Jedro

Odpravo odločbe po nadzorstveni pravici lahko predlagajo le osebe, ki so v postopku izdaje odločbe, ki naj bi se odpravila, sodelovale kot stranke, javni tožilec in družbeni pravobranilec; ker tožeča stranka v predhodnem postopku ni sodelovala kot stranka, bi bilo potrebno njen predlog zavreči. Ker pa je prvostopni upravni organ štel predlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici kot vložen od upravičene osebe, je po tem, ko je ugotovil, da niso podani razlogi za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, ravnal pravilno, ko ga je zavrnil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 473/97-16 z dne 7.9.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 11.2. 1997, s katero je ta odločila, da se odločba Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (v nadaljevanju Agencija) z dne 11.7.1996, ne odpravi po nadzorstveni pravici. S to odločbo je Agencija izdala soglasje za vpis lastninskega preoblikovanja podjetja Š.s. p.o. M. v sodni register, na podlagi katerega se preoblikuje v družbo z omejeno odgovornostjo. V zvezi s predlogom za odpravo prvostopne odločbe po nadzorstveni pravici je tožena stranka menila, da za to niso izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). S to presojo pa se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče, ki je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen nobeden od v 1. odstavku 263. člena ZUP/86 taksativno naštetih razlogov za odpravo dokončne odločbe po nadzorstveni pravici. V zvezi s tožbenim ugovorom, da tožena stranka ni preizkusila, ali so morda podani pogoji za odpravo prvostopne odločbe po nadzorstveni pravici po 2. odstavku 263. člena ZUP/86, pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je po tej določbi mogoče odločbo v zadevah, v katerih sodelujejo stranke z nasprotujočimi interesi, odpraviti po nadzorstveni pravici le v soglasju s strankami. To soglasje pa v obravnavanem primeru ni izkazano. Sodišče pa je tožeči stranki pojasnilo tudi, da glede na to, da ni kot stranka sodelovala v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja, tudi ni bila upravičena predlagateljica odprave odločbe po nadzorstveni pravici, saj je v 2. odstavku 264. člena ZUP/86 natančno določeno, da to izredno pravno sredstvo lahko predlagajo stranke, javni tožilec in družbeni pravobranilec.

Tožeča stranka v pritožbi meni, da gre za pravno zmotno stališče prvostopnega sodišča, da bi morala tožeča stranka vložiti pritožbo v rokih, ki je veljal za stranke, ki so v upravnem postopku sodelovale, saj bi v takem primeru bilo tožeči stranki v celoti onemogočena pravica do pritožbe, ki pa je ustavno varovana. Meni, da je formalna podlaga za vložitev pravnih sredstev podana v 1. odstavku 4. člena ZUS, po katerem je upravni spor dopusten, saj tožeča stranka ni dobila vročene odločbe Agencije. Po 18. členu ZUS je namreč za vložitev tožbe legitimiran vsak. Smiselno enaka določba je tudi v 49. do 51. členu ZUP/86. Tožeča stranka bi morala biti stranka v postopku lastninskega preoblikovanja Š.s. M., saj je njegova ustanoviteljica. Ker ji torej odločba ni bila vročena, se zoper njo tudi ni mogla pritožiti. Sklicuje se tudi na delno dokončnost oziroma delno pravnomočnost za primere, ko oseba, ki bi morala sodelovati v postopku kot stranka, ni sodelovala. Ker se zato niti ni mogla izjasniti o bistvenih dejstvih in okoliščinah, je storjena absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 2. točki 1. odstavka 25. člena ZUS v povezavi 3. točko 3. odstavka 25. člena ZUS. Meni, da glede na to, da ji odločba Agencije ni bila vročena, rok za pritožbo zanjo še ni potekel, zato meni, da ni razlogov, da bi se tožena stranka in prvostopno sodišče sklicevala na 2. odstavek 232. člena ZUP/86. Meni, da bi bilo treba odločbo Agencije in kasneje tudi tožene stranke po uradni dolžnosti izreči za nične oziroma da bi moralo sodišče tožbo univerze upoštevati kot predlog za izrek ničnosti odločbe Agencije, saj so po njegovem mnenju izpolnjeni pogoji iz 1., 4. in 5. točke 267. člena ZUP/86 in razlogi po 4. točki 1. odstavka 25. člena ZUS. Dalje navaja, da je bil kršen 2. člen Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Uradni list RS, št. 55/92, 4/93 in 31/93), saj podjetje opravlja dejavnosti posebnega družbenega pomena, kar pomeni, da se ne more lastninsko preoblikovati po ZLPP. Glede na to je bila podana takšna nepravilnost, ki je po izrecni zakonski določbi, torej 2. členu ZLPP, razlog za ugotovitev ničnosti (5. točka 267. člena ZUP/86), ki pa bi jo moralo pristojno ministrstvo po uradni dolžnosti upoštevati in odpraviti prvostopenjsko odločbo. Prav tako bi to lahko napravilo prvostopenjsko sodišče na podlagi 4. alinee 1. odstavka 25. člena ZUS. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da na podlagi 2. odstavka 35. člena ZUS ugotovi, da je odločba Agencije nična. V zvezi s celotno zadevo prvostopno sodišče tudi ni ugotovilo dejanskega stanja, ki v obravnavanem primeru obsega tudi vprašanje veljavne pravne podlage, na podlagi katere so nastale ustanoviteljske pravice tožeče stranke do podjetja. To, da je tožeča stranka upravičena vlagateljica in bi morala kot stranka sodelovati že v postopku na prvi stopnji, je priznala tudi tožena stranka. Na podlagi navedenega in iz razlogov, ki jih je navedla že v tožbi, predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi odločbo tožene stranke oziroma po uradni dolžnosti ugotovi njeno ničnost ter o zadevi meritorno odloči, podrejeno pa predlaga, da pritožbeno sodišče odpravi prvostopno sodbo in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije na pritožbo nista odgovorila.

Na pritožbo pa je odgovorila stranka z interesom v tem postopku, to je podjetje Š.s. M., ki ga zastopajo odvetniki P.Č., R.Č., A.Č. in M.S. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Sklicuje se na svoj odgovor na tožbo z dne 19.4.1999, pri katerem vztraja. Strinja se z odločitvijo in razlogi, ki jih je navedlo prvostopno sodišče, to je, da tožeča stranka za predlaganje razveljavitve dokončne odločbe po nadzorstveni pravici ni aktivno legitimirana.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet upravnega spora odločba tožene stranke, s katero je tožena stranka odločila o tem, da se odločba Agencije po nadzorstveni pravici ne odpravi. Ni pa predmet tega upravnega spora odločba Agencije z dne 11.7.1996, o soglasju za vpis lastninsko preoblikovanega podjetja Š.s. v sodni register.

Glede zakonitosti in pravilnosti sodbe prvostopnega sodišča, s katero je presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke glede odprave odločbe Agencije po nadzorstveni pravici, pa pritožbeno sodišče meni, da je ta sodba pravilna in zakonita ter da je prvostopno sodišče za to odločitev navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje.

V 263. členu ZUP/86 so taksativno našteti razlogi, zaradi katerih je možno po nadzorstveni pravici odpraviti dokončno odločbo. Ti razlogi pa v obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodiša niso podani, in sicer niti razlogi iz 1. odstavka niti razlogi iz 2. odstavka, kar sta pravilno navedla že prvostopno sodišče in tožena stranka.

Po 2. odstavku 264. člena ZUP/86 lahko predlog za odpravo dokončne odločbe po nadzorstveni pravici podajo le stranke ter družbeni pravobranilec in javni tožilec. Ker tožeča stranka v postopku izdaje soglasja Agencije ni sodelovala kot stranka, je pravilno stališče prvostopnega sodišča, da tudi ni bila možna predlagateljica postopka za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici. Ker pa je tožena stranka ta njen predlog obravnala, ji je na ta način, čeprav ne v skladu z zakonom, priznala položaj stranke v postopku presoje odločbe Agencije po nadzorstveni pravici, zato je tudi upravičena tožnica.

Pitožbeni ugovori, ki se nanašajo na presojo zakonitosti odločbe Agencije z dne 11.7. 1996, pa niso utemeljeni, ker kot je sodišče v tej sodbi že navedlo, se v tem upravnem sporu zakonitost in pravilnost te odločbe oziroma njena morebitna ničnost ne presojajo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.