Jedro

Jedro

Jedro

Jedro

Jedro

V obravnavani zadevi vprašanje, ali gre za regulacijsko ali zavarovalno začasno odredbo, ni odločilno, saj mora biti v obeh primerih izpolnjen pogoj primernosti oz. dopustnosti predlaganih sredstev zavarovanja.

V obravnavani zadevi vprašanje, ali gre za regulacijsko ali zavarovalno začasno odredbo, ni odločilno, saj mora biti v obeh primerih izpolnjen pogoj primernosti oz. dopustnosti predlaganih sredstev zavarovanja.

V obravnavani zadevi vprašanje, ali gre za regulacijsko ali zavarovalno začasno odredbo, ni odločilno, saj mora biti v obeh primerih izpolnjen pogoj primernosti oz. dopustnosti predlaganih sredstev zavarovanja.

V obravnavani zadevi vprašanje, ali gre za regulacijsko ali zavarovalno začasno odredbo, ni odločilno, saj mora biti v obeh primerih izpolnjen pogoj primernosti oz. dopustnosti predlaganih sredstev zavarovanja.

V obravnavani zadevi vprašanje, ali gre za regulacijsko ali zavarovalno začasno odredbo, ni odločilno, saj mora biti v obeh primerih izpolnjen pogoj primernosti oz. dopustnosti predlaganih sredstev zavarovanja.

Izrek

Izrek

Izrek

Izrek

Izrek

I.Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

I.Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

I.Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

I.Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

I.Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Obrazložitev

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom v točki I izreka zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) zahtevala: (1.) naj se tretje toženi stranki (v nadaljevanju: tretji toženki) naloži, da je dolžna v roku dveh dni od vročitve sklepa o začasni odredbi v izvršilni zadevi I 2575/2023, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, umakniti oz. utesniti predlog za izvršbo glede poslovnih deležev prve in druge tožene stranke (v nadaljevanju: prve toženke in drugega toženca) v tožnici, sicer ta sklep nadomesti ta umik; (2.) naj se tretji toženki za čas veljavnosti te začasne odredbe prepove vložiti nov predlog za izvršbo glede poslovnih deležev prve toženke in drugega toženca v tožnici za izterjavo terjatve iz notarskega zapisa opr. št. SV 302/2023 z dne 25. 4. 2023; (3.) da se tretji toženki za primer kršitve prepovedi iz 1. in 2. točke te začasne odredbe izreče denarna kazen v višini 500.000,00 EUR za vsako kršitev in da v tem primeru sodišče opravi izvršbo po uradni dolžnosti in hkrati izda nov sklep o novi denarni kazni, vse dokler seštevek kazni ne doseže 1.000.000,00 EUR; (4.) da ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve; (5) da začasna odredba velja še 30 dni po izvršljivosti meritorne odločbe, ki bo izdana v predmetnem postopku in (6.) da se tretje toženki naloži povrnitev tožničinih stroškov postopka izdaje začasne odredbe s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je še odločilo, da je tožnica dolžna sama kriti svoje stroške postopka zavarovanja (točka II izreka).

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom v točki I izreka zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) zahtevala: (1.) naj se tretje toženi stranki (v nadaljevanju: tretji toženki) naloži, da je dolžna v roku dveh dni od vročitve sklepa o začasni odredbi v izvršilni zadevi I 2575/2023, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, umakniti oz. utesniti predlog za izvršbo glede poslovnih deležev prve in druge tožene stranke (v nadaljevanju: prve toženke in drugega toženca) v tožnici, sicer ta sklep nadomesti ta umik; (2.) naj se tretji toženki za čas veljavnosti te začasne odredbe prepove vložiti nov predlog za izvršbo glede poslovnih deležev prve toženke in drugega toženca v tožnici za izterjavo terjatve iz notarskega zapisa opr. št. SV 302/2023 z dne 25. 4. 2023; (3.) da se tretji toženki za primer kršitve prepovedi iz 1. in 2. točke te začasne odredbe izreče denarna kazen v višini 500.000,00 EUR za vsako kršitev in da v tem primeru sodišče opravi izvršbo po uradni dolžnosti in hkrati izda nov sklep o novi denarni kazni, vse dokler seštevek kazni ne doseže 1.000.000,00 EUR; (4.) da ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve; (5) da začasna odredba velja še 30 dni po izvršljivosti meritorne odločbe, ki bo izdana v predmetnem postopku in (6.) da se tretje toženki naloži povrnitev tožničinih stroškov postopka izdaje začasne odredbe s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je še odločilo, da je tožnica dolžna sama kriti svoje stroške postopka zavarovanja (točka II izreka).

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom v točki I izreka zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) zahtevala: (1.) naj se tretje toženi stranki (v nadaljevanju: tretji toženki) naloži, da je dolžna v roku dveh dni od vročitve sklepa o začasni odredbi v izvršilni zadevi I 2575/2023, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, umakniti oz. utesniti predlog za izvršbo glede poslovnih deležev prve in druge tožene stranke (v nadaljevanju: prve toženke in drugega toženca) v tožnici, sicer ta sklep nadomesti ta umik; (2.) naj se tretji toženki za čas veljavnosti te začasne odredbe prepove vložiti nov predlog za izvršbo glede poslovnih deležev prve toženke in drugega toženca v tožnici za izterjavo terjatve iz notarskega zapisa opr. št. SV 302/2023 z dne 25. 4. 2023; (3.) da se tretji toženki za primer kršitve prepovedi iz 1. in 2. točke te začasne odredbe izreče denarna kazen v višini 500.000,00 EUR za vsako kršitev in da v tem primeru sodišče opravi izvršbo po uradni dolžnosti in hkrati izda nov sklep o novi denarni kazni, vse dokler seštevek kazni ne doseže 1.000.000,00 EUR; (4.) da ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve; (5) da začasna odredba velja še 30 dni po izvršljivosti meritorne odločbe, ki bo izdana v predmetnem postopku in (6.) da se tretje toženki naloži povrnitev tožničinih stroškov postopka izdaje začasne odredbe s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je še odločilo, da je tožnica dolžna sama kriti svoje stroške postopka zavarovanja (točka II izreka).

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom v točki I izreka zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) zahtevala: (1.) naj se tretje toženi stranki (v nadaljevanju: tretji toženki) naloži, da je dolžna v roku dveh dni od vročitve sklepa o začasni odredbi v izvršilni zadevi I 2575/2023, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, umakniti oz. utesniti predlog za izvršbo glede poslovnih deležev prve in druge tožene stranke (v nadaljevanju: prve toženke in drugega toženca) v tožnici, sicer ta sklep nadomesti ta umik; (2.) naj se tretji toženki za čas veljavnosti te začasne odredbe prepove vložiti nov predlog za izvršbo glede poslovnih deležev prve toženke in drugega toženca v tožnici za izterjavo terjatve iz notarskega zapisa opr. št. SV 302/2023 z dne 25. 4. 2023; (3.) da se tretji toženki za primer kršitve prepovedi iz 1. in 2. točke te začasne odredbe izreče denarna kazen v višini 500.000,00 EUR za vsako kršitev in da v tem primeru sodišče opravi izvršbo po uradni dolžnosti in hkrati izda nov sklep o novi denarni kazni, vse dokler seštevek kazni ne doseže 1.000.000,00 EUR; (4.) da ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve; (5) da začasna odredba velja še 30 dni po izvršljivosti meritorne odločbe, ki bo izdana v predmetnem postopku in (6.) da se tretje toženki naloži povrnitev tožničinih stroškov postopka izdaje začasne odredbe s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je še odločilo, da je tožnica dolžna sama kriti svoje stroške postopka zavarovanja (točka II izreka).

2.Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Uvodoma izpostavlja, da je ne glede na dejstvo, da je tožnica sama v predlogu za izdajo začasne odredbe navajala, da gre v konkretnem primeru za ureditveno (regulacijsko) začasno odredbo, sodišče prve stopnje tisto, ki bi moralo pravilno uporabiti materialno pravo in predlog tožnice obravnavati kot predlog za izdajo zavarovalne začasne odredbe v skladu z 272. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V kolikor bi bilo tudi sodišče druge stopnje mnenja, da gre za ureditveno začasno odredbo, pa bi moralo sodišče prve stopnje presojati izpolnjevanje pogojev za izdajo začasne odredbe po drugi in tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. Sodišču prve stopnje očita, da se kljub obširnim navedbam neutemeljeno ni opredelilo do vprašanja izpolnjevanja predpostavke po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, ampak se je materialno pravno zmotno postavilo na stališče, da mora biti za izdajo regulacijske začasne odredbe nujno izpolnjen pogoj "težko nadomestljive škode". Tudi sicer je tožnica konkretizirano navajala možnost nastanka nenadomestljive škode, sodišče prve stopnje pa se s tovrstnimi navedbami ni ukvarjalo in je s tem kršilo tožničino pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Sodišče prve stopnje je pri sklicevanju na sodno prakso, po kateri morebitni nastanek premoženjske škode ne opravičuje izdaje začasne odredbe, spregledalo, da v konkretnem primeru ne gre le za nastanek navadne premoženjske škode, večinskega družbenika pa se prisiljuje, da kupi poslovna deleža prve toženke in drugega toženca na javni dražbi. Prav tako sodišče prve stopnje pri svoji presoji spregleda bistvo predlagane začasne odredbe, katere namen je varovati tožničin pravni položaj nasproti dobrovernim tretjim osebam v primeru, če pravnim sredstvom dolžnikov v izvršbi ne bi bilo ugodeno. Nadalje argumentirano nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da predlagana sredstva zavarovanja niso dopustna, saj sme sodišče izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Glede pravnih sredstev dolžnikov v izvršilnem postopku pritožba izpostavlja, da ugovori, ki jih uveljavlja dolžnik, niso nujno učinkoviti tudi za tožnico, prav tako pa tožnica nima nobenih zagotovil, da prva toženka in drugi toženec ugovora ne bosta umaknila, kot tudi ne, da bo izvršilno sodišče štelo, da je njun ugovor utemeljen. V nadaljevanju pritožba podaja še lastna videnja glede vpliva začasnih odredb na začetek izvršilnih postopkov, pri čemer meni, da ima njena pravica do sodnega varstva v postopku ugotovitve neveljavnosti listin, ki so podlaga za izvršbo, prednost pred pravico tožencev do vlaganja predlogov za izvršbo. Po navedenem sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da izda začasno odredbo ter odloči, da je tretja toženka dolžna tožnici povrniti stroške izdaje začasne odredbe. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

2.Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Uvodoma izpostavlja, da je ne glede na dejstvo, da je tožnica sama v predlogu za izdajo začasne odredbe navajala, da gre v konkretnem primeru za ureditveno (regulacijsko) začasno odredbo, sodišče prve stopnje tisto, ki bi moralo pravilno uporabiti materialno pravo in predlog tožnice obravnavati kot predlog za izdajo zavarovalne začasne odredbe v skladu z 272. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V kolikor bi bilo tudi sodišče druge stopnje mnenja, da gre za ureditveno začasno odredbo, pa bi moralo sodišče prve stopnje presojati izpolnjevanje pogojev za izdajo začasne odredbe po drugi in tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. Sodišču prve stopnje očita, da se kljub obširnim navedbam neutemeljeno ni opredelilo do vprašanja izpolnjevanja predpostavke po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, ampak se je materialno pravno zmotno postavilo na stališče, da mora biti za izdajo regulacijske začasne odredbe nujno izpolnjen pogoj "težko nadomestljive škode". Tudi sicer je tožnica konkretizirano navajala možnost nastanka nenadomestljive škode, sodišče prve stopnje pa se s tovrstnimi navedbami ni ukvarjalo in je s tem kršilo tožničino pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Sodišče prve stopnje je pri sklicevanju na sodno prakso, po kateri morebitni nastanek premoženjske škode ne opravičuje izdaje začasne odredbe, spregledalo, da v konkretnem primeru ne gre le za nastanek navadne premoženjske škode, večinskega družbenika pa se prisiljuje, da kupi poslovna deleža prve toženke in drugega toženca na javni dražbi. Prav tako sodišče prve stopnje pri svoji presoji spregleda bistvo predlagane začasne odredbe, katere namen je varovati tožničin pravni položaj nasproti dobrovernim tretjim osebam v primeru, če pravnim sredstvom dolžnikov v izvršbi ne bi bilo ugodeno. Nadalje argumentirano nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da predlagana sredstva zavarovanja niso dopustna, saj sme sodišče izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Glede pravnih sredstev dolžnikov v izvršilnem postopku pritožba izpostavlja, da ugovori, ki jih uveljavlja dolžnik, niso nujno učinkoviti tudi za tožnico, prav tako pa tožnica nima nobenih zagotovil, da prva toženka in drugi toženec ugovora ne bosta umaknila, kot tudi ne, da bo izvršilno sodišče štelo, da je njun ugovor utemeljen. V nadaljevanju pritožba podaja še lastna videnja glede vpliva začasnih odredb na začetek izvršilnih postopkov, pri čemer meni, da ima njena pravica do sodnega varstva v postopku ugotovitve neveljavnosti listin, ki so podlaga za izvršbo, prednost pred pravico tožencev do vlaganja predlogov za izvršbo. Po navedenem sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da izda začasno odredbo ter odloči, da je tretja toženka dolžna tožnici povrniti stroške izdaje začasne odredbe. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

2.Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Uvodoma izpostavlja, da je ne glede na dejstvo, da je tožnica sama v predlogu za izdajo začasne odredbe navajala, da gre v konkretnem primeru za ureditveno (regulacijsko) začasno odredbo, sodišče prve stopnje tisto, ki bi moralo pravilno uporabiti materialno pravo in predlog tožnice obravnavati kot predlog za izdajo zavarovalne začasne odredbe v skladu z 272. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V kolikor bi bilo tudi sodišče druge stopnje mnenja, da gre za ureditveno začasno odredbo, pa bi moralo sodišče prve stopnje presojati izpolnjevanje pogojev za izdajo začasne odredbe po drugi in tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. Sodišču prve stopnje očita, da se kljub obširnim navedbam neutemeljeno ni opredelilo do vprašanja izpolnjevanja predpostavke po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, ampak se je materialno pravno zmotno postavilo na stališče, da mora biti za izdajo regulacijske začasne odredbe nujno izpolnjen pogoj "težko nadomestljive škode". Tudi sicer je tožnica konkretizirano navajala možnost nastanka nenadomestljive škode, sodišče prve stopnje pa se s tovrstnimi navedbami ni ukvarjalo in je s tem kršilo tožničino pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Sodišče prve stopnje je pri sklicevanju na sodno prakso, po kateri morebitni nastanek premoženjske škode ne opravičuje izdaje začasne odredbe, spregledalo, da v konkretnem primeru ne gre le za nastanek navadne premoženjske škode, večinskega družbenika pa se prisiljuje, da kupi poslovna deleža prve toženke in drugega toženca na javni dražbi. Prav tako sodišče prve stopnje pri svoji presoji spregleda bistvo predlagane začasne odredbe, katere namen je varovati tožničin pravni položaj nasproti dobrovernim tretjim osebam v primeru, če pravnim sredstvom dolžnikov v izvršbi ne bi bilo ugodeno. Nadalje argumentirano nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da predlagana sredstva zavarovanja niso dopustna, saj sme sodišče izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Glede pravnih sredstev dolžnikov v izvršilnem postopku pritožba izpostavlja, da ugovori, ki jih uveljavlja dolžnik, niso nujno učinkoviti tudi za tožnico, prav tako pa tožnica nima nobenih zagotovil, da prva toženka in drugi toženec ugovora ne bosta umaknila, kot tudi ne, da bo izvršilno sodišče štelo, da je njun ugovor utemeljen. V nadaljevanju pritožba podaja še lastna videnja glede vpliva začasnih odredb na začetek izvršilnih postopkov, pri čemer meni, da ima njena pravica do sodnega varstva v postopku ugotovitve neveljavnosti listin, ki so podlaga za izvršbo, prednost pred pravico tožencev do vlaganja predlogov za izvršbo. Po navedenem sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da izda začasno odredbo ter odloči, da je tretja toženka dolžna tožnici povrniti stroške izdaje začasne odredbe. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

2.Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Uvodoma izpostavlja, da je ne glede na dejstvo, da je tožnica sama v predlogu za izdajo začasne odredbe navajala, da gre v konkretnem primeru za ureditveno (regulacijsko) začasno odredbo, sodišče prve stopnje tisto, ki bi moralo pravilno uporabiti materialno pravo in predlog tožnice obravnavati kot predlog za izdajo zavarovalne začasne odredbe v skladu z 272. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V kolikor bi bilo tudi sodišče druge stopnje mnenja, da gre za ureditveno začasno odredbo, pa bi moralo sodišče prve stopnje presojati izpolnjevanje pogojev za izdajo začasne odredbe po drugi in tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. Sodišču prve stopnje očita, da se kljub obširnim navedbam neutemeljeno ni opredelilo do vprašanja izpolnjevanja predpostavke po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, ampak se je materialno pravno zmotno postavilo na stališče, da mora biti za izdajo regulacijske začasne odredbe nujno izpolnjen pogoj "težko nadomestljive škode". Tudi sicer je tožnica konkretizirano navajala možnost nastanka nenadomestljive škode, sodišče prve stopnje pa se s tovrstnimi navedbami ni ukvarjalo in je s tem kršilo tožničino pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Sodišče prve stopnje je pri sklicevanju na sodno prakso, po kateri morebitni nastanek premoženjske škode ne opravičuje izdaje začasne odredbe, spregledalo, da v konkretnem primeru ne gre le za nastanek navadne premoženjske škode, večinskega družbenika pa se prisiljuje, da kupi poslovna deleža prve toženke in drugega toženca na javni dražbi. Prav tako sodišče prve stopnje pri svoji presoji spregleda bistvo predlagane začasne odredbe, katere namen je varovati tožničin pravni položaj nasproti dobrovernim tretjim osebam v primeru, če pravnim sredstvom dolžnikov v izvršbi ne bi bilo ugodeno. Nadalje argumentirano nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da predlagana sredstva zavarovanja niso dopustna, saj sme sodišče izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Glede pravnih sredstev dolžnikov v izvršilnem postopku pritožba izpostavlja, da ugovori, ki jih uveljavlja dolžnik, niso nujno učinkoviti tudi za tožnico, prav tako pa tožnica nima nobenih zagotovil, da prva toženka in drugi toženec ugovora ne bosta umaknila, kot tudi ne, da bo izvršilno sodišče štelo, da je njun ugovor utemeljen. V nadaljevanju pritožba podaja še lastna videnja glede vpliva začasnih odredb na začetek izvršilnih postopkov, pri čemer meni, da ima njena pravica do sodnega varstva v postopku ugotovitve neveljavnosti listin, ki so podlaga za izvršbo, prednost pred pravico tožencev do vlaganja predlogov za izvršbo. Po navedenem sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da izda začasno odredbo ter odloči, da je tretja toženka dolžna tožnici povrniti stroške izdaje začasne odredbe. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom v točki I izreka zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) zahtevala: (1.) naj se tretje toženi stranki (v nadaljevanju: tretji toženki) naloži, da je dolžna v roku dveh dni od vročitve sklepa o začasni odredbi v izvršilni zadevi I 2575/2023, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, umakniti oz. utesniti predlog za izvršbo glede poslovnih deležev prve in druge tožene stranke (v nadaljevanju: prve toženke in drugega toženca) v tožnici, sicer ta sklep nadomesti ta umik; (2.) naj se tretji toženki za čas veljavnosti te začasne odredbe prepove vložiti nov predlog za izvršbo glede poslovnih deležev prve toženke in drugega toženca v tožnici za izterjavo terjatve iz notarskega zapisa opr. št. SV 302/2023 z dne 25. 4. 2023; (3.) da se tretji toženki za primer kršitve prepovedi iz 1. in 2. točke te začasne odredbe izreče denarna kazen v višini 500.000,00 EUR za vsako kršitev in da v tem primeru sodišče opravi izvršbo po uradni dolžnosti in hkrati izda nov sklep o novi denarni kazni, vse dokler seštevek kazni ne doseže 1.000.000,00 EUR; (4.) da ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve; (5) da začasna odredba velja še 30 dni po izvršljivosti meritorne odločbe, ki bo izdana v predmetnem postopku in (6.) da se tretje toženki naloži povrnitev tožničinih stroškov postopka izdaje začasne odredbe s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je še odločilo, da je tožnica dolžna sama kriti svoje stroške postopka zavarovanja (točka II izreka).

3.Pritožba ni utemeljena.

3.Pritožba ni utemeljena.

3.Pritožba ni utemeljena.

3.Pritožba ni utemeljena.

2.Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Uvodoma izpostavlja, da je ne glede na dejstvo, da je tožnica sama v predlogu za izdajo začasne odredbe navajala, da gre v konkretnem primeru za ureditveno (regulacijsko) začasno odredbo, sodišče prve stopnje tisto, ki bi moralo pravilno uporabiti materialno pravo in predlog tožnice obravnavati kot predlog za izdajo zavarovalne začasne odredbe v skladu z 272. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V kolikor bi bilo tudi sodišče druge stopnje mnenja, da gre za ureditveno začasno odredbo, pa bi moralo sodišče prve stopnje presojati izpolnjevanje pogojev za izdajo začasne odredbe po drugi in tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. Sodišču prve stopnje očita, da se kljub obširnim navedbam neutemeljeno ni opredelilo do vprašanja izpolnjevanja predpostavke po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, ampak se je materialno pravno zmotno postavilo na stališče, da mora biti za izdajo regulacijske začasne odredbe nujno izpolnjen pogoj "težko nadomestljive škode". Tudi sicer je tožnica konkretizirano navajala možnost nastanka nenadomestljive škode, sodišče prve stopnje pa se s tovrstnimi navedbami ni ukvarjalo in je s tem kršilo tožničino pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Sodišče prve stopnje je pri sklicevanju na sodno prakso, po kateri morebitni nastanek premoženjske škode ne opravičuje izdaje začasne odredbe, spregledalo, da v konkretnem primeru ne gre le za nastanek navadne premoženjske škode, večinskega družbenika pa se prisiljuje, da kupi poslovna deleža prve toženke in drugega toženca na javni dražbi. Prav tako sodišče prve stopnje pri svoji presoji spregleda bistvo predlagane začasne odredbe, katere namen je varovati tožničin pravni položaj nasproti dobrovernim tretjim osebam v primeru, če pravnim sredstvom dolžnikov v izvršbi ne bi bilo ugodeno. Nadalje argumentirano nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da predlagana sredstva zavarovanja niso dopustna, saj sme sodišče izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Glede pravnih sredstev dolžnikov v izvršilnem postopku pritožba izpostavlja, da ugovori, ki jih uveljavlja dolžnik, niso nujno učinkoviti tudi za tožnico, prav tako pa tožnica nima nobenih zagotovil, da prva toženka in drugi toženec ugovora ne bosta umaknila, kot tudi ne, da bo izvršilno sodišče štelo, da je njun ugovor utemeljen. V nadaljevanju pritožba podaja še lastna videnja glede vpliva začasnih odredb na začetek izvršilnih postopkov, pri čemer meni, da ima njena pravica do sodnega varstva v postopku ugotovitve neveljavnosti listin, ki so podlaga za izvršbo, prednost pred pravico tožencev do vlaganja predlogov za izvršbo. Po navedenem sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da izda začasno odredbo ter odloči, da je tretja toženka dolžna tožnici povrniti stroške izdaje začasne odredbe. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4.Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, vložen v povezavi s predmetno tožbo zaradi ničnosti oziroma podredno izpodbojnosti pravnih poslov, primarno iz razloga, ker tožnica ni utemeljila nevarnosti, da bo uveljavitev njene terjatve brez izdaje začasne odredbe onemogočena, oziroma da se lahko le z izdajo začasne odredbe prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Ne glede na navedeno pa predlagana začasna odredba, ki omejuje drugo stranko pri uresničevanju njenih procesnih pravic in s tem posega v ustavno pravico do sodnega varstva, po presoji sodišče prve stopnje ne predstavlja primernega sredstva za zavarovanje tožničine terjatve.

4.Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, vložen v povezavi s predmetno tožbo zaradi ničnosti oziroma podredno izpodbojnosti pravnih poslov, primarno iz razloga, ker tožnica ni utemeljila nevarnosti, da bo uveljavitev njene terjatve brez izdaje začasne odredbe onemogočena, oziroma da se lahko le z izdajo začasne odredbe prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Ne glede na navedeno pa predlagana začasna odredba, ki omejuje drugo stranko pri uresničevanju njenih procesnih pravic in s tem posega v ustavno pravico do sodnega varstva, po presoji sodišče prve stopnje ne predstavlja primernega sredstva za zavarovanje tožničine terjatve.

4.Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, vložen v povezavi s predmetno tožbo zaradi ničnosti oziroma podredno izpodbojnosti pravnih poslov, primarno iz razloga, ker tožnica ni utemeljila nevarnosti, da bo uveljavitev njene terjatve brez izdaje začasne odredbe onemogočena, oziroma da se lahko le z izdajo začasne odredbe prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Ne glede na navedeno pa predlagana začasna odredba, ki omejuje drugo stranko pri uresničevanju njenih procesnih pravic in s tem posega v ustavno pravico do sodnega varstva, po presoji sodišče prve stopnje ne predstavlja primernega sredstva za zavarovanje tožničine terjatve.

4.Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, vložen v povezavi s predmetno tožbo zaradi ničnosti oziroma podredno izpodbojnosti pravnih poslov, primarno iz razloga, ker tožnica ni utemeljila nevarnosti, da bo uveljavitev njene terjatve brez izdaje začasne odredbe onemogočena, oziroma da se lahko le z izdajo začasne odredbe prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Ne glede na navedeno pa predlagana začasna odredba, ki omejuje drugo stranko pri uresničevanju njenih procesnih pravic in s tem posega v ustavno pravico do sodnega varstva, po presoji sodišče prve stopnje ne predstavlja primernega sredstva za zavarovanje tožničine terjatve.

3.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje, ki je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ustrezne ocene trditvene in dokazne podlage postopka zavarovanja pravilno ugotovilo vsa za ta postopek odločilna dejstva. Na tej podlagi je pravilno zaključilo, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo (regulacijske) začasne odredbe. Ob tem tudi ni storilo v pritožbi uveljavljenih oz. uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka. Svojo odločitev je tudi v zadostni meri in prepričljivo obrazložilo, zaradi česar sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot v bistvenem pravilne povzema razloge izpodbijanega sklepa, ki utemeljujejo sprejeto odločitev (predvsem v točkah 12. do vključno 21. njegove obrazložitve). Glede na izrecne navedbe v pritožbi pa zgolj še dodaja oz. izpostavlja naslednje:

5.Sodišče druge stopnje, ki je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ustrezne ocene trditvene in dokazne podlage postopka zavarovanja pravilno ugotovilo vsa za ta postopek odločilna dejstva. Na tej podlagi je pravilno zaključilo, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo (regulacijske) začasne odredbe. Ob tem tudi ni storilo v pritožbi uveljavljenih oz. uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka. Svojo odločitev je tudi v zadostni meri in prepričljivo obrazložilo, zaradi česar sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot v bistvenem pravilne povzema razloge izpodbijanega sklepa, ki utemeljujejo sprejeto odločitev (predvsem v točkah 12. do vključno 21. njegove obrazložitve). Glede na izrecne navedbe v pritožbi pa zgolj še dodaja oz. izpostavlja naslednje:

5.Sodišče druge stopnje, ki je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ustrezne ocene trditvene in dokazne podlage postopka zavarovanja pravilno ugotovilo vsa za ta postopek odločilna dejstva. Na tej podlagi je pravilno zaključilo, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo (regulacijske) začasne odredbe. Ob tem tudi ni storilo v pritožbi uveljavljenih oz. uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka. Svojo odločitev je tudi v zadostni meri in prepričljivo obrazložilo, zaradi česar sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot v bistvenem pravilne povzema razloge izpodbijanega sklepa, ki utemeljujejo sprejeto odločitev (predvsem v točkah 12. do vključno 21. njegove obrazložitve). Glede na izrecne navedbe v pritožbi pa zgolj še dodaja oz. izpostavlja naslednje:

5.Sodišče druge stopnje, ki je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ustrezne ocene trditvene in dokazne podlage postopka zavarovanja pravilno ugotovilo vsa za ta postopek odločilna dejstva. Na tej podlagi je pravilno zaključilo, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo (regulacijske) začasne odredbe. Ob tem tudi ni storilo v pritožbi uveljavljenih oz. uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka. Svojo odločitev je tudi v zadostni meri in prepričljivo obrazložilo, zaradi česar sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot v bistvenem pravilne povzema razloge izpodbijanega sklepa, ki utemeljujejo sprejeto odločitev (predvsem v točkah 12. do vključno 21. njegove obrazložitve). Glede na izrecne navedbe v pritožbi pa zgolj še dodaja oz. izpostavlja naslednje:

6.Primarno sodišče druge stopnje soglaša s presojo sodišča prve stopnje (nenazadnje je tudi tožnica v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe zastopala takšno stališče), da tožnica v konkretnem primeru predlaga izdajo t.i. regulacijske začasne odredbe, s katero naj bi se začasno uredilo sporno razmerje do dokončne rešitve v sodnem postopku. Namen tožnice je namreč (vsaj) začasno preprečiti, da bi v izvršilnem postopku, ki ga vodi tretja toženka kot upnica zoper prvo toženko in drugega toženca kot dolžnika, prišlo do prisilne prodaje njunih (na podlagi spornih listin zastavljenih) poslovnih deležev v tožnici in s tem do spremembe družbenikov v le-tej.

6.Primarno sodišče druge stopnje soglaša s presojo sodišča prve stopnje (nenazadnje je tudi tožnica v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe zastopala takšno stališče), da tožnica v konkretnem primeru predlaga izdajo t.i. regulacijske začasne odredbe, s katero naj bi se začasno uredilo sporno razmerje do dokončne rešitve v sodnem postopku. Namen tožnice je namreč (vsaj) začasno preprečiti, da bi v izvršilnem postopku, ki ga vodi tretja toženka kot upnica zoper prvo toženko in drugega toženca kot dolžnika, prišlo do prisilne prodaje njunih (na podlagi spornih listin zastavljenih) poslovnih deležev v tožnici in s tem do spremembe družbenikov v le-tej.

4.Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, vložen v povezavi s predmetno tožbo zaradi ničnosti oziroma podredno izpodbojnosti pravnih poslov, primarno iz razloga, ker tožnica ni utemeljila nevarnosti, da bo uveljavitev njene terjatve brez izdaje začasne odredbe onemogočena, oziroma da se lahko le z izdajo začasne odredbe prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Ne glede na navedeno pa predlagana začasna odredba, ki omejuje drugo stranko pri uresničevanju njenih procesnih pravic in s tem posega v ustavno pravico do sodnega varstva, po presoji sodišče prve stopnje ne predstavlja primernega sredstva za zavarovanje tožničine terjatve.

6.Primarno sodišče druge stopnje soglaša s presojo sodišča prve stopnje (nenazadnje je tudi tožnica v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe zastopala takšno stališče), da tožnica v konkretnem primeru predlaga izdajo t.i. regulacijske začasne odredbe, s katero naj bi se začasno uredilo sporno razmerje do dokončne rešitve v sodnem postopku. Namen tožnice je namreč (vsaj) začasno preprečiti, da bi v izvršilnem postopku, ki ga vodi tretja toženka kot upnica zoper prvo toženko in drugega toženca kot dolžnika, prišlo do prisilne prodaje njunih (na podlagi spornih listin zastavljenih) poslovnih deležev v tožnici in s tem do spremembe družbenikov v le-tej.

6.Primarno sodišče druge stopnje soglaša s presojo sodišča prve stopnje (nenazadnje je tudi tožnica v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe zastopala takšno stališče), da tožnica v konkretnem primeru predlaga izdajo t.i. regulacijske začasne odredbe, s katero naj bi se začasno uredilo sporno razmerje do dokončne rešitve v sodnem postopku. Namen tožnice je namreč (vsaj) začasno preprečiti, da bi v izvršilnem postopku, ki ga vodi tretja toženka kot upnica zoper prvo toženko in drugega toženca kot dolžnika, prišlo do prisilne prodaje njunih (na podlagi spornih listin zastavljenih) poslovnih deležev v tožnici in s tem do spremembe družbenikov v le-tej.

7.Pogoji oziroma predpostavke za izdajo tovrstne začasne odredbe (in ki morajo biti podani kumulativno) so verjeten izkaz obstoja nedenarne terjatve, eden izmed pogojev iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in pogoj reverzibilnosti, ni pa je mogoče izdati v primeru iz prve alineje drugega odstavka 272. člena (nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena ).

7.Pogoji oziroma predpostavke za izdajo tovrstne začasne odredbe (in ki morajo biti podani kumulativno) so verjeten izkaz obstoja nedenarne terjatve, eden izmed pogojev iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in pogoj reverzibilnosti, ni pa je mogoče izdati v primeru iz prve alineje drugega odstavka 272. člena (nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena ).

5.Sodišče druge stopnje, ki je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ustrezne ocene trditvene in dokazne podlage postopka zavarovanja pravilno ugotovilo vsa za ta postopek odločilna dejstva. Na tej podlagi je pravilno zaključilo, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo (regulacijske) začasne odredbe. Ob tem tudi ni storilo v pritožbi uveljavljenih oz. uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka. Svojo odločitev je tudi v zadostni meri in prepričljivo obrazložilo, zaradi česar sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot v bistvenem pravilne povzema razloge izpodbijanega sklepa, ki utemeljujejo sprejeto odločitev (predvsem v točkah 12. do vključno 21. njegove obrazložitve). Glede na izrecne navedbe v pritožbi pa zgolj še dodaja oz. izpostavlja naslednje:

7.Pogoji oziroma predpostavke za izdajo tovrstne začasne odredbe (in ki morajo biti podani kumulativno) so verjeten izkaz obstoja nedenarne terjatve, eden izmed pogojev iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in pogoj reverzibilnosti, ni pa je mogoče izdati v primeru iz prve alineje drugega odstavka 272. člena (nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena ).

7.Pogoji oziroma predpostavke za izdajo tovrstne začasne odredbe (in ki morajo biti podani kumulativno) so verjeten izkaz obstoja nedenarne terjatve, eden izmed pogojev iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in pogoj reverzibilnosti, ni pa je mogoče izdati v primeru iz prve alineje drugega odstavka 272. člena (nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena ).

8.Ne glede na doslej povedano, v obravnavani zadevi vprašanje, ali gre za regulacijsko ali zavarovalno začasno odredbo, ni odločilno, saj mora biti v obeh primerih izpolnjen pogoj primernosti oz. dopustnosti predlaganih sredstev zavarovanja.

8.Ne glede na doslej povedano, v obravnavani zadevi vprašanje, ali gre za regulacijsko ali zavarovalno začasno odredbo, ni odločilno, saj mora biti v obeh primerih izpolnjen pogoj primernosti oz. dopustnosti predlaganih sredstev zavarovanja.

8.Ne glede na doslej povedano, v obravnavani zadevi vprašanje, ali gre za regulacijsko ali zavarovalno začasno odredbo, ni odločilno, saj mora biti v obeh primerih izpolnjen pogoj primernosti oz. dopustnosti predlaganih sredstev zavarovanja.

8.Ne glede na doslej povedano, v obravnavani zadevi vprašanje, ali gre za regulacijsko ali zavarovalno začasno odredbo, ni odločilno, saj mora biti v obeh primerih izpolnjen pogoj primernosti oz. dopustnosti predlaganih sredstev zavarovanja.

6.Primarno sodišče druge stopnje soglaša s presojo sodišča prve stopnje (nenazadnje je tudi tožnica v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe zastopala takšno stališče), da tožnica v konkretnem primeru predlaga izdajo t.i. regulacijske začasne odredbe, s katero naj bi se začasno uredilo sporno razmerje do dokončne rešitve v sodnem postopku. Namen tožnice je namreč (vsaj) začasno preprečiti, da bi v izvršilnem postopku, ki ga vodi tretja toženka kot upnica zoper prvo toženko in drugega toženca kot dolžnika, prišlo do prisilne prodaje njunih (na podlagi spornih listin zastavljenih) poslovnih deležev v tožnici in s tem do spremembe družbenikov v le-tej.

9.V skladu s prvim odstavkom 273. člena ZIZ sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Ker je tožnica predlagala izdajo začasne odredbe, ki v zakonu ni posebej našteta, je sodišče prve stopnje pravilno opravilo preizkus ustreznosti predlagane začasne odredbe, izhajajoč pri tem iz namena zavarovanja, ki naj se doseže z izdajo začasne odredbe.

9.V skladu s prvim odstavkom 273. člena ZIZ sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Ker je tožnica predlagala izdajo začasne odredbe, ki v zakonu ni posebej našteta, je sodišče prve stopnje pravilno opravilo preizkus ustreznosti predlagane začasne odredbe, izhajajoč pri tem iz namena zavarovanja, ki naj se doseže z izdajo začasne odredbe.

9.V skladu s prvim odstavkom 273. člena ZIZ sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Ker je tožnica predlagala izdajo začasne odredbe, ki v zakonu ni posebej našteta, je sodišče prve stopnje pravilno opravilo preizkus ustreznosti predlagane začasne odredbe, izhajajoč pri tem iz namena zavarovanja, ki naj se doseže z izdajo začasne odredbe.

9.V skladu s prvim odstavkom 273. člena ZIZ sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Ker je tožnica predlagala izdajo začasne odredbe, ki v zakonu ni posebej našteta, je sodišče prve stopnje pravilno opravilo preizkus ustreznosti predlagane začasne odredbe, izhajajoč pri tem iz namena zavarovanja, ki naj se doseže z izdajo začasne odredbe.

7.Pogoji oziroma predpostavke za izdajo tovrstne začasne odredbe (in ki morajo biti podani kumulativno) so verjeten izkaz obstoja nedenarne terjatve, eden izmed pogojev iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in pogoj reverzibilnosti, ni pa je mogoče izdati v primeru iz prve alineje drugega odstavka 272. člena (nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena ).

10.V tem oziru sodišče druge stopnje pritrjuje razlogovanju sodišča prve stopnje, da predlog tožnice po umiku (utesnitvi) predloga za izvršbo tretje toženke glede poslovnih deležev tožnice, katerih imetnika sta prva toženka in drugi toženec in prepoved vložitve novega predloga za izvršbo na ta poslovna deleža, posega v ustavno varovano pravico tretje toženke do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, ki jo lahko omejita zgolj ustava ali zakon. Sodišče prve stopnje je pri tem, upoštevaje tudi položaj tožnice in poseg v njene ustavno zagotovljene pravice (pri tem ni odločilno, da se je sodišče prve stopnje osredotočilo zgolj na ustavno pravico tožnice do zasebne lastnine in ne izrecno tudi do sodnega varstva), pravilno pretehtalo, da je potrebno dati prednost varovanju položaja tretje toženke, ker obstajajo mehanizmi znotraj izvršilnega postopka, s katerimi se lahko (učinkovito) zavaruje tožničin položaj (15. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Glede na pritožbeno neprerekane ugotovitve sodišča prve stopnje sta namreč dolžnika (prva toženka in drugi toženec) v zadevnem izvršilnem postopku že vložila pravna sredstva (ugovor in predlog za odlog), ki temeljijo na istih argumentih, kot jih ponuja tožnica in o katerih še ni (pravnomočno) odločeno. Pravilno je sklepanje sodišča prve stopnje (16. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), da je iz tega vidika predlagana začasna odredba tudi preuranjena, saj utegne biti tožničin pravni položaj ustrezno zavarovan že v primeru ugoditve navedenim pravnim sredstvom dolžnikov. K navedenemu sodišče druge stopnje zgolj še dodaja, da imajo tretje osebe v izvršilnem postopku tudi same možnost zavarovati svoj položaj - s predlogom za odlog izvršbe v skladu s 73. členom ZIZ.

10.V tem oziru sodišče druge stopnje pritrjuje razlogovanju sodišča prve stopnje, da predlog tožnice po umiku (utesnitvi) predloga za izvršbo tretje toženke glede poslovnih deležev tožnice, katerih imetnika sta prva toženka in drugi toženec in prepoved vložitve novega predloga za izvršbo na ta poslovna deleža, posega v ustavno varovano pravico tretje toženke do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, ki jo lahko omejita zgolj ustava ali zakon. Sodišče prve stopnje je pri tem, upoštevaje tudi položaj tožnice in poseg v njene ustavno zagotovljene pravice (pri tem ni odločilno, da se je sodišče prve stopnje osredotočilo zgolj na ustavno pravico tožnice do zasebne lastnine in ne izrecno tudi do sodnega varstva), pravilno pretehtalo, da je potrebno dati prednost varovanju položaja tretje toženke, ker obstajajo mehanizmi znotraj izvršilnega postopka, s katerimi se lahko (učinkovito) zavaruje tožničin položaj (15. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Glede na pritožbeno neprerekane ugotovitve sodišča prve stopnje sta namreč dolžnika (prva toženka in drugi toženec) v zadevnem izvršilnem postopku že vložila pravna sredstva (ugovor in predlog za odlog), ki temeljijo na istih argumentih, kot jih ponuja tožnica in o katerih še ni (pravnomočno) odločeno. Pravilno je sklepanje sodišča prve stopnje (16. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), da je iz tega vidika predlagana začasna odredba tudi preuranjena, saj utegne biti tožničin pravni položaj ustrezno zavarovan že v primeru ugoditve navedenim pravnim sredstvom dolžnikov. K navedenemu sodišče druge stopnje zgolj še dodaja, da imajo tretje osebe v izvršilnem postopku tudi same možnost zavarovati svoj položaj - s predlogom za odlog izvršbe v skladu s 73. členom ZIZ.

10.V tem oziru sodišče druge stopnje pritrjuje razlogovanju sodišča prve stopnje, da predlog tožnice po umiku (utesnitvi) predloga za izvršbo tretje toženke glede poslovnih deležev tožnice, katerih imetnika sta prva toženka in drugi toženec in prepoved vložitve novega predloga za izvršbo na ta poslovna deleža, posega v ustavno varovano pravico tretje toženke do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, ki jo lahko omejita zgolj ustava ali zakon. Sodišče prve stopnje je pri tem, upoštevaje tudi položaj tožnice in poseg v njene ustavno zagotovljene pravice (pri tem ni odločilno, da se je sodišče prve stopnje osredotočilo zgolj na ustavno pravico tožnice do zasebne lastnine in ne izrecno tudi do sodnega varstva), pravilno pretehtalo, da je potrebno dati prednost varovanju položaja tretje toženke, ker obstajajo mehanizmi znotraj izvršilnega postopka, s katerimi se lahko (učinkovito) zavaruje tožničin položaj (15. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Glede na pritožbeno neprerekane ugotovitve sodišča prve stopnje sta namreč dolžnika (prva toženka in drugi toženec) v zadevnem izvršilnem postopku že vložila pravna sredstva (ugovor in predlog za odlog), ki temeljijo na istih argumentih, kot jih ponuja tožnica in o katerih še ni (pravnomočno) odločeno. Pravilno je sklepanje sodišča prve stopnje (16. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), da je iz tega vidika predlagana začasna odredba tudi preuranjena, saj utegne biti tožničin pravni položaj ustrezno zavarovan že v primeru ugoditve navedenim pravnim sredstvom dolžnikov. K navedenemu sodišče druge stopnje zgolj še dodaja, da imajo tretje osebe v izvršilnem postopku tudi same možnost zavarovati svoj položaj - s predlogom za odlog izvršbe v skladu s 73. členom ZIZ.

10.V tem oziru sodišče druge stopnje pritrjuje razlogovanju sodišča prve stopnje, da predlog tožnice po umiku (utesnitvi) predloga za izvršbo tretje toženke glede poslovnih deležev tožnice, katerih imetnika sta prva toženka in drugi toženec in prepoved vložitve novega predloga za izvršbo na ta poslovna deleža, posega v ustavno varovano pravico tretje toženke do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, ki jo lahko omejita zgolj ustava ali zakon. Sodišče prve stopnje je pri tem, upoštevaje tudi položaj tožnice in poseg v njene ustavno zagotovljene pravice (pri tem ni odločilno, da se je sodišče prve stopnje osredotočilo zgolj na ustavno pravico tožnice do zasebne lastnine in ne izrecno tudi do sodnega varstva), pravilno pretehtalo, da je potrebno dati prednost varovanju položaja tretje toženke, ker obstajajo mehanizmi znotraj izvršilnega postopka, s katerimi se lahko (učinkovito) zavaruje tožničin položaj (15. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Glede na pritožbeno neprerekane ugotovitve sodišča prve stopnje sta namreč dolžnika (prva toženka in drugi toženec) v zadevnem izvršilnem postopku že vložila pravna sredstva (ugovor in predlog za odlog), ki temeljijo na istih argumentih, kot jih ponuja tožnica in o katerih še ni (pravnomočno) odločeno. Pravilno je sklepanje sodišča prve stopnje (16. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), da je iz tega vidika predlagana začasna odredba tudi preuranjena, saj utegne biti tožničin pravni položaj ustrezno zavarovan že v primeru ugoditve navedenim pravnim sredstvom dolžnikov. K navedenemu sodišče druge stopnje zgolj še dodaja, da imajo tretje osebe v izvršilnem postopku tudi same možnost zavarovati svoj položaj - s predlogom za odlog izvršbe v skladu s 73. členom ZIZ.

11.Glede na obrazloženo je pravilna presoja sodišča prve stopnje (podkrepljena s citiranjem primerljive sodne prakse), da sodišče s predlagano začasno odredbo tretje toženke ne more omejiti v njeni pravici, da o njenem zahtevku odloči sodišče in da je iz tega vidika predlagana začasna odredba nedopustna1. Ker tako niso podani vsi pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe, je sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno predlog za njeno izdajo zavrnilo.

11.Glede na obrazloženo je pravilna presoja sodišča prve stopnje (podkrepljena s citiranjem primerljive sodne prakse), da sodišče s predlagano začasno odredbo tretje toženke ne more omejiti v njeni pravici, da o njenem zahtevku odloči sodišče in da je iz tega vidika predlagana začasna odredba nedopustna1. Ker tako niso podani vsi pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe, je sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno predlog za njeno izdajo zavrnilo.

8.Ne glede na doslej povedano, v obravnavani zadevi vprašanje, ali gre za regulacijsko ali zavarovalno začasno odredbo, ni odločilno, saj mora biti v obeh primerih izpolnjen pogoj primernosti oz. dopustnosti predlaganih sredstev zavarovanja.

11.Glede na obrazloženo je pravilna presoja sodišča prve stopnje (podkrepljena s citiranjem primerljive sodne prakse), da sodišče s predlagano začasno odredbo tretje toženke ne more omejiti v njeni pravici, da o njenem zahtevku odloči sodišče in da je iz tega vidika predlagana začasna odredba nedopustna1. Ker tako niso podani vsi pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe, je sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno predlog za njeno izdajo zavrnilo.

11.Glede na obrazloženo je pravilna presoja sodišča prve stopnje (podkrepljena s citiranjem primerljive sodne prakse), da sodišče s predlagano začasno odredbo tretje toženke ne more omejiti v njeni pravici, da o njenem zahtevku odloči sodišče in da je iz tega vidika predlagana začasna odredba nedopustna1. Ker tako niso podani vsi pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe, je sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno predlog za njeno izdajo zavrnilo.

12.Doslej izpostavljeni razlogi potrjujejo pravilnost sprejete odločitve, zato se sodišče druge stopnje v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP ni posebej ukvarjalo s presojo utemeljenosti preostalih obširnih pritožbenih navedb.

12.Doslej izpostavljeni razlogi potrjujejo pravilnost sprejete odločitve, zato se sodišče druge stopnje v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP ni posebej ukvarjalo s presojo utemeljenosti preostalih obširnih pritožbenih navedb.

9.V skladu s prvim odstavkom 273. člena ZIZ sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Ker je tožnica predlagala izdajo začasne odredbe, ki v zakonu ni posebej našteta, je sodišče prve stopnje pravilno opravilo preizkus ustreznosti predlagane začasne odredbe, izhajajoč pri tem iz namena zavarovanja, ki naj se doseže z izdajo začasne odredbe.

12.Doslej izpostavljeni razlogi potrjujejo pravilnost sprejete odločitve, zato se sodišče druge stopnje v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP ni posebej ukvarjalo s presojo utemeljenosti preostalih obširnih pritožbenih navedb.

12.Doslej izpostavljeni razlogi potrjujejo pravilnost sprejete odločitve, zato se sodišče druge stopnje v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP ni posebej ukvarjalo s presojo utemeljenosti preostalih obširnih pritožbenih navedb.

13.V posledici navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13.V posledici navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10.V tem oziru sodišče druge stopnje pritrjuje razlogovanju sodišča prve stopnje, da predlog tožnice po umiku (utesnitvi) predloga za izvršbo tretje toženke glede poslovnih deležev tožnice, katerih imetnika sta prva toženka in drugi toženec in prepoved vložitve novega predloga za izvršbo na ta poslovna deleža, posega v ustavno varovano pravico tretje toženke do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, ki jo lahko omejita zgolj ustava ali zakon. Sodišče prve stopnje je pri tem, upoštevaje tudi položaj tožnice in poseg v njene ustavno zagotovljene pravice (pri tem ni odločilno, da se je sodišče prve stopnje osredotočilo zgolj na ustavno pravico tožnice do zasebne lastnine in ne izrecno tudi do sodnega varstva), pravilno pretehtalo, da je potrebno dati prednost varovanju položaja tretje toženke, ker obstajajo mehanizmi znotraj izvršilnega postopka, s katerimi se lahko (učinkovito) zavaruje tožničin položaj (15. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Glede na pritožbeno neprerekane ugotovitve sodišča prve stopnje sta namreč dolžnika (prva toženka in drugi toženec) v zadevnem izvršilnem postopku že vložila pravna sredstva (ugovor in predlog za odlog), ki temeljijo na istih argumentih, kot jih ponuja tožnica in o katerih še ni (pravnomočno) odločeno. Pravilno je sklepanje sodišča prve stopnje (16. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), da je iz tega vidika predlagana začasna odredba tudi preuranjena, saj utegne biti tožničin pravni položaj ustrezno zavarovan že v primeru ugoditve navedenim pravnim sredstvom dolžnikov. K navedenemu sodišče druge stopnje zgolj še dodaja, da imajo tretje osebe v izvršilnem postopku tudi same možnost zavarovati svoj položaj - s predlogom za odlog izvršbe v skladu s 73. členom ZIZ.

13.V posledici navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13.V posledici navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14.Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prva točka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

14.Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prva točka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

14.Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prva točka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

14.Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prva točka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

11.Glede na obrazloženo je pravilna presoja sodišča prve stopnje (podkrepljena s citiranjem primerljive sodne prakse), da sodišče s predlagano začasno odredbo tretje toženke ne more omejiti v njeni pravici, da o njenem zahtevku odloči sodišče in da je iz tega vidika predlagana začasna odredba nedopustna1. Ker tako niso podani vsi pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe, je sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno predlog za njeno izdajo zavrnilo.

-------------------------------

-------------------------------

-------------------------------

-------------------------------

12.Doslej izpostavljeni razlogi potrjujejo pravilnost sprejete odločitve, zato se sodišče druge stopnje v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP ni posebej ukvarjalo s presojo utemeljenosti preostalih obširnih pritožbenih navedb.

1Prim. tudi sklep VSM I Cp 230/2024 z dne 26. 3. 2024, sklep VSL I Cpg 315/2021 z dne 23. 6. 2021, sklep VSL I Cpg 330/2020 z dne 1. 7. 2020.

1Prim. tudi sklep VSM I Cp 230/2024 z dne 26. 3. 2024, sklep VSL I Cpg 315/2021 z dne 23. 6. 2021, sklep VSL I Cpg 330/2020 z dne 1. 7. 2020.

1Prim. tudi sklep VSM I Cp 230/2024 z dne 26. 3. 2024, sklep VSL I Cpg 315/2021 z dne 23. 6. 2021, sklep VSL I Cpg 330/2020 z dne 1. 7. 2020.

1Prim. tudi sklep VSM I Cp 230/2024 z dne 26. 3. 2024, sklep VSL I Cpg 315/2021 z dne 23. 6. 2021, sklep VSL I Cpg 330/2020 z dne 1. 7. 2020.

Zveza:

Zveza:

13.V posledici navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

14.Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prva točka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 23 Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3, 273, 273/1

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3, 273, 273/1

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 23 Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3, 273, 273/1

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 23 Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3, 273, 273/1

-------------------------------

Pridruženi dokumenti:*

Pridruženi dokumenti:*

Pridruženi dokumenti:*

Pridruženi dokumenti:*

1Prim. tudi sklep VSM I Cp 230/2024 z dne 26. 3. 2024, sklep VSL I Cpg 315/2021 z dne 23. 6. 2021, sklep VSL I Cpg 330/2020 z dne 1. 7. 2020.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.