Jedro

Vse dokler tožeča stranka svojega dolga v višini 1.075.000,00 EUR z obrestmi ne bo poravnala, obstaja možnost, da bo dogovor iz 3. člena pogodbe o načinu poravnavanja tega dolga kršila, s kršitvijo te pogodbene obveznosti pa bodo tožene stranke pridobile pravice do uveljavljanja pogodbene kazni, v zavarovanje katere so pridobile sporne menice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se bankam, imenovanim v predlogu, odreklo izplačilo kateregakoli zneska z računov tožeče stranke v korist toženih strank, na podlagi katerekoli menice, katere menični dolžnik je tožeča stranka.

Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da izda predlagano začasno odredbo, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožbenih stroškov ne priglaša. Tožene stranke na pritožbo niso odgovorile.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica izpodbija zaključek prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti obstoja svoje nedenarne terjatve na vrnitev menic, ker ni odpadla podlaga (kavza), zaradi katere so bile izročene toženi stranki. Navedeni zaključek naj bi bil zmoten zato, ker je sodišče napačno ugotovilo, da je bilo s tremi bianco menicami, ki jih je tožeča stranka izročila eni od toženih strank, zavarovano plačilo njenih obveznosti iz pogodbe o poplačilu odprtih terjatev z dne 29.12.2008; menice so bile namreč izročene le v zavarovanje plačila pogodbene kazni, ki je bila dogovorjena v 4. členu pogodbe.

Pogodba v 4. členu res določa obveznost plačila pogodbene kazni za primer kršitve pogodbe (onemogočanje izvrševanja dogovora iz 3. člena) in obveznost izročitve menic v zavarovanje plačila pogodbene kazni. Vendar pa je določilo 5. člena aneksa št. 1 glede namena, zaradi katerega je tožeča stranka menice izročila, precej nejasno in dopušča tudi razlago, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu; da so bile namreč menice izročene v zavarovanje izpolnitve (vseh) obveznosti po pogodbi in za primer nespoštovanja (vseh) pogodbenih določil. Nedvomno je bil namreč glavni namen in kavza pogodbe v polnem poplačilu obveznosti tožeče stranke in zgolj kolateralno v modaliteti te izpolnitve.

Šele iz menične izjave tožeče stranke kot izdajatelja menice z dne 29.12.2008 (A8), ki pa jo je tožeča stranka predložila šele s pritožbo, je jasno razvidno, da so bile sporne menice dane le v zavarovanje plačila pogodbene kazni iz 4. člena pogodbe, določene za kršitev dogovora (o načinu poplačila obveznosti) iz 3. člena pogodbe.

Vendar pa „zmotna“ ugotovitev prvostopnega sodišča, na katero opozarja pritožba, nima nobenega vpliva na pravilnost nosilnega razloga, zaradi katerega je bil predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen. Vse dokler tožeča stranka svojega dolga v višini 1.075.000,00 EUR z obrestmi ne bo poravnala, obstaja možnost, da bo dogovor iz 3. člena o načinu poravnavanja tega dolga kršila, s kršitvijo te pogodbene obveznosti pa bodo tožene stranke pridobile pravice do uveljavljanja pogodbene kazni, v zavarovanje katere so pridobile sporne menice. Dokler torej obstaja terjatev toženih strank do tožeče, ki se bo poravnavala na način, dogovorjen v 3. členu pogodbe, razlogi, zaradi katerih je tožeča stranka toženim izročila sporne menice, niso prenehali in zahtevek tožeče stranke za vrnitev menic ni verjetno izkazan.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo