Jedro

Tožeča stranka kot primarni razlog za izdajo začasne odredbe uveljavlja, da iz nasprotja med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe izhaja realna nevarnost, da bo izvršilni organ pri izvršbi izpodbijane odločbe odstranil tudi kovinske stebre (kandelabre) in ne LCD prikazovalnikov, ki so nanje pritrjeni. Zatrjevana nevarnost nastanka te škode ni podana. Izrek izpodbijane odločbe namreč ni omejen zgolj na navedbo ID številk spornih objektov, temveč jih v nadaljevanju izrecno in vsebinsko opredeljuje. Tako iz besedila izreka izpodbijane odločbe izhaja, da so enostavni objekti za obveščanje in oglaševanje sestavljeni iz kovinske konstrukcije, ki je pričvrščena na kovinske drogove (kandelabre), in iz vstavljenih svetlobnih prikazovalnikov - predvajalnikov (LCD displejev). Izrek torej izrecno in nedvoumno razlikuje med kovinskimi drogovi (kandelabri), ki nastopajo zgolj kot nosilci, na katere so enostavni objekti pričvrščeni, ter LCD prikazovalniki skupaj s kovinsko konstrukcijo, ki sestavljajo enostavne objekte za obveščanje in oglaševanje, katerih odstranitev je z izrekom naložena. Tega ne spremeni niti dejstvo, da izrek res vsebuje ID številke, ki predstavljajo kovinske drogove (kandelabre), kot to trdi tožeča stranka. Vendar bi moral organ, ki bi izvrševal izpodbijano odločbo, izrek izpodbijane odločbe razlagati v celoti in bi iz celotnega besedila izreka nedvomno ugotovil, da se naložena obveznost odstranitve oglaševalskih objektov nanaša na LCD prikazovalnike in ne na same kovinske drogove (kandelabre). Tudi tožena stranka je v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe v tem sodnem postopku izrecno potrdila, da se izpodbijana odločba nanaša izključno na odstranitev LCD prikazovalnikov, ki so na kovinske stebre zgolj pričvrščeni in ne na same kovinske stebre (kandelabre). Ker je organ, ki je izpodbijano odločbo izdal, hkrati tudi organ, ki bi bil pristojen za izvršbo izpodbijane odločbe, zatrjevana nevarnost odstranitve kovinskih stebrov (kandelabrov), ki so hkrati nosilci za LCD prikazovalnike, ni izkazana kot resnična in konkretna nevarnost nastanka škode.

Premoženjska škoda sama po sebi praviloma ne dosega praga težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ker je praviloma nadomestljiva. Vrhovno sodišče RS je v ustaljeni upravnosodni praksi poudarilo, da je o materialni škodi kot o nepopravljivi oz. težko popravljivi škodi za tožečo stranko mogoče govoriti le, če posega na primer v preživljanje tožeče stranke oziroma — pri pravnih osebah — pomembno posega v njeno dejavnost in to ne le začasno ali odvrnljivo. Težka popravljivost poslovne škode pri pravnih osebah je podana zlasti, kadar gospodarski subjekt ne more uresničiti svojih poslovnih načrtov oziroma izpolniti že dogovorjenih pogodbenih obveznosti, kar bistveno posega v njegovo poslovanje, na primer v nabavo osnovnih surovin ali obratovalnih sredstev oziroma novih investicij. Na tak bistven poseg v dejavnost pravne osebe pa je mogoče sklepati šele na podlagi celovitega prikaza predlagateljevega finančnega stanja, poslovanja oziroma obsega celotne dejavnosti.

Izrek

I.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II.Odločitev o stroških postopka v zvezi z začasno odredbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Inšpektorat Mestne uprave Mestne občine Ljubljana je z odločbo št. 06101-67/2024-17 z dne 3. 7. 2025 tožeči stranki odredil odstranitev na lastne stroške nelegalnih enostavnih objektov za obveščanje in oglaševanje z ID številkami 11682, 11683, 11684, 11685, 11686, 11687 in 11688, ki so pričvrščeni na kovinske stebre (kandelabre) in postavljeni na parceli številka 498/20 k.o. ... v zasebni lasti; navedeni enostavni objekti so sestavljeni iz kovinske konstrukcije, pričvrščene na kovinske drogove (kandelabre), in vstavljenih svetlobnih prikazovalnikov - predvajalnikov (LCD displejev), namenjenih trženju oglasov kot lastnemu oglaševanju, vsakega v velikosti 2 x 2,5 metra (1. točka izreka). Rok za izvršitev odrejenega ukrepa je 20 dni od vročitve odločbe (2. točka izreka). V primeru neizpolnitve obveznosti bo uveden postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka). Zavezanec mora o odpravljenih nepravilnostih takoj obvestiti inšpektorja (4. točka izreka). O morebitnih stroških bo izdan poseben sklep (5. točka izreka). Pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka).

2.Župan Mestne občine Ljubljana je kot drugostopenjski organ z odločbo št. 711-152/2025-2 z dne 19. 2. 2026 pritožbo tožeče stranke zavrnil (1. točka izreka), predlog za povrnitev stroškov postopka zavrnil (2. točka izreka) in odločil, da tožeča stranka nosi sama svoje stroške postopka, posebni stroški pa v tem postopku niso nastali (3. točka izreka).

3.Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja je zoper izpodbijano odločbo vložila tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Uveljavlja napačno uporabo materialnega prava, bistveno kršitev pravil postopka in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. V tožbi navaja, da je izrek odločbe neizvršljiv in v nasprotju z obrazložitvijo, ker ID številke v sistemu PIS MOL označujejo kovinske drogove (kandelabre) in ne LCD prikazovalnikov. Navaja, da so v izreku izpodbijane odločbe napačno navedene dimenzije objektov (2 x 2,5 m namesto 2 x 2 m). Zatrjuje, da so bile kovinske konstrukcije oglaševalskih objektov postavljene zakonito v letu 2001 in da je bilo za zunanjo ureditev pridobljeno uporabno dovoljenje. Da dela, izvedena februarja 2024, predstavljajo vzdrževalna dela v smislu 41. točke prvega odstavka 3. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ-1), saj so bile oglasne table zamenjane v istih gabaritih in brez posegov v konstrukcijo. Trdi, da zamenjava LightBox oglasne table z LED tablo ne pomeni nove postavitve enostavnega objekta. Tožeče stranka meni, da je prvostopenjski organ napačno ugotovil čas postavitve objektov in s tem nezakonito retroaktivno uporabil zakonodajo, na podlagi katere je izdal izpodbijano odločbo. Zatruje, da se objekti nahajajo na zasebni parceli in da za nadzor nad njimi ni pristojen občinski inšpektorat, temveč gradbena inšpekcija. Tožeča stranka še navaja, da inšpektorat ni navedel razdalje spornih objektov od javne ceste, kar sicer predstavlja bistveni razlog za odločbo. Tožeča stranka predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek ter priglaša stroške postopka.

4.Tožeča stranka je skupaj s tožbo vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 (odložitvena začasna odredba), v katerem predlaga zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe. Zatrjuje, da bi ji izvršitev izpodbijane odločbe povzročila težko popravljivo škodo. Kot škodo primarno navaja, da se izrek izpodbijane odločbe nanaša na odstranitev objektov z ID številkami 11682-11688, ki pa po izrecni navedbi obrazložitve odločbe v sistemu PIS MOL označujejo kovinske drogove (kandelabre) in ne LCD prikazovalnikov. Posledično bi organ, ki bi izvršil izpodbijano odločbo, iz dobesednega besedila izreka razumel, da mora odstraniti kandelabre. Kandelabri so po navedbah tožeče stranke nujni za osvetljavo parkirišča pred njeno trgovino in predstavljajo del javne razsvetljave, kar izhaja iz Soglasja A., d.d. k lokacijski dokumentaciji z dne 18. 1. 2001. Njihova morebitna odstranitev bi povzročila izgubo javne razsvetljave in veliko finančno škodo (stroški odstranitve in ponovne postavitve LCD prikazovalnikov). Navaja, da na drugi strani toženi stranki z odlogom izvršitve ne bi nastala nobena škoda.

5.Tožena stranka je v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe z dne 31. 3. 2026 predlagala njegovo zavrnitev. Navaja, da gramatikalna in logična razlaga izreka jasno pove, da se odstranitev nanaša izključno na LCD prikazovalnike, ki so na stebre (kandelabre) zgolj pričvrščeni in ne na same kovinske stebre (kandelabre), ki služijo javni razsvetljavi. Zatrjevana škoda - izguba razsvetljave - ne more nastati, ker kandelabri z odstranitvijo LCD zaslonov in s tem z izvršitvijo izpodbijane odločbe ostanejo nedotaknjeni. Ker tožeča stranka škode ni izkazala na ustrezni ravni, pogoj težko popravljive škode iz 2. odstavka 32. člena ZUS-1 ni izpolnjen. Morebitna finančna škoda iz naslova odstranitve LCD zaslonov pa po ustaljeni sodni praksi ne predstavlja težko popravljive škode, saj gre za premoženjsko škodo, ki je po naravi nadomestljiva. Izpodbijani ukrep zasleduje javni interes zagotavljanja zakonitosti posegov v prostor in varnosti javnega okolja, ki pretehta zasebni ekonomski interes tožeče stranke.

6.Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 2. 4. 2026 odgovorila na navedbe tožene stranke v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredb. Navaja, da gramatikalna razlaga izreka vodi do zaključka, da je naložena odstranitev objektov z ID številkami, ki po obrazložitvi odločbe označujejo kandelabre in ne LCD zaslonov. Poudarja, da je nevarnost napačne razlage s strani izvršilnega organa realna in nesorazmerna. Podredno dodaja, da bi ji nastala velika premoženjska škoda tudi v primeru odstranitve zgolj LCD zaslonov.

K I. točki izreka

7.Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

8.Uvodoma sodišče ugotavlja, da so formalni pogoji za meritorno reševanje vloženega predloga za izdajo začasne odredbe izpolnjeni. Tožba je pravočasna, saj je vložena v 30-dnevnem roku iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1. S tožbo tožeča stranka izpodbija prvostopenjsko odločbo Inšpektorata Mestne uprave Mestne občine Ljubljana, s katero ji je bil odrejen inšpekcijski ukrep odstranitve oglasnih objektov. Akt je dokončen, saj je bila pritožba zoper to odločbo zavrnjena z odločbo organa druge stopnje. Sodišče tako ni našlo razloga iz 36. člena ZUS-1 za zavrženje tožbe ali predloga za izdajo začasne odredbe. Prav tako ni podan noben drug razlog, zaradi katerega predlog za izdajo začasne odredbe ne bi bil sposoben za meritorno obravnavo.

9.Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Temeljni vsebinski pogoj za izdajo odložitvene začasne odredbe je verjetnost nastanka težko popravljive škode. Z začasno odredbo v upravnem sporu je mogoče preprečiti le škodo, ki neposredno izvira iz izpodbijanega upravnega akta; obstajati mora neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami (škodo), ki naj se z začasno ureditvijo stanja preprečijo.¹ Gre za težko popravljivo škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega akta.² Verjetnost nastanka težko popravljive škode mora biti predvidljiva in konkretna. Samo pavšalno navajanje in sklepanje na hipotetične in nepredvidljive posledice ne zadosti standardu verjetnosti, ki opravičuje izdajo začasne odredbe; predlagatelj mora dokazati dejstva, glede na katera obstaja resnična nevarnost za nastanek take škode.³

10.Premoženjska škoda glede na ustaljeno upravnosodno prakso sama po sebi ne predstavlja težko popravljive škode.⁴ Praviloma je taka škoda popravljiva. Vrhovno sodišče RS je večkrat poudarilo, da je o materialni škodi kot nepopravljivi mogoče govoriti le, če posega v tožnikovo preživljanje oziroma - pri pravnih osebah - pomembno posega v njeno dejavnost, tako da ni le začasna ali odvrnljiva.⁵ Težko popravljiva poslovna škoda je pri pravnih osebah podana, če gospodarski subjekt ne more uresničiti svojih poslovnih načrtov oziroma izpolniti že dogovorjenih pogodbenih obveznosti, kar pomembno posega v njegovo poslovanje (npr. nabava surovin, novih investicij, plačilo obratovalnih sredstev). Na tak bistven poseg je mogoče sklepati šele na podlagi celovitega prikaza predlagateljevega finančnega stanja, poslovanja oziroma obsega celotne dejavnosti.⁶

11.Tožeča stranka kot primarni razlog za izdajo začasne odredbe uveljavlja, da iz nasprotja med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe izhaja realna nevarnost, da bo izvršilni organ pri izvršbi izpodbijane odločbe odstranil tudi kovinske stebre (kandelabre) in ne LCD prikazovalnikov, ki so nanje pritrjeni. Nasprotje, ki ga zatrjuje tožeča stranka, je v tem, da izrek odločbe nalaga odstranitev nelegalnih enostavnih objektov za obveščanje in oglaševanje z ID številkami 11682, 11683, 11684, 11685, 11686, 11687 in 11688, medtem ko obrazložitev iste odločbe pojasnjuje, da so bile navedene ID oznake pridobljene iz sistema PIS MOL in da te oznake v navedenem sistemu označujejo kovinske drogove (kandelabre) ter ne LCD prikazovalnikov, ki so nanje pritrjeni. Iz tega tožeča stranka sklepa, da bi izvršilni organ pri dobesedni razlagi izreka odstranil kandelabre.

12.Sodišče ugotavlja, da zatrjevana nevarnost nastanka te škode ni podana. Izrek izpodbijane odločbe namreč ni omejen zgolj na navedbo ID številk spornih objektov, temveč jih v nadaljevanju izrecno in vsebinsko opredeljuje. Tako iz besedila izreka (1. točka) izpodbijane odločbe izhaja, da so enostavni objekti za obveščanje in oglaševanje sestavljeni iz kovinske konstrukcije, ki je pričvrščena na kovinske drogove (kandelabre), in iz vstavljenih svetlobnih prikazovalnikov - predvajalnikov (LCD displejev). Izrek torej izrecno in nedvoumno razlikuje med kovinskimi drogovi (kandelabri), ki nastopajo zgolj kot nosilci, na katere so enostavni objekti pričvrščeni, ter LCD prikazovalniki skupaj s kovinsko konstrukcijo, ki sestavljajo enostavne objekte za obveščanje in oglaševanje, katerih odstranitev je z izrekom naložena. Tega ne spremeni niti dejstvo, da izrek res vsebuje ID številke 11682, 11683, 11684, 11685, 11686, 11687 in 11688, ki predstavljajo kovinske drogove (kandelabre), kot to trdi tožeča stranka in sodišče njeno navedbo sprejema kot nesporno, ker tožena stranka ni prerekala navedenega pomena ID števil. Vendar sodišče meni, da bi moral organ, ki bi izvrševal izpodbijano odločbo, izrek izpodbijane odločbe razlagati v celoti in bi iz celotnega besedila izreka po presoji sodišča nedvomno ugotovil, da se naložena obveznost odstranitve oglaševalskih objektov nanaša na LCD prikazovalnike in ne na same kovinske drogove (kandelabre). Nadalje, tudi tožena stranka je v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe v tem sodnem postopku izrecno potrdila, da se izpodbijana odločba nanaša izključno na odstranitev LCD prikazovalnikov, ki so na kovinske stebre zgolj pričvrščeni in ne na same kovinske stebre (kandelabre). Ker je organ, ki je izpodbijano odločbo izdal tudi hkrati organ, ki bi bil pristojen za izvršbo izpodbijane odločbe, sodišče ugotavlja, da zatrjevana nevarnost odstranitve kovinskih stebro, (kandelabrov), ki so hkrati nosilci za LCD prikazovalnike, ni izkazana kot resnična in konkretna nevarnost nastanka škode v smislu predhodno navedene ustaljene upravno sodne prakse Vrhovnega sodišča RS.

13.Pri tem sodišče pripominja, da obstoj morebitnega nasprotja med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe, vključno z vprašanjem, ali je izrek odločbe dovolj določen in izvršljiv, ni predmet presoje v tem postopku odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe. Institut začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 je funkcionalno omejen na zavarovanje tožnika pred težko popravljivo škodo, ki bi mu neposredno nastala z izvršitvijo izpodbijanega akta. Presoja vsebinske zakonitosti izpodbijanega akta — vključno z vprašanjem, ali sta izrek in obrazložitev odločbe medsebojno skladna, ali je izrek dovolj določen in izvršljiv ter ali so bile v postopku izdaje akta spoštovane določbe Zakona o splošnem upravnem postopku in materialni predpisi, ki jih odločba navaja kot podlago za njeno izdajo je pridržana sodni presoji v sporu o glavni stvari. Pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe se sodišče do teh vprašanj izrecno ne opredeljuje.

14.Tožeča stranka še zatrjuje, da bi ji nastala velika premoženjska škoda tudi v primeru, da bi izvršitev izpodbijane odločbe zajela zgolj odstranitev LCD zaslonov. Sodišče ugotavlja, da te navedbe ne zadostijo trditvenemu in dokaznemu bremenu, ki ga za utemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe zahtevata drugi odstavek 32. člena ZUS-1 in ustaljena upravno sodna praksa. Stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, mora namreč konkretno navesti okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek, obliko ter obseg škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, zakaj je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Za vse navedeno mora predložiti ustrezne dokaze. Zgolj pavšalne trditve in sklepanje na hipotetične, negotove in nepredvidljive posledice ne zadostijo standardu verjetnosti, ki opravičuje izdajo začasne odredbe, saj mora predlagatelj dokazati dejstva, glede na katera je resnična nevarnost za nastanek take škode objektivno predvidljiva in konkretno izkazana. Breme zatrjevanja in dokazovanja leži na predlagatelju začasne odredbe in ga sodišče ne more nadomestiti s svojimi ugotovitvami.

15.Tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe ni navedla ničesar o konkretnem vplivu morebitne odstranitve oglasnih zaslonov na svoje poslovanje. Ni predložila nobenih podatkov o svojem finančnem stanju, obsegu celotne dejavnosti, višini morebitne škode ali razmerju med škodo in celotnimi poslovnimi rezultati. Ni pojasnila, na kakšen način in v kolikšni meri bi odstranitev zaslonov, ki so po ugotovitvi inšpekcijskih organov namenjeni lastnemu oglaševanju dejavnosti tožeče stranke, posegla v njeno poslovanje, ter zakaj posledic takšne odstranitve ne bi bilo mogoče odpraviti z vzpostavitvijo prejšnjega stanja po morebitni uspešni tožbi v upravnem sporu in z morebitnim naknadnim denarnim nadomestilom za zatrjevano poslovno oz. finančno škodo. Ni namreč vsaka škoda pravno upoštevna za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu. Premoženjska škoda sama po sebi ne pravilom dosega praga težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ker je praviloma nadomestljiva. Vrhovno sodišče RS je v ustaljeni upravnosodni praksi poudarilo, da je o materialni škodi kot nepopravljivi oz. težko popravljivi škodi za tožečo stranko mogoče govoriti le, če posega v npr. preživljanje tožeče stranke oziroma — pri pravnih osebah — pomembno posega v njeno dejavnost in to ne le začasno ali odvrnljivo. Težka popravljivost poslovne škode pri pravnih osebah je podana zlasti, kadar gospodarski subjekt ne more uresničiti svojih poslovnih načrtov oziroma izpolniti že dogovorjenih pogodbenih obveznosti, kar bistveno posega v njegovo poslovanje, na primer v nabavo osnovnih surovin ali obratovalnih sredstev oziroma novih investicij. Na tak bistven poseg v dejavnost pravne osebe pa je mogoče sklepati šele na podlagi celovitega prikaza predlagateljevega finančnega stanja, poslovanja oziroma obsega celotne dejavnosti.

16.Kot že predhodno navedeno, edina premoženjska škoda, ki jo tožeča stranka podredno konkretizira v zvezi z odstranitvijo LCD zaslonov, so stroški fizične odstranitve LCD zaslonov in izpad možnosti lastnega oglaševanja na zaslonskih prikazovalnikih pred njeno poslovalnico. Stroški odstranitve LCD zaslonov so po svoji naravi po presoji sodišča v celoti nadomestljivi z denarnim nadomestilom in bo v primeru uspeha v sporu o glavni stvari tožeča stranka od tožene stranke upravičena zahtevati povrnitev vseh stroškov, ki so nastali z izvršitvijo izpodbijane odločbe, vključno s stroški ponovne vzpostavitve prejšnjega stanja. Kar zadeva izpad lastnega oglaševanja — to je oglaševanja lastnih izdelkov in storitev tožeče stranke na zaslonskih prikazovalnikih pred njeno poslovalnico, pri čemer je inšpekcijski organ v izreku izpodbijane odločbe sam ugotovil, da so sporni objekti namenjeni lastnemu oglaševanju dejavnosti tožeče stranke, tožeča stranka pa tega v postopku ni izpodbijala — tožeča stranka ni niti zatrjevala, da bi odsotnost tega oglaševalskega kanala tako bistveno posegla v njeno dejavnost, da ne bi mogla uresničevati svojih poslovnih načrtov ali izpolnjevati že prevzetih pogodbenih obveznosti. Tožeča stranka ni predložila nobenih podatkov, ki bi omogočali sklepanje, da bi odsotnost sedmih LCD zaslonov, navedenih v izreku izpodbijane odločbe, namenjenih lastnemu oglaševanju, tako bistveno posegla v njeno dejavnost, da ne bi mogla uresničevati svojih poslovnih načrtov ali izpolnjevati že prevzetih pogodbenih obveznosti. Nobena od zatrjevanih oblik škode zato po presoji sodišča ne predstavlja težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1.

17.Ker tožeča stranka ni izkazala pogoja težko popravljive škode, sodišče preizkusa sorazmernosti iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 (prizadetosti javne koristi in koristi nasprotnih strank) ni opravilo.

K II. točki izreka

18.Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni izkazala pogoja težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, zato je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, kot izhaja iz I. točke izreka tega sklepa. Sodišče je še odločilo, da bo o stroških postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe odločilo v končni odločbi (II. točka izreka tega sklepa).

------------------------------- Glej sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 34/2018 in I Up 75/2016. Glej sklepe Vrhovnega sodišča RS I Up 35/2018, I Up 144/2017, I Up 126/2015, I Up 348/2016, I Up 84/2018 in druge. Glej sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 93/2025 z dne 10. 6. 2025, 9. točka; I Up 247/2017. Glej sklepe Vrhovnega sodišča RS I Up 135/2018, I Up 78/2018, I Up 12/2019. Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča RS I Up 12/2019 z dne 23. 1. 2019, 10. točka; I Up 78/2018, 13. točka in ostale. Sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 93/2025 z dne 10. 6. 2025, 15. točka; I Up 152/2024 z dne 14. 6. 2024, 12. točka; I Up 109/2022 z dne 8. 6. 2022, 13. točka. Primerjaj opombo 5. Sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 93/2025 z dne 10. 6. 2025, 15. točka obrazložitve.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 32, 32/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.