Jedro

Rok šestih mesecev za predajo tožnic Poljski je iztekel 10. 4. 2020. Ker do 10. 4. 2020 predaja tožnic ni bila opravljena, je odgovorna za obravnavo prošenj tožnic za mednarodno zaščito postala Republika Slovenija.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-3531/2019/29 (1312-08) z dne 31. 3. 2020 odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) po združitvi obeh prošenj tožnic v en postopek (prva točka izreka) zavrgla njuno prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (druga točka izreka), saj je za obravnavo njunih prošenj odgovorna Republika Poljska (tretja točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da sta tožnici, katerih istovetnost je bila ugotovljena na podlagi potnih listin, v Republiki Sloveniji 3. 9. 2019 prvič vložili prošnjo za mednarodno zaščito. Po vpogledu v centralno bazo Eurodac je tožena stranka ugotovila, da sta pred tem, od 9. 9. 2016 do 31. 8. 2019, imeli dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Poljski. Zato je tožena stranka ob sklicevanju na četrti odstavek 12. člena Uredbe Dublin III1 po izvedenem postopku prošnjo za sprejem tožnic posredovala Republiki Poljski, ki je 10. 10. 2019 odgovorila, da je za to odgovorna država članica.

3. S prvo tožnico je bil 12. 11. 2019 opravljen osebni razgovor v skladu s 5. členom Uredbe Dublin III. Pojasnila je, da se na Poljsko ne želi vrniti, saj tam sama s hčerjo ne more bivati. V Sloveniji živi pri svoji hčeri in zetu ter čaka na združitev družine z možem in sinom, ki sta v Kanadi. Ima napade panike, ki jih je sicer imela že na Poljskem, vendar v bistveno lažji obliki, s tem v zvezi je tudi predložila kopijo izvida specialista psihiatrije. Zaradi njih redno obiskuje tukajšnjega zdravnika. To naj bi ji onemogočalo vrnitev na Poljsko. Na Poljsko se ne želi vrniti tudi zato, ker je hčerino prijateljico pričakal Poljak, ji z nožem v trebuh vrezal krščanski križ in vpil, da takšne, kot je ona, ne želijo imeti med seboj. S tem v zvezi je prva tožnica predložila kopijo časopisnega članka. Povedala je še, da tam ni bila žrtev rasizma in ni bila fizično ogrožena, vendar je iz hladnih pogledov Poljakov čutila, da je ne marajo. V nadaljevanju je povedala, da so Poljaki "vandalizirali" sklad A., v katerem je delal njen mož. Njena hči je na avtobusni postaji videla napis, da ne želijo muslimank. Tja ne želi tudi zato, ker je turški poslanec B.B. prišel na Poljsko in zahteval, da Poljska Turčiji izroči vse C., pri katerih je sodelovala tudi sama. Njen mož je zasledil, da naj Poljska muslimanom ne bi podeljevala mednarodne zaščite. Vse to se je dogajalo v predelih Varšave, kjer pretežno živijo Turki. Glede napada na muslimansko dekle je povedala, da ne pozna nobenega podobnega primera, ki bi se zgodil na Poljskem. Izkušenj z uradnimi osebami ni imela. Zaradi svojega zdravstvenega in psihičnega stanja se na Poljsko ne more vrniti, saj potrebuje pomoč svoje druge hčere ali moža. Na Poljsko se ne želi vrniti tudi zaradi druge tožnice, hčere Č.Č., ki v Sloveniji obiskuje 9. razred osnovne šole in se že dve leti uči slovenskega jezika ter prilagaja na novo okolje. Želi, da hčerki do odhoda v Kanado ne bi bilo treba ponovno menjati šole.

4. Druga tožnica je na osebnem razgovoru prav tako povedala, da se na Poljsko ne želi vrniti in opisala dogodek z napadom na svojo prijateljico. Boji se, da bi kaj podobnega doživela tudi sama. Na Poljskem ni bila žrtev rasizma, vendar je bila deležna hladnih pogledov. Telesno ogrožena ni bila nikoli. Tam je živela eno leto z mamo, očetom in starejšo sestro v stanovanju v Varšavi. Poljskega jezika ne zna. Hodila je v mednarodno šolo, kjer se ji ni zgodilo nič hudega. Skrbijo jo panični napadi njene mame, če bi živeli sami. Meni, da so Poljaki rasisti in da ne dovolijo, da bi v istem kraju živeli drugačni od njih.

5. Iz nadaljnje obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je tožena stranka 17. 12. 2019 že izdala sklep z enako vsebino, ki pa ga je upravno sodišče odpravilo s sodbo in sklepom I U 6/2020 z dne 8. 1. 2020 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka je v ponovljenem postopku nato odločila 20. 2. 2020, sklep pa je Upravno sodišče ponovno odpravilo s sodbo in sklepom I U 291/2020 dne 11. 3. 2020. 6. Tožnici sta toženi stranki stranki posredovali izjavi prve tožnice in njene starejše hčere D.D., ki je v Sloveniji prosilka za mednarodno zaščito, kjer navajata, da si želita, da bi tožnici zaradi zdravstvenih težav prve tožnice ostali v Sloveniji. Pomoč bi jima nudila D.D. Priložili sta tudi fotografije mnenj psihiatra E.E. 7. V nadaljevanju je tožena stranka najprej presodila, da so neutemeljene izjave tožnic, da na Poljskem ne moreta bivati brez moža oziroma očeta, saj je prva tožnica ob vložitvi prošnje navedla, da je njen mož odšel v Kanado pred letom in pol ter da je z njim v rednih stikih. Tudi sicer je menila, da postopek združevanja družine v Kanadi ne vpliva na Dublinski postopek, saj Uredba Dublin III ne predpisuje združevanja družin iz tretje države.

8. Kot neverodostojne je ocenila izjavi tožnic, da na Poljskem nikogar ne poznata, saj je iz podatkov spisa razvidno, da je prva tožnica še vedno v stiku z materjo napadenega dekleta, pa tudi sicer so na Poljskem živeli leto in pol v delu Varšave, kjer živijo predvsem Turki. Tudi v Sloveniji tožnici pred tem nista nikogar poznali, pa to ni bila ovira za vključitev v okolje. Navedeno tudi sicer ne more biti razlog, da bi njuni prošnji za mednarodno zaščito obravnavala Republika Slovenija.

9. V nadaljevanju je tožena stranka presodila, da niti zdravstveno stanje prve tožnice ne more biti utemeljen razlog, s katerim bi lahko nasprotovala odločitvi o predaji. Menila je, da je treba navedene zdravstvene težave upoštevati le v okviru 31. in 32. člena Uredbe Dublin III ter pojasnila, da bo imela prva tožnica na Poljskem, tako kot v času tamkajšnjega predhodnega bivanja, na voljo vso zdravstveno oskrbo.

10. V zvezi z navedenim dogodkom, v katerega je bilo vpleteno turško dekle, je tožena stranka ugotovila, da je napad nanjo ostro obsodil tudi poljski predsednik vlade s trditvijo, da na Poljskem ni prostora za rasizem. Zato je presodila, da gre za enkraten primer, ki ne kaže na splošno situacijo v državi. Prav tako je kot presplošne ocenila izjave, da na Poljskem muslimani in begunci ne dobijo mednarodne zaščite.

11. Glede na navedeno je tožena stranka v nadaljevanju presodila, da s strani pooblaščenca predloženi članki o sovražnem govoru do muslimanov na Poljskem ne pomenijo, da tožnici ne bosta imeli dostopa do azilnega postopka in da se bo njuna prošnja za mednarodno zaščito obravnavala kot zahtevek za ponovno prošnjo. Dodala je, da ob upoštevanju Uredbe Dublin III in skupne azilne politike tudi druge države članice vračajo prosilce na Poljsko.

12. Tožena stranka je ob sklicevanju na tretji odstavek 20. člena Uredbe Dublin III pojasnila, da je v ponovnem postopku upoštevala 24. člen Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). Meni namreč, da je s svojo odločitvijo delovala v največjo korist mladoletne tožnice, torej da ostane s svojo materjo, ki je glede na točko g 2. člena Uredbe Dublin III njena družinska članica.

13. Po presoji tožene stranke je Republika Poljska kot evropska država tudi sicer dolžna upoštevati vsa načela in norme v zvezi z zagotavljanjem ustreznih pogojev za sprejem in oskrbo prosilcev, torej tudi v zvezi s pravico do šolanja njihovih otrok. Ob sklicevanju na določbe poljskega Zakona o azilu je zato ocenila, da imajo mladoletni otroci prosilcev za mednarodno zaščito v zvezi z izobraževanjem enake pravice in pogoje kot v Republiki Sloveniji. Zato se bo lahko mladoletna tožnica po njeni presoji na Poljskem brezplačno učila poljskega jezika in bo podobno kot v Sloveniji vpeta v tamkajšnje okolje, kjer je že hodila v šolo in po lastnih navedbah ni doživela nič slabega. Tudi sicer je bila vključena med poljske, turške in učence drugih narodnosti, kar po oceni tožene stranke kaže na vpetost v heterogeno okolje, ki jo je lepo sprejelo.

14. Tožena stranka je sprejela stališče, da na Poljskem ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema, saj s tem v zvezi v letošnjem letu ni bila obravnavana s strani nobenega evropskega organa.

15. V skladu z napotki Upravnega sodišča iz sodbe in sklepa U I 291/2020 z dne 11. 3. 2020 je tožena stranka nato presojala še položaj t. i. vzdrževanih oseb po 16. členu Uredbe Dublin III. Pri tem je ugotovila, da že prvi kriterij za uporabo tega člena, ki določa, da mora oseba, od katere je prosilec odvisen, zakonito prebivati v državi članici, ni izpolnjen. Ocenjuje, da vložena prošnja za mednarodno zaščito ne pomeni, da prosilec legalno prebiva v državi članici. Vendar, ker pojem zakonitega prebivanja ni jasno definiran, niti o tem ni toženi stranki poznane sodne prakse, je v nadaljevanju presojala še obstoj razloga, ki utemeljuje odvisnost od pomoči. Pri tem je ugotovila, da iz predloženih dokazil prve tožnice ne izhaja, da bi trpela takšne duševne težave, ki bi bistveno odstopale od težav, s katerimi se soočajo ostali prosilci za azil. Glede zdravstvenih težav zaradi fibramialgije pa meni, da tožnica konkretnih dokazov ni predložila, ne o obstoju te bolezni ne o omejitvah, ki bi jih zanjo ta bolezen prinašala. Glede na navedeno je tožena stranka ocenila, da bo prva tožnica ustrezno zdravstveno oskrbo prejela tudi na Poljskem, saj ni izkazala, da ima resno bolezen ali invalidnost, ki bi jo postavljala v odvisen položaj od pomoči starejše hčere. Glede druge tožnice pa je tožena stranka ugotovila, da je ta do določene mere že samostojna in zaradi materine bolezni ni odvisna od pomoči starejše sestre.

16. Zoper navedeni sklep sta tožnici vložili tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

17. Uvodoma tožnici izpostavljata napačno vročitev izpodbijanega sklepa, saj tožena stranka sklepa tožnicama ni vročala osebno. Zato ni jasno, ali je rok za vložitev tožbe sploh pričel teči, kar prav tako ni jasno iz vsebine pravnega pouka, za katerega prav tako menita, da je napačen. Navajata, da sta se z izpodbijanim sklepom seznanili 6. 5. 2020, ko je tožena stranka sklep odvrgla v nabiralnik njunega prejšnjega pooblaščenca (PIC), čeprav od 1. 4. 2020 tožena stranka s PIC nima več sklenjene pogodbe za zastopanje prosilcev za mednarodno zaščito po ZMZ-1. S tem se postavlja še dodatno vprašanje, ali je bila vročitev sploh pravilno opravljena. Opozarjata na razlike v stališču Upravnega sodišča in stališču tožene stranke v zvezi s tem, ali postopki za mednarodno zaščito po ZMZ-1 štejejo za nujne zadeve, upoštevaje pri tem Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (v nadaljevanju, ZZUSUDJZ).

18. V nadaljevanju poudarjata, da je datum vročitve v konkretni zadevi pomemben tudi zato, ker je medtem 6 - mesečni rok za predajo Poljski kot odgovorni za obravnavanje njune prošnje, že potekel, upoštevaje prvi in drugi odstavek 29. člena Uredbe Dublin III, s tem pa je odgovornost za obravnavo njunih prošenj prešla na Slovenijo. Ker je Poljska odgovornost sprejela 10. 10. 2019, je rok za predajo potekel 10. 4. 2020. Sklicujeta se na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi Up 304/2016 z dne 7. 12. 2016, iz katerega izhaja, da oviro za iztek tega roka lahko predstavlja začasna odredba, ki pa v konkretni zadevi nikoli ni bila izdana. Menita, da je ključen trenutek vročitve sklepa in ne datum, ki je na odločbi naveden.

19. Iz nadaljnjih tožbenih navedb izhaja, da bi morala tožena stranka glede na navodilo Upravnega sodišča iz sodbe in sklepa I U 291/2020 z dne 11. 3. 2020 preveriti izpolnjevanje pogojev iz 16. člena Uredbe Dublin III za obe tožnici. Menita, da je tožena stranka dana navodila kršila že s tem, ko je presojala zakonitost prebivanja starejše hčere prve tožnice, čeprav se Upravno sodišče s tem vprašanjem ni ukvarjalo. Opozarjata tudi na stališče SEU v zadevi C-661/17 (87. do 90. odstavek obrazložitve), da je mogoča tudi situacija, ko je potrebno obravnavati položaj mladoletnika ločeno od položaja njegovih staršev in je to lahko v največjo korist otroka. Ker tožena stranka tega ni storila, je kršila 24. člen Listine EU in v celoti prezrla načelo spoštovanja družinskega življenja iz 7. člena Listine EU.

20. Menita, da iz sodbe in sklepa Upravnega sodišča I U 291/2020 z dne 11. 3. 2020 izhaja tudi, da je sodišče navedbe glede paničnih napadov prve tožnice in njene nezmožnosti poskrbeti za drugo tožnico, vzelo za izkazano. Glede na navedeno bi morala tožena stranka zgolj presojati ostale tri pogoje iz 16. člena Uredbe Dublin III. Tožena stranka je zgolj pavšalno zavrnila dokazila prve tožnice glede njenega zdravstvenega stanja. Toženi stranki v nadaljevanju očitata, da ni preverila dejanskega stanja v zvezi s tem, kako in v kolikšni meri je druga tožnica sposobna poskrbeti sama zase.

21. Iz nadaljnjih tožbenih razlogov je razvidno, da predaja Poljski ni možna tudi zaradi sistemskih pomanjkljivosti, ki sta jih navajali že v upravnem postopku. Prosilci se tam soočajo s ksenofobijo in niso upravičeni do brezplačne pravne pomoči. Sklicujeta se na sodno prakso Vrhovnega sodišča (navajata odločbi I Up 253/2014 in I Up 276/2014). Trdita še, da v njunih izjavah ni neskladij v zvezi z nezaželenostjo pokritih muslimank. Že to, da je sprejem prošenj za mednarodno zaščito na Poljskem trenutno ustavljen iz razloga epidemije, kaže na sistemsko pomanjkljivost v tej državi.

22. Toženi stranki še očitata kršitev pravil postopka, saj je zdravstveno stanje prve tožnice strokovno vprašanje, ki ga je tožena stranka obravnavala neresno in pavšalno ter v postopek ni pritegnila izvedenca ustrezne stroke.

23. Hkrati s tožbo sta tožnici na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zahtevali izdajo začasne odredbe. Predlagali sta, da sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe in pojasnili, da bosta sicer predani Poljski, zaradi česar bi jima nastala težko popravljiva škoda.

24. Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi 38. člena ZUS-1 dostavila upravni spis, odgovora na tožbo pa ni vložila.

K prvi točki izreka:

25. Tožba je utemeljena.

26. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošenj tožnic za mednarodno zaščito, saj bosta predani Republiki Poljski, ki je to odgovornost 10. 10. 2019 sprejela.

27. Iz tožbenih navedb med drugim izhaja stališče tožnic, da je rok za izvršitev predaje odgovorni državi članici iz 29. člena Uredbe Dublin III že potekel. 28. Prvi odstavek 29. člena Uredbe Dublin III določa, da se predaja prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek. Kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne osebe, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ta rok se lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu ali na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne (drugi odstavek).

29. Iz navedenih določb tako jasno izhaja, da mora biti predaja tudi dejansko izvršena v roku šestih mesecev od odobritve zahteve za sprejem. Ta rok je prekluzivne narave. Ovira za njegov iztek je lahko le vloženo pravno sredstvo z odložilnim učinkom. Kot izhaja iz 27(3) člena Uredbe Dublin III, zadržanje predaje prosilca zaradi sprožitve upravnega spora ni zapovedano, kar je razvidno tudi iz prakse SEU. Slednje je v zadevi C-63/15 Ghezelbash z dne 7. 6. 2015 glede nevarnosti zamude pri izvršitvi odločitev o predaji izrecno poudarilo (59. točka obrazložitve), da je iz člena 27(3)(c) Uredbe Dublin III razvidno, da je zakonodajalec Unije s tem, da je določil, da države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba možnost sodišču predlagati, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, priznal, da države članice lahko odločijo, da vložitev pritožbe (oziroma tožbe v upravnem sporu, kot to velja v slovenski zakonodaji) zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje2. 30. Slednje torej pomeni, da se predaja pred potekom šestmesečnega roka za njeno izvedbo na podlagi vloženega pravnega sredstva, lahko odloži. Glede na ureditev upravnega spora v slovenskem nacionalnem pravnem redu ima tak učinek izdana začasna odredba po 32. členu ZUS-1. 31. Sodišče po pregledu upravnega spisa ugotavlja, da je tožena stranka ob sklicevanju na četrti odstavek 12. člena Uredbe Dublin III prošnjo za sprejem tožnic posredovala Poljski 27. 9. 2019, ki je 10. 10. 2019 odgovornost za obravnavo prošenj tožnic za mednarodno zaščito sprejela. S tem dnem je tako pričel teči šestmesečni rok po prvem odstavku 29. člena zadevne uredbe. Tožena stranka je v predmetnem sporu odločala trikrat. Zoper vsakokratno odločitev sta tožnici sprožili upravni spor in obenem predlagali izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1. Kot nadalje izhaja iz upravnega spisa, je sodišče predlagano začasno odredbo zavrglo dne 8. 1. 2020 v zadevi I U 6/2020 in 11. 3. 2020 v zadevi I U 291/2020, saj je pred tem pravnomočno odločilo o tožbi. Glede na navedeno tako v tej zadevi odložilni učinek po členu 27(3) Uredbe Dublin III ni nastopil, kar pomeni, da je rok šestih mesecev za predajo tožnic Poljski iztekel 10. 4. 2020. Ker do 10. 4. 2020 predaja tožnic ni bila opravljena, je nastopil dejanski stan iz drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da se odgovornost prenese na državo članico, ki poda zahtevo. S potekom roka je torej odgovorna za obravnavo prošenj tožnic za mednarodno zaščito postala Republika Slovenija.

32. Sodišče želi pri tem pojasniti, da zgolj iz tega razloga sicer izpodbijani sklep v trenutku izdaje 31. 3. 2020 še ni bil nezakonit, vendar pa je, kot ugotavlja sodišče, potrebno izpodbijani sklep odpraviti, ker se je dne 10. 4. 2020 iztekel prekluzivni materialni rok iz prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III za predajo tožnic Republiki Poljski. Ker predaja v tem času ni bila opravljena, se je odgovornost za obravnavo njunih prošenj (ex lege) prenesla na Republiko Slovenijo.

33. Glede na to, da je tožba utemeljena že iz tega razloga, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni dodatno še posebej opredeljevalo. V zvezi s pravilnostjo same vročitve, pravočasnostjo vložitve tožbe in pravilnostjo pravnega pouka izpodbijanega sklepa, pa sodišče zgolj ugotavlja, da tožnici nista zamudili roka za vložitev tožbe v upravnem sporu, kar pa jima sicer tudi tožena stranka ni očitala.

K drugi točki izreka:

34. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

35. Ker je bilo v obravnavani zadevi s sodbo pravnomočno odločeno o tožbi, niso izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Zato je sodišče s tem povezano zahtevo zavrglo ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Tako Vrhovno sodišče v zadevah I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 (15. točka obrazložitve), I Up 304/2016 z dne 7. 12. 2016 (10.-11. točka obrazložitve).