Jedro

Sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico pod posebnim nadzorom brez privolitve je ukrep, ki pride v poštev, ko je zanesljivo ugotovljeno, da noben milejši ukrep ne zadošča. Zaradi tega bi sodišče moralo podrobneje obrazložiti nujnost izbire skrajnega ukrepa, še posebej zato, ker v spisu ni podatka, da bi pridržana oseba bila že udeležena v kakšni drugi (milejši) obliki zdravljenja, ki ne bi bilo uspešno ali bi ga opustila.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je sprejem A. A. na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice v X utemeljen (1. točka izreka), da se imenovani pacient zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice v X do 18. 10. 2019 (2. točka izreka) in da stroški tega postopka bremenijo proračun (3. točka izreka).

2. Proti navedenemu sklepu se pravočasno pritožuje pridržana oseba (v nadaljevanju pritožnik) zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Trdi, da je ogrožanje zdravja pritožnika in zdravja ter življenja drugih ljudi, ki se navaja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, zgolj hipotetično in ni izkazano. Pritožnikovo vedenje ni nepredvidljivo, ne počuti se ogroženega, prav tako ne drži, da je nekritičen do svoje duševne bolezni oziroma jemanja psihoaktivnih substanc. Zaslišan je povedal, da je bilo jemanje „speeda“ huda napaka in da mu je za to zelo žal in da se droge v življenju ne bo več nikoli dotaknil, ker je bilo to zanj huda šola. Zaveda se, da mora delati na sebi, se zaposliti in podobno. Takšna izpovedba potrjuje, da se pritožnik dobro zaveda svojih težav in jih je pripravljen aktivno reševati. Njegova izpovedba pri zaslišanju ni bila v zadostni meri upoštevana in je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Dejstvo je, da je pritožnikovo zdravstveno stanje po nekaj dneh v psihiatrični bolnišnici bistveno boljše, da pritožnik jemlje predpisano terapijo in da jo bo tudi v prihodnosti, saj tudi sam ugotavlja, da ugodno vpliva. Zdravljenja torej ne odklanja, nasprotno, tudi z zdravniki nima težav in bi se bil pripravljen ambulantno psihiatrično zdraviti. Doma ima urejene razmere, živi s starši, ki lahko poskrbijo zanj. Zadržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom glede na zdravstveno stanje pritožnika ni nujno in ni sorazmerno. Glede na vse navedeno bi moral biti pritožnik odpuščen iz oddelka pod posebnim nadzorom oziroma bi mu moral biti kvečjemu izrečen milejši ukrep, na primer nadzorovana obravnava ali zdravljenje na odprtem oddelku, kar bi povsem zadoščalo, da se uredi terapija in opravi dodatna diagnostika. Pri pritožniku ne gre za takšno naravo duševne motnje, ki bi nujno narekovala, da se mu omeji svoboda gibanja oziroma, da se mu za tako dolgo preprečijo stiki z okolico.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave RS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (tretji odstavek 51. člen Ustave RS).1 Dovoljen je zgolj v izjemnih primerih, ko so zanesljivo izkazane vse zakonske predpostavke iz prvega odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr), ki določa, da je zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom in brez posebne privolitve dopustno, če (1) ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in (3) če navedenih vzrokov ter ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantno zdravljenje, nadzorovana obravnava).

5. Pritožba utemeljeno opozarja, da v izpodbijanem sklepu niso navedene konkretne okoliščine, ki bi omogočale zanesljiv zaključek o izpolnjenosti pogojev iz prve in tretje alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja sicer ugotovilo, da gre pri pritožniku za psihotično duševno motnjo v sklopu odvisnosti od prepovedanih drog (česar pritožba ne izpodbija), ni pa navedlo nobenih prepričljivih razlogov, da pritožnik zaradi nje ogroža svoje življenje oziroma huje ogroža svoje zdravje. Zgolj dejstvo (dogodek), da se je pritožnik na dan sprejema v psihiatrično bolnišnico dne 15. 9. 2019 zatekel k sosedom, „češ da ga bodo ubili“ in je ob sprejemu „iznašal“ nanašalno preganjalne blodnje, bil je nepredvidljiv, neurejen, shujšan, napet, nemiren ter ni zmogel urejenega pogovora, še ne zadošča za zaključek, da s tem ogroža svoje življenje oziroma huje ogroža svoje zdravje. Poleg tega ni mogoče izključiti, da je šlo za enkraten dogodek, saj je pritožnik pojasnil, da je ob siceršnji odvisnosti od kokaina konzumiral tudi „speed“. Glede na ugotovitve izvedenke, da je bil pritožnik ob pregledu luciden in orientiran, bi moralo sodišče prve stopnje v dokazno oceno ustrezno vključiti tudi njegovo izpovedbo in jo kritično oceniti.

6. Pritožba utemeljeno izpostavlja tudi vprašanje nujnosti oziroma sorazmernosti izrečenega ukrepa. ZDZdr v drugem odstavku 8. člena2 kot temeljno načelo uveljavlja načelo sorazmernosti in načelo izbire milejšega ukrepa.3 Sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico pod posebnim nadzorom brez privolitve je zato ukrep, ki pride v poštev, ko je res zanesljivo ugotovljeno, da noben milejši ukrep ne zadošča. Takih ugotovitev izpodbijani sklep ne vsebuje. Sodišče prve stopnje se je (le) sklicevalo na mnenje izvedenke, in sicer, da pritožnik odvisnost od psihoaktivnih substanc zanika oziroma je prepričan, da jo lahko sam obvladuje. Ugotovilo je še, da bi v primeru odpustitve iz „varovane enote“, obstajala velika nevarnost, da bi ponovno posegel po psihoaktivnih substancah, s tem pa bi bilo hudo ogroženo njegovo zdravje in življenje, saj bi se psihotični simptomi ponovno okrepili in zaključilo, da druge oblike zdravljenja pri pritožniku ne pridejo v poštev.

7. Pritrditi je pritožbi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, da pritožnik (za katerega ni ugotovljeno, da ne bi bil sposoben oblikovati svoje volje) zadržanju na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve nasprotuje in da je izrazil pripravljenost za prostovoljno nadaljevanje terapije in diagnostike. To seveda ne pomeni, da pritožnik ni res popolnoma nekritičen do svoje odvisnosti od psihoaktivnih drog, vendar bi sodišče prve stopnje moralo podrobneje obrazložiti nujnost izbire skrajnega ukrepa, še posebej zato, ker v spisu ni podatka, da bi pritožnik bil že udeležen v kakšni drugi (milejši) obliki zdravljenja, ki ne bi bilo uspešno ali bi ga opustil. Tudi argument sodišča prve stopnje, da bi v primeru odpustitve iz „varovane enote“ obstajala velika nevarnost, da bi ponovno posegel po psihoaktivnih substancah, s tem pa bi bilo hudo ogroženo njegovo zdravje in življenje, saj bi se psihotični simptomi ponovno okrepili, se zdi neprepričljiv. Po ugotovitvah izvedenke je zadržanje pritožnika na „varovani enoti“ potrebno zaradi nadaljevanja terapije z antipsihotikom in diagnostike4, ne pa zaradi zdravljenja odvisnosti od psihoaktivnih substanc. Brez tega zdravljenja pa je nevarnost ponovnega poseganja po psihoaktivnih substancah in ponovitve psihotičnih epizod enaka sedaj ali po preteku izrečenega ukrepa.

8. Dejansko stanje je torej vsaj nepopolno, če že ne zmotno ugotovljeno, kar onemogoča celovit pritožbeni preizkus izpodbijanega sklepa. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi in sklep razveljavilo ter na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z Zakonom o nepravdnem postopku in s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Ugotovljene pomanjkljivosti bo namreč lažje in hitreje odpravilo sodišče prve stopnje, ki bo moralo ustrezno dopolniti dokazni postopek. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje natančneje pojasni, v čem se (še) kaže ogroženost pritožnikovega življenja in zdravja ter katerih ukrepov z milejšimi ukrepi ali drugimi oblikami zdravljenja ne bi bilo mogoče doseči. PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Pritožbo lahko vloži pridržana oseba, odvetnik, zakoniti zastopnik ali skrbnik, zakonec, oziroma oseba, s katero pridržana oseba živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, sorodnik v ravni vrsti ali stranski vrsti do drugega kolena ter zdravstvena organizacija, v kateri je pacient. Vloži se pri sodišču prve stopnje v treh dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozvalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Če kateri od upravičencev vloži pritožbo po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razlogov, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Sklep VSRS II Ips 111/2015 z dne 14. 5. 2015. 2 Zdravstveni poseg mora biti sorazmeren z njegovim namenom. Med več možnimi zdravstvenimi posegi, ki imajo primerljive učinke, se izbere oziroma predlaga tistega, ki najmanj posega v osebno integriteto osebe, najmanj omejuje njeno osebno svobodo in ima najmanj neželenih učinkov. 3 Ibidem. 4 Izvedenka je dopustila možnost, da gre za endogeno psihozo, ki jo je treba diagnostično opredeliti in ustrezno zdraviti.