Jedro

Namen ureditvene (regulacijske) začasne odredbe ni zavarovanje zahtevka, pač pa začasna ureditev spornega razmerja, da sodno varstvo zaradi nevarnosti uporabe sile ali nevarnosti nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode ne bi ostalo brez pomena. Takšne začasne pa so glede na razloge odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 275/97 in glede na sodno prakso dovoljene le izjemoma.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo primarni predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožnica predlagala, da se tožencem naloži, da so ji dolžni izročiti v posest poslovni prostor v pritličju s površino 125,44 m2 in v kleti s površino 85,23 m2, ki se nahaja v jugozahodnem delu stavbe na naslovu M.. Zavrnilo je tudi podredni predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožnica predlagala, da se tožencem naloži, da nemudoma prenehajo z izvrševanjem vsakršnih del v zvezi z vlaganji in adaptacijo navedene nepremičnine.

Zoper navedeni sklep se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje najprej ugotavljati obstoj prvega pogoja za izdajo začasne odredbe, in sicer verjetnost obstoja terjatve. Šele potem bi lahko sodišče prve stopnje odločalo o obstoju drugega pogoja. Nadalje navaja, da predstavlja izpad dohodka, ki bi ga prejela v obliki mesečnih najemnin za oddajo spornega poslovnega prostora v najem, nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo, saj zgolj uveljavitev te terjatve s tožbo, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, v današnjih časih krize še ne pomeni, da bo to škodo tudi dobila povrnjeno. V zvezi s tem je glede tretje toženke zatrjevala, da ta že danes ne bi mogla poravnati nastalih obveznosti. Sodišče prve stopnje pa je zmotno ocenjevalo in domnevalo poslovanje tretje toženke v prihodnosti. Nadalje je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnici tudi zaradi obsežnih adaptacij v spornem poslovnem prostoru, ki jih izvajajo toženci, ne bo nastala nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda. Tožnica teh adaptacij, ki jih toženci izvajajo proti njeni volji, ne nadzira, zato ne ve, kaj se tam dejansko počne, pač pa zgolj upa, da te adaptacije ne bodo tako korenito posegle v prostor, da bi ga povsem spremenile tako, da ta ne bi bil več primeren za oddajanje za gostinski lokal. To bi namreč pomenilo oteženo iskanje bodočih najemnikov. Nadalje meni, da zanjo obstoji nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda tudi iz naslova nepremoženjske škode, ki se kaže v okrnitvi njenega ugleda. Tako je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da med protipravnim odvzemom posesti in izvajanjem adaptacij ter okrnitvijo ugleda tožnice ni vzročne zveze. Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ne bi bilo potrebno v konkretni zadevi uporabiti 8. člena EKČP, zato se v tem delu izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje si tudi napačno razlaga sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 2/94, iz katerega izhaja, da je že samo vzdrževanje protipravnega stanja, nastalega s tem, da je tožena stranka z zasedbo poslovnih prostorov onemogočila tožeči stranki opravljati njeno dejavnost, lahko nasilje. Nepravilna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica pravic, katere zahteva s podrednim predlogom za začasno odredbo, s tožbo ne uveljavlja. Prav tožbeni zahtevek na vrnitev poslovnega prostora v posest je namreč v neposredni povezavi s predlagano podredno začasno odredbo na prenehanje posegov v poslovni prostor.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica predlaga izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve – izročitve nepremičnine v posest. Sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik (tožnik) za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika (toženca) nastala, hkrati pa mora upnik verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku; upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ – Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami). V obravnavani pravdni zadevi bi morala tako tožnica verjetno izkazati obstoj terjatve, kot tudi zatrjevano nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, oziroma da je odredba potrebna, da se prepreči zatrjevan nastanek težko nadomestljive škode. Ker tožnica po oceni sodišča prve stopnje, s katero se pritožbeno sodišče v celoti strinja, ni dokazala ne nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ne da bi ji brez odredbe nastala težko nadomestljiva škoda, se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ukvarjati z vprašanjem, ali je tožnica izkazala za verjetno, da obstoji njena terjatev zoper tožence, saj tudi ugotovljen obstoj terjatve ne bi pripeljal do drugačne odločitve od izpodbijane. Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati verjetnost obstoja terjatve, je tako povsem neutemeljen.

S primarnim predlogom za izdajo začasne odredbe tožnica predlaga izdajo ureditvene (regulacijske) začasne odredbe, saj se njena vsebina pokriva s tožbenim zahtevkom (zahtevek na izročitev nepremičnine v posest). Namen takšne začasne odredbe ni zavarovanje zahtevka, pač pa začasna ureditev spornega razmerja, da sodno varstvo zaradi nevarnosti uporabe sile ali nevarnosti nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode ne bi ostalo brez pomena. Takšne začasne odredbe pa so glede na razloge odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 275/97 in glede na sodno prakso dovoljene le izjemoma, kar velja še posebej v pravdah zaradi motenja posesti, kot je tudi predmetna, v katerih se varuje zgolj posestnikova dejanska oblast nad stvarjo, ki pa ni nujno, da ima kaj skupnega s pravico.

Kot že povedano, se pritožbeno sodišče v celoti strinja s sodiščem prve stopnje, da tožnica ni izkazala verjetnosti nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode, ki bi lahko opravičevala izdajo predlagane začasne odredbe. Zatrjevan izpad tožničinega dohodka v višini mesečnih najemnin, ki bi jih lahko iztržila z oddajanjem sporne nepremičnine v najem, ne predstavlja nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode. Gre zgolj za morebitno tožničino materialno prikrajšanje, katerega povračilo bo lahko zahtevala s posebno tožbo. Kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje, pa so tožničine trditve o nesposobnosti plačila navedenega prikrajšanja s strani prvega in drugega toženca ostale na pavšalni ravni, sklicevanje na bilanco stanja in izkaz poslovnega izida tretje toženke za leto 2009, pri čemer je bila slednja potrditvah tožnice ustanovljena konec meseca oktobra leta 2009, pa prav tako še ne zadošča za zaključek, da ta ne bi bila zmožna poplačila obveznosti.

Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja pri trditvah, da ji bo (tudi) zaradi adaptacij nepremičnine s strani tožencev nastala nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda. Tožnica v pritožbi priznava, da ne ve, kakšna dela opravljajo toženci v spornem prostoru. Zato zgolj tožničino predvidevanje, da utegnejo izvajati takšne adaptacije, da prostor po njih ne bo več primeren za gostinski lokal (kar je bil sicer) in kar naj bi tožnici otežilo iskanje novih najemnikov, ne more upravičiti izdaje predlagane ureditvene začasne odredbe. V zvezi s tem tudi ne gre spregledati tožničinih trditev (list. št. 18), da je od tožencev izvedela, da nameravajo poslovni prostor uporabljati kot gostinski lokal. Opravljena adaptacija prostora pa bi po oceni pritožbenega sodišča tožnici kvečjemu olajšala iskanje novih najemnikov. Tožnica namreč ni zatrjevala, da toženci z gradbenimi deli in adaptacijami sporni prostor uničujejo oziroma zmanjšujejo njegovo vrednost. Nadalje je neutemeljeno pritožbeno stališče, da tožnici zaradi ravnanja tožencev (odvzema posesti poslovnega prostora in adaptacij tega prostora) nastaja nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva nepremoženjska škoda, ki se kaže v okrnitvi njenega ugleda. Tožnica niti ni dokazovala, da so z zatrjevanim odvzemom posesti njeni poslovni partnerji in prebivalci Ljubljane sploh seznanjeni. Vendar pa tudi če bi bili, zgolj zaradi protipravnega odvzema posesti, kot je to navedlo že sodišče prve stopnje, še ni mogoče govoriti o okrnitvi tožničinega ugleda, saj je tožnica v zvezi s predmetno nepremičnino sprožila ustrezne sodne postopke in tako ni kar dopustila ravnanja tožencev oziroma ni pustila vtisa, da dovoljuje, da z njenim premoženjem vsakdo ravna kar hoče. Tožnica tako tudi ni izkazala verjetnosti nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive nepremoženjske škode, ki bi opravičevala izdajo predlagane začasne odredbe.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na obrazložitev sklepa Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 2/94, ki je bil izdan v zvezi z začasno odredbo v motenjski pravdi in v katerem je (med drugim) navedeno, da je vzdrževanje protipravnega stanja, nastalega s tem, da je tožena stranka z zasedbo poslovnih prostorov onemogočila tožeči stranki opravljati njeno dejavnost, lahko nasilje v smislu 442. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 s spremembami). Kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje, tožnica ni zatrjevala nevarnosti uporabe sile v smislu že navedenega določila 272. člena ZIZ oziroma okoliščin, zaradi katerih bi sodišče ravnanje tožencev lahko opredelilo tudi kot uporabo sile iz 272. člena ZIZ, pač pa je zatrjevala (le) nevarnost nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode. Poleg tega pa iz navedene sodne odločbe ne izhaja, da je že vsaka protipravna zasedba poslovnega prostora tudi nasilje.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbo, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožnica s podrednim predlogom za izdajo začasne odredbe zasleduje cilj, ki ni v povezavi s tožbenim zahtevkom. Tožnica s tožbenim zahtevkom zahteva izročitev nepremičnine v posest prazne oseb in stvari, s podrednim predlogom za izdajo začasne odredbe pa predlaga, da toženci prenehajo z izvrševanjem vsakršnih del v zvezi z vlaganji in adaptacijo te nepremičnine. Podredni predlog za izdajo začasne odredbe je torej postavljen v povezavi s tožbenim zahtevkom. Vendar pa je odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrne (tudi) podredni predlog za izdajo začasne odredbe, kljub temu pravilna. Tožnica je ta predlog utemeljevala s tem, da bodo toženci zaradi izvedenih adaptacij v sporni nepremičnini opravljali neko dejavnost, v zvezi s katero bodo tudi zaposlili ljudi ali celo oddali lokal tretji osebi, zaradi česar bo uveljavitev tožničine terjatve – izvršitev motenjskega sklepa otežena. Izvršene adaptacije, glede katerih je bilo že povedano, da kvečjemu izboljšujejo sporni lokal, kot tudi v lokalu zaposlene osebe oziroma oddaja lokala v najem nekomu tretjemu pa, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, glede na določila ZIZ ne morejo onemogočati oziroma oteževati izvršitve tožničine terjatve v izvršilnem postopku. Tožnica tako tudi ni izkazala za verjetno, da bo uveljavitev njene terjatve (izročitev nepremičnine v posest) onemogočena ali precej otežena.

V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na 8. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (tožnica meni, da ji je bila zaradi posega v poslovni prostor kršena konvencijska pravica) pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da za presojo utemeljenosti začasne odredbe to ni odločilno, kot je to tožnici pojasnilo že sodišče prve stopnje. Kot že obrazloženo, sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve le, če so izpolnjeni že navedeni pogoji za njeno izdajo iz 272. člena ZIZ, ki pa v obravnavani zadevi niso podani.

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08 - v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

O stroških postopka za izdajo začasne odredbe (tudi pritožbenih) bo odločalo sodišče prve stopnje v odločbi o glavni stvari.