Jedro

Upravičenec do BPP je dolžan povrniti dodeljena sredstva za BPP, če se je njegovo premoženjsko stanje v štirih letih izboljšalo do te mere, da ne bi bil več upravičen do BPP. Glede tožnikovega premoženjskega stanja iz listin v spisih izhaja, da je tožnik zemljiškoknjižni lastnik stanovanja, v katerem ne živi in katerega vrednost presega vrednost, do katere se BPP še lahko odobri (13.780,00 EUR). Razlogi, iz katerih tožnik v stanovanju ne živi, z ozirom na citirano zakonsko ureditev za odločitev niso pomembni. Za to, da se stanovanje ne upošteva kot premoženje, je namreč potrebno, da gre za stanovanje, v katerem posameznik (prosilec) ali družina živi, kar pa v konkretnem primeru, ko v stanovanju stanuje tožnikova teta, ni podano. Zato se pravilno ugotavlja, da tožnik pogojev za BPP več ne izpolnjuje in je zato v skladu s prvim odstavkom 49. člena ZBPP dolžan povrniti dodeljena sredstva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Pristojni organ za brezplačno pravno pomoč je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe vrne prejeto brezplačno pravno pomoč v znesku 528,60 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, na račun sodišča. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je bila tožniku z odločbo BPP 188/2010 z dne 24. 5. 2010 odobrena brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju BPP) za vložitev tožbe, pravno svetovanje, zastopanje v individualnem delovnem sporu zaradi izplačila denarnih terjatve iz delovnega razmerja. Tožnik je v tem sporu uspel in mu je bila tožena stranka A. d.o.o. dolžna izplačati plače, regres in odškodnino, pa tudi stroške postopka v višini 328,20 EUR. Le-te na račun sodišča, ker je imel tožnik odobreno BPP, za nudenje katere so bili dodeljeni odvetniški pisarni priznani in izplačani stroški v višini 528,60 EUR. Pristojni organ nadalje ugotavlja, da tožena stranka (A.) stroškov postopka sodišču ni plačala prostovoljno, sodišču pa stroškov tudi ni uspelo izterjati, ker je bila družba dne 20. 3. 2013 izbrisana iz sodnega registra. Zato je pristojni organ na podlagi določb 48. in 49. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) začel postopek ugotavljanja, ali tožnik še vedno izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP in ali je dolžan povrniti sredstva BPP, izplačana odvetniški pisarni. Ugotovil je namreč, da je odločba o BPP z dne 24. 5. 2010 postala dne 28. 6. 2010 pravnomočna in so se tako dne 28. 6. 2014 iztekli pogoji za ponovno ugotavljanje finančnega stanja tožnika kot upravičenca do BPP. Pristojni organ je v tej zvezi opravil poizvedbe pri tožniku in pri pristojnih organih ter pri tem ugotovil, da je bil tožnik ob dodelitvi BPP poročen z dvema otrokoma, štiri leta kasneje pa je ločen in živi na naslovu A. Iz podatkov GURS-a je razvidno, da je tožnik še vedno lastnik stanovanja na naslovu B., v katerem ne živi in ki je po oceni GURS-a vredno 51 736,00 EUR, v lasti pa ima tudi stanovanje na naslovu C., ki je vredno 28 481,00 EUR. Tožnik torej razpolaga s premoženjem, katerega vrednost presega 13 870,00 EUR in s tem mejni znesek iz 27. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre), do katerega se lahko BPP odobri. Pristojni organ je zato ob upoštevanju 49. člena ZBPP zaključil, da se je tožnikovo premoženjsko stanje po štirih letih od pravnomočnosti odločbe o dodelitvi BPP izboljšalo do te mere, da ni več upravičen do BPP ter da je zato dolžan povrniti Republiki Sloveniji znesek 528,60 EUR, ki je bil plačan iz naslova BPP v pravdni zadevi in ga država ni dobila povrnjenega od nasprotne stranke.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in smiselno predlaga njeno odpravo. V tožbi navaja, da ni lastnik stanovanja na naslovu B., kot to sledi iz notarskega zapisa, ki ga prilaga tožbi. Prav tako ni lastnik stanovanja na naslovu C., v katerem še vedno živi lastnica, tožnikova teta Č.Č. Stanovanje je prepisala na tožnika, v njegovi lasti pa bo šele po tetini smrti. Do takrat bo v stanovanju teta, ki ji zato ni treba iti v dom upokojencev. Tožnik še navaja, da je osebni avto zaradi slabega finančnega stanja pred enim letom prodal. Stanje na bančnem računu je negativno (za 2 500,00 EUR). Zato je moral vzeti kredit, kar je mogoče preveriti pri banki.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru je bilo v postopku pred pristojnim organom za BPP kot nesporno ugotovljeno: da je tožnik kot tožeča stranka stranka v postopku pred pristojnim sodiščem, v katerem mu je bila dodeljena BPP, uspel; da na podlagi pravnomočne sodne odločbe (zaradi stečaja tožene stranke) premoženja oziroma dohodkov ni pridobil; in da tudi država ni uspela izterjati sredstev za BPP od nasprotne stranke po 48. členu ZBPP. Zato se v izpodbijani odločbi z ozirom na pravnomočnost sodne odločbe, ki je nastopila pred štirimi leti, pravilno in skladno z določbami 48. in 49. člena ZBPP ugotavlja, da je tožnik dolžan povrniti dodeljena sredstva za BPP, če se je njegovo premoženjsko stanje v teh štirih letih izboljšalo do te mere, da ne bi bil več upravičen do BPP.

V pogledu tožnikovega premoženjskega stanja pa ni spora o tem, izhaja pa tudi iz listin, ki so v spisih, da je tožnik zemljiškoknjižni lastnik dveh nepremičnin (stanovanj), v katerih ne živi oziroma ne stanuje. Sporna tudi ni njuna vrednost ter dejstvo, da vrednost vsake od njih presega vrednost, do katere se BPP še lahko odobri (13 780,00 EUR). Iz notarskega zapisa, ki ga tožnik prilaga tožbi, sicer izhaja, da je tožnik z ženo dosegel sporazum o delitvi premoženja, ter da je po sporazumu postala izključna lastnica ene od nepremičnin tožnikova žena. Še vedno pa ostaja tudi po sporazumu lastnik drugega stanovanja (na naslovu C.) tožnik. Tožbeni ugovor, po katerem naj bi tožnik ne bil lastnik stanovanja, so zato brez podlage. Pri čemer gre, kot že rečeno, za stanovanje, v katerem tožnik ne živi in se torej skladno z določbami ZBPP in ZSVarPre, na katere se pravilno sklicuje tožena stranka, upošteva kot tožnikovo premoženje. Razlogi, iz katerih tožnik v stanovanju ne živi in ki jih navaja v tožbi, z ozirom na citirano zakonsko ureditev za odločitev niso pomembni. Za to, da se stanovanje ne upošteva kot premoženje po tem zakonu (ZSVarPre) je namreč potrebno, da gre za stanovanje, v katerem posameznik (prosilec) ali družina živi, kar pa v konkretnem primeru, ko v stanovanju stanuje tožnikova teta, ni podano. Zato se pravilno ugotavlja, da tožnik pogojev za BPP več ne izpolnjuje in je zato v skladu s prvim odstavkom 49. člena ZBPP dolžan povrniti dodeljena sredstva.

Ker je torej sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in zakonita, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi 59. člena ZUS-1.