Jedro

Pri ugotavljanju, ali ima pravna oseba sredstva za založitev predujma, je treba upoštevati stanje teh sredstev v času, ko se odloča o prošnji za BPP in na tej podlagi opraviti presojo, ali je to stanje tako, da ji v tem času onemogoča založitev zahtevanega predujma za začetek stečajnega postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči kot oprostitev plačila predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. V obrazložitvi se je oprla na 10. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), ki v zvezi s pravnimi osebami napotuje na šesti odstavek 233. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) in predstavlja poseben predpis, ki določa, da so tudi pravne osebe lahko upravičenci do brezplačne pravne pomoči. Iz prvega odstavka 233. člena ZFPPIPP izhaja višina predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka in trenutno znaša 3.434,50 EUR. Pri odločanju o prošnji je organ ugotavljal finančni položaj prosilca in iz bančnih izpiskov A. d.d. ugotovil, da je v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje, od aprila do junija 2012, prejel v skupni višini 7.540,00 EUR prilivov na TRR, kar pomeni, da je povprečen mesečni priliv na TRR znašal 2.513,33 EUR. Glede na navedeno ugotavlja, da je družba v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje imela prilive na transakcijski račun, ki presegajo višino zneska predujma 3.434,50 EUR, zato ni mogoče trditi, da nima sredstev za založitev predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka in posledično ni upravičena do brezplačne pravne pomoči v obliki oprostitve plačila predujma. Ker prosilka že z višino sredstev na transakcijskem računu presega limit za odobritev brezplačne pravne pomoči, se pristojni organ za BPP ni spuščal v presojo višine drugega premoženja in v presojo objektivnega pogoja za dodelitev BPP po 24. členu ZBPP.

Tožnik v tožbi navaja, da izpodbija odločbo zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče je na podlagi bančnih izpiskov ugotovilo, da je gospodarska družba v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje prejela 7.540,00 EUR prilivov na TRR, ni pa upoštevalo odlivov s teh istih računov. Sredstva pa so ves čas tekoče odtekala za poplačila računov podjetja, kar je iz izpiskov jasno razvidno, prav tako je razvidno negativno stanje na računih. Sodišče je tako upoštevalo le prilive in napačno ugotovilo, da družba lahko plača stroške predujma za začetek stečajnega postopka. Šesti odstavek 233. člena ZFPPIPP določa, da je pravna oseba, ki nima sredstev za založitev predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka, upravičena do brezplačne pravne pomoči v obliki oprostitve plačila predujma po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč, zato predlaga, da sodišče ugotovi dejansko materialno stanje in finančno sliko podjetja ter izpodbijano odločbo odpravi oziroma odloči, da je družba upravičena do zahtevane BPP.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi tožnik ugovarja pravilni uporabi šestega odstavka 233. člena ZFPPIPP. Ni sporno, da je tožnik zaprosil za BPP v obsegu predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. V skladu s šestim odstavkom 233. člena ZFPPIPP je pravna oseba do navedene BPP upravičena v primeru, če nima sredstev za založitev predujma iz prvega odstavka istega člena. V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS v sodbi X Ips 386/2011 z dne 29. 2. 2012 je treba izpolnjevanje pogojev za dodelitev BPP po šestem odstavku 233. člena ZFPPIPP oziroma kdaj se šteje, da pravna oseba nima sredstev za založitev predujma, presojati po določbah tega zakona, pri čemer se Vrhovno sodišče primeroma sklicuje na 10. in 14. člen ZFPPIPP.

V prvem odstavku 10. člena ZFPPIPP je določeno, kaj sodi v premoženje posamezne pravne osebe, v drugem odstavku so opredeljene njene obveznosti, v tretjem čista vrednost njenega premoženja. V 14. členu pa je določeno, kdaj dolžnik postane insolventen, kdaj se šteje, da je dolžnik, ki je pravna oseba, trajneje nelikviden, ter kdaj je dolžnik dolgoročno plačilno nesposoben. Iz stališča Vrhovnega sodišča in omenjenih določb ZFPPIPP, na katere se sklicuje, po mnenju sodišča izhaja, da je treba pri ugotavljanju, ali ima pravna oseba sredstva za založitev predujma, upoštevati stanje teh sredstev v času, ko se odloča o prošnji za BPP in na tej podlagi opraviti presojo, ali je to stanje tako, da ji v tem času onemogoča založitev zahtevanega predujma za začetek stečajnega postopka.

Tožnik ugovarja, da je tožena stranka pri ugotovitvi, da ima sredstva za založitev predujma, upoštevala zgolj prilive na TRR, ne pa odlivov, kar posledično pomeni zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče meni, da je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabila materialno pravo. Tožnikov TRR, na katerem je organ ugotavljal višino prilivov, ni blokiran, tožnik je z njim prosto razpolagal v času presoje (zakonski dejanski stan 14. člena ZFPPIPP), zato je v okviru šestega odstavka 233. člena ZFPPIPP, ob taki dejanski situaciji ugotoviti, da je imel prosilec sredstva (prvi odstavek 10. člena ZFPPIPP), s katerimi je lahko prosto razpolagal (upravljal) in ki so zadostovala za založitev predujma. Nesporno je, da so prilivi enkrat presegali trenutno izračunan predujem. Tožnik se neupravičeno sklicuje na odlive s TRR, saj dejstvo, da zaradi poravnanih obveznosti v relevantnem obdobju pozitivno stanje na TRR ni bilo v višini zneska za založitev predujma, ni dokaz v smislu šestega odstavka 233. člena ZFPPIPP. Pri ugotovitvi, ali pravna oseba nima sredstev za založitev predujma, ni mogoče slediti stališču, da bi bile vse obveznosti pravne osebe (drugi odstavek 10. člena ZFPPIPP) upoštevane, ter bi zgolj ugotovljena pozitivna vrednost celotnega premoženja (tretji odstavek 10. člena ZFPPIPP), v višini predujma v trenutku vloge pomenila, da pravna oseba nima sredstev za založitev. Uporaba obeh določb 10. in 14. člena ZFPPIPP v postopku za odobritev BPP presega besedno razlago pojma iz šestega odstavka 233. člena ZFPPIPP „sredstva za založitev predujma“. Zadostuje ugotovitev, da ima vlagatelj sredstva, s katerimi lahko razpolaga, v višini zahtevanega predujma. Ugotoviti je, da se pri uporabi 10. in 14. člena ZFPPIPP nanju tudi Vrhovno sodišče zgolj primeroma sklicuje, kar naslovno sodišče razume kot napotilo, da je treba pri ugotavljanju sredstev upoštevati premoženjsko stanje prosilca (sredstva, premoženje, dostopnost prosilca do premoženja; možnost razpolaganja z njim), kot ga v postopku zatrjuje. Z uporabo tudi teh dveh določb je ugotoviti, da so prilivi na tožnikov račun zadostovali za položitev predujma. Sklicevanje na druge obveznosti (odlive) ni relevantno, saj je v pristojnosti imetnika računa, kako uravnava vrstni red poplačila svojih obveznosti.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.