Jedro

Obnove iz razloga po 10. točki 394. člena ZPP upoštevaje tretji odstavek 396. člena ZPP ni več mogoče predlagati, če preteče pet let od dneva, ko je postala odločba pravnomočna (objektivni rok). Ker je sodba postala pravnomočna 20. 10. 2016, se je ta rok iztekel 20. 10. 2021, zato obnove postopka po 10. točki 394. člena ZPP ni več mogoče predlagati.

Oprostilna sodba kazenskega sodišča za presojo obnovitvenega razloga oo 11. točki 394. člena ZPP ni upoštevna.

Po določbi 9. točke 394. člena ZPP se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, lahko na predlog stranke obnovi, če se opira sodna odločba na drugo sodno odločbo ali na odločbo kakšnega drugega organa, pa je bila ta odločba pravnomočno spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena. Sodba se ne opira na nobeno takšno drugo odločbo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za obnovo postopka, ki ga je toženka vložila dne 18. 2. 2024. Naložilo ji je, da tožnici povrne odmerjene stroške postopka.

2.Zoper sklep se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bilo v sporu I Pd 363/2014 bistveno vprašanje, ali je tožnica nadomestila plač izplačevala toženki zavestno ali pomotoma. Toženka vztraja, da so bila ta izplačila zavestna. Tožnica je z njimi prenehala, ko je bila toženka osumljena kaznivega dejanja, zaradi česar ji je bila tudi izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi. V kazenskem postopku je bila izdana pravnomočna oprostilna sodba. Če bi bilo tožnici to znano, ji ne bi izredno odpovedala pogodbe in ne bi zahtevala vračila izplačanih nadomestil plač. Delovni in kazenski spor sta torej povezana. Sodišče bi moralo spor o neopravičeni obogatitvi obnoviti, po potrebi izvesti še druge, že predlagane dokaze (vpogledati pa tudi v plačilne liste, ki so kot nov dokaz predložene predlogu za obnovo), zaključiti, da tožnica ni bila v zmoti in izdati zavrnilno sodbo. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje njenim navedbam in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6.Predlog za obnovo postopka se nanaša na sodbo opr. št. I Pd 363/2014 z dne 15. 10. 2015 v zvezi s Pdp 50/2016 z dne 20. 10. 2016, na podlagi katere je toženka dolžna tožnici vrniti preveč izplačane plače v znesku 34.074,63 EUR. Toženka je predlog vložila iz razlogov po 9., 10. in 11. točki 394. člena ZPP, utemeljuje pa ga s pravnomočno kazensko oprostilno sodbo opr. št. VI K 52811/2013 z dne 11. 12. 2023.

7.Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da obnove iz razloga po 10. točki 394. člena ZPP upoštevaje tretji odstavek 396. člena ZPP ni več mogoče predlagati, če preteče pet let od dneva, ko je postala odločba pravnomočna (objektivni rok). Ker je sodba I Pd 363/2014 v zvezi s Pdp 50/2016 postala pravnomočna 20. 10. 2016, se je ta rok iztekel 20. 10. 2021, zato obnove postopka po 10. točki 394. člena ZPP ni več mogoče predlagati.

8.Glede predloga za obnovo postopka po 11. točki 394. člena ZPP je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je vložen v predpisanem subjektivnem in objektivnem roku. Po citirani določbi se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, lahko na predlog stranke obnovi, če je prišlo do pravnomočne sodne odločbe kazenskega sodišča, ki temelji na istem dejanskem stanju kot sodna odločba, na podlagi katerega je že bilo odločeno v pravdnem postopku.

9.Pritožba zmotno izpodbija prvostopenjsko presojo, da pravnomočna odločba kazenskega sodišča VI K 52811/2013 ne temelji na istem dejanskem stanju kot sodna odločba I Pd 363/2014 v zvezi s Pdp 50/2016. V citirani kazenski zadevi sta bila toženka in njen mož oproščena obtožbe, da sta 6. 3. 2013 v stanovanju na naslovu A., B. B. vzela 56.000,00 EUR in s tem storila kaznivo dejanje velike tatvine. V sodbi I Pd 363/2014 v zvezi s Pdp 50/2016 pa se odločilni razlogi nanašajo na povsem druga dejstva, in sicer neupravičeno izplačilo nadomestila plače toženki za obdobje, v katerem ji je ZPIZ izplačal nadomestilo za čas poklicne rehabilitacije.

10.Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče v zadevi I Pd 363/2014 v zvezi s Pdp 50/2016 sprejelo drugačno odločitev, če bi vedelo za oprostilno kazensko sodbo. Kot je bilo obrazloženo, so za ta spor odločilne povsem druge dejanske okoliščine kot so bile ključne v citirani kazenski zadevi, prav tako spora temeljita na povsem različnih pravnih podlagah. Na presojo (ne)obstoja neupravičene pridobitve (191. člen Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) zato v ničemer ne more vplivati odločitev kazenskega sodišča, da toženka ni izvršila velike tatvine. Tudi sicer iz 11. točke 394. člena ZPP izhaja, da je v okviru tega obnovitvenega razloga sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, in sicer samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Oprostilna sodba kazenskega sodišča za presojo tega obnovitvenega razloga torej ni upoštevna (prim. Pdp 225/2024, Pdp 594/2021, Pdp 563/2021 idr.).

11.Kot izhaja iz prvostopenjskega sklepa, je bil očitek, ki je bil obravnavan v kazenskem postopku, razlog za izredno odpoved toženkine pogodbe o zaposlitvi, ki jo je ta (neutemeljeno) izpodbijala v drugem sporu (I Pd 1087/2013). V obširnih navedbah se pritožba zavzema za sprejem stališča, da sta delovni in kazenski spor kljub temu povezana. Bistvo teh navedb je v pritožbenem sklepanju, da tožnica ne bi sprožila postopka za vračilo plač, če bi vedela za oprostilno sodbo v kazenskem postopku, oziroma da bi delovno sodišče ob poznavanju te sodbe (in dodatni izvedbi dokazov) moralo sprejeti dokazno oceno, da je tožnica zavestno izplačevala toženki nadomestilo plače do tedaj, ko je nanjo padel sum storitve kaznivega dejanja, tedaj pa si je premislila, ji izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi in zahtevala od nje vračilo plač. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker se obravnavani predlog za obnovo ne nanaša na presojo zakonitosti izredne odpovedi, ni pomembno pritožbeno ugibanje, da tožnica ne bi podala odpovedi, če bi vedela za oprostilno kazensko sodbo. Tožnica je imela samostojno pravico do uveljavljanja sodnega varstva iz naslova neupravičene obogatitve, ki ni bilo v ničemer odvisno od podane izredne odpovedi toženki.

12.Glede predloga za obnovo postopka po 9. točki 394. člena ZPP je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je 20. 10. 2021 potekel objektivni petletni rok za njegovo uveljavljanje. Ta ugotovitev je sicer napačna, saj se do odprave ugotovljene protiustavnosti (prim. U-I-391/18 z dne 14. 11. 2019) obnova postopka iz razloga po 9. točki 394. člena ZPP ne more več predlagati, če preteče deset let od dneva, ko je sodna odločba postala pravnomočna. Navedeno pa ne vpliva na drugačno presojo spora. Po citirani določbi se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, lahko na predlog stranke obnovi, če se opira sodna odločba na drugo sodno odločbo ali na odločbo kakšnega drugega organa, pa je bila ta odločba pravnomočno spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena. Sodba v zadevi I Pd 363/2014 v zvezi s Pdp 50/2016 se ne opira na nobeno takšno drugo odločbo.

13.Ostale navedbe pritožbe niso odločilnega pomena, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14.Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

15.Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

Zveza: