Jedro

Zakonska zveza je institut, ki temelji na svobodni odločitvi obeh partnerjev, zato izkazana nevzdržnost zakonske zveze za enega partnerja zadostuje za razvezo zakonske zveze.

Sodišče svoje odločbe ni oprlo na nedovoljeno razpolaganje strank, saj v zakonskih sporih do nedovoljenega razpolaganja sploh ne more priti, ker razpolaganje strank ni dovoljeno.

Če je razvezani zakonec brez vsakršnih sredstev za preživljanje, mu je drugi zakonce v skladu s svojimi zmožnostmi dolžan zagotoviti sredstva za preživljanje.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi odločba sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank in odločilo, da je toženec dolžan tožnici plačevati preživnino od 24. 8. 2009 do 30. 9. 2009 v mesečnem znesku 62,00 EUR, od 1. 10. 2009 do

25. 2. 2010 v mesečnem znesku 283,00 EUR, od 26. 2. 2010 dalje pa v mesečnem znesku 465,00 EUR. Višji tožbeni zahtevek tožnice je zavrnilo. Do pravnomočnosti odločbe je sodišče prve stopnje nujno preživljanje tožnice uredilo z izdajo začasne odredbe z enako vsebino kot odločitev o glavnem zahtevku glede preživnine.

Zoper sodbo in zoper sklep o začasni odredbi se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP (1). Poudarja, da za razvezo zakonske zveze ni nobenega pravega razloga niti pravne osnove, saj naj bi tožnica v pismu in po telefonu večkrat izjavila, da ne želi razveze zakonske zveze oziroma kakšnega posredovanja sodišča in centra za socialno delo, temveč želi le mirno medsebojno rešitev. Sodišče naj bi s tem, ko je razvezalo zakonsko zvezo, prekršilo 6. točko 339. člena ZPP, saj je svojo odločitev oprlo na nedovoljeno razpolaganje strank. Glede odločitve o preživnini toženec opozarja, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo njegovih obolenj, ki terjajo dodatne finančne izdatke, saj je vezan na zdravstvene terapije in preglede v Nemčiji, kjer ima stalno prebivališče. Toženec zato predlaga, da sodišče sodbo in sklep v celoti razveljavi in naloži sodišču prve stopnje obnovo postopka, ker je sodni postopek izvedlo brez navzočnosti toženca. Prvostopenjsko sodišče bi bilo namreč dolžno tožencu vročiti vabilo in sodbo v Nemčijo.

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče za razvezo zakonske zveze ni imelo pravih razlogov niti pravne podlage. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na izpovedbo tožnice, iz katere jasno izhaja, da je zaradi prepirov in toženčevega nasilja zakonska zveza za tožnico postala nevzdržna. Zaradi lastne varnosti se je tožnica odselila, tako da pravdni stranki že od aprila 2009 živita ločeno. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je zakonska zveza institut, ki temelji na svobodni odločitvi obeh partnerjev, zato izkazana nevzdržnost zakonske zveze za enega partnerja zadostuje za razvezo zakonske zveze v smislu 65. člena ZZZDR (2). Ob ugotovitvi, da so medsebojni odnosi pravdnih strank porušeni, tako da skupno življenje ni več možno, je odločitev prvostopenjskega sodišča o razvezi zakonske zveze pravilna. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje svojo odločbo oprlo na nedovoljeno razpolaganje strank, saj v zakonskih sporih do nedovoljenega razpolaganja v smislu tretjega odstavka 3. člena ZPP sploh ne more priti, ker razpolaganje strank ni dovoljeno (prvi odstavek 412. člena ZPP). Odločitev v konkretni zadevi je plod opravljenega kontradiktornega postopka.

Pri odločitvi o tem, ali je tožnica upravičena zahtevati od tožnika preživnino, je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz določbe 81. člena ZZZDR. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnica nima sredstev za preživljanje niti premoženja, ki bi ji prinašalo dohodek, in brez svoje krivde ni zaposlena. Na zahtevo toženca se tožnica nikoli ni zaposlila in je ves čas delala le na kmetiji. Tožnica je stara 64 let, zato je možnost njene (redne) zaposlitve neznatna.

Po mnenju pritožbenega sodišča je pri določitvi višine preživnine prvostopenjsko sodišče v zadostni meri upoštevalo tako potrebe upravičenca kot zmožnosti zavezanca (82.a člen ZZZDR). Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnice ugotovilo, da znaša toženčev razpoložljivi mesečni dohodek 1.600,00 EUR, česar toženec v pritožbi niti ne izpodbija. Stroške tožničinega preživljanja (za prehrano, obleko in obutev, zdravila, osebno higieno in telefon) je ocenilo na 215,00 EUR mesečno, pri tem pa je upoštevalo, da je bila tožnica v obdobju od 24. 8. 2009 (vložitev tožbe) do 25. 2. 2010 v varni hiši, za kar je morala plačevati pristojbino v višini 66,51 EUR oz. 68,04 EUR, ter da je od 1. 6. 2009 do 30. 9. 2009 prejemala denarno socialno pomoč v višini 221,70 EUR, pa tudi dejstvo, da od 26. 2. 2010 tožnica živi v najetem stanovanju, za kar plačuje najemnino 150,00 EUR in stroške stanovanja v višini 100,00 EUR mesečno. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno ocenilo, da ob prisojeni preživnini ne bo ogroženo toženčevo lastno preživljanje (82.c člen ZZZDR). Glede na prisojeni mesečni znesek preživnine 465,00 EUR od 26. 2. 2010 dalje (oziroma 62,00 EUR od 24. 8. 2009 do 30. 9. 2009 in 283,00 EUR od 1. 10. 2009 do 25. 2. 2010), tožencu od pokojnine ostane še vsaj 1.135,00 EUR mesečno, kar nedvomno zadošča za stroške lastnega preživljanja. Toženec v pritožbi sicer navaja, da prvostopenjsko sodišče pri določitvi višine preživnine ni v zadostni meri upoštevalo toženčevih obolenj, ki so takšna, da zahtevajo zdravljenje v tujini,vendar konkretno ne pojasni, katerih trditev in dokazov sodišče prve stopnje ni upoštevalo, in tudi ne obrazloži, v čem naj bi zatrjevana kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP), zato pritožbeno sodišče teh navedb ni moglo preizkusiti.

Glede pritožbenega očitka, da je prvostopenjsko sodišče v nasprotju s pravili postopka izvedlo narok za glavno obravnavo brez navzočnosti toženca, ker bi mu moralo vabilo na narok vročati v Nemčiji, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje. V tem primeru se šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel (šesti odstavek 139. člena ZPP). Iz vročilnice v spisu izhaja, da je toženec vabilo na narok prejel 29. 1. 2010. Istega dne je na sodišče naslovil predlog za preložitev razpisanega naroka za glavno obravnavo zaradi obolenj. Ker toženec predlogu za preklic naroka ni priložil zdravniškega opravičila, sodišče ni imelo razlogov za preklic naroka (drugi odstavek 115. člena ZPP) in je upravičeno izvedlo narok v toženčevi nenavzočnosti.

Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da niso podani razlogi, s katerimi toženec izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker s pravnomočnostjo sodbe sodišča prve stopnje začasna odredba glede preživljanja preneha veljati, je odločanje o pritožbi zoper sklep o začasni odredbi brezpredmetno, zato je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. List RS št. 73/2007 in nasl.).

(2)

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo).