Jedro

Notarka je v imenu predlagatelja predlagala vpis lastninske pravice pri osnovnem pravnem položaju nepremičnine na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila, ki ga je izstavila B.B., dedinja pokojnega A.A. Podpis na zemljiškoknjižnem dovolilu je overila notarka v Združenih državah Amerike (ZDA), kjer živi omenjena dedinja. To je razvidno iz apostille. Ameriška notarka je potrdila pristnost podpisa omenjene dedinje. Stališče pritožbe, da legalizacija te listine (overitev podpisa) v RS ni potrebna, je pravilno. To izhaja iz Haaške konvencije o odpravi potrebe legalizacije tujih javnih listin z dne 5. oktobra 1961, ki zavezuje tako Slovenijo kot ZDA. Vendar pa za ta primer taka overitev ne zadošča. Zemljiškoknjižno dovolilo bi moral overiti slovenski notar. Ameriški notar ni pazil na izpolnitev pogojev, na katere pri overitvi podpisa na zasebni listini, s katero se nepremičnina odtuji, pazi slovenski notar. Da bi obstoj teh posebnih pogojev preverila naša notarka in potrdila, da so bili v času overitve podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu, ki ga je izstavila dedinja vknjiženega lastnika, vsi zakonski pogoji izpolnjeni, iz spisa ni razvidno. V tem postopku notarka nastopa zgolj kot pooblaščenka predlagatelja.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je zemljiškoknjižna sodnica zavrnila ugovor predlagateljice zoper sklep zemljiškoknjižne sodniške pomočnice z dne 13.11.2012, s katerim je ta odločila, da vknjižba lastninske pravice pri nepremičnini parc. št. 243/0 k.o. O., ni dovoljena. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da je zemljiškoknjižno dovolilo overil tuj notar, zaradi česar niso izpolnjeni pogoji za vpis.

Proti sklepu se pritožuje predlagatelj po notarki ... V pritožbi navaja enako, kot v ugovoru. Po njegovem mnenju je stališče sodišča, da overitev lahko opravi samo notar v Sloveniji, napačno. Če gre za overitev listin, ki se uporabljajo v mednarodnem prometu, je potrebno upoštevati tudi določbe mednarodnih pogodb. Sklicuje se na Haaško konvencijo, h kateri je Slovenija (oziroma takratna država Jugoslavija) pristopila že leta 1961, ratificirana pa je bila tudi s strani Združenih držav Amerike in s katero so se države podpisnice dogovorile o oprostitvi legalizacije listin, na katere se nanaša konvencija (med njimi so našteti tudi notarski zapisi in uradne izjave, kot so overitve podpisov, opravljene na zasebnih listinah). Edina formalnost, ki se po konvenciji lahko zahteva za potrditev resničnosti podpisa funkcije podpisnika je apostille. V konkretnem primeru je stranka zasebno listino overila v ZDA, kjer živi, njen podpis je overil notar, notarjev podpis je apostilliran v skladu s Haaško konvencijo. Pogodba – zavezovalni pravni posel je bila že v letu 2009, ko so na njej overili podpise drugi prodajalci, popolna oziroma so ji bile priložene vse potrebne listine, saj so bili na podlagi kupoprodajne pogodbe že izvedeni zemljiškoknjižni vpisi – zato je bila predlogu tudi priložena listina, ki se po potrdilu sodišča že nahaja v zbirki listin. Na podlagi pogodbe in upoštevanju sklepa o dedovanju je dedinja izstavila zemljiškoknjižno dovolilo. Samo dejstvo, da je zemljiškoknjižno dovolilo overil tuj notar, po njenem mnenju ne more vplivati na dovoljenost oziroma nedovoljenost vpisa. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep, da vpis ni dovoljen, razveljavi in dovoli vknjižbo.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je notarka v imenu predlagatelja predlagala vpis lastninske pravice pri osnovnem pravnem položaju nepremičnine 243/0 k.o. O. Gre za solastninski delež 5/124-in, ki je v zemljiški knjigi vpisan na ime A. A. Vknjižbo je predlagala na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila z dne 2.9.2010, ki ga je izstavila B.B., dedinja pokojnega A.A. Podpis na zemljiškoknjižnem dovolilu je overila notarka v Združenih državah Amerike (ZDA), kjer živi omenjena dedinja. To je razvidno iz apostille. Ameriška notarka je potrdila pristnost podpisa omenjene dedinje. Stališče pritožbe, da legalizacija te listine (overitev podpisa) v RS ni potrebna, je pravilno. To izhaja iz Haaške konvencije o odpravi potrebe legalizacije tujih javnih listin z dne 5. oktobra 1961, ki zavezuje tako Slovenijo kot ZDA. Vendar pa za ta primer taka overitev ne zadošča. Zemljiškoknjižno dovolilo bi moral overiti slovenski notar, kar je, kot je pravilno navedlo že prvostopenjsko sodišče, posledica širših pristojnosti notarja pri overitvi zemljiškoknjižnega dovolila. Ameriški notar ni pazil na izpolnitev pogojev, na katere pri overitvi podpisa na zasebni listini, s katero se nepremičnina odtuji, pazi slovenski notar. Po slovenskem pravnem redu je overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu po notarju predpisana iz več razlogov. Notar kot oseba, ki opravlja javno službo, mora pred overitvijo preveriti identiteto osebe, katere podpis overja, poleg tega pa mora preveriti tudi obstoj posebnih pogojev za dopustnost prenosa lastninske pravice iz 33. do 38. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1), paziti mora na primer, da ni kršena zakonita predkupna pravica, predpisana v javnem interesu, da niso kršeni posebni pogoji prodaje kmetijskih zemljišč ... Ti pogoji so večinoma prisilne narave in tvorijo javni red Republike Slovenije. Obstoja teh pogojev ameriški notar ni dolžan preveriti (tudi ni usposobljen, da bi upošteval prisilne predpise, ki veljajo v naši državi) in jih tudi ni preveril. Da bi obstoj teh posebnih pogojev preverila naša notarka in potrdila, da so bili v času overitve podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu, ki ga je izstavila dedinja vknjiženega lastnika, vsi zakonski pogoji izpolnjeni, iz spisa ni razvidno. V tem postopku notarka nastopa zgolj kot pooblaščenka predlagatelja.

Predlagatelj se tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne more uspešno sklicevati na priloženo kupoprodajno pogodbo z dne 13.1.2006. Gre za pogodbo, v kateri so kot prodajalci navedeni vsi solastniki parcele 243 k.o. ..., kot kupec pa predlagatelj, in na podlagi katere so bili potrditvah predlagatelja že izvedeni zemljiškoknjižni vpisi. Pogodba vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim prodajalci vsak pri svojem solastninskem deležu dovoljujejo vknjižbo na kupca. Pogodbo je v imenu A.A. sklenil (podpisal) pooblaščenec (O. d.n.o., o.p.), pooblastilo zanj tej kupoprodajni pogodbi ni priloženo. Overitev podpisov ostalih prodajalcev je bila opravljena po slovenskem notarju leta 2009 (v oktobru in novembru leta 2009), zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega predlagatelj predlaga vpis v tem zemljiškoknjižnem postopku pa je bilo izstavljeno leto kasneje, septembra 2010. Zato ni mogoče šteti, da so bili izpolnjeni in po slovenskem notarju preverjeni posebni pogoji za dopustnost obravnavanega prenosa lastninske pravice z dedinje A.A. na predlagatelja v času izstavitve predmetnega zemljiškoknjižnega dovolila. Do vseh teh vprašanj je prvostopenjsko sodišče zavzelo pravilno stališče, argumenti pritožbe ga niso omajali. Pogoji za dovolitev vpisa niso podani, saj ni izpolnjen pogoj iz 2. točke prvega odstavka 148. člena ZZK-1. Listina, na podlagi katere je predlagatelj predlagal vpis, ne ustreza pogojem, ki jih ta zakon določa za listine, ki so podlaga za vpis, zato je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna.

Pritožba ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče, ki tudi ni zasledilo kakšnih uradoma upoštevnih kršitev, zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).