Jedro

Predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev ugovora po 56. čl. ZIZ je neutemeljen, saj je takšen ugovor mogoče vložiti vse do konca izvršilnega postopka.

Izrek

Pritožbi dolžnikov zoper sklep o domiku z dne 29.6.1999 se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi, pritožba drugega dolžnika J. Š.

zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje z dne 18.10.1999 se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijani sklep potrdi, pritožba prve dolžnice Z. Š. pa se kot nedovoljena zavrže.

Obrazložitev

S sklepom z dne 92.6.1999 je izvršilno sodišče po drugem prodajnem naroku nepremičnino dolžnikov - parcelo št. 540/3, v naravi stanovanjsko stavbo in delavnico s stavbiščem, domaknilo najboljšemu ponudniku M. Ž.

Dolžnika sklep izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov po 353. čl. ZPP/77 in predlagata njegovo razveljavitev in razveljavitev sklepa o izvršbi. Navajata, da drugi dolžnici ni bil vročen v tej zadevi, razen izpodbijanega, noben sklep, s čimer ji je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je absolutna bistvena kršitev procesnih pravil iz 7. točke 2. odst. 354. čl. ZPP/77. Nadalje trdi, da je bilo 24.6.1999 prvemu upniku nakazano 900.000,00 SIT, s čemer je bil poravnan celoten dolg obeh dolžnikov do njega, druga dolžnica pa zato sploh ni več stranka postopka; ker je nepremičnina, ki je predmet prodaje, skupno premoženje obeh dolžnikov, na katerem deleži niso določeni, je prodaja nedopustna. Končno uveljavlja še, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe 72. čl. ZIZ, saj sta prva in tretja upnica na naroku predlagala odlog izvršbe, druga upnica pa je s tem soglašala, sodišče pa bi predlogu moralo ugoditi, saj zakon alternative ne dopušča. Pritožba je utemeljena.

Prvenstveno pritožbeno sodišče ugotavlja, da drugi dolžnici Z. Š.

slep o izvršbi z dne 3.11.1997 v zadevi In 48/97 res ni bil osebno vročen, kot sama v pritožbi trdi: dne 13.11.1997 je, kot je razvidno iz povratnice v spisu, sklep (za oba dolžnika, ne le za Z. Š.) prevzel njen sin K. Š. Vendar je vprašanje pravilnosti te vročitve pomembno za odločitev o ugovoru zoper sklep o izvršbi, ne pa za odločitev o pritožbi zoper sklep o domiku.

Tudi obstoj terjatve bo vplival na odločitev o ugovoru zoper sklep o izvršbi, imata pa dolžnika prav, ko trdita, da je izvršilno sodišče kršilo določbe ZIZ o odlogu izvršbe na predlog upnika. Po 1. in 2. odst. 72. čl. citiranega zakona namreč sodišče odloži izvršbo na predlog upnika, če se izvršba še ni začela ali če se je že začela, pa se dolžnik ni izjavil proti odlogu. V konkretnem primeru se izvršba (kot tista dejanja sodišča, ki pripeljejo do poplačila upnikov) še ni začela, zato bi moralo izvršilno sodišče o predlogu za odlog (ki je bil podan pred pričetkom dražbe) odločiti pred dražbo. Dražbeni postopek zato ni bil pravilen, to pa je razlog, iz katerega je mogoče sklep o domiku uspešno izpodbijati in ki je v konkretnem primeru narekoval ugoditvi pritožbe zoper sklep o domiku.

S sklepom z dne 18.10.1999 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog prvega dolžnika J. Š. za vrnitev v prejšnje stanje. Podal ga je, ker da je zaradi stanja neprištevnosti zamudil prekluzivni rok za vložitev ugovora po 56. čl. ZIZ, izvršilno sodišče pa je menilo, da je sklep o izvršbi z ugovorom po 56. čl. ZIZ mogoče izpodbijati tudi po njegovi pravnomočnosti, zato rok ni bil zamujen in ni podlage za vrnitev v prejšnje stanje.

Zoper takšen sklep se pritožujeta oba dolžnika. Poudarjata, da je bil postopek grobo kršen, saj sodišče dolžnikov ni pozvalo, naj zahtevata pravico stanovati v prodani družinski stanovanjski hiši, dolžniku (očitno prvemu dolžniku J. Š.) razen sklepa o domiku sploh ni bil vročen noben sklep, druga dolžnica pa o prodaji njej solastne nepremičnine sploh ni bila obveščena, čeprav je svoj dolg poravnala pred dražbo. V pretežnem delu pa graja sklep o domiku.

Pritožba prvega dolžnika je neutemeljena. Ugovor po 56. čl. ZIZ je mogoče vložiti tudi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, zato bo izvršilno sodišče moralo o njem odločiti, čeprav je vložen po izteku roka po 55. čl. ZIZ in ima prav, ko meni, da predlog za vrnitev v prejšnje stanje sploh ni potreben. Smisel vrnitve v prejšnje stanje je namreč v tem, da se stranki, ki je iz opravičenih razlogov zamudila rok za opravo posameznega pravnega dejanja in je zato izgubila pravico opraviti to dejanje, omogoči to dejanje opraviti po izteku roka (1. odst. 116. čl. ZPP). Ker je ugovor po 56. čl. ZIZ mogoče vložiti vse do konca izvršilnega postopka (2. odst. navedenega člena), prvi dolžnk ni izgubil pravice do vložitve ugovora po 56. čl. ZIZ, zato res ni pogojev (in ne potrebe) za vrnitev v prejšnje stanje. Pritožbo drugega dolžnika je bilo zato kot neutemeljeno zavrniti (2. točka 365. čl. ZPP), medtem ko je pritožba prve dolžnice nedovoljena: ker je bil zavrnjen predlog drugega dolžnika (in ne njen), za pritožbo nima pravnega interesa (3. odst. 343. čl. ZPP) in jo je sodišče druge stopnje, ker tega ni storilo že prvostopno, moralo zavreči (1. odst. 343. čl. ZPP).