Jedro

Neutemeljena je pritožbena trditev, da niti FURS niti Upravno sodišče RS nista pristojna za ugotavljanje delovnega razmerja, saj je za odločanje o obstoju delovnega razmerja izključno pristojno le delovno sodišče. Davčni organi in Upravno sodišče RS so za potrebe postopka davčnega nadzora in kasneje upravnega spora utemeljeno in skladno z njihovo pristojnostjo ugotavljali, ali je za zavarovanca obstajalo delovno razmerje pri B. d. o. o. v stečaju ali pri C. d. o. o. Ni mogoče sprejeti pritožnikovega razlogovanja, da se nedovoljene posledice odpravijo le na upravnem davčnem področju in ne na delovnopravnem področju. Posledice nezakonitega postopanja vpletenih družb so medsebojno povezane in se odražajo na različnih pravnih področjih. Prispevke za socialno varnost delavca mora plačati njegov delodajalec.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe tožene stranke št. 10301-1241800/2018 z dne 14. 11. 2018 in ustavitev upravnega postopka pred toženko, podredno pa vrnitev zadeve organu prve stopnje v ponovno odločanje. Hkrati je odločilo, da tožnica sama krije stroške postopka.

2. Tožnica se po pooblaščencu pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni sodbo in ugodi tožbenemu zahtevku. Sodišče je svojo odločitev napačno oprlo na določila četrtega odstavka 17. člena ZDR-1. Določilo se nanaša na situacijo, ko stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki in ne na situacijo, ko je bila pisna pogodba sklenjena z enim subjektom in elementi delovnega razmerja obstajajo pri več subjektih. Zaključek sodišča, da dejansko delovno razmerje nadvlada nad neformalnim delovnim razmerjem ter posledično prijava zavarovanca v zavarovanje pri tožnici nasprotuje vsebini določila 18. člena ZDR-1 o domnevi obstoja delovnega razmerja. Dokazni postopek je potrdil, da so elementi delovnega razmerja za zavarovanca A.A. obstajali pri družbi B. d. o. o., s katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Ostali delavci so skladno izpovedali, da so delo ves čas opravljali pod enakimi pogoji (vrsta, obseg, prostor, stroj, orodje, navodila) in med drugim tudi to, da se v spornem obdobju ni nič spremenilo v razmerju do direktorja B. d. o. o. - v stečaju in direktorice tožeče stranke. To dokazuje, da so ves obravnavani čas obstajali elementi delovnega razmerja pri C. d. o. o., kar je odločilna okoliščina, do katere se sodišče ni opredelilo. Če so razmerja do direktorja družbe, s katero je imel zavarovanec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ostala enaka oziroma se niso spremenila, pomeni, da so delali po organizaciji, navodilih in pod nadzorom slednjega (nesporno z vsemi delovnimi sredstvi B. d. o. o. v prostorih B. d. o. o. in ne tožnice, ki ni bila lastnica tega premoženja), so podani pogoji za obstoj delovnega razmerja pri B. d. o. o. Izpodbijana sodba nima razlogov, zakaj domneva po 18. členu ZDR-1 velja za tožnico in ne za B. d. o. o., čeprav so elementi delovnega razmerja pri B. d. o. o. številčnejši. Sodišče je spregledalo, da tožnica v relaciji do B. d. o. o. ni ravnala brez pravne podlage, vsa razmerja med družbama so bila pogodbeno urejena tako glede uporabe določenih nepremičnin, premičnin (delovnih sredstev). B. d. o. o. je do stečaja opravljal registrirano dejavnost, izvrševal pogodbene obveznosti do poslovnih partnerjev in zaposlenih delavcev. Tudi plačila za delavce B. d. o. o. je tožnica opravljala na podlagi pogodbenega razmerja. Sodišče se ni opredelilo do navedb, da so sporne ugotovitve FURS in Upravnega sodišča RS o povezanosti obeh družb o prenosu premoženja na tožnico navidezne, zato so sporne zaposlitve. Ne FURS ne Upravno sodišče RS nista pristojna za odločanje o obstoju delovnega razmerja. Za to je za to pristojno le delovno sodišče. Nedovoljene posledice so ugotovljene na upravno davčnem področju, ne pa na delovno pravnem področju. Manjka tudi opredelitev do dokaznega predloga o izjasnitvi D. E.E., ki potrjuje, da so bili delavci dejansko zaposleni pri B. d. o. o. Izostala je tudi opredelitev sodišča do trditve tožnice, da je odločitev odločbe FURS in Upravnega sodišča RS ne učinkujejo generalno, temveč le v konkretnem primeru. Odločanje o lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja pri tožnici je zato nedopustno, saj o tem lahko odloča le sodišče v individualnem delovnem sporu. Nenazadnje se sodišče ni izjasnilo o ugovoru aktivne legitimacije in pravnega interesa. Zavarovanec je edini upravičen zahtevati ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri tožnici, ki pa za ta postopek nima interesa, saj ni prikrajšan v svojih pravicah.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo niti do zatrjevanih procesnih kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Ne gre za absolutno bistveno kršitev, če se sodišče ni opredelilo do navedb in izvajanj, ki za razsojo zadeve niso odločilne, to še zlasti, ker gre v bistvu za nestrinjanje z uporabo materialnega prava, pravno naziranje pritožnice pa je zmotno in zato nesprejemljivo.

5. Pritožbeno sodišče mora zavzeti stališče, ali v spornem obdobju (1. 1. 2016 do 31. 8. 2016) obstoji podlaga za ugotovitev lastnosti zavarovanca A.A. iz naslova delovnega razmerja pri tožnici C. d. o. o. in ne pri B. d. o. o. (v stečaju).

6. Že v upravnem postopku davčnega inšpekcijskega nadzora nad tožnico1 in v dokaznem postopku so bila ugotovljena ključna dejstva, da je B. d. o. o. v stečaju v letu 2016 poslovno sodeloval s C. d. o. o., zgradbe, delovna sredstva in opreme so bile v lasti B. d. o. o., ki je pred ustanovitvijo tožnice opravljal vso proizvodno dejavnost. Z ustanovitvijo tožnice (s strani druge družinsko povezane osebe se je poslovanje preneslo na novoustanovljeno družbo). B. d. o. o. je vse premoženje oddal v najem tožnici, delavci pa so ostali zaposleni pri B. d. o. o. Transakcijski račun B. d. o. o. je bil blokiran 10. 8. 2015,2 celotni denarni tok je bil preusmerjen na tožnico, plače delavcem, ki so opravljali dejavnosti še naprej in so bili zaposleni pri B. d. o. o. so bile izplačane s strani C. d. o. o. na podlagi asignacijskih pogodb iz transakcijskega računa, odprtega na ime plačnika. Delavci so skladno izpovedali, da so delo ves čas opravljali pod enakimi pogoji (vrsta, obseg, prostor, stroje, orodje, navodila s strani iste nadrejene strukture). Sodišče je ugotovilo obstoj elementov delovnega razmerja med zavarovancem in tožnico.3

7. Neutemeljena je pritožbena trditev, da niti FURS niti Upravno sodišče RS nista pristojna za ugotavljanje delovnega razmerja, saj je za odločanje o obstoju delovnega razmerja izključno pristojno le delovno sodišče. Davčni organi in Upravno sodišče RS so za potrebe postopka davčnega nadzora in kasneje upravnega spora utemeljeno in skladno z njihovo pristojnostjo ugotavljali ali je za zavarovanca obstajalo delovno razmerje pri B. d. o. o. v stečaju ali pri C. d. o. o. Ni mogoče sprejeti pritožnikovega razlogovanja, da se nedovoljene posledice odpravijo le na upravnem davčnem področju in ne na delovnopravnem področju. Posledice nezakonitega postopanja vpletenih družb so medsebojno povezane in se odražajo na različnih pravnih področjih. Prispevke za socialno varnost delavca mora plačati njegov delodajalec.

8. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da se sodišče ni opredelilo do dokaznega predloga branja mnenja ekonomske stroke o dejansko zaposlenih delavcih pri B. d. o. o. Iz dokaznega sklepa je razvidno, da je sodišče predloženo analizo vpogledalo in prebralo, ter se do njega posredno opredelilo z obrazložitvijo zakaj so podani elementi delovnega razmerja zavarovanca pri tožnici. Ekonomska analiza, na katero se sklicuje pritožnik v tem postopku ne more imeti dokazne moči izvedenskega mnenja, temveč predstavlja le del tožničinih navedb. Izven postopka izdelano strokovno mnenje ne more biti dokaz v smislu določb ZPP o dokazovanju. Ker ni dokaz, tudi ne more biti listinski dokaz, pač pa se šteje za zasebno listino, ki sporoča, kakšno je strokovno mnenje avtorja listine. Tovrstne ekspertize, izdelane po naročilu strank, predstavljajo del strankinih navedb in nimajo neposredne dokazne vrednosti.

9. Neupoštevno je pritožbeno zatrjevanje o odsotnosti obrazložitve, da odločba davčnega nadzora oziroma da pravnomočna sodba Upravnega sodišča RS I U 8/2018 ne učinkujeta generalno in da je odločanje o lastnosti zavarovanca nedopustno, dokler o tem ne odloči delovno sodišče v individualnem delovnem sporu. Toženka je na podlagi obvestila FURS z 81. členom ZPIZ-2, po uradni dolžnosti uvedla postopek ugotavljanja lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja po 1. odstavku 14. člena ZPIZ-2 pri tožnici. V ta namen je izvedla ugotovitveni postopek in skladno s 146. členom ZUP o uvedenem postopku obvestila zavarovanca, stečajnega upravitelja B. d. o. o. - v stečaju in tožnico. Seznanila jih je z ugotovitvam davčnega inšpekcijskega nadzora ter jih pozvala, da se izjavijo in predložijo morebitna dokazila. Torej je bila že v predhodnem postopku tožnici zagotovljena pravica do izjave. Ker je v ugotovitvenem postopku toženka ugotovila, da obstoji zakonski dejanski stan 1. odstavka 147. člena ZUP,4 je postopek na podlagi določbe 4. točke 2. odstavka 153. člena ZUP prekinila, dokler ni Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. X DoR 264/2018 z dne 11. 9. 2019 predloga tožnice za dopustitev revizije zavrnilo.5 Toženka je skladno s pooblastilom iz 147. člena ZUP, po izvedenem ugotovitvenem postopku, pravilno sprejela odločitev o spornem vprašanju lastnosti zavarovanca PIZ iz naslova delovnega razmerja pri tožnici. V sodnem postopku je sodišče na podlagi 63. člena ZDSS-1 presojalo izpodbijani odločbi toženke. Upoštevajoč določilo 21. člena ZDSS-16 in z njim zvezano načelo pospešitve postopka, je sodišče v tem socialnem sporu pravilno samo rešilo predhodno vprašanje obstoja elementov delovnega razmerja med zavarovancem in tožnico. Na podlagi celotnega dokaznega postopka je upoštevajoč napotilo v 8. členu ZPP sprejelo odločitev, ki je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna.

10. Nesporno je bil zavarovanec v spornem obdobju zaposlen, vendar je bilo potrebno upoštevajoč pravnomočne ugotovitve inšpekcijskega davčnega nadzora upoštevati veljavne predpise na področju davčne zakonodaje, kar je posledično pripeljalo do potrebe po uskladitvi dejanskega stanja z evidenco v matični evidenci po Zakonu o matični evidenci zavarovanec in uživalcev pravic pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 111/2013, v nadaljevanju ZMEPIZ-1). Bistvo konkretnega spora ni ugotavljanje delovnega razmerja per se, temveč uskladitev dejanskega stanja s stanjem v matični evidenci.

11. Nenazadnje je neupošteven pritožbeni ugovor neobstoja aktivne legitimacije in pravnega interesa zavarovanca. Kot je že pojasnjeno v predhodni točki obrazložitve, je imela toženka na podlagi ugotovitev in poziva davčnih organov v določilih ZPIZ-2 pravno podlago za postopanje po uradni dolžnosti. Socialne spore prežema javni interes in tako ni nepomembno, ali so bili prispevki za socialno varnost za zavarovanca poplačani iz stečajne mase B. d. o. o.7 ali iz sredstev dejanskega delodajalca (tožnice).

12. Zaradi predhodno obrazloženega in ko niti preostala pritožbena izvajanja zadeve niso odločilna, je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ob takšnem pritožbenem izidu je na temelju 165. člena v zvezi z 154. členom ZPP potrebno hkrati odločiti, da trpi tožeča stranka sama svoje stroške postopka.

1 Odločitev davčnega nadzora je postala pravnomočna. 2 S sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru St 3623/2016 z dne 25. 10. 2016 se je začel nad B. d. o. o. stečaj. 3 Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v sporu ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje zaključek, da je bil med spornima družbama izveden prenos podjetja po 75. členu ZDR-1. V primeru prenosa že na podlagi zakona pride do avtomatičnega prenosa pravic, ki jih je imel delavec na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku na delodajalca prevzemnika. Tožnik je bil v spornem obdobju formalno zaposlen pri B. d. o. o. Tožnica je že v letu 2014 in 2015 začela zaposlovati delavce, ki so bili zaposleni pri B. d. o. o. Zavarovanec je bil od maja 2005 kot ključavničar zaposlen pri B. d. o. o. Od takrat pa vse do podpisa pogodbe o zaposlitvi leta 2016 s tožnico in po tem, je neprekinjeno opravljal v istih prostorih isto delo z istimi sredstvi. Eden izmed njegovih delovodij je bil F.F., ki je na začetku delal kot delovodja pri B. d. o. o., kasneje pa je bil delovodja pri tožnici. Delovodja F.F., ki je s tožnico podpisal pogodbo o zaposlitvi dne 27. 10. 2014, je sledil delovne naloge za delavce. Izkazan je torej tudi element direktivne oblasti delodajalca, ki je pomemben razlikovalni element delovnega razmerja od ostalih pravnih razmerjih in se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas, trajanje ali kraj opravljanja (sodba VSRS VIII Ips 236/2016). Že avgusta 2015 je bilo znano finančno stanje in težave B. d. o. o., imeli so skupne pogodbe, zato je bilo v interesu tožnice, da se pogodbe realizirajo. Ključno je, da so delavci, ki so bili še zaposleni pri B. d. o. o. in tisti, ki so bili prezaposleni k tožnici, ves čas delali na enakih projektih, s tem da je tožnica za delovne naloge, ki so jih izvajali za B. d. o. o. fakturirala po drugi kooperantski pogodbi. Zaslišane priče so soglasno izpovedale, da so v letu 2016 delali v istih prostorih z istimi sredstvi. Drug drugega so imeli za svoje sodelavce in opravljali so istočasno dela na istih projektih z istim delovodjem. 4 Toženka je namreč ugotovila, da je tožnica vložila zoper odločbo inšpekcijskega nadzora predlog za dopustitev revizije zoper pravnomočno sodbo Upravnega sodišča RS I U 8/2018 z dne 20.9.2018. 5 Odločba FURS z dne 26. 4. 2017 je postala pravnomočna, Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. X Dor 264/2018-9 zavrnilo predlog za dopustitev revizije zoper sodbo upravnega sodišča opr. št. I-U-8/2018-11 z dne 20. 9. 2018. 6 Sodišče v primeru, ko je odločitev sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločil pristojni organ, do odločitve o predhodnem vprašanju prekine postopek le, če zakon določa da predhodnega vprašanja ne sme samo rešiti ali če je postopek za odločitev o obstoju te pravice ali pravnega razmerja pred pristojnim organom že v teku. 7 Nenazadnje lahko predstavlja poplačilo prispevkov PIZ navidezno zaposlenemu delavcu stečajnega dolžnika, zmanjšanje stečajne mase namenjene poplačilu ostalih upnikov.