Jedro

Sistem prekluzije je vgrajen v pravdni postopek zaradi učinkovitega sodnega varstva, da se preprečijo zlorabe pravic, ki jih imajo pravdne stranke po ZPP, predvsem pa, da se zagotovi racionalizacija in pospešitev postopka.

V konkretnem primeru je toženec šele po izdelavi izvedenskega mnenja, ki je bilo izdelano po prvem naroku, ugotovil in zatrjeval, da je neprimerno pritrjena zaščitna mreža na avtocesti lahko (so)vzrok za škodni dogodek, sodišče pa tega dejstev pri odločitvi ni upoštevalo, ker je štelo, da je toženec navedbe glede tega dejstva dal prepozno (prekluzija), ker bi lahko že pred prvim narokom predvidel obstoj tega dejstva. Takšno stališče sodišča prve stopnje je prestrogo ter v nasprotju z namenom in cilji, zaradi katerih je sistem prekluzij vključen v pravdni postopek.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica zatrjuje, da je toženec storil prometno nesrečo, ker je vozil motorno vozilo pod vplivom alkohola. V levem ovinku je vozilo toženca zaneslo v desno preko odstavnega pasu, kjer je s sprednjim delom trčilo v kovinsko odbojno ograjo in zaščitno kovinsko protisnežno mrežo ter ju poškodovalo v dolžini 17,90 m. Zaradi trčenja je zaščitna protisnežna kovinska ograja padla na vozišče spodaj ležeče avtoceste ter poškodovala vozila in posamezne udeležence prometne nesreče. Ker je iz navedenih razlogov toženec izgubil zavarovalne pravice, tožnica v tožbi od njega zahteva, da ji vrne izplačano odškodnino oškodovancem, ki je na podlagi 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu(1) limitirana na 12.000,00 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 2995/2014 z dne 14. 1. 2014 v 1. in 3. točki, na podlagi katerega mora toženec plačati tožnici 12.516,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2014 dalje do plačila in izvršilne stroške v višini 44,00 EUR. Toženec je dolžan povrniti tožnici še nadaljnje pravdne stroške v višini 1.356,38 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec vozil motorno vozilo pod vplivom alkohola, zato je povzročil prometno nesrečo, kot jo je v postopku zatrjevala tožnica. Posledično je toženec izgubil zavarovalne pravice na podlagi Splošnih zavarovalnih pogojev in ZOZP, zato je zavarovalnica zoper toženca pridobila pravico, da od njega zahteva povrnitev vseh izplačanih odškodnin, s tem, da je limit zneska, ki ga zavarovalnica lahko uveljavlja od toženca, 12.000,00 EUR. Toženec ni opredeljeno prerekal odgovornosti do prvega naroka. Po izdelavi izvedenskega mnenja, ki je bilo izdelano po prvem naroku, pa je toženec oporekal vzročni zvezi, s tem, da se je skliceval na ugotovitve izvedenca, da je zaščitna mreža padla z nadvoza na spodnje vozišče, ker ni bila ustrezno pritrjena na avtocestno ograjo. Sodišče prve stopnje v sodbi ugotavlja, da to vprašanje pred tem nikoli ni bilo sporno, pri čemer tudi ne gre za zapleteno in nenavadno strokovno vprašanje, da se ne bi mogel tudi laiku poroditi dvom, ali ni bilo kaj narobe tudi z zaščitno mrežo, ki je odpadla z ograje nadvoza in zgrmela na spodnje vozišče. Sodišče prve stopnje v sodbi še pojasnjuje, da je mreža z avtocestne ograje odpadla izključno zaradi protipravnega ravnanja toženca, ki je trčil v ograjo, torej je nevarno situacijo in iz nje izvirajoče posledice zakrivil toženec s svojo protipredpisno vožnjo.

3. Toženec vlaga pritožbo iz 1. in 2. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(2) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnica trdila, da se je tožnik zaletel v kovinsko dvojno ograjo, zaradi tega pa je z nadvoza padla protisnežna kovinska ograja na spodaj ležečo avtocesto. Te trditve je tožnica dokazovala z izvedencem cestnoprometne stroke. Sodišče prve stopnje je zato postavilo izvedenca. Poleg vprašanj, ki sta jih postavili pravdni stranki, pa je v 6. točki sklepa sodišče naložilo izvedencu, da pojasni še druga pomembna dejstva in okoliščine v zvezi s škodo. Izvedenec je v mnenju pojasnil, da vzrok za škodo ni trčenje toženčevega vozila v odbojno ograjo, temveč neprimerna pritrditev zaščitne ograje. Nejasni so razlogi v sodbi, da naj bi izvedenec v tem delu prekoračil svojo nalogo, saj je odgovoril na vprašanja, ki so bila pomembna v zvezi z nastankom škode. Toženec v vlogah do izvedenskega mnenja ni prerekal vzročne zveze, ker ni mogel dvomiti, da naj bi bila zaščitna ograja pritrjena s prešibkimi pritrdili. Toženec je bil vse do izvedenskega mnenja prepričan, da je vzročna zveza podana, zato sodišče ne more šteti teh neprerekanih dejstev kot da jih toženec priznava, saj ta dejstva nasprotujejo dokazu, ki je bil pridobljen v pravdnem postopku in na predlog tožnice. Toženec je vzročno zvezo izpodbijal, kar pomeni, da ne more veljati domneva, da so ta dejstva resnična, zgolj iz razloga, ker jih do izvedenskega mnenja ni izpodbijal. Zmotna je ugotovitev sodišča, da bi toženec moral vedeti že pred prejemom izvedenskega mnenja za dejstvo, da je vzrok škode neprimerno pritrjena ograja, saj je bilo to dejstvo za laika popolno presenečenje v postopku in z laičnim znanjem ni mogel pridobiti teh podatkov. Sodišče bi zato moralo ta nova dejstva upoštevati, saj jih je toženec brez svoje krivde lahko zatrjeval šele po prvem naroku in sicer po izdelavi izvedenskega mnenja. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da vzrok škode ni v ravnanju toženca, da je izven njegove sfere in da je vzrok za škodo v opustitvi in napačnem ravnanju upravljavca avtoceste (družbe DARS d.d.), zato bi sodišče moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Glede na ugotovitve iz izvedenskega mnenja ne gre za deljeno odgovornost, zmotna pa je tudi ugotovitev sodišča, da gre za izključno odgovornost toženca, ker je trčil v ograjo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (prvi odstavek 286. člena ZPP). Stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (četrti odstavek 286. člena ZPP). Sodišče mora zato v vsakem konkretnem primeru ugotoviti, ali obstajajo opravičljivi razlogi, zaradi katerih stranka brez svoje krivde ni mogla navesti dejstev in predlagati dokazov do prvega naroka. Pojem „krivde“ iz drugega odstavka 286. člena ZPP je treba razlagati tako, da bo strankam ostala realna možnost, da se v postopku izjavijo. Prekluzije so v pravu dovoljene le izjemoma tudi zato, ker negativno vplivajo na materialnopravno pravilnost sodbe(3). Sistem prekluzij je vgrajen v pravdni postopek zaradi učinkovitega sodnega varstva, da se preprečijo zlorabe pravic, ki jih imajo pravdne stranke po ZPP, predvsem pa, da se zagotovi racionalizacija in pospešitev postopka. Namen sistema prekluzij je torej, da stranke v rokih, ki jih določa zakon oziroma sodišče, opravijo procesna dejanja, da zaradi novih dejstev ali dokazov, ki jih stranka navaja po prvem naroku, ne pride do podaljšanja postopkov. Ob tehtanju teh predpostavk sodišče odloča, ali bo upoštevalo dejstva in dokaze, ki jih je stranka navedla prepozno.

6. V konkretnem primeru je toženec šele po izdelavi izvedenskega mnenja, ki je bilo izdelano po prvem naroku, ugotovil in zatrjeval, da je neprimerno pritrjena zaščitna mreža na avtocesti lahko (so)vzrok za škodni dogodek, sodišče pa tega dejstva pri odločitvi ni upoštevalo, ker je štelo, da je toženec navedbe glede tega dejstva dal prepozno (prekluzija), ker bi lahko že pred prvim narokom predvidel obstoj tega dejstva. Takšno stališče sodišča prve stopnje je prestrogo ter v nasprotju z namenom in cilji, zaradi katerih je sistem prekluzij vključen v pravdni postopek. Ugotovitve izvedenca so bile v tem delu presenečenje za pravdni stranki, pa tudi za (pritožbeno) sodišče, saj je prišlo v postopku iz tega razloga do nepričakovanega obrata v zvezi (s) z (so)odgovornostjo toženca za škodni dogodek. Tega dejstva pri izplačilu odškodnin ni predvidela niti tožnica, od katere se pričakuje profesionalna skrbnost. Iz teh razlogov je težko zagovarjati tezo, da bi toženec lahko pričakoval, da je tudi neprimerno pritrjena mrežna ograja lahko (so)vzrok za škodni dogodek in bi zato moral to dejstvo navesti do prvega naroka. Pri odločanju, ali so izpolnjene predpostavke iz četrtega odstavka 286. člena ZPP, ni relevantna okoliščina, ali je morda izvedenec v tem delu prekoračil okvir naloge, ki mu jo je dalo sodišče prve stopnje. Materialnopravno pa je tudi zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podana izključna odgovornost toženca, že s tem, ker se je zaletel v ograjo. Iz teh razlogov so izpolnjene predpostavke iz četrtega odstavka 286. člena ZPP, kar pomeni, da mora sodišče prve stopnje to novo dejstvo v novem sojenju upoštevati in pravdnima strankama omogočiti, da v tem okviru podata dodatne navedbe in predlagata nove dokaze.

7. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): V nadaljevanju ZOZP.

Op. št. (2): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (3): Glej mag. Nina Betetto: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, stran 585.