Jedro

V obravnavani zadevi je s tožbo izpodbijana procesna odločitev tožene stranke, glede na obseg revizijskih razlogov (1. odstavek 85. člena ZUS-1) pa lahko revizijsko sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje le v okviru procesnih razlogov in sicer zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1.

Izrek

1. Revizija se zavrne. 2. Prizadeti stranki A. d.d. in B. d.d sami trpita stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27.3.2003, s katero je le-ta zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Upravne enote Ljubljana z dne 20.5.2002. Z navedenim sklepom je prvostopni upravni organ zavrgel tožničin predlog za obnovo postopka z dne 25.5.2000, končanega z delnimi odločbami z dne 26.10.1993, 4.5.1995 in 29.12.1994. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da tožnica v denacionalizacijskih postopkih, katerih obnovo predlaga, ni bila stranka v postopku, v predlogu za obnovo postopka pa glede na določbo 1. odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/2000) ni izkazala, da je legitimirana za vložitev predloga in ne da obstaja uveljavljani obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP. Navaja, da tožnica, ki zahteve za denacionalizacijo nesporno ni vložila, zato ne more izkazati svoje upravičenosti za nastopanje v navedenih denacionalizacijskih postopkih v svojstvu vlagateljice kot aktivne stranke, pa tudi ne stranke z interesom. ZDen ji namreč kot pravni naslednici upravičenca ne priznava nobene druge pravice in ne pravne koristi, ki bi jo lahko imela kot aktivna stranka v postopku za denacionalizacijo. Na drugi strani pa udeležba vseh pravnih naslednikov v postopku denacionalizacije tudi ni formalni pogoj za pravilno vodenje postopka, pri katerem se vrača premoženje upravičencem, saj za vodenje postopka zadostuje zahteva enega pravnega naslednika, ki izpolnjuje pogoje za upravičenega vlagatelja. Pravni nasledniki torej niso upravičeni predlagati obnove postopka denacionalizacije, če niso vložili zahteve za denacionalizacijo in če med postopkom niso zahtevali pripustitve v postopek kot stranke (139. člen ZUP(1986)) ter niso sodelovali v postopku. Z vložitvijo zahtevka ali naknadnim vstopom v postopek pa je pravni naslednik pridobil pravico do nastopanja v postopku na aktivni strani in pravico do materialnopravnega razpolaganja z zahtevkom v vseh fazah postopka. Tisti pa, ki po ZDen ne more izkazati stvarne legitimacije v stvari, o kateri se je odločalo v postopku, ne more biti stranka v postopku obnove. Tožnica zato ne more izkazati ne legitimacije za vložitev predloga za obnovo denacionalizacijskega postopka in ne obnovitvenega razloga. V celoti sledi razlogom za zavrženje, ki jih je navedla tožena stranka in jih ocenjuje kot pravilne. Po presoji sodišča prve stopnje so neutemeljeni tožničini ugovori, da je organ ni pritegnil v postopek. Po njegovem mnenju ni dolžnost upravnega organa, da sam vključi v postopek tiste pravne naslednike, ki niso vložili predloga za denacionalizacijo in se pri tem sklicuje na sodno prakso (I Up 1068/2000). Tožnica bi lahko, saj je za postopek vedela, zahtevala priznanje statusa stranke in k zahtevi za denacionalizacijo pristopila na aktivni strani, in sicer do končanja postopka na prvi stopnji oziroma izjemoma s pritožbo, v roku za stranke.

Pritožbo zoper izpodbijano sodbo je tožnica vložila po svojem pooblaščencu A.A. (izkazano pooblastilo z dne 24.12.2004) in uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotno uporabo predpisov. Smiselno ponovi tožbene navedbe in navaja, da je upravni organ pri izdaji odločb, katerih obnovo predlaga, upošteval kot stranke v postopku le tiste stranke, ki so posebej pooblastile za zastopanje v upravnem postopku A.A. in so bile navedene v vlogi z imeni in priimki (B.A., C.A., D.A., C.C.) in pooblaščencu A.A. vročal pisanja le za te stranke, ki so ga posebej pooblastile. Drugim pravnim naslednikom pa pisanj ni vročal in jih ni vabil na obravnave. Denacionalizacijske odločbe je tožnici vročil šele na njeno posebno zahtevo. Tožnica tudi ni bila vključena v postopek sklenitve poravnav. Predlaga, da se dovoli predlagana obnova postopka.

Stranka z interesom v tem postopku A. d.d. po pooblaščenem odvetniku, v odgovoru na pritožbo med drugim navaja, da iz pritožbe izhaja, da je ni vložila tožnica, temveč jo je sestavil in podpisal A.A. ter da tožba kot taka ni dopustna. Strinja se z odločitvijo in razlogi izpodbijane sodbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot nedopustno zavrže oziroma podrejeno, da jo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo ter naloži tožnici povračilo vseh sodnih stroškov zavezanca s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje sodbe sodišča dalje do plačila.

Stranka z interesom v tem postopku B. d.d., po pooblaščencu odvetniku, v odgovoru na pritožbo med drugim navaja, da iz pritožbe izhaja, da naj bi jo vložil A.A., ki je na njej tudi podpisan, in je pritožba kot taka nedopustna. Pritožnik ni pooblaščenec tožnice. Strinja se z odločitvijo in razlogi izpodbijane sodbe in predlaga, da pritožbeno sodišče spozna pritožbo za nedovoljeno oziroma neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo ter pritožniku naloži v plačilo stroške predmetnega odgovora na pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Tožena stranka in Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je vrhovno sodišče ugotovilo, da tožnikova pritožba ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je vrhovno sodišče vloženo pritožbo v skladu z isto določbo ZUS-1 obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo.

K 1. točki izreka: Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

V obravnavani zadevi je s tožbo izpodbijana procesna odločitev tožene stranke, glede na obseg revizijskih razlogov (1.odstavek 85. člena ZUS-1) pa lahko revizijsko sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje le v okviru procesnih razlogov, in sicer zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1. Revidentka v reviziji ni navedla nobenih bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, ki bi jih v obravnavani zadevi storilo sodišče prve stopnje. Na morebitne kršitve pravil postopka v upravnem sporu pa vrhovno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, torej obstoja tega revizijskega razloga vrhovno sodišče niti ni ugotavljalo. Ker gre za procesno kršitev, sodišče ni preizkušalo pravilne uporabe materialnega prava.

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1); zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

V zvezi z ugovorom prizadetih strank revizijsko sodišče pojasnjuje, da je tožnica naknadno (24.12.2004) predložila pooblastilo, s katerim je pooblastila A.A. za vložitev pritožbe.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije revizijo v skladu z določbo 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K 2. točki izreka: Revizijsko sodišče ni ugodilo zahtevku prizadetih strank A. d.d. in B. d.d, da jima tožnica povrne njune stroške odgovora na revizijo, saj po presoji revizijskega sodišča ne gre za potrebne stroške v smislu 1. odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v povezavi z 1. odstavkom 22. člena ZUS-1.