Jedro

Zakonska določba petega odstavka 20. člena ZDavP-2 jasno določa, da je imetništvo (neposredno ali posredno) deležev ali delnic, ki predstavljajo več kot 25 % v osnovnem kapitalu davčnega dolžnika edina povezava z davčnim dolgom, ki jo zakon zahteva za vpis fizične osebe na seznam davčnih dolžnikov.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revident) zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Generalnega davčnega urada, št. 4290-180062/2013-2 z dne 14. 1. 2014. Z njo je bila zavrnjena revidentova zahteva, da se njegovo ime izbriše iz vseh javno objavljenih seznamov davčnih dolžnikov, ker je bilo ugotovljeno, da je revident imetnik 22,4759 % poslovnega deleža v družbi A., d. o. o., ta družba pa je 100 % lastnik davčnega dolžnika družbe B. d. o. o. - v stečaju (v nadaljevanju davčni dolžnik). Revident je tako po izračunu AJPES posredni imetnik poslovnega deleža v osnovnem kapitalu davčnega dolžnika, ki presega 25 %, in je na 25. dan v mesecu, pred mesecem objave seznama, bil njegov dejanski lastnik. Tako so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih za vpis na seznam davčnih dolžnikov določa peti odstavek 20. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Tožena stranka je pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnila kot neutemeljeno z odločbo, št. DT-499-21-24/2014-3 z dne 22. 12. 2014. 2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom upravnih organov ter se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Dodatno obrazloži, da za pravilno odločitev v obravnavani zadevi ni pomembno, da je revident postal delni lastnik družbe A., šele 15. 1. 2007, torej po uvedbi stečajnega postopka nad družbo B., ki jo davčni organ vodi kot davčnega dolžnika že od 9. 8. 2006. Sodišče prve stopnje razume določbo petega odstavka 20. člena ZDavP-2 tako, da je za objavo pomemben podatek o lastništvu oziroma dejanskem lastništvu fizičnih oseb na 25. dan v mesecu pred mesecem objave. Glede revidentovega ugovora o neustavnosti navedene določbe, pa se sodišče prve stopnje sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-122/13 z dne 10. 3. 2016, s katero je presodilo, da sedmi odstavek 20. člena ZDavP-2 ni v neskladju z Ustavo RS. Po mnenju sodišča prve stopnje gre pri določbi petega in sedmega odstavka 20. člena ZDavP-2 za primerljiv zakonski dejanski stan.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revident vložil revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 1., 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbi ugodi, oziroma podredno, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v vnovično sojenje s stroškovno posledico za toženo stranko.

K I. točki izreka:

4. Revizija ni dovoljena.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden od tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju teh pogojev na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnosti tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

6. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Za izraz denarne vrednosti pa gre po naravi stvari pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) ali pri obveznosti plačati določen znesek (prim. sklep Ustavnega sodišča RS U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010).

7. Z izpodbijanim dokončnim upravnim aktom ni bilo odločeno v zadevi, v kateri je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, saj je tožena stranka z njim zavrnila revidentovo zahtevo za izbris iz vseh seznamov davčnih dolžnikov. Dejstvo, da je revident vpisan med dolžniki z davčnim dolgom med 1.000.001,00 EUR in 10.000.000,00 EUR, na drugačno odločitev ne vpliva. Pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

8. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 3. 2014).

9. Revident v reviziji izpostavlja vprašanje: “Gre za vprašanje pravnega sredstva oziroma možnosti ugovarjanja dejstvu, da določena oseba, ki je posredno v lastništvu davčnega dolžnika nad katerim se je že vodil stečajni postopek, ima možnost, da ugovarja povezanosti z domnevnim davčnim dolgom, saj je edino to smisel samega seznama, kot izpostavlja tudi upravno sodišče in ustavno sodišče v odločbi št. U-I-122/13 z dne 10. 3. 2015.“.

10. Vprašanje po presoji Vrhovnega sodišča ni pomembno pravno vprašanje v obravnavani zadevi. Zakonska določba petega odstavka 20. člena ZDavP-2 jasno določa, da je imetništvo (neposredno ali posredno) deležev ali delnic, ki predstavljajo več kot 25 % v osnovnem kapitalu davčnega dolžnika edina povezava z davčnim dolgom, ki jo zakon zahteva za vpis fizične osebe na seznam davčnih dolžnikov. Glede na to, da revident temu dejstvu ne nasprotuje, tako iz postavljenega vprašanja niti ni jasno, kakšni povezanosti z davčnim dolgom želi ugovarjati, ob jasni zakonski določbi pa to tudi ni relevantno. Morebitne ustavnopravne spornosti navedenega zakonskega pogoja pa revident v postavljenem vprašanju ne izpostavlja.

11. Revident za dovoljenost revizije uveljavlja tudi obstoj zelo hudi posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Vendar pa navedb, da se ga od vpisa na seznam poslovni partnerji izogibajo, ne konkretizira niti ne predloži dokazov, ki bi to izkazovali. Zelo hudih posledic mu zato ni uspelo izkazati.

12. Ker uveljavljani pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, je moralo Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavreči na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

13. Ker revident z revizijo ni uspel sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).