Jedro

Za pravno naravo ponudbe iz 20. člena ZKZ ne velja domneva iz 3. odstavka 22. člena OZ, da se (če iz okoliščin ne izhaja drugače) predlog, naslovljen nedoločenemu številu oseb, ki vsebuje vse bistvene sestavine, šteje kot vabilo k dajanju ponudb. Iz določb 3. poglavja ZKZ, ki je glede prometa s kmetijskimi zemljišči specialnejši od OZ, namreč izhaja, da objavljena ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča ni vabilo k dajanju ponudb, temveč ponudba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z odločbo z dne 19.8.2010 razsodilo, da sta toženi stranki dolžni skleniti s tožečima strankama prodajno pogodbo, s katero prodata tožnikoma vsakemu do ½ vsak svoj celoten, od vsakega do ½ solastninski delež nepremičnine, parc. št. 61, pašnik, v izmeri 1334 m2, ki je vpisana v vl. št. 963 k.o. B., za skupno kupnino za celotno parcelo v znesku 5.000,00 EUR, katero je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki ob sklenitvi pogodbe, ter da sta toženi stranki dolžni izrecno in nepogojno dovoliti, da se pri njunima od vsakega do ½, solastninskima deležema navedene nepremičnine vknjiži lastninska pravica v korist tožnikov, za vsakega do ½, v 15 dneh, sicer bo pogodbo in vknjižbeno dovolilo nadomestila pravnomočna sodba. Glede stroškov je odločilo, da sta toženca dolžna nerazdelno plačati tožečima strankama pravdne stroške v znesku 679,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostanku je zaradi delnega umika tožbe (izbris zaznambe vrstnega reda) pravdni postopek s sklepom ustavilo.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, zaradi bistvene kršitve določb ZPP in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da Višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek in naloži tožeči stranki, da povrne toženi stroške postopka. Najprej povzema ugotovljeno dejansko stanje, nato pa navaja, da je sodišče ocenilo, da potem, ko je bila ponudba sprejeta v skladu z 21. členom ZKZ, ponudnika obvezuje in da je to ustaljeno stališče sodne prakse. Rok za sprejem ponudbe se je iztekel 5.12.2008, toženca sta jo umaknila 27.11.2008, torej pred potekom roka za sprejem ponudb. Ker je bila torej ponudba umaknjena še pred iztekom roka za sprejem ponudb, je šteti, da je bila umaknjena sočasno s podano ponudbo. Sodba o tem nima razlogov, ker se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem umika ponudbe znotraj roka za sprejem ponudb. Nato se sklicuje na 25. člen OZ, po katerem lahko ponudnik ponudbo prekliče (umakne), preden je naslovnik ponudbo prejel ali sočasno z njo. Tožene stranke ponudba ne veže, ker jo je umaknila pred iztekom zakonskega roka za sprejem ponudb. Ponudba ni bila dana 30 dni, kar pomeni, da ni bila dana v skladu z ZKZ, ki obligatorno določa 30-dnevni rok za ponudbo. Sodišče nadalje navaja, da ni mogoče uporabiti 3. odstavka 22. člena OZ, ki opredeljuje ponudbo nedoločenemu številu oseb kot vabilo k dajanju ponudb, ker je ZKZ specialni zakon. ZKZ pravno ne ureja ponudbe, prav tako ne ureja umika ponudbe v času roka za sprejem ponudb, kar napotuje k uporabi OZ, to je, da lahko prodajalec ponudbo umakne vsak čas, torej tudi v času ponudbenega roka. ZKZ ne derogira OZ v delu, ki se nanaša na ponudbo in ne izključuje uporabe 3. odstavka 22. člena OZ in tudi iz tega razloga ponudba ni zavezujoča. Na naroku dne 19.8.2010 sta tožnika razširila tožbo z dostavkom, da se kupnina plača ob sklenitvi pogodbe, tožena stranka se je uprla spremembi tožbe, sodišče pa je spremembo dopustilo, ker meni, da gre zgolj za preciziranje zahtevka. Razširitev tožbe z navedbo časa, kdaj se plača kupnina oziroma z navedbo zapadlosti, ne pomeni zmanjšanja zahtevka, niti ne dopolnitve ali poprave posameznih navedb, ampak je to sprememba tožbe, ki je sodišče ne sme dovoliti brez privolitve tožene stranke, saj ne gre za spremembo tožbe zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbi nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravno podlago za odločitev v tej pravdni zadevi predstavljata Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/01, OZ) ter Zakon o kmetijskih zemljiščih (Ur. l. RS, št. 59/1996 in spremembe, ZKZ). Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da so določila ZKZ specialnejša. Za pravno naravo ponudbe iz 20. člena ZKZ ne velja domneva iz 3. odstavka 22. člena OZ, da se (če iz okoliščin ne izhaja drugače) predlog, naslovljen nedoločenemu številu oseb, ki vsebuje vse bistvene sestavine, šteje kot vabilo k dajanju ponudb. Iz določb 3. poglavja ZKZ, ki je glede prometa s kmetijskimi zemljišči specialnejši od OZ namreč izhaja, da objavljena ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča ni vabilo k dajanju ponudb, temveč ponudba. Ta ponudba pa je, zlasti potem, ko je bila sprejeta v skladu z 21. členom ZKZ, za ponudnika obvezujoča. To stališče izhaja iz zakonskih zahtev po obličnosti ponudbe in sprejema ponudbe, iz katerih je mogoče razumeti, da ZKZ ni predvidel naknadnih neformalnih pogajanj, ki bi sledili objavi ponudbe, to stališče pa je že večkrat potrdila tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča (glej sklepa II Ips 433/2006 z dne 4.12.2008 in II Ips 835/2007 z dne 28.1.2009). Materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje glede narave ponudbe po ZKZ in zavezanosti ponudnika so torej pravilni, drugačne pritožbene navedbe pa neutemeljene.

Poleg tega pa sta, kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja, tožnika že dne 13.11.2008 podala izjavo o sprejemu ponudbe, toženca sta izjavo o prejemu ponudbe prejela 14.11.2008 (kar med strankami ni sporno in pritožba tega tudi ne izpodbija), zato tudi po splošnih določbah OZ toženca potem, ko sta od tožnikov prejela izjavo o sprejemu ponudbe, ponudbe ne bi več mogla umakniti (1. odstavek 26. člena OZ v zvezi s 1. odstavkom 28. člena OZ). Tudi v skladu z 2. odstavkom 25. člena OZ lahko ponudnik ponudbo umakne samo, če naslovnik prejme umik, preden je prejel ponudbo, ali sočasno z njo. Zaključki in navedbe pritožbe, da bi bil umik možen vse do 5.12.2008, torej do izteka zakonskega roka za sprejem ponudb po ZKZ so materialnopravno zmotni, kot že navedeno, je bila ponudba, zlasti potem, ko je bila sprejeta v skladu z 21. členom ZKZ za ponudnika obvezujoča in umik ni bil več mogoč. Tudi pritožba sama priznava, da ZKZ obligatorno določa 30-dnevni rok za ponudbo, vendar so njeni nadaljnji zaključki zmotni, ponudbe tudi zaradi te vezanosti do izteka roka ni mogoče umakniti.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da naj bi dostavek tožnikov, da se kupnina plača ob sklenitvi pogodbe, pomenil spremembo tožbe. Z navedenim dostavkom se namreč ni spremenila istovetnost zahtevka, obstoječi zahtevek se ni povečal, niti se ni uveljavljal drug zahtevek poleg obstoječega, pač pa so bile navedbe dopolnjene tako, da zaradi tega tožbeni zahtevek ni bil spremenjen (184. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, ZPP). Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, bi bilo, glede na to, da prodajalec v ponudbi za prodajo ni določil roka za plačilo kupnine, kupnino potrebno v skladu z določili 455. člena OZ plačati sočasno ob izpolnitvi obveznosti tožencev, tako da je tožnik zahtevek na naroku le specificiral, tako da je navedel le tisto, kar bi veljalo tudi sicer (pravilno sočasne izpolnitve pogodbe, 101. člen OZ).

Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. in 154. člen ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi tožeča stranka, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil kot takšen nepotreben (155. člen ZPP).