Jedro

Glede na nesporno dejstvo, da je do prenosa sredstev na drugo devizno vlogo tožeče stranke v skupnem znesku 101.398,07 DKK prišlo dne 3. 1. 1992 in da je stanje predmetne devizne vloge po navedenem prenosu znašalo 96.470,31 DKK, kar je po ugotovitvi tožene stranke bilo stanje devizne vloge na dan 31. 12. 1991, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka zmotno oziroma vsaj preuranjeno upoštevala obravnavani prenos sredstev na drugo devizno vlogo tožeče stranke pri ugotavljanju stanja predmetne devizne vloge na dan 31. 12. 1991 ter zmanjšala terjatev tožeče stranke za znesek, ki je bil prenesen na drugo devizno vlogo. Tožena stranka je pri tem nepravilno uporabila materialno pravo, saj prenosa na drugo devizno vlogo dne 3. 1. 1992, to je po 31. 12. 1991, glede na določbo prvega odstavka 2. člena ZNISESČP ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju stanja devizne vloge na dan 31. 12. 1991, ampak je treba ugotoviti, ali je prišlo do dejanskega izplačila sredstev iz predmetne devizne vloge. S svojim ravnanjem je tožena stranka po eni strani zmotno uporabila materialno pravo, po drugi strani pa je tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Sklada Republike Slovenije za nasledstvo št. 0042-6633/2016/8 z dne 5. 7. 2018 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju tožena stranka) odločil, da Republika Slovenija prevzame izpolnitev obveznosti Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavna podružnica Sarajevo (v nadaljevanju Glavna podružnica Sarajevo), do tožeče stranke iz naslova izplačila glavnice neizplačane stare devizne vloge št.......... v višini 12.949,22 EUR ter obresti v višini 6.113,74 EUR, skupaj 19.062,96 EUR. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka na podlagi podatkov, ki jih je toženi stranki posredovala tožeča stranka ter na podlagi podatkov in dokumentov, ki jih je na podlagi 9. člena Zakona o načinu izvrševanja sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) toženi stranki dala na razpolago Ljubljanska banka d.d. Ljubljana, ugotovila, da je stanje predmetne vloge, ki pripada tožeči stranki, na dan 31. 12. 1991 znašalo 96.470,31 DKK in 36,69 DEM oziroma 12.949,22 EUR. Tožena stranka je ob sklicevanju na določbe ZNISESČP nadalje ugotovila natekle obresti od 1. 1. 1992 do izdaje odločbe v skupnem znesku 6.113,74 EUR. Glede predmetne devizne vloge je tožena stranka dne 19. 3. 2018 izdala informativni izračun št. 0042-6633/2016/4, ki je bil tožeči stranki vročen dne 17. 4. 2018. Tožena stranka je dne 14. 5. 2018 prejela ugovor tožeče stranke zoper navedeni informativni izračun, v katerem se tožeča stranka ne strinja z informativnim izračunom, ki se nanaša na valuto danske krone (DKK), zahteva namreč izplačilo glavnice v višini stanja 171.318,70 DKK, ki je bilo v predmetno devizno knjižico vpisano dne 12. 7. 1991. Tožena stranka bi tako morala obračunati še razliko v višini 74.848,39 DKK. V primeru, da bi bili izvedeni kakršnikoli dvigi deviznih sredstev, bi bili vpisani v predmetni devizni knjižici, zato trdi, da sredstva niso bila dvignjena. V izpodbijani odločbi tožena stranka ugotavlja, da je iz predmetnega vpisa v devizni knjižici razvidno, da (večkratni) zapis K90 ne pomeni pripisa obresti za leto 1990, ker je bil pripis obresti izveden na dan 21. 6. 1991, ampak je bil očitno narejen pri vsakem vpisanem izplačilu oziroma odlivu iz devizne knjižice. Zadnji vpis v knjižici dne 171.318,70 DKK zato ne pomeni stanja predmetne devizne knjižice, ki ga je potrebno ugotoviti skladno z določbami ZNISESČP. Stanje predmetne devizne vloge na dan 31. 12. 1991 je tako ob upoštevanju vseh izplačil s predmetne devizne vloge znašalo 96.470,31 DKK. Tožena stranka v obrazložitvi tudi izpostavlja, da so bila lahko naknadna izplačila po 12. 7. 1991 opravljena brez vpisa v devizno knjižico, če je banka upravičenca lahko identificirala kot imetnika devizne vloge, izplačila pa so se evidentirala v podatkih banke. Na podlagi ugotovljenega stanja predmetne devizne vloge na dan 31. 12. 1991 v znesku 96.470,31 DKK (in 36,69 DEM) je tožena stranka ugotovila, da tožeča stranka v svojem ugovoru ni podala navedb, ki bi prispevale k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja, zato je zahtevi ugodila v višini, kot izhaja iz izpodbijane odločbe.

2. Tožeča stranka vlaga tožbo, ker se z izpodbijano odločbo ne strinja. V tožbi navaja, da je stanje na predmetni devizni vlogi na dan 31. 12. 1991 znašalo 197.868,38 DKK in ne 96.470,31 DKK, kot ugotavlja tožena stranka v izpodbijani odločbi. Ljubljanska banka je brez vednosti in soglasja tožeče stranke iz predmetne devizne vloge dne 3. 1. 1992 prenesla deponiran denar v višini 100.000,00 DKK, kakor tudi znesek 1.398,07 DKK na drug devizni račun tožeče stranke št. .......-....1/22 (v nadaljevanju 122). V dokaz za navedeni prenos je predložila potrdilo št. ........ Skrbništva Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavna podružnica Sarajevo, z dne 23. 8. 2018 (v nadaljevanju potrdilo Skrbništva). Navedeni prenos je nezakonit in tožeča stranka zanj ni vedela do 23. 8. 2018. Tožena stranka bi zato morala tožeči stranki priznati celoten znesek v višini 197.868,38 DKK. Tožeča stranka je bila z opisanim prenosom sredstev zavedena, kar ne more imeti vpliva na pravno razmerje. Devizni prihranki so v lasti tožeče stranke. Ker jih tožena stranka ni izplačala, ji je kršila pravico do lastnine, kot jo zagotavlja 1. člen 1. Protokola k Evropski konvenciji o človekovih pravicah (EKČP). Tožeča stranka se sklicuje še na 147. odstavek sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju Zadeva Ališić in ostali), da se morajo izplačati vsa sredstva, ki so obstajala na dan 31. 12. 1991, razen tistih, ki so bila popolnoma ali delno izplačana po navedenem datumu. Sodišču predlaga, da odloči v sporu polne jurisdikcije. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Tožeča stranka je po izdaji izpodbijane odločbe predložila potrdilo Skrbništva, iz katerega je razvidno, da naj bi na dan 31. 12. 1991 stanje na predmetni devizni vlogi znašalo 197.868,30 DKK in 36,69 DEM ter da naj ne bi bilo izplačil s te devizne vloge po tem datumu, prišlo pa je do prenosa sredstev. Prenos je bil izvršen s predmetne devizne vloge v korist drugega tožničinega deviznega računa št.122 v znesku 100.000,00 DKK z valuto 3. 1. 1992. Tožena stranka je tako pravilno ugotovila stanje predmetne devizne vloge, tožeča stranka pa ni zahtevala verifikacije devizne vloge št. 122, zato tožena stranka o tej vlogi ni mogla odločati. Tožeča stranka je bila gotovo seznanjena s prenosom sredstev in ga je opravila z lastnim aktivnim ravnanjem. Tožeča stranka ni z ničemer izkazala, da bi bil prenos izveden brez njene svobodne volje. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Tožba je utemeljena.

5. Pravno podlago za odločitev v konkretnem primeru predstavljajo določbe ZNISESČP, s katerimi se, skladno s 1. členom, določa način izvršitve sodbe ESČP v Zadevi Ališić in ostali. Po prvem odstavku 5. člena ZNISESČP Republika Slovenija prevzeme izpolnitev obveznosti Banke do upravičencev iz naslova neizplačanih starih deviznih vlog in obresti v obsegu in do višine, kot je določeno v navedenem zakonu. Po prvem odstavku 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge kot je definirana v 2. členu tega zakona. Po prvem odstavku 2. člena pa je neizplačana stara devizna vloga po tem zakonu stanje terjatev fizične osebe do Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavne filijale Sarajevo (v nadaljnjem besedilu: Glavna podružnica Sarajevo) na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma, zmanjšano za izplačila posamezne podružnice Ljubljanske banke d.d. Ljubljana ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na katerikoli podlagi. Glede teka in višine obresti po 31. 12. 1991 prvi odstavek 3. člena ZNISESČP določa, da se za obdobje od 1. 1. 1992 do 31. 12. 1992 obračunavajo obresti po letni obrestni meri 6%, za obdobje od 1. 1. 1993 do 31. 12. 2015 po letni obrestni meri 1,79% ter od 1. 1. 2016 dalje po obrestni meri za vloge gospodinjstev čez noč, objavljeni v mesečnem biltenu Banke Slovenije.

6. Med strankama ni sporno, da je bil dne 3. 1. 1992 izveden prenos sredstev s predmetne devizne vloge na drugo devizno vlogo tožeče stranke št. 122 v znesku 100.000,00 DKK in 1.398,07 DKK in da je po izvedenem prenosu stanje na predmetni devizni vlogi znašalo 96.470,31 DKK. Med strankama je sporna višina obveznosti Glavne podružnice Sarajevo, ki jo je prevzela Republika Slovenija. Natančneje, sporno je stanje predmetne devizne vloge, ki bi ga pri svojem odločanju morala upoštevati tožena stranka ter vpliv prenosa sredstev s predmetne devizne vloge na drugo devizno vlogo št. 122 tožeče stranke (v nadaljevanju druga devizna vloga), za katero pa zahteva z verifikacijo, prav tako nesporno, ni bila vložena.

7. Pri odločanju o zahtevi za verifikacijo devizne vloge je treba skladno s prvim odstavkom 2. člena ZNISESČP najprej ugotoviti stanje devizne vloge na dan 31. 12. 1991. Ugotovljeno stanje neizplačane stare devizne vloge na dan 31. 12. 1991 (s pogodbenimi obrestmi obračunanimi do tega dne) se nato zmanjša za izplačila podružnice ali kogarkoli drugega po 31. 12. 1991. Sodišče pri tem poudarja, da je pri odločanju o zmanjšanju terjatve iz naslova neizplačane stare devizne vloge zaradi naknadnih izplačil, treba ugotoviti, ali je dejansko prišlo do naknadnega izplačila sredstev. Knjigovodski prenos sredstev na drug račun pri Banki, za katerega zahteva za verifikacijo ni bila vložena, kolikor ni hkrati ugotovljeno izplačilo prenesenih sredstev, ne predstavlja izplačila v smislu določbe prvega odstavka 2. člena ZNISESČP. Gre za drugačen položaj kot v primerih, ki jih ureja drugi odstavek 2. člena ZNISESČP, kjer zakon določa, da ne gre za neizplačano staro devizno vlogo, če je bila na podlagi posebnih predpisov prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe. V takšnih primerih zadošča že samo dejstvo prenosa na posebne privatizacijske račune za izključitev vlagatelja od izplačila po določbah ZNISESČP. V primerih po prvem odstavku 2. člena pa je treba ugotoviti, ali je prišlo do dejanskega izplačila sredstev, v smislu dejanske porabe sredstev, da bi spremembe v stanju na devizni vlogi pomenile zmanjšanje terjatve zaradi naknadnega izplačila. Opisano stališče je tudi skladno s sodbo v Zadevi Ališić, kjer je ESČP v 147. točki navedlo, da ukrepi glede izpolnitve obveznosti izplačila ne veljajo za tiste varčevalce, ki so jim bile vloge že izplačane.

8. Glede na nesporno dejstvo, da je do prenosa sredstev na drugo devizno vlogo tožeče stranke v skupnem znesku 101.398,07 DKK prišlo dne 3. 1. 1992 in da je stanje predmetne devizne vloge po navedenem prenosu znašalo 96.470,31 DKK, kar je po ugotovitvi tožene stranke bilo stanje devizne vloge na dan 31. 12. 1991, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka zmotno oziroma vsaj preuranjeno upoštevala obravnavani prenos sredstev na drugo devizno vlogo tožeče stranke pri ugotavljanju stanja predmetne devizne vloge na dan 31. 12. 1991 ter zmanjšala terjatev tožeče stranke za znesek, ki je bil prenesen na drugo devizno vlogo. Tožena stranka je pri tem nepravilno uporabila materialno pravo, saj prenosa na drugo devizno vlogo dne 3. 1. 1992, to je po 31. 12. 1991, glede na določbo prvega odstavka 2. člena ZNISESČP ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju stanja devizne vloge na dan 31. 12. 1991, ampak je treba ugotoviti, ali je prišlo do dejanskega izplačila sredstev iz predmetne devizne vloge. S svojim ravnanjem je tožena stranka po eni strani zmotno uporabila materialno pravo, po drugi strani pa je tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje.

9. Zato je sodišče na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v dopolnitev dokaznega postopka v skladu s stališči, ki jih je v tej sodbi zavzelo sodišče. 10. Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zadevo vrnilo v ponoven postopek, se sodišče ni opredeljevalo do nadaljnjih navedb tožeče stranke v tožbi. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. V takem primeru namreč daje ZUS-1 izrecno pooblastilo sodišču, da lahko v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odloči tudi brez glavne obravnave.

11. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožeče stranke, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Sodišče ji je priznalo stroške v višini 285,00 EUR z 22% DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR, skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika, saj je bila zadeva rešena na seji, tožeča stranka pa je v postopku imela pooblaščenca, ki je odvetnik. Stroške je tožena stranka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe.