestni pravdi ni mogoče. Po tej poti bo lahko tudi zahtevala vrnitev še nevrnjenih premičnin. V tej pravdi torej ni mogoče ugoditi dajatvenemu - restitucijskemu zahtevku, v tej posledici pa tudi ne prepovednemu zahtevku. Sam ugotovitveni del zahtevka pa ne more biti predmet tožbenega zahtevka, ker se ugotovitev nanaša na dejstva, ne pa na ugotovitev pravice ali pravnega razmerja. Dejstvo, da je tožeča stranka del tožbenega zahtevka skrčila, ne pa umaknila, kot je to štelo prvo sodišče, na končno odločitev nima pravno odločilnega pomena. Iz povedanih razlogov sodišče druge stopnje sprejema prvostopno odločitev kot pravilno in zakonito, zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.