Jedro

Stanovanje, kupljeno po privatizacijskih predpisih, je skupno premoženje zakoncev, čeprav je pogodbo zanj sklenil le eden izmed njiju kot ožji družinski član s privolitvijo njegovega očeta kot imetnika stanovanjske pravice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V tej pravdi zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja in deležev na njem pravdnih strank - nekdanjih zakoncev je sodišče prve stopnje med drugim ugotovilo (kar je predmet revizije), da spada vanj dvosobno stanovanje v Ljubljani in da je tožničin delež na njem 2/5 in toženca 3/5. Ugotovilo je, da sta stranki v času zakonske zveze kupili po privatizacijskih predpisih to stanovanje, katerega imetnik stanovanjske pravice je bil toženčev oče, in zavzelo stališče, da ni pomembno, po kakšni ceni sta ga kupili.

Sodišče druge stopnje je ugodilo tožničini pritožbi in določilo polovični delež pravdnih strank na skupnem premoženju. Toženčevo pritožbo je zavrnilo. Menilo je, da na odločitev, da gre za skupno premoženje tudi pri spornem stanovanju, ne vpliva dejstvo, da ga je toženec odkupil po Stanovanjskem zakonu (SZ) kot ožji družinski član, in to za ceno, ki naj bi pomenila 1/12 njegove sedanje vrednosti. Oče je na toženca prenesel le pravico do odkupa, prenos takšne pravice pa ne pomeni darila. Nepomembne so trditve, da je sodba krivična do toženčeve matere, ki prebiva v stanovanju.

Proti tej sodbi je le v obsegu, ki se nanaša na sporno stanovanje, toženec vložil revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in predlagal spremembo sodbe tako, da bo zavrnjen tožbeni zahtevek, da je to stanovanje skupno premoženje. Navaja, da je kupnina za stanovanje, ki je vredno 100.000 DEM, znašala cca 3.000 DEM. Stranki stanovanja razen v zanemarljivem delu nista pridobili z delom. Po 117. in 6. členu SZ snahe ne štejejo med ožje družinske člane, na katere bi lahko imetnik stanovanjske pravice prenesel pravico do odkupa stanovanja. Sodišče je ti določbi zmotno uporabilo, ko je priznalo lastninsko pravico tudi tožnici. Po 29. členu Zakona o dedovanju (ZD) pomeni omenjeni prenos pravice z očeta na sina darilo. Sodišče je kršilo tudi 34. člen ZD, ker je toženec s pravico do odkupa stanovanja prejel premoženjsko korist, ki se všteva v očetovo zapuščinsko maso. Sodba je krivična nasproti toženčevi materi, ki živi v stanovanju in od katere tožnica sodno zahteva uporabnino zanj. Sodišče je s svojo odločitvijo kršilo določbo prvega odstavka 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

Sodišče je vročilo revizijo tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Pravilnosti odločitve nižjih sodišč, da je stanovanje, kupljeno iz skupnega premoženja zakoncev, pa čeprav po privatizacijskih predpisih SZ s privolitvijo toženčevega očeta kot imetnika stanovanjske pravice, ne omaje dejstvo, da je kupnina za stanovanje po toženčevih trditvah znašala 3.000 DEM, stanovanje pa je vredno 100.000 DEM. Res določa Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, da je premoženje, ki ga pridobita zakonca z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena). Toda pomembno je, da je bila kupnina zanj poravnana iz skupnega premoženja strank. Izvor premoženja - stanovanja je v tej zadevi v sredstvih, ki sta jih stranki ustvarili s skupnim delom. Če je nova stanovanjska zakonodaja spričo svoje širokogrudnosti omogočila nakup zasedenih družbenih stanovanj globoko pod ekonomsko ceno, to še ne pomeni, da tako pridobljenega stanovanja ni mogoče šteti v celoti kot skupnega premoženja. Premoženje, ki nastane z oploditvijo skupnih sredstev zakoncev, postane njuno skupno premoženje. K temu prispevata vsak izmed zakoncev po svojih željah, močeh, znanju, iznajdljivosti, ipd. in po svojih (z)možnostih, ki jih ima kdo po svojem družbenem ali službenem položaju, pa tudi, kot v obravnavanem primeru, po družinskih vezeh. Denimo, tudi loterijski dobitek je skupno premoženje, če je bila srečka kupljena z denarjem zakoncev. Pri takšnem dobitku pretežno ne gre za premoženje, ustvarjeno z delom.

Neutemeljeno je nadalje revizijsko zatrjevanje o nepravilni uporabi 117. in 6. člena SZ. Stanovanjska pravica po nekdanjem Zakonu o stanovanjskih razmerjih je bila nepremoženjska in tako tudi nepodedljiva pravica. Tudi 117. člen SZ kot način privatizacije stanovanj stanovanjske pravice ni obravnaval drugače. Zato privolitev imetnika stanovanjske pravice, da odkupi stanovanje ožji družinski član, ni imela narave odstopa premoženjske pravice in pravica do odkupa tudi ni bila podedljiva. Pri privolitvi imetnika stanovanjske pravice je šlo za enostransko izjavo volje, katere vsebino in posledice je določal zakon sam. Pravica do odkupa je dobila premoženjsko naravo šele s trenutkom, ko je upravičenec naznanil zavezancu, da uveljavlja odkup (123. člen SZ). To je toženec storil in šele takrat je postala obravnavana pravica premoženjska in z njeno realizacijo je tako pridobljeno premoženje postalo strankama skupno. Ne gre torej za to, kakor zatrjuje revizija, da bi bila v nasprotju s 117. in 6. členom SZ priznana tožnici lastninska pravica.

Pojasnjeno je bilo, da stanovanjska pravica in iz nje izvirajoča pravica do odkupa nista sami ob sebi premoženjski pravici. Zato ni mogoče šteti privolitve za odkup stanovanja kot daritve v smislu 29. člena ZD. Ta sicer šteje kot darilo tudi odpoved pravici, vendar mora biti ta premoženjske narave in ocenljiva (30. člen ZD). S tem, ko je imetnik stanovanjske pravice privolil, da odkupi stanovanje družinski član, ni nič storil v breme svojega premoženja (533. člen OZ). Tako ni mogoče šteti privolitve za odkup kot darila v smislu dednopravnih predpisov. Spričo revizijskega stališča naj bo ob tem še povedano, da pri privolitvi sploh ne gre za prenos pravice, marveč le za odločitev imetnika stanovanjske pravice o tem, kateri izmed drugih upravičencev do privatizacije ima pravico do odkupa stanovanja (glej odločbo VS RS, opr. št. II Ips 710/94). Pokaže se torej kot neutemeljeno revizijsko sklicevanje na 34. člen ZD o vštevanju pravice do odkupa v zapuščinsko maso toženčevega očeta.

Na odločitev o tem spornem vprašanju ne more vplivati dejstvo, da tožnica zahteva od toženčeve matere uporabnino za stanovanje, v katerem prebiva. Relacije med tožnico in toženčevo materjo ni vzpostavilo sodišče, marveč toženčev oče z odločitvijo o tem, da ima toženec pravico do odkupa, ki jo je ta tudi izkoristil. Ta okoliščina in družinska zakonodaja sta pripeljali do posledice, ki jo očita revizija. Mnenje slednje, da je sodišče prekršilo določbo prvega odstavka 86. člena OZ o ničnosti pogodbe je neutemeljeno zaradi povedanega, pa tudi sicer, saj pri sodni odločbi v sporu med strankama o skupnem premoženju sploh ne gre za pogodbo.

Reviziji potemtakem ni mogoče pritrditi v nobenem pogledu, zaradi česar jo je sodišče zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).