Jedro

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno naložilo breme dokazovanja nepravilnosti dokumentacije toženi stranki. Kot že navedeno, dokazno in trditveno breme med strankama prehaja. Dokazno breme je namreč na tistem, ki zatrjuje obstoj, ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva, kar v konkretnem primeru pomeni, da je tožeča stranka z listinami in izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke in priče dokazovala, da tožena stranka ni plačala zapadle najemnine ter da ni prišlo do kompenzacije. Tako je prešlo breme ugovorov, da to ne drži, v toženkino trditveno in dokazno breme.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da tožena stranka v 15 dneh tožeči stranki plača 1.147,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2019 dalje do plačila, 2.000,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2020 dalje do plačila, 2.000,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2020 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu za plačilo 137,98 EUR z obrestmi od 24. 3. 2020 do plačila (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, da mora v roku 15 dni plačati tožeči stranki 1.536,72 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev določb pravdnega postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in odločitve o stroških postopka. Pritožnica je predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila v odgovor vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja, da sta stranki pogodbeno sodelovali in sicer je bila tožeča stranka najemodajalec poslovnih prostorov (v naravi avtopralnica), tožena pa je bila najemnik te avtopralnice. Med strankama je bila ustno dogovorjena najemna pogodba z mesečno najemnino 2.000,01 EUR. Tožena stranka ni plačala celotne najemnine za mesec november 2019, in sicer ostalo je neplačano 1.147,98 EUR, preostali del najemnine 852,03 EUR je bil plačan s kompenzacijo z datumom 10. 2. 2020 (priloga A18), tožena stranka ni plačala najemnine po 2.000,01 EUR za mesec december 2019 in za mesec januar 2020. Tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je opravila pranje vozil za toženo stranko v višini 137,60 EUR, za kar je bil zahtevek zavrnjen, vendar ta del odločitve ni izpodbijan, saj se tožeča stranka ni pritožila.

6. Sodišče prve stopnje je uporabilo pravilno pravno podlago in sicer določbe Obligacijskega zakonika (OZ), ki se nanašajo na najemno pogodbo. Z (zakupno) najemno pogodbo se (zakupodajalec) najemodajalec zavezuje, da bo (zakupniku) najemniku izročil določeno stvar v rabo, ta pa se zavezuje, da mu bo za to plačeval določeno (zakupnino) najemnino - 587. člen OZ.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovitev dejanskega stanja obrazložilo ob ustrezni dokazni oceni pisnih dokazov, to je dokumenta odprte postavke (priloga A27) prometne kartice (A28) in vpogleda v račune tožeče stranke ter zaslišanj prič in zakonitih zastopnikov strank. Na podlagi listinske dokumentacije (priloga A18) in neplačanih računov (A19, A20) je ugotovilo, da je bila večina računov plačana s kompenzacijo, trije vtoževani zneski pa ne in sicer je bil račun 92-1-1913703 z zapadlostjo 24. 12. 2019 s kompenzacijo plačan le v višini 852,03 EUR, ne pa v celotnem znesku zapadle najemnine 2.000,01 EUR. Računa 92-1-2000155 in 92-1-20001380 z zapadlostjo december in januar pa nista bila niti delno plačana. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje.

8. Pritožnica graja predvsem to, da je sodišče prve stopnje kot ključne dokaze štelo listinsko dokumentacijo tožeče stranke, ker naj bi šlo za verodostojne listine, kar je v nasprotju z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje po mnenju pritožnice ni pravilno ocenilo izpovedi priče A. A. v kontekstu s strani tožeče stranke predloženih konto kartic in kompenzacijskih izjav. Tožena stranka je namreč zatrjevala, da zahtevane terjatve tožeče stranke ne obstojijo, ker so bodisi zaprte na podlagi pobota, bodisi izvirajo iz računovodskih pomot tožeče stranke. Bistvo navedb tožene stranke je namreč bilo, da sta stranki sodelovali tako, da je tožeča stranka dajala v najem toženi stranki avtopralnico, tožena stranka pa je zanjo izvajala storitev pranja avtomobilov. Praviloma so potekala plačila najemnine oziroma pranja avtomobilov preko kompenzacij, kar sicer drži, vendar pa ne za zadnje tri mesece obstoja najemnega razmerja, ko so kompenzacije izostale in tožena stranka svoje obveznosti plačila najemnine ni izpolnila, čeprav je imela avtopralnico v uporabi.

9. Pritožnica je svoj ugovor tožbenemu zahtevku gradila predvsem na trditvah, da preostali neplačani računi izvirajo iz računovodskih pomot tožeče stranke. Po mnenju višjega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo predložene dokaze. Pri tem svoje odločitve ni gradilo izključno na listinskih dokazih tožnice, pač pa na dokazih v celotnem dokaznem postopku. Izpovedbo priče A. A. je ocenilo kot nezanesljivo, in da je takšna ocena sodišča pravilna, izhaja tudi iz zapisa posnetka zaslišanja (list. št. 121). Priča je namreč izpovedovala izjemno nekonsistentno, izogibala se je direktnim odgovorom (npr. l. št. 126 in 127), npr. ko priča ni mogla verodostojno potrditi ali je podpisala tudi kompenzacij za mesec december 2019 in januar 2020 ( za mesec november 2019 je podpisala, vendar račun za najem ni bil kompenziran v celoti). Pritožbeno sodišče tako ne more slediti pritožbenim trditvam, da je bila dokazna ocena sodišča prve stopnje glede izpovedbe priče A. A., napačna.

10. Določba 212. člena ZPP določa, da vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožeča stranka je zatrjevala, da preostale najemnine za mesec november 2019, december 2019 in januar 2020 niso bile plačane in je svoje trditve podkrepila z listinskimi dokazi. Na stran tožene stranke je prešlo dokazno breme, da dokaže, da listine ne držijo. To ji z izpovedbo priče A. A. ni uspelo. Njegova izpovedba namreč ni konkretizirana, (niti pritožnica tega ne navede), kaj naj bi bilo narobe z listinskimi dokazi in z računovodsko evidenco tožeče stranke. Zgolj pavšalne trditve in pavšalna izpovedba priče, da je bilo večkrat kaj narobe z računovodskimi evidencami tožnice, ne morejo ovreči predloženih računovodskih listin tožnice. Pritožbene navedbe v smeri, da je imela tožeča stranka pri knjiženju pogoste napake, niso konkretizirane, zato pritožbeno sodišče nanje ne more odgovarjati. To, da je tožeča stranka v tožbi navedla napačne številke računov, ki naj ne bi bili plačani in so potem predloženi dokazi izkazali, da so bile tri številke pri posameznih računih iz tožbenih trditev napačne, pa ne potrjujejo trditev tožene stranke, da je bilo z računovodsko evidenco tožeče stranke kaj narobe, pač pa je prišlo do napačnega zapisa v tožbi tožeče stranke, kar ni povezano z delom računovodstva.

11. Ni razumljiva pritožbena trditev, da je bila v listinski dokumentaciji tožeče stranke vrzel, ki bi jo sodišče moralo napolniti z bolj kritično oceno izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke. Trditvene navedbe, da naj bi bilo ravnanje tožeče stranke takšno, da je izkoriščalo zaupanje in poštenje tožene stranke in da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo izpovedbo A. A. kot sprenevedavo in da njegovo pričanje v resnici izkazuje le to, da je pošten in da se na zaslišanje ni posebej pripravljal, pa samo po sebi ne more izpodbiti ocene dokazov sodišča prve stopnje. Dejstvo je, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo predložene listine v povezavi z oceno izpovedb zakonite zastopnice tožene stranke, A. A. in zakonitega zastopnika tožeče stranke. Pritožba s svojimi pavšalnimi trditvami o poštenosti priče A. A. ne more omajati razlogov glede ocene dokazov sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje namreč ni navedlo, da imajo listinski dokazi večjo težo kot izpovedba prič, pač pa je ocenilo izpovedbe priče - A. A. in zakonite zastopnice toženke B. B. kot take, da jim ne more slediti.

12. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno naložilo breme dokazovanja nepravilnosti dokumentacije toženi stranki. Kot že navedeno, dokazno in trditveno breme med strankama prehaja. Dokazno breme je namreč na tistem, ki zatrjuje obstoj, ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva, kar v konkretnem primeru pomeni, da je tožeča stranka z listinami in izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke in priče C. C. dokazovala, da tožena stranka ni plačala zapadle najemnine ter da ni prišlo do kompenzacije. Tako je prešlo breme ugovorov, da to ne drži, v toženkino trditveno in dokazno breme. Tožena stranka je zato morala dokazovati, da so predložene listine in izpoved zakonitega zastopnika tožeče stranke in priče C. C. neresnične. Po izpovedbi zakonitih zastopnikov strank in priče A. A. je sodišče prve stopnje s pravilno dokazno oceno njihove izpovedbe in predloženih listin ocenilo, da toženi stranki ni uspelo doseči svojega dokaznega bremena in sicer da bi ovrgla predložene listine in izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke ter priče C. C., ki so zatrjevale neplačilo zapadlih najemnin.1

13. Očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo določila postopka in sicer, da glede odločitev o utemeljenosti zahtevka iz naslova neporavnanih najemnin ni obrazložitve, ne drži. Sodišče prve stopnje je v točkah 16. do 20. obrazložitve ocenilo dokaze, v točkah od 20. do 22. pa je podalo razloge glede ugoditve zahtevku tožeče stranke, zato ne držijo navedbe, da ni obrazložitve sodbe glede neporavnanih najemnin. Pavšalen pa je tudi očitek, da sodišče ugovornih navedb tožene stranke ni naslovilo in da je sodba tako pomanjkljiva, da zoper njo ni mogoča niti pritožba. Kot že zgoraj navedeno to ne drži in je sodišče prve stopnje v celoti podalo razloge za svojo odločitev, saj sicer niti pritožbeni preizkus ne bi bil mogoč.

14. Tudi glede stroškov postopka je odločitev sodišča pravilna. Glede na to, da je tožena stranka uspela le z 2,6% vrednosti spora, ji je pravilno v celoti prisodilo v plačilo vse stroške tožnice pred sodiščem prve stopnje. Navedbe, da je del spora, v katerem je uspela tožena stranka, povzročil posebne stroške glede dokazovanja z zaslišanjem prič in potrebo po opravi dodatnega naroka, pa so nekonkretizirane in zato neutemeljene.

15. Pritožba tožene stranke je glede na navedeno neutemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobili izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spoznata, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.2

17. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).

1 Glej tudi Zobec J. v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2010, stran 343 in naslednje. 2 Primerjaj: VSRS sklep III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018 (29. točka obrazložitve).