Jedro

Ni mogoče šteti, da je prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči obdolženca, ki mu grozi kazen zapora, očitno nerazumna.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Murski Soboti, Organa za brezplačno pravno pomoč, št. BPP 42/2016-3 z dne 2. 2. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev ugovora zoper sodbo o kaznovalnem nalogu Okrajnega sodišča v Ljutomeru K 46987/2015 z dne 19. 1. 2016 in za nadaljnje zastopanje pred sodiščem prve stopnje v tem kazenskem postopku. Tožena stranka je tožničino prošnjo zavrnila na podlagi 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), ki se nanaša na izpolnjevanje vsebinskih pogojev. Po navedeni določbi se brezplačna pravna pomoč odobri, če zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec verjetne izglede za uspeh. V postopku je bilo ugotovljeno, da je sodišče tožnico spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1 in ji izreklo pogojno obsodbo. V kazenskih postopkih velja domneva nedolžnosti, kar pomeni, da se obdolžencu ni treba braniti in dokazovati, da je nedolžen, temveč mora to dokazati tožilec. V primeru dvoma pa mora sodišče vedno odločiti v korist obdolženca. Prav tako morajo biti vsa dejstva v kazenskem postopku ugotovljena z gotovostjo, sicer se šteje, da niso podana. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je bistveni element pravice do poštenega sojenja. V obravnavanem primeru obramba ni obvezna, zato je treba gledati na interes pravičnosti, na kar se na abstraktni ravni opira tretji odstavek 24. člena ZBPP, ki določa, da je zadeva očitno nerazumna, kadar je v nasprotju z interesi pravičnosti. Ker zakonodaja tega pojma ne določa, je pri tem treba upoštevati osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno in dejansko zapletenih vprašanj ter druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom. Za kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe je zagrožena kazen zapora do enega leta, torej teža kaznivega dejanja ni taka, da bi že po sami višini kazni upravičevala postavitev zagovornika. V zadevi pa je sodišče prosilki izreklo le pogojno obsodbo dveh mesecev, tožnica pa kljub prejetemu pozivu ni pojasnila, v čem bi navedena sodba vplivala na njen položaj. Z vidika opisa in teže kaznivega dejanja ter upoštevaje zbrano listinsko gradivo po oceni tožene stranke ne gre za pravno in dejansko tako zapleten postopek, da bi bilo v interesu pravičnosti, da se prosilki samo zato dodeli zagovornik. Iz prošnje pa tudi niso razvidne okoliščine, zaradi katerih prosilka ne bi bila sposobna razumeti pomena in poteka kazenskega postopka, zato meni, da interesi pravičnosti ne zahtevajo dodelitve brezplačne pravne pomoči v navedeni kazenski zadevi. Pri tem se tožena stranka sklicuje tudi na sodno prakso.

2. Tožnica v tožbi ugovarja, da je zadeva zelo kompleksna, zato potrebuje zagovornika. Do sedaj ni mogla predložiti vseh dokazov v svojo korist, prav tako je od tožilstva pričakovala, da bo raziskalo vse okoliščine, kar pa se ni zgodilo. Tožilstvo se sklicuje na mnenje sodne izvedenke iz januarja 2015, sodišče pa ni dovolilo postavitve drugega izvedenca, kar je večkrat zahtevala. Meni, da ima v mnenjih centra za socialno delo, varuha za človekove pravice ter psihologinje dovolj dokazov, da ni kriva. Sicer pa ji bo tudi neznatna kazen škodovala pri iskanju zaposlitve, ker delodajalci zahtevajo potrdilo o nekaznovanju. Sodišče je štelo, da tožnica smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

3. Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavanem primeru gre za dodelitev brezplačne pravne pomoči v kazenski zadevi, pri čemer je sporno izpolnjevanje pogojev iz 24. člena ZBPP. Po navedeni določbi se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoj upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Po tretjem odstavku 24. člena pa se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načelom pravičnosti in morale.

6. Razlago navedene določbe v primerih, ko se brezplačna pravna pomoč nanaša na kazenske postopke, je sprejelo Vrhovno sodišče RS v sodbah X Ips 207/2014, X Ips 226/2014, X Ips 224/2014. Pri tem je navedlo, da mora biti vsaka razlaga zakonskih določb skladna z Ustavo ter s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, ki jih varujejo ratificirane meddržavne pogodbe, med drugim Evropska konvencija o varstvu človekovih temeljnih pravic in svoboščin (EKČP). Sodišče namreč zakonskim normam ne sme dati vsebine, ki bi povzročila kršitev človekovih pravic ali svoboščin. V kazenskih postopkih je pravica do brezplačne pravne pomoči posebej varovana tudi v povezavi s pravico do obrambe po 29. členu Ustave RS in 6. členu EKČP. Po stališču Ustavnega sodišča je tako pravica do obrambe z zagovornikom po določbi druge alinee 29. člena Ustave razglašena za eno temeljnih ustavnih pravic. Strokovna pomoč, ki jo lahko nudi le zagovornik, pa velja za eno od jamstev, ki jih daje Ustava obdolžencu v kazenskem postopku. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je torej bistveni element pravice do poštenega sojenja. Njen namen je zagotoviti enakost strank v kazenskem postopku. V zvezi s tem je tudi že izoblikovana praksa Evropskega sodišča za človekove pravice, po kateri je treba upoštevati dva kriterija, in sicer resnost kršitve in težo zagrožene kazni ter kompleksnost obravnavane zadeve. Pri tem pa po mnenju Vrhovnega sodišča zakona ni mogoče razlagati oziroma uporabiti tako, da je prošnja obdolženca, ki mu grozi kazen zapora, očitno nerazumna oziroma da posledice takega postopka le-tega ne bi utemeljevale. Pri tem je tudi ocena glede možnosti uspeha za prvostopenjski kazenski postopek nebistvena. Nadalje Vrhovno sodišče RS meni, sklicujoč se na tretji odstavek 6. člena EKČP, da je v primerih, ko je zagrožen odvzem prostosti, to praviloma že samo po sebi okoliščina, ki terja brezplačno postavitev zagovornika obdolžencu, ki nima lastnih sredstev.

7. Po ugotovitvah sodišča tožena stranka določbe 24. člena ZBPP ni razlagala v skladu z navedenimi stališči Vrhovnega sodišča RS. Tožnica je bila obsojena storitve kaznivega dejanja, za katerega je zagrožena kazen zapora do enega leta ter ji je tudi že bila izrečena pogojna obsodba 2 meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Tožnica pa v tožbi ugovarja, da v kazenskem postopku ni imela možnosti predložiti vseh dokazov v njeno korist, kakor tudi, da ima izrečena pogojna kazen zanjo škodljive posledice. Navedene okoliščine pa tudi po mnenju sodišča kažejo, da je tožena stranka napačno razložila zahteve 24. člena ZBPP. Pri tem njeno sklicevanje na dosedanjo sodno prakso Upravnega sodišča ni relevantno, saj je prav v zvezi z dodelitvijo pravne pomoči zagovornika v kazenskem postopku Vrhovno sodišče v citiranih sodbah sprejelo razlago določbe 24. člena ZBPP. Zaradi navedenega je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo morala upoštevati navedeni vidik uporabe 24. člena ZBPP ter po presoji ostalih zakonskih pogojev ustrezno odločiti o prošnji tožnice.

8. Sodišče je odločilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).