Jedro

Prekinitev prestajanja zaporne kazni je le izjema, zato mora biti izpolnitev zakonsko zahtevane podlage, to je hujše bolezni, zaradi katere obsojenec ni zmožen prestajati kazni, dejansko izkazana in s strani lečečih zdravnikov izrecno ugotovljena. V obravnavanem primeru pa so zdravniki tožniku le priporočili, naj "po možnosti nadaljuje zdravljenje v domačem okolju", kar pa po presoji sodišča za izkaz hujše bolezni in s tem za prekinitev prestajanja kazni zapora, ne zadostuje.

Izrek

Tožba se zavrne.¤Predlogu za oprostitev plačila sodnih taks se ugodi in se tožnika oprosti plačila sodnih taks za vsa dejanja v postopku od 21. 1. 2003 naprej.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbi tožnika in njegovega pooblaščenca ter potrdila prvostopno odločbo, s katero je Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij prošnjo tožnika za prekinitev prestajanja kazni zapora kot neutemeljeno zavrnila (točka 1 izreka); tožnika pa oprostila plačila upravne takse (točka 2 izreka). Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da razlogi, zaradi katerih se prekine prestajanje kazni zapora, pri tožniku niso podani. Iz osebnega spisa tožnika je razvidno, da je bila opravljena operacija za korekcijo posttravmatske skrajšave leve goleni. Iz dokumentacije o zadnjem kontrolnem pregledu izhaja, da so pri tožniku zaradi sekrecije ob spodnjih Stainmanovih žebljih izolirali stafilokoke, zaradi katerih je dobil tudi ustrezna zdravila. Res je zdravnik priporočil nadaljevanje zdravljenja na domu, vendar iz dokumentacije ne izhaja, da bi bilo to nujno potrebno zaradi nastale situacije. Tožnik ima vso potrebno zdravstveno oskrbo v zavodski ambulanti oziroma v bolniški sobi, zato prekinitev iz zdravstvenih razlogov ni nujno potrebna, pri tem pa se mora tudi zavedati, da je bil obsojen na relativno dolgo kazen zapora, v prestajanje katere se prekinitev ne všteva in se čas do izteka kazni zato podaljša. Zoper navedeno odločitev tožene stranke je najprej vložil tožbo tožnik sam, nato pa tudi njegov pooblaščenec. Tožnik v tožbi zatrjuje, da je že v odpustnem listu iz Kliničnega centra navedeno, da so možni zapleti glede na zahtevni poseg, ter da naj se mu nudi hišna nega, ki seveda ni tako stresna kot v zaporu. Po odpustu iz Kliničnega centra so se na vseh Stainmanovih vijakih pojavili izločki, za katere je izvid pokazal, da je na treh mestih prišlo do infekcije s stafilokoki. Zdravstveno stanje tožnika je torej slabo, v času od izdaje prvostopne odločbe do izdaje odločbe tožene stranke pa se mu je še poslabšalo, zato bo potreben ponovni postopek celotnega kirurgškega posega z vsemi posledicami, ki izhajajo iz takšnega zdravljenja. S tem, ko tožena stranka onemogoča tožeči stranki, da bi prekinila prestajanje kazni, tudi krši 51. člen Ustave Republike Slovenije, to je pravico do zdravstvenega varstva, po kateri ima vsak pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon. Zakon določa, da je možno prekiniti prestajanje kazni v primeru zdravstvenih težav, celo zavodski zdravnik to predlaga, tožena stranka pa tega ne upošteva. Tožnika tudi za vsak malo večji zdravniški poseg vozijo v Klinični center oziroma zdravstvene domove, in že to samo po sebi pomeni, da zdravstveni zavod v zaporu ni toliko zdravstveno usposobljen niti kadrovsko niti po standardih, kot jih zahteva Zakon o zdravstvenem varstvu, zato ne moremo govoriti, da je tožniku zagotovljeno zdravstveno varstvo do take višine, kot v ustrezni medicinski ustanovi. Izpodbijana odločba po mnenju tožnika tudi ni ustrezno obrazložena. Meni, da mu je bila s tem, ko ni bil postavljen neodvisni izvedenec medicinske stroke, onemogočeno dokazovanje, s tem pa je podana tudi kršitev pravice do poštenega postopka po 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah, saj glede na slabo zdravstveno stanje tožnika, ki se še poslabšuje, ni bila dana možnost za prekinitev kazni in uspešna sanacija njegovega zdravstvenega stanja. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Tožnik je brez prihodkov, je slabega zdravstvenega stanja, zato prosi sodišče, da ga oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem sporu ni priglasil. Tožba ni utemeljena.

Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 22/2000, dalje ZIKS-1) v 82. členu določa, da lahko direktor uprave po uradni dolžnosti ali na prošnjo obsojenca, njegovih ožjih družinskih članov, rejnika in skrbnika dovoli prekinitev prestajanja kazni. Pri prekinitvi prestajanja kazni se smiselno upoštevajo enaki razlogi kot za odložitev izvršitve kazni. Po 1. točki 1. odstavka 24. člena ZIKS-1 se lahko izvršitev kazni zapora odloži, če zaradi hujše bolezni obsojenec ni zmožen nastopiti kazni. Pomeni, da se lahko kazen prestajanja zapora prekine, če je pri obsojencu podana hujša bolezen, zaradi katere ni zmožen prestajati kazni. Glede na podatke upravnih spisov se sodišče strinja z odločitvijo tožene stranke, da v primeru tožnika ni podana hujša bolezen, zaradi katere tožnik ne bi bil sposoben prestajati kazni. Podatki upravnih spisov namreč kažejo, da je bila pri tožniku opravljena operacija septembra 2002, torej v času prestajanja kazni zapora, razvidno je tudi, da je bila tožniku nudena ustrezna oskrba, vedno kadar je bilo potrebno, je bil prepeljan na Klinični center, kar dokazujejo tudi v upravnem spisu nahajajoči se izvidi. Res je, da je tožnik dobil pri odpustu iz Kliničnega centra obvestilo zdravniku, kjer priporočajo zdravljenje "po možnosti v domačem okolju". Enako priporočilo (po možnosti nadaljevanja zdravljenja na domu) je podal tudi zavodski zdravnik. Sodišče pa se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da iz obeh priporočil ne izhaja, da gre pri tožniku za tako hudo bolezen, zaradi katere ne bi bil zmožen prestajati kazni v zaporu. Pri tem sodišče poudarja, da je prekinitev prestajanja zaporne kazni le izjema, zato mora biti izpolnitev zakonsko zahtevane podlage, to je hujše bolezni, zaradi katere obsojenec ni zmožen prestajati kazni, dejansko izkazana in s strani lečečih zdravnikov izrecno ugotovljena. V obravnavanem primeru pa so zdravniki tožniku le priporočili, naj "po možnosti nadaljuje zdravljenje v domačem okolju", kar pa po presoji sodišča za izkaz hujše bolezni in s tem za prekinitev prestajanja kazni zapora, ne zadostuje.

Sodišče zavrača tožbeno trditev, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena. Po mnenju sodišča je iz obrazložitve odločbe jasno razvidno, zakaj po mnenju tožene stranke prekinitev prestajanja zaporne kazni zaradi zdravljenja tožnika ni nujno potrebna. Sodišče zavrača tudi tožbeno trditev, da je bila tožniku kršena pravica do poštenega postopka po 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah, ker ni bil postavljen neodvisni izvedenec medicinske stroke in je bil s tem tožnik omejen v dokazovanju. Kot izhaja iz upravnih spisov, je bil tožnik na zdravljenju v Kliničnem centru, torej izven zavoda, kjer prestaja kazen, in sodišče ne dvomi v to, da ga zdravniki ne bi obravnavali strokovno in nepristransko, in v primeru hujše bolezni tožnika, zaradi katere ne bi bil sposoben prestajati kazni, to tudi ugotovili in predlagali potrebne ukrepe. Sodišče pa tudi ni našlo zatrjevane kršitve 51. člena Ustave Republike Slovenije, saj kot izhaja iz upravnih spisov, je bila tožniku vedno zagotovljena zdravniška oskrba. Kolikor pa tožnik s tem misli, da je ta ustavna določba kršena zato, ker mu ni dovoljena prekinitev prestajanja kazni zapora, pa sodišče ugotavlja, da za tako izjemo tožnik ne izpolnjuje z zakonom predpisanih pogojev, kar je že obrazložilo. Poleg tega pa sodišče še pripominja, da je bil tožnik poslan tudi na rehabilitacijo v toplice A, sicer je res to dejstvo nastopilo že po vložitvi tožbe, vendar to potrjuje prepričanje sodišča, da je tožniku zagotovljeno ustrezno zdravstveno varstvo in trditve o neustreznem zdravstvenem obravnavanju niso utemeljene.

Ker je po navedenem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.

Po določbi 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90 - p.b. in Uradni list RS, št. 14/91, 38/96, 20/98, 50/98 - odl. US, 70/00 in 93/01, dalje ZST) sodišče v celoti ali deloma oprosti plačila taks stranko, če bi bila s plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Tožnik je predlagal oprostitev plačila sodnih taks 21. 1. 2003, zato taksna oprostitev velja od tega dne dalje. Na podlagi dokazil, ki jih je tožnik posredoval sodišču in glede na dejstvo, da je na prestajanju zaporne kazni in brez prihodkov, ga je sodišče oprostilo plačila sodnih taks.