Jedro

Tožena stranka ne zanika, da je seznanjena z vlaganji tožeče stranke v komunalno infrastrukturo, zato tožeča stranka pravilno opozarja, da tožena stranka pravzaprav nima podlage za odmero komunalnega prispevka, glede na to, da je komunalni prispevek plačilo dela stroškov opremljanja zemljišča z lokalno komunalno infrastrukturo (1. odstavek 43. člena ZUreP-1). Tožena stranka namreč sploh ne zatrjuje, da je vlagala v komunalno infrastrukturo, glede katere je odmerila prispevek. Če temu ni tako, pa bi se morala tožena stranka jasno izreči o višini svojih vlaganj v komunalno infrastrukturo ter šele nato odmeriti sorazmerni del stroškov tožeči stranki.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, odločba Županje Občine A. z dne 4. 11. 2003 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek. 2. Tožeča stranka se z zahtevkom za vračilo plačanega komunalnega prispevka v višini 97.328.046,95 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2004 dalje do plačila napoti na pravdo. 3. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Urada za komunalni razvoj Občine A., z dne 25. 9. 2003, s katero je upravni organ prve stopnje tožeči stranki odmeril komunalni prispevek v višini 96.079.081,48 SIT za gradnjo dveh združenih poslovno stanovanjskih objektov s pripadajočo zunanjo ureditvijo v območju Obrtno stanovanjske cone v A., na zemljiščih parc. št. 2703, 2705, 2706, 2708 in 2712, vse k.o. A. - mesto. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožeča stranka najprej citira določbe 144. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju: ZUreP-1), ki določa, kdo je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka ter določbe 143. člena ZUreP-1, ki ureja način določitve komunalnega prispevka. Nadalje ugotavlja, da je dne 5. 2. 2003 tožeča stranka vložila vlogo za odmero komunalnega prispevka za gradnjo dveh združenih poslovno stanovanjskih objektov, izvedbo ceste 1 in ceste 9 s parkirišči, izvedbo zelenic ter vseh komunalnih priključkov in naprav v Obrtni stanovanjski coni v A.. Tožeča stranka se je sklicevala na statusa znanega investitorja po zazidalnem načrtu za območje Obrtno stanovanjske cone v A. in je zato pri prvostopenjskem organu zahtevala izdajo potrdila o plačanem komunalnem prispevku. Na podlagi 15. člena Odloka o komunalnem prispevku (v nadaljevanju: Odlok) se za komunalne objekte in naprave javnega značaja, katerih investitor bi praviloma bila lokalna skupnost in jih je oz. jih bo investitor izvedel na svoje stroške, se lahko odmeri sorazmernega stroška za komunalno opremljanje stavbnega zemljišča upošteva delež prispevka investitorjev v graditev posamezne komunalne infrastrukture, na katero se bo ali se že priključuje objekt. Če je vrednost vplačil investitorjev komunalne infrastrukture večja, kot je z Odlokom določena višina komunalnega prispevka za posamezno komunalno infrastrukturo, se investitorja oprosti plačila stroškov vlaganja v posamezno komunalno infrastrukturo. Investitor dokazuje vlaganja v graditev posameznih komunalnih objektov in naprav s sklenjeno pogodbo ter z dokazilom o plačilu vlaganj. Z obvestilom o dopolnitvi vloge, z dne 11. 4. 2003 je prvostopenjski organ tožečo stranko pozval k dopolnitvi vloge in sicer z dokazili o dosedanjih vlaganjih v komunalno infrastrukturo na podlagi sklenjenih pogodb ter s podatki o obsegu realizacije gradnje komunalne infrastrukture v tem območju. Tožena stranka ugotavlja, da je tožeča imela do 13. 2. 2000 status znanega investitorja v Obrtno stanovanjski coni v A., ki ji je bil podeljen s prostorskim aktom, ki ureja to področje. V času, ko je stranka vložila vlogo za odmero komunalnega prispevka, pa ji je statusa znanega investitorja že prenehal. Nesporno je, da je tožeča stranka v času trajanja znanega investitorstva z občino oz. skladom stavbnih zemljišč sklenila več pogodb, s katerimi se je obvezala zgraditi komunalno opremo, vendar je za ugotavljanje višine sredstev, ki jih je stranka vložila v komunalno opremljanje neobhodno, da stranka višino sredstev dokaže z verodostojno dokumentacijo. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da stranka v skladu z obvestilom prvostopenjskega organa, pa vse do današnjega dne, ni uspela dokazati višine sredstev, ki jih je investirala v komunalno opremljanje, zato je pravilna odločitev prvostopnega organa, ki stranki ni izdal potrdila o plačanem komunalnem prispevku, temveč je z odločbo le tega odmeril. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepopolno oz. napačno ugotovljenega dejanskega stanja, napačno uporabljenega materialnega prava in napačne uporabe pravil postopka. Navaja, da je gradbeno podjetje in da je bila z Odlokom imenovana kot znani izvajalec za območje 05/2 v Obrtno stanovanjski coni v A., kjer se nahajajo tudi parcele, katerih komunalno urejanje je predmet izpodbijane odločbe. Od izdaje Odloka dalje je tožeča stranka kupila navedene parcele in jih tudi komunalno opremljala kot znani investitor ter jih bo tudi dokončno komunalno opremila. Med tožečo in toženo stranko ni sporno, da Občina A. na tem območju ni ničesar investirala v komunalno opremljanje zemljišč. Ta nespornost izhaja iz medsebojne korespondence med strankama. Tožena stranka ves čas priznava tožeči, da je v celoti investirala v komunalno opremo. Tožeča stranka nadalje navede katero komunalno infrastrukturo je že izgradila in sicer kanalizacijsko omrežje, ki poteka od južne ceste po parceli 2913 k.o. A. - mesto po celotni dolžini B. ceste, kjer se v križišču s Cesto v C. priključi ostalim komunalnim napravam in teče po trasi Ceste v C. mimo D. ulice in E. ulice v liniji proti F. cesti, primarni vodovod, primarno visoko napetostno omrežje, plinsko omrežje in sekundarno razdelilno omrežje v območju zgrajenih poslovnih stanovanjskih objektov. Poudari, da je navedeno infrastrukturo že predala posameznim upravljalcem, razen ceste in kanalizacije, ker dela še niso končana. Glede na pogovor med tožečo in toženo stranko je bilo pričakovati, da bo tožeča stranka dokončala komunalno opremljanje spornih zemljišč ter jih prenesla lastninsko-pravno in posestno na Občino A.. Le tej je bilo ves čas postopka v celoti znano, da je tožeča stranka investirala in zgradila komunalno opremo. Glede na izpodbijano odločitev tožene stranke, je podano popolnoma nepravilno ugotovljeno dejansko stanje glede vlaganja v komunalno infrastrukturo ter nepravilna uporaba cele vrste določb ZUreP-1 in Navodila za izračun komunalnega prispevka (v nadaljevanju: Navodilo), ki se uporablja po izrecni določbi 2. odstavka 179. člena ZUreP-1. Tako je napačno uporabljen 1. člen Navodila, ki določa, da osnovo za izračun komunalnega prispevka sestavljajo stroški prve izgradnje komunalne opreme. Materialno pravo je kršeno v osnovi glede na ugotovljeno dejansko stanje, saj stroškov občine ni bilo. Nadalje je kršen tudi 2. člen Navodila, po katerem je izračun komunalnega prispevka lahko enak le dejanskim stroškom. Občina A. pa kot rečeno stroškov sploh ni imela. 142. člen ZUreP-1 določa, da v kolikor se sredstva za komunalno opremljenost financirajo s strani pravnih oseb, se sklene pogodba o opremljanju. Sklepanje pogodbe o opremljanju je bilo že v teku, vendar Občina A. pogodbe protizakonito ni sklenila, saj je začela sklenitev pogodbe pogojevati s pogoji, ki v takšno pogodbo po svoji pravni naravi ne sodijo. Tožeča stranka ni pristopila k podpisu pogodbe, saj je bilo v 9. členu navedeno, da se tožeča stranka obveže odstopiti od vseh tožb, ki jih je do dne podpisa pogodbe vložila zoper Občino A.. Iz tega razloga ni prišlo do konsenza med strankama. Tožeča stranka stoji na stališču, da ne gre mešati v pogodbo različnih zadev. Za tožbo je bistveno, da je Občina A. v samem postopku za izdajo potrdila oz. odločbe o komunalnem prispevku priznavala preko ponujene pogodbe, da je tožeča stranka v celoti izgradila komunalno infrastrukturo na parcelah, ki so predmet odločbe, nato pa je iz jeze, ker tožeča stranka ni hotela podpisati ponujene pogodbe, zlorabila svoj položaj in tožeči stranki odmerila komunalni prispevek, čeprav občina ni vložila niti tolarja v izgradnjo komunalne infrastrukture. Celoten pravni zaplet je po mnenju tožeče stranke čisto nepotreben, saj je tožeča stranka kot znani investitor kupila parcele in to v času, ko je bila opredeljena po Odloku kot znani investitor. Nato je zgradila celotno infrastrukturo, kar ni sporno. Kljub temu je tožena stranka pripeljala tožečo do absurdne situacije, ko se mora izboriti za nekaj kar je v celoti sama investirala in bi sedaj morala to še enkrat plačati. V postopku Občine A. tudi ni opravila ogleda, da bi ocenila višino vlaganj. Glede samega vložka tožeča stranka predlaga izvedenca oz. izvedeniško skupino ustrezne gradbene stroke in iz področja cenjenja gradbene infrastrukture. Poudarja pa tožeča stranka, da je občina s samo višino komunalnega prispevka v odločbi z dne 25. 9. 2003 sama ocenila, da znašajo vlaganja 96.079.081,48 SIT. Se pravi, da občina pozna vrednost vlaganj. Tožeča stranka sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo, njej pa izda potrdilo o plačanem komunalnem prispevku oz. podredno predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je poslala upravne spise, v odgovoru na tožbo pa navaja, da so očitki o napačni uporabi materialnega prava v celoti zgrešeni. ZUreP-1 v 2. odstavku 179. člena določa, da se komunalni prispevek odmerja po dotlej veljavnih predpisih do uveljavitve predpisa iz 2. odstavka 146. člena, s katerim se določi način izračuna komunalnega prispevka. Ker minister za prostor še ni določil meril za odmero komunalnega prispevka po 2. odstavku 146. člena ZUreP-1, se torej za odmero komunalnega prispevka nesporno uporabljajo predpisi izdani pred uveljavitvijo ZUreP-1. To praktično pomeni, da se določbe ZUreP-1 pri konkretni odmeri še ne uporabljajo. Komunalni prispevek se izračunava in odmerja po predpisih, sprejetih pred uveljavitvijo ZUreP-1. Tožena stranka je komunalni prispevek pravilno odmerila ob uporabi Navodila za izračun komunalnega prispevka in Odloka o komunalnem prispevku. Tožena stranka je tožečo 11. 4. 2003 pozvala, da v roku 8 dni vlogo za izdajo potrdila o poravnanem komunalnem prispevku dopolni z dokazili o dosedanjih vlaganjih v komunalno infrastrukturo na podlagi sklenjenih pogodb (končne situacije, projektov izvršenih del in uporabnih dovoljenj) ter s podatki o do sedaj zgrajenih površinah stavb oz. obsegu realizacije gradnje komunalne infrastrukture in gradnje objektov v območju prostorskega akta. Tožena stranka je pozvala tožečo na dopolnitev vloge na podlagi 15. člena Odloka, ki v 3. členu določa, da investitor dokazuje vlaganja v graditev posameznih komunalnih objektov in naprav, s sklenjeno pogodbo z lokalno ali krajevno skupnostjo ter dokazilom o plačilu. Na poziv tožene stranke se je tožeča odzvala tako, da je z dopisi in na skupnih sestankih postavljala trditve o gradnji komunalne infrastrukture. Take trditve, ki so bile sicer verjetne, pa tožena stranka brez predložitve verodostojne dokumentacije v skladu s citiranim določilom ni mogla in ni smela upoštevati. Ni dvoma, da je dokazno breme o vlaganjih na strani investitorja, saj ni nikakršnega pomisleka v veljavnost Odloka o komunalnem prispevku. Zgrešeno je stališče tožeče stranke, da tožena pozna vrednost vlaganj v komunalno infrastrukturo, glede na to, da je z odločbo z dne 25. 9. 2003 ocenila vrednost vlaganj. To seveda ne drži, ker je tožeča stranka z odločbo le odmerila višino komunalnega prispevka v skladu z merili in kriteriji iz Odloka. Za izračun višine komunalnega prispevka je imela tožena stranka osnovo v Odloku, za priznanje vlaganj tožeče stranke pa ni bilo nikakršne pravne podlage glede na to, da je višina vlaganj dokazno breme tožeče stranke kot investitorja v postopku odmere komunalnega prispevka. Tudi ostale trditve tožeče stranke v tožbi so neutemeljene. Tudi če bi bila trditev tožeče stranke, da je sama v celoti komunalno opremila zemljišče, občina pa ni prispevala ničesar, je bila tožeča stranka vseeno dolžna dokazati višino svojih vlaganj, česar pa ni storila. Pogodba o dokončni ureditvi in medsebojnih razmerjih v zvezi s komunalnim opremljanjem zemljišč na območju Obrtne stanovanjske cone v A. ne dokazuje ničesar, saj gre za nepodpisan osnutek pogodbe. Predlog pogodbe ni možno zlorabiti kot dokaz o priznanih vlaganjih oz. kot dokaz o trditvah ene ali druge stranke. Tožeča stranka enostavno ignorira dejstvo, da je bila dolžna konkretno dokazati višino svojih vlaganj z dokumenti, sicer ji tožena stranka ni mogla ni ni smela priznati ničesar iz naslova vlaganj. Sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

V posebni pripravljalni vlogi tožeča stranka prereka trditve iz odgovora na tožbo in glede pravilne uporabe materialnega prava navaja, da se je že v tožbi sklicevala tako na Navodilo kot na Odlok ter tudi poudarila, da se po 179. členu ZUreP-1 uporablja Navodilo za odmero komunalnega prispevka. Glede dokazil o izvajanju del za izgradnjo komunalne infrastrukture tožeča stranka poudarja, da so tovrstne navedbe tožene stranke samo poizkus, da bi tožena stranka prišla nezakonito do sredstev tožeče stranke v višini več kot 97.000.000,00 SIT. Tožeča stranka je bila namreč prisiljena kljub vloženi tožbi plačati komunalni prispevek, saj bi v nasprotnem znašala njena škoda zaradi odpovedi predpogodb za nakup nepremičnin v spornem območju še bistveno več. Tožeča stranka brez potrdila o komunalnem prispevku ne more pridobiti gradbenega dovoljenja, brez le tega pa ne more dokončati zastavljenih projektov gradnje stanovanjskih in poslovnih prostorov, katere je že vnaprej prodala ali se zavezala prodati tretjim osebam s predpogodbami. Glede predložitve potrdil poudarja, da je bilo toženi stranki ves čas znano, da je tožeča zgradila celotno komunalno infrastrukturo in je zato na podlagi določb ZUreP-1 in Navodila ter Odloka pričakovala, da bo občina izdala potrdilo o neobveznosti plačila komunalnega prispevka. Tožeča stranka ponovno navaja, da občina ni porabila ničesar za izgradnjo komunalne infrastrukture in je zato odločba o odmeri komunalnega prispevka v popolnem nasprotju s 1. členom Navodila. Občina A. je bila na podlagi 1. člena Navodila dolžna izkazati, ali je resnično imela stroške z izgradnjo komunalne infrastrukture v tolikšni vrednosti, kot jih je zaračunala tožeči stranki. V kolikor tega ne more storiti pomeni, da je izračunala komunalni prispevek, ne da bi resnično imela stroške s komunalnim opremljanjem. Po prepričanju tožene stranke poziv za predložitev dokazil nima vpliva na dejstvo, da Občina A. ni ničesar prispevala v komunalno infrastrukturo. Poleg tega pa je sedaj prejela od tožeče stranke še neupravičeno več kot 97.000.000,00 SIT. Glede na to, da je tožeča stranka zgradila komunalno infrastrukturo plačilo komunalnega prispevka pomeni dvojno plačevanje in neupravičeno pridobitev sredstev tožene stranke. Ker je tožeča stranka torej plačala komunalni prispevek v znesku, ki ga je določila tožena stranka, zahteva poleg odprave izpodbijane odločbe tudi vrnitev sredstev v višini 97.328.046,95 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2004 dalje do plačila, kar predstavlja komunalni prispevek, ki ga je tožeča stranka plačala Občini A..

Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 19. 4. 2004 prereka nove navedbe tožeče stranke, nasprotuje razširitvi tožbenega zahtevka ter sodišču predlaga, da razširitev tožbe zavrže, oz. prvotni in razširjeni tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. Tožeča stranka namreč po mnenju tožene stranke nima več pravnega interesa za odpravo oz. razveljavitev odločbe z dne 4. 11. 2003, Upravno sodišče RS pa tudi ni pristojno za odločanje o vtoževanem denarnem zahtevku. Tožeča stranka je plačala komunalni prispevek na podlagi odločb Urada za okolje, prostor, gospodarstvo in nepremičnine Občine A. z dne 24. 2. 2004, s katero je bil tožeči stranki odmerjen komunalni prispevek. Zoper to odločbo tožeča stranka ni vložila pritožbe in zato je ta odločba postala dokončna in pravnomočna. Ker je tožeča stranka izvršila plačilo komunalnega prispevka po dokončni pravnomočni odločbi, ne more v upravnem sporu zahtevati nazaj, kar je plačala. Zaradi tega je tudi izgubila pravni interes za vodenje upravnega spora zoper odločbo Županje Občine A. z dne 4. 11. 2003. Tožeča stranka v novi pripravljalni vlogi prejeti 14. 5. 2004 navaja, da ima pravni interes za nadaljnje vodenje postopka zoper odločbo z dne 4. 11. 2003. Glede odločbe, z dne 24. 2. 2003 je potrebno poudariti, da je bila izdana zaradi tega, ker je tožeča stranka želela plačati komunalni prispevek, saj bi ji v nasprotnem nastala še večja materialna škoda. Ker je od zapadlosti obveznosti plačila komunalnega prispevka pa do plačila poteklo že nekaj časa, je tožeča stranka zaprosila Občino A., da ji izračuna obresti od zneska, ki je zapadel v plačilo v 30 dneh po vročitvi odločbe. Zaradi tega je Občina A. tudi izdala odločbo dne 24. 2. 2004, da je izračunala obresti. To izhaja tudi iz obrazložitve odločbe. Iz obrazložitve tudi izhaja, da je tožeči stranki že bil odmerjen komunalni prispevek z odločbo z dne 25. 9. 2003 ter tudi, da je tožeča stranka sama dne 23. 2. 2004 zaprosila za revalorizacijo zneska. Zaradi tega je tudi tožena stranka izdala odločbo z dne 24. 2. 2004, saj je z njo le revalorizirala znesek, ne predstavlja pa to odločba o komunalnem prispevku. Logično je, da se tožeča stranka ni pritožila zoper odločbo z dne 24. 2. 2004, saj je z revalorizacijo zneska, kot ga je odmerila tožena stranka, popolnoma soglašala. Dopolnjeni zahtevek za vrnitev že plačanega komunalnega prispevka predstavlja čisto pravno tehnično posledico razveljavitve izpodbijane odločbe, saj je glede na dejstvo, če se izpodbijana odločba razveljavi po določbah Zakona o upravnem sporu, treba vrniti tudi pridobljeno premoženjsko korist, ki jo je imela stranka na podlagi izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 14. 6. 2004 navaja, da je odločba z dne 24. 2. 2004 postala pravnomočna v skladu z 225. členom ZUP, ki v 1. odstavku določa, da odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti, postane pravnomočna. Pravnomočen postane vedno le izrek odločbe, kar je v upravni in sodni praksi nesporno. V izreku odločbe določen znesek je tožeča stranka plačala, zoper odločbo se ni pritožila, odločba je tako postala pravnomočna in zaradi tega tožeča stranka nima več pravnega interesa za izpodbijanje odločbe z dne 4. 11. 2003. V še eni pripravljalni vlogi tožeča stranka glede pravnomočnosti revalorizacijske odločbe navaja, da je izpodbijana odločba v predmetnem upravnem sporu kljub vsemu še vedno odločba o odmeri komunalnega prispevka in da ni postala pravnomočna, saj je zoper njo vložen upravni spor. Tega dejstva ne spremenijo niti navedbe glede pravnomočnosti revalorizacijske odločbe. Vsebuje pa trditev tožene stranke še dodatni pravno tehnični absurd. Ta je v tem, da revalorizacijska odločba, ki je postala pravnomočna, ni nadomestila v svojem izreku izpodbijane odločbe. Tako že iz čisto pravno tehničnih vidikov revalorizacijska odločba nikakor ne more nadomestiti meritorne odločbe o odmeri komunalnega prispevka, saj bi v takem primeru glede na dejstvo, da v izreku revalorizacijska odločba ne nadomesti izpodbijane odločbe o odmeri komunalnega prispevka, revalorizacijska odločba postala ponovno odločba o isti stvari glede odmere komunalnega prispevka, kar pa po ZUP ni mogoče, saj ni dovoljeno večkrat odločati o isti stvari. Iz tega vidika se torej dodatno pokaže argumentacija tožene stranke za neutemeljeno. Glede izvedbe gradbenih del za izgradnjo komunalne infrastrukture pa tožeča stranka poudarja, da jih je kot gradbeno podjetje izvedla sama in da se kot dokaz predlaga zaslišanje predstavnikov tožeče stranke ter postavitev ustreznega izvedenca - cenilca gradbene stroke.

Državno pravobranilstvo RS, kot zastopnik javnega interesa, udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba je utemeljena.

Pojem komunalnega prispevka oziroma njegova vsebina ter temeljni elementi so določeni v določbah od 143. člena do 146. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 - ZUreP-1), ki je pričel veljati 1. 1. 2003. Pred uveljavitvijo ZUreP-1 je komunalni prispevek urejal Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97), ki pa je na podlagi 5. točke 1. odstavka 179. člena ZUreP-1 prenehal veljati, razen v delu, kolikor se nanaša na urejanje grajenega javnega dobra ter določbe 1. alinee 56. člena, v delu, ki se nanaša na nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Vendar pa je v 2. odstavku 179. člena določeno, da se ne glede na določbe 5. točke 1. odstavka, do uveljavitve predpisa iz 2. odstavka 146. člena zakona, s katerim se določi način izračuna komunalnega prispevka, komunalni prispevek odmerja po dotlej veljavnih predpisih. Nobenega dvoma ni, da v času odločanja tožene stranke minister še ni določil meril za oblikovanje cene komunalno opremljenega zemljišča ter meril za odmero komunalnega prispevka (Pravilnik o merilih za odmero komunalnega prispevka je pričel veljati šele 20. 7. 2005), zato je bilo v konkretnem primeru potrebno uporabiti Navodilo o izračunu komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 4/99). Po mnenju sodišča 2. odstavka 179. člena ZUreP-1 ni moč razlagati tako, da bi bilo tudi glede materialnih določb potrebno uporabiti "stari" zakon, torej Zakon o stavbnih zemljiščih. Določba 2. odstavka 179. člena ZUreP-1 po prepričanju sodišča napotuje samo na uporabo podzakonskih predpisov, ki (seveda do sprejetja predpisa iz 2. odstavka 146. člena) urejajo način izračuna komunalnega prispevka, medtem ko je kot materialne določbe, ki urejajo sam komunalni prispevek, potrebno upoštevati določbe ZUreP-1. Le ta je spremenil dosedanji način financiranja komunalne infrastrukture, saj se na podlagi 142. člena ZUreP-1 komunalna infrastruktura financira iz proračuna občine, iz sredstev fizičnih in pravnih oseb, ki sklenejo pogodbo o opremljanju in iz drugih virov. Poleg znanega financiranja iz sredstev občin se torej financira komunalna infrastruktura (lahko) tudi iz sredstev fizičnih in pravnih oseb, če seveda sklenejo pogodbo o opremljanju. V konkretnem primeru pogodba ni bila sklenjena, je pa iz upravnih spisov razvidno, da so taki dogovori potekali. Tožeča stranka bo lahko oziroma bo morala, v kolikor ne bo prišlo do sporazumne sklenitve take pogodbe, zahtevala sklenitev pogodbe pred pristojnim sodiščem. Pomen in namen komunalnega prispevka, se sicer glede na prejšnjo zakonsko definicijo nista bistveno spremenila. Plačilo komunalnega prispevka pokriva sorazmerni del stroškov, ki jih je imel investitor komunalne infrastrukture. Tožena stranka ne zanika dejstva, da sama ni bila investitor komunalne infrastrukture, ki je sedaj predmet tega upravnega spisa. Iz upravnih spisov izhaja, da je bila investitorica komunalne infrastrukture tožeča stranka, pri čemer pa višina vlaganj tožeče stranke v komunalno infrastrukturo res ni razvidna. Glede na citirano določbo 142. člena ZUreP-1 ni dvoma, da posamezna fizična ali pravna oseba lahko vlaga v komunalno infrastrukturo, občinski Odlok o komunalnem prispevku (Uradne objave, št. 9/2002) pa omogoča upoštevanje prispevka investitorja v graditev komunalne infrastrukture ob izračunu komunalnega prispevka. 3. odstavek 15. člena Odloka sicer res nalaga dokazno breme glede višine vlaganj investitorjem komunalne infrastrukture, seveda pa zaradi te določbe ni mogoče neupoštevati splošnih načel Zakona o splošnem upravnem postopku, ki med drugim v 8. členu določa, da je v postopku treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Dejansko stanje in dejstva, ki so pomembna za odločitev, pa ugotavlja upravni organ. V konkretnem primeru je tožena stranka z dopisom, z dne 11. 4. 2003 tožečo stranko res pozvala, da v roku 8 dni svojo vlogo za odmero komunalnega prispevka dopolni z dokazili o dosedanjih vlaganjih v komunalno infrastrukturo. Na ta dopis je tožeča stranka tudi odgovorila in navedla, da zahteve o količinski in vrednostni oceni do sedaj zgrajene infrastrukture ne more opraviti v danem roku, jasno pa je predlagala tudi angažiranje ustrezne komisije, ki bi na osnovi dejansko opravljenih del lahko ocenila oziroma potrdila višino vlaganj. Tožena stranka se do tega dokaznega predloga ni opredelila, niti ni izvedla nobenega drugega dokaza, ki bi ga po mnenju sodišča morala izvesti. Tožena stranka namreč ne zanika, da je seznanjena z vlaganji tožeče stranke v komunalno infrastrukturo, zato bi morala, če ji višina ni znana, ob upoštevanju določb ZUP postaviti ustreznega izvedenca, ki bi ta vlaganja ocenil. Tožeča stranka pravilno opozarja, da tožena stranka pravzaprav nima podlage za odmero komunalnega prispevka, glede na to, da je komunalni prispevek plačilo dela stroškov opremljanja zemljišča z lokalno komunalno infrastrukturo (1. odstavek 43. člena ZURep-1). Tožena stranka namreč sploh ne zatrjuje, da je vlagala v komunalno infrastrukturo, glede katere je odmerila prispevek. Če temu ni tako, pa bi se morala tožena stranka jasno izreči o višini svojih vlaganj v komunalno infrastrukturo ter šele nato odmeriti sorazmerni del stroškov tožeči stranki.

Glede ugovora tožene stranke, ki se nanaša na pravni interes tožeče stranke za ta upravni spor sodišče ugotavlja, da tožeča stranka brez dvoma ima pravni interes. Z v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo se je presojala odločba Urada za komunalni razvoj Občine A., z dne 25. 9. 2003 o odmeri komunalnega prispevka tožeči stranki. Ta prvostopna odločba ni bila z odločbo Urada za okolje, prostor, gospodarstvo in nepremičnine Občine A., z dne 24. 2. 2004 odpravljena, pač pa je bil revaloriziran samo znesek komunalnega prispevka, kar je vse jasno razvidno tudi iz izreka odločbe z dne 24. 2. 2004. Samo dejstvo, da je sicer komunalni prispevek bil plačan, pa ne vpliva na možnost presoje pravilnosti in zakonitosti odločbe, s katero je bil komunalni prispevek odmerjen.

Glede na navedeno je sodišče tožbi, na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo, ob upoštevanju zgoraj navedenega potrebno dopolniti postopek ter nato ponovno odločiti o zadevi.

Sodišče je tožečo stranko z njenim zahtevkom za vračilo že plačanega komunalnega prispevka v višini 97.328,046,95 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, napotilo na pravdo, na podlagi določbe 2. odstavka 63. člena ZUS. Na podlagi 2. odstavka 2. člena ZUS lahko tožnik v upravnem sporu zahteva, da se mu vrnejo vzete stvari in da se mu povrne škoda, ki mu je nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta. V konkretnem primeru je sporen že sam temelj, saj ne gre niti za vrnitev vzete stvari, niti za povračilo škode, ki bi nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta. Odločanje o zahtevku, bi bilo tako že glede samega temelja povezano z ugotavljanjem dejstev, kar bi pomenilo bistveno podaljševanje postopka, zato je sodišče odločilo tako, kot je razvidno iz 2. točke izreka te sodne odločbe.

Kadar sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS), zato je zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka sodišče zavrnilo (3. točka izreka te odločbe).