Jedro

Iz besedila 175. a člena SZ-1 ne izhaja zahteva po zakonitosti bivanja v hišniškem stanovanju v smislu obstoja veljavnih civilnopravnih predpisov. Po besedilu zakona so upravičenci do ugodnosti iz 175. a člena SZ-1 tisti imetniki pravice začasne uporabe oziroma stanovanjske pravice na hišniških stanovanjih, ki spadajo v eno od kategorij, opredeljenih v štirih alinejah navedene zakonske določbe, pri čemer za vse velja pogoj, da so v hišniškem stanovanju bivali ob uveljavitvi SZ in v stanovanju še prebivajo; pri tem pa se zahteva (dejanskega) prebivanja nanaša na čas uveljavljanja ugodnosti iz 175. a člena SZ-1.

Izrek

I. Tožbi se ugodi ter se izpodbijana odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. 35203-1/2012/47, z dne 21. 1. 2020 odpravi.

II. Zahtevi tožeče stranke za ugotovitev upravičenosti do izplačila gotovinskih in kreditnih sredstev ter vrednostnih papirjev, ki jih uveljavlja kot nekdanji uporabnik hišniškega stanovanja, se ugodi, tako da je pod pogojem, da kupi stanovanje, upravičena do nadomestila v skupini višini 32.970,10 EUR, pri čemer ji je stranka z interesom A., d. d., dolžna izplačati 16.039,51 EUR v gotovini in 11.138,55 EUR v obveznicah, tožena stranka pa 5.792,05 EUR v vrednostnih papirjih.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 1.076,10 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo tožnikovo zahtevo za ugotovitev upravičenosti do izplačila gotovinskih in kreditnih sredstev ter vrednostnih papirjev v skladu in pod pogoji 173. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), ki jih uveljavlja kot bivši uporabnik hišniškega stanovanja, v četrtič ponovljenem postopku zavrnilo. Iz obrazložitve v bistvenem izhaja, da je tožnik 4. 1. 2012 vložil zahtevo za izdajo odločbe o nepovratnih gotovinskih in kreditnih sredstev v skladu s 175. a členom SZ-1B, pri čemer po oceni toženke za odločitev o zahtevi ni treba ugotavljati stanja tožnikovega objekta v ... leta 1991 ter s kakšnimi materiali je začel graditi in ali je začel graditi počitniško ali stanovanjsko hišo; za uveljavitev pravic do nepovratnih državnih sredstev je pomembno trenutno stanje oziroma stanje na dan vložene zahteve. Citirani objekt sta tožnik in njegova žena B. B. legalizirala leta 2004, ko sta pridobila gradbeno dovoljenje za legalizacijo stanovanjskega in pomožnega objekta, s čimer je tožnik svoje stanovanjsko vprašanje rešil. Tožnik je bil lastnik citiranega objekta do 2. 6. 2006, nato pa je z darilno pogodbo svoj solastniški delež podaril sinu C. C. (z bremenom prepovedi odtujitve in obremenitve v tožnikovo korist in korist B. B.). Tudi podatki zemljiškega katastra in registra nepremičnin kažejo, da je dejanska raba objekta stanovanjska oziroma stanovanje v samostoječi stanovanjski stavbi v neto tlorisni površini 90,90 m2, ki obsega kuhinjo, kopalnico, stranišče in tri sobe, ter se ne uporablja v počitniške namene. Citirani objekt ima tudi centralno ogrevanje, vodovod, elektriko in lastno vodotesno kanalizacijo. Toženka meni, da 175. a člen SZ-1 nedvoumno določa, da če se prejšnji imetniki odločijo, da bi si zagotovili drugo lastniško stanovanje ali stanovanjsko hišo, imajo pravico zahtevati, da se jim za vrednost hišniškega stanovanja zagotovijo nadomestila pod pogoji in na način, določen v 173. členu SZ-1, kar pomeni pod enakimi pogoji, kot so jih morali in jih še vedno morajo izpolnjevati najemniki – prejšnji imetniki neomejene stanovanjske pravice na denacionaliziranih stanovanjih. Zato bi moral tožnik, če bi želel uveljavljati kakršnekoli pravice na hišniškem stanovanju, ki ga je uporabljal, uporabo le-tega tudi pravno urediti. Zakonitost bivanja je namreč treba izkazati, saj gre za davkoplačevalska sredstva, ki so namenjena le tistim, ki so pomoči potrebni. Tožnik pa je imel ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) le status začasnega uporabnika. Ker je hišniško stanovanje prešlo v last oziroma solastnino etažnih lastnikov, bi moral najemno razmerje urediti z novimi lastniki oziroma solastniki, tako kot nalagajo določbe SZ, kar pa je odklanjal. Tudi vsi ugovori socialne narave so nesprejemljivi, ker tožnik ni bil prisiljen ne v gradnjo počitniške ne v gradnjo stanovanjske hiše, saj je zasedal hišniško stanovanje, ki je več kot zadostovalo za tričlansko družino. Glavni razlog za zavrnitev tožnikove zahteve za izdajo odločbe o nepovratnih gotovinskih državnih sredstev v skladu s 173. členom SZ-1 pa je, da je njegova žena še vedno lastnica polovice zemljišča in stavb s parc. št. 773/3 k. o. ..., kar je v skladu s 103. členom SZ-1 krivdni razlog za odpoved najemne pogodbe in s tem tudi razlog za izgubo vseh pravic, ki izhajajo iz naslova najema.

**Povzetek bistvenih navedb v tožbi in odgovoru na tožbo**

2. Tožnik tožbo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Uvodoma navaja, da je nesporno, (1) da je tožnik nekdanji hišnik, ki je živel v stanovanju v družbeni lastnini, ki je kasneje na podlagi zakona postalo last etažnih lastnikov, s katerimi ni nikoli sklenil najemne pogodbe, temveč je bil z njimi v sporu glede višine najemnine, (2) da je ob uveljavitvi SZ 19. 10. 1991 imel na tem stanovanju začasno pravico uporabe, kot so jih imeli uporabniki hišniških stanovanj po predhodnih predpisih, (3) da je po letu 1991 prenehal opravljati hišniška dela, (4) da je pred letom 1991 v ... začel graditi objekt, ki ga je leta 2006 podaril sinu, in (5) da se je iz hišniškega stanovanja izselil leta 2013, v času upravnega postopka, ko je z etažnimi lastniki sklenil zunajsodno poravnavo. Iz sodnih odločb Upravnega in Vrhovnega sodišča v konkretni zadevi izhaja, (1) da za tožnikovo bivanje v hišniškem stanovanju po letu 1991 nista bistvena ne pravni naslov ne njegovo razmerje z etažnimi lastniki glede (ne)plačevanja najemnine, (2) da je pomembno, da je v hišniškem stanovanju bival vse do vložitve vloge v upravnem postopku leta 2012 (naknadna izselitev v času upravnega postopka je nepomembna), (3) da odklonilnega razloga za zahtevana nadomestila ne predstavlja morebitno lastništvo stanovanja ali stanovanjske hiše s strani tožnika ali njegove žene po letu 1991 in (4) da je odklonilni razlog za prisojo nadomestil lahko obstoj okoliščine iz 128. člena SZ, tj. da je bil tožnikov objekt v ... leta 1991 primerna stanovanjska stavba oziroma da je bil v gradnji kot stanovanjska stavba (in ne kot počitniška hiša), tožnik pa je imel možnosti in sredstva, da ga dokonča. Ker se toženka s temi pravnimi stališči ne strinja, po oceni tožnika ravna nezakonito (četrti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1)).

3. Tožnik nadalje meni, da je v obravnavani zadevi sporno le (še) dejansko stanje glede objekta v ... leta 1991. V zvezi s tem je Upravno sodišče s predhodnimi odločbami toženki naložilo, da odgovori zlasti na vprašanja: (1) ali je tožnik leta 1991 citirani objekt gradil kot počitniški ali stanovanjski, (2) če ga je gradil kot stanovanjskega, ali je bil leta 1991 dokončan ter, (3) če ni bil dokončan, ali je imel zadostne možnosti in sredstva za njegovo dokončanje. Namembnost gradnje je pomembna, saj je odklonilni razlog za prisojo nadomestil lahko podan le, če je leta 1991 obstajal odklonitveni razlog za privatizacijo po drugem odstavku 128. člena SZ v zvezi s 60. členom Zakona o stanovanjskih razmerjih (v nadaljevanju ZSR). Po prvem odstavku 60. člena ZSR je lahko stanodajalec odpovedal stanovanjsko razmerje le v primeru, če je imel stanovalec v lasti drugo stanovanje (in ne katerekoli nepremičnine, tudi ne počitniškega objekta), če je bilo to prazno in primerno glede na ureditev ZSR. Lastništvo nedokončanega stanovanja, ki bi bilo ob dokončanju primerno, je predstavljalo odpovedni razlog le, če je obstajala resnična možnost prejšnjega imetnika stanovanjske hiše, da še nedograjeno hišo dokonča. 4. Tožnik navaja, da je toženki pojasnil, da je z ženo še pred letom 1991 v ... začel graditi citirani objekt z namenom izgradnje počitniške hiše, a je zaradi pomanjkanja sredstev ni dokončal. Kasneje jo je dokončal šele njun sin, kateremu je zato podaril svoj solastniški delež na njej. V zvezi s tem je predlagal dokaze, a jih toženka ni izvedla. S tem je po njegovi oceni kršila njegovo pravico do dokaza in napačno ugotovila dejansko stanje. Trdi, da so današnji podatki javnih evidenc, na katere se sklicuje toženka, nepomembni, saj gre za podatke o današnjem stanju citirane nepremičnine, in ne o stanju leta 1991. Že iz listin upravnega spisa izhaja, da citirani objekt leta 1991 ni bil dokončan. Tožnik meni še, da je morebitno stališče, da sta za opredelitev, ali gre za počitniško hišo ali stanovanje, odločilni opremljenost in površina, materialnopravno zmotno; odločilni sta namembnost izgradnje in njena lokacija. Zato tudi eventualno dokončan citirani objekt leta 1991 ni štel za primerno stanovanje v smislu 4. in 7. člena ZSR ter tako ne za podlago za odpovedni razlog v smislu 60. člena ZSR v zvezi s 128. členom SZ, tako pa tudi ni pomenil odklonilnega razloga za nadomestila po 175. a členu SZ-1. 5. Tožnik dalje v skladu s 116. členom SZ-1 navaja še vrednost spornega stanovanja. Po podatkih upravnega spisa (točkovni zapisnik) njegovo nekdanje hišniško stanovanje meri 53,61 m2 in je ocenjeno s 316 točkami, kar pomeni, da njegova vrednost po 116. členu SZ-1 znaša 44.554,20 EUR (53,61 m2 x 316 x 2,63 EUR x k. f. 1,0 x l. r. 1,0), nadomestila po 173. v zvezi s 175. a členom SZ-1 pa posledično znašajo 32.970,10 EUR. Sodišču smiselno predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in ugotovi, da je tožnik, pod pogojem, da kupi stanovanje, upravičen do nadomestila v višini 32.970,10 EUR, pri čemer je A., d. d. (v tem upravnem sporu stranka z interesom) dolžan izplačati 16.039,51 EUR v denarju, 11.138,55 EUR v obveznicah, toženka pa 5.792,05 EUR v vrednostnih papirjih, oziroma podredno, naj zadevo vrne toženki v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe, in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

7. Stranka z interesom A., d. d., na tožbo ni odgovorila.

**Odločanje po sodniku posamezniku**

8. Sodišče je 9. 2. 2021 sprejelo sklep, da o zadevi odloča po sodniku posamezniku, in sicer iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1. Stranke postopka sestavi sodišča niso ugovarjale, niti pisno pred glavno obravnavo niti na izrecno vprašanje sodnice na naroku za glavno obravnavo 25. 3. 2021. **Dokazni sklep in dokazovanje**

9. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine v sodnem in upravnem spisu, ki jih je v soglasju s strankami štelo za prebrane, ter zaslišalo tožnika in priči B. B. in C. C..

10. Ostale predlagane, a neizvedene dokaze je sodišče kot nepotrebne zavrnilo (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), saj je bilo dejansko stanje, potrebno za odločitev, razjasnjeno in pojasnjeno, ter njihova izvedba ne bi z ničemer vplivala na odločitev sodišča v smislu, da bi bila ta drugačna, kot je pojasnjeno v nadaljevanju, zato bi nadaljnje izvajanje dokazov nasprotovalo določbi prvega odstavka 11. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1. Tako je sodišče zavrnilo dokazna predloga tožnika za zaslišanje D.D. in za ogled objekta v ..., saj je že z izvedbo drugih (s strani tožnika predlaganih) dokazov ugotovilo (kot je pojasnjeno v nadaljevanju), s kakšnim namenom sta tožnik in njegova žena pred letom 1991 začela graditi citirani objekt v ... Prav tako je zavrnilo tudi dokazni predlog tožnika za postavitev izvedenca v zvezi z ugotavljanjem, kdaj je bil citirani objekt v ... dokončan, saj je tudi to dejstvo ugotovilo – kot je pojasnjeno v nadaljevanju – že z izvedbo drugih (s strani tožnika predlaganih) dokazov.

**K I. in II. točki izreka**

11. Tožba je utemeljena.

12. V obravnavani zadevi je sporna izpodbijana odločitev toženke, da zavrne tožnikovo zahtevo za ugotovitev upravičenosti do izplačila gotovinskih in kreditnih sredstev ter vrednostnih papirjev, ki jih uveljavlja kot nekdanji uporabnik hišniškega stanovanja. Tožnik kot bistveno izpostavlja, da bi morala toženka glede na pravna naziranja Upravnega in Vrhovnega sodišča v tej zadevi pri odločitvi upoštevati, (1) da za ugoditev njegovi zahtevi ni pomembna zakonitost njegovega bivanja v hišniškem stanovanju leta 1991, (2) da je pomembno, da je v citiranem stanovanju bival ob vložitvi zahteve leta 2012, (3) da razlog za zavrnitev njegove zahteve ne more biti lastništvo nepremičnin po letu 1991 ter (4) da je odklonilni razlog za prisojo nadomestil lahko obstoj okoliščine iz 128. člena SZ. Ta pa ni podana, saj tožnikov objekt v ... leta 1991 ni bil primerna stanovanjska stavba, temveč je šlo za nedokončan počitniški objekt, ki ga tožnik zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ni bil sposoben dokončati.

13. Pravno podlago za odločitev v obravnavani zadevi predstavljajo določbe SZ-1, in sicer 175. a člen SZ-1, ki med drugim določa, da imajo prejšnji imetniki pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju, ki so hišniška dela prenehali opravljati pred uveljavitvijo SZ iz razlogov, ki niso bili na njihovi strani, pa jim stanodajalec oziroma stanovanjska skupnost ni zagotovila drugega primernega stanovanja in v stanovanju še prebivajo, pravico zahtevati, da se jim za vrednost hišniškega stanovanja zagotovijo nadomestila pod pogoji in na način, določen v 173. členu SZ-1, če se odločijo, da bi si zagotovili drugo lastniško stanovanje ali stanovanjsko hišo (2. točka druge alineje 175. a člena SZ-1). V 173. členu SZ-1 je določeno, da potem, ko je bila stanovanjska stavba ali stanovanje, odvzeto po predpisih o podržavljenju ali zaplenjeno, vrnjeno prvotnemu lastniku, lahko najemnik na takem stanovanju uveljavlja pravico po tem zakonu bodisi do nakupa stanovanja, v katerem prebiva, če se lastnik s tem strinja, bodisi do nakupa drugega stanovanja ali gradnje hiše, v roku petih let od uveljavitve tega zakona oziroma pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, če na dan uveljavitve tega zakona postopek denacionalizacije še ni pravnomočno končan (drugi odstavek); v primeru iz prejšnjega odstavka ima najemnik pravico do nadomestila višini 36 % vrednosti od vrednosti stanovanja od Slovenske odškodninske družbe v gotovini, 25 % od Slovenske odškodninske druge v obliki obveznic in 13 % od Republike Slovenije v vrednostnih papirjih (tretji odstavek); vrednost denacionaliziranega stanovanja, ki se proda ali kupi, se določi na podlagi 116. člena SZ-1 (četrti odstavek).

14. Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke (drugi odstavek 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), oziroma, glede na specifiko upravnega spora v zvezi z navedbami toženke, iz izpodbijane odločbe in odgovora na tožbo. Sodišče ugotavlja, da med strankami postopka ni sporno (in izhaja tudi iz izvedenih dokazov), da: - je tožnik hišniška dela na objektu ... prenehal opravljati leta 1987, in sicer iz razlogov, ki niso bili na njegovi strani (dopis z dne 5. 5. 1987); - mu stanodajalec oziroma stanovanjska skupnost ni zagotovila drugega primernega stanovanja; - je imetnik pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju (po stanovanjski pogodbi št. 95566/1 z dne 2. 10. 1979 mu je bilo zaradi opravljanja hišniških del dodeljeno hišniško stanovanje, po prenehanju tega razmerja pa je pridobil začasno pravico uporabe (sodba VSRS, II Ips 506/99 z dne 15. 5. 2000)); - je ob vložitvi zahteve za ugotovitev upravičenosti do izplačila gotovinskih in kreditnih sredstev ter vrednostnih papirjev z dne 4. 1. 2012 v hišniškem stanovanju, bival; _in_ - se je iz citiranega hišniškega stanovanja izselil 30. 4. 2013. 15. Sporno pa je, ali je bil tožnikov objekt v ... leta 1991 primerna stanovanjska stavba oziroma ali je bil v gradnji kot stanovanjska ali kot počitniška stavba ter ali je tožnik imel možnosti in sredstva, da ga dokonča. 16. Sodišče najprej poudarja, da je napačno materialnopravno stališče, ki ga je v tej zadevi (znova) zavzela toženka, ko meni, da bi moral tožnik, če bi želel uveljavljati kakršnekoli pravice na citiranem hišniškem stanovanju, ki ga je uporabljal, uporabo le-tega tudi pravno urediti. Po oceni Vrhovnega sodišča v sklepu, X Ips 212/2015 z dne 22. 2. 2017, iz besedila 175. a člena SZ-1 ne izhaja zahteva po zakonitosti bivanja v hišniškem stanovanju v smislu obstoja veljavnih civilnopravnih predpisov. Po besedilu zakona so namreč upravičenci do ugodnosti iz 175. a člena SZ-1 tisti imetniki pravice začasne uporabe oziroma stanovanjske pravice na hišniških stanovanjih, ki spadajo v eno od kategorij, opredeljenih v štirih alinejah navedene zakonske določbe, pri čemer za vse velja pogoj, da so v hišniškem stanovanju bivali ob uveljavitvi SZ in v stanovanju še prebivajo;1 pri tem pa se zahteva (dejanskega) prebivanja nanaša na čas uveljavljanja ugodnosti iz 175. a člena SZ-1. Ker je torej toženka (v nasprotju s sodbama Upravnega sodišča, I U 441/2017-24 z dne 4. 4. 2017, in, I U 2185/2017-16 z dne 26. 3. 2019) štela, da mora tožnik za ugoditev njegovi zahtevi v skladu s 175. a členom SZ-1 izkazati zakonitost bivanja v hišniškem stanovanju, je – kot pravilno ugotavlja tožnik – ravnala v nasprotju z določbami o vezanosti upravnega organa na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava iz četrtega odstavka 64. člena ZUS-1, zaradi tega pa je tudi napačno uporabila materialno pravo, in sicer 175. a člen SZ-1. Ta – kot pojasnjeno – zahteve po zakonitosti bivanja v hišniškem stanovanju v smislu obstoja veljavnih civilnopravnih naslovov ne vsebuje. Sodišču zato v obravnavani zadevi ni bilo treba ugotavljati, ali je tožnik z novimi etažnimi lastniki citiranega hišniškega stanovanja uredil najemno razmerje. Tudi sicer pa med strankami postopka ni sporno, da tega ni storil, a je to za obravnavani postopek (glede na zgoraj obrazloženo) pravno nepomembno dejstvo. Pomembno je, da je tožnik v citiranem hišniškem stanovanju bival ob uveljavitvi SZ, tj. 19. 10. 1991, in ob vložitvi vloge za uveljavljanje ugodnosti iz 175. a člena SZ-1, tj. 4. 1. 2012, kar med strankami postopka ni sporno.

17. Kot je Upravno sodišče opozorilo že v sodbi, I U 764/2014 z dne 24. 3. 2015 (to stališče pa je potrdilo tudi Vrhovno sodišče v prej citiranem sklepu), je treba (tudi) v postopku za priznanje pravic (tudi) prejšnjemu imetniku pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju ugotavljati obstoj okoliščin iz drugega odstavka 128. člena SZ v povezavi s 60. členom ZSR, in sicer, ali (1) ima v lastnini prazno družinsko stanovanjsko hišo, ali (2) ima v lastnini stanovanje kot posamezen del stavbe, če je to stanovanje primerno; (3) če družinska stanovanjska hiša še ni dograjena, ali bi jo imetnik lahko dogradil, pri čemer se zlasti upoštevajo premoženjske razmere imetnika. Lastnina prazne družinske stanovanjske hiše ali primernega stanovanja ali lastnina še nedograjene družinske stanovanjske hiše, ki bi jo imetnik (glede na premoženjske razmere) lahko dogradil, so namreč okoliščine, ki predstavljajo oviro za priznanje pravic (tudi) prejšnjim imetnikom pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju. Ugotavljanje navedenih okoliščin pa je sodišče toženki naložilo tudi s sodbo, I U 2185/2017-16 z dne 26. 4. 2019 (v izvrševanju katere je izdala izpodbijano odločbo), v kateri je izrecno zapisalo, da bi morala toženka tožniku dati možnost, da skuša dokazati, da v letu 1991 objekt v ... ni bil stanovanjska hiša, da ni bil dograjen in da ga tožnik tudi ne bi mogel dograditi. Sodišče ugotavlja, da toženka tožniku te možnosti ni dala zaradi zavzetega napačnega materialnopravnega stališča (da je za uveljavitev pravic do nepovratnih državnih sredstev pomembno trenutno stanje oziroma stanje na dan vložene zahteve). Posledično je zato tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje. Tožbene navedbe, da ni relevantno današnje stanje oziroma stanje obravnavanega objekta v ... v času vložitve vloge za uveljavljanje ugodnosti iz 175. a člena SZ-1, se tako izkažejo za utemeljene.

18. Sodišče je v nadaljevanju postopka zato v dokaznem postopku samo ugotavljalo, ali držijo tožbene navedbe, da je tožnik pred letom 1991 v ... začel graditi citirani objekt z namenom izgradnje počitniške hiše, ki ga zaradi pomanjkanja sredstev ni mogel niti dokončati oz. dograditi.

19. Po izvedenem dokaznem postopku sodišče navedena dejstva šteje za dokazana. V svojih izpovedbah so namreč tako tožnik kot priči B. B. in C. C. prepričljivo in verodostojno ter skladno izpovedali, da je tožnik citirani objekt v ... pred letom 1991 začel graditi z namenom izgradnje počitniške hiše, ki pa leta 1991 ni bila dokončana. Zgrajene so bile le nosilne stene in streha, ni pa še bilo oken, vrat, tlakov ter vodnih in elektro inštalacij. Prav tako tožnik tega objekta tedaj ni bil sposoben dokončati, saj ni imel zadostnih finančnih sredstev (izguba službe žene tožnika B. B. v letu 1991, poškodba tožnika v letu 1993 oziroma 1994, posledično izguba službe tožnika). Slednje potrjujejo še podatki o zaposlitvi oziroma prenehanju zaposlitve tožnika v upravnih spisih (tožnikova delovna knjižica). Ker je torej tožniku zatrjevana dejstva v zvezi s stanjem objekta v ... leta 1991 uspelo dokazati z njegovim zaslišanjem in z zaslišanjem navedenih prič, je sodišče njegove dokazne predloge za zaslišanje D.D., za ogled objekta v ... in za postavitev izvedenca zavrnilo. Glede na navedeno sodišče šteje, da tožnik leta 1991 (upoštevaje 3. točko drugega odstavka 4. člena ZSR) ni imel v lasti prazne družinske stanovanjske hiše, temveč nedograjen počitniški objekt. Le-ta pa tudi sicer po oceni sodišča glede na (zgoraj opisano) fazo gradnje, ob upoštevanju drugega odstavka 7. člena ZSR, ni bil primeren za bivanje. Tožnik pa ga zaradi nezadostnih finančnih sredstev tudi ni bil sposoben dograditi tako, da bi bil primeren za bivanje (kar tudi izhaja - kot že povzeto - iz izpovedi tožnika in obeh prič ter podatkov upravnih spisov). V zvezi z objektom v ... leta 1991 zato niso obstajale okoliščine iz drugega odstavka 128. člena SZ (v zvezi s 60. členom ZSR).

20. Ob tem sodišče le pripominja, da je nerelevantno, da je bil citirani objekt leta 2004 legaliziran kot stanovanjska stavba, kar naj bi po mnenju toženke izkazovalo, da je tožnik nameraval že od začetka zgraditi stanovanjsko hišo, saj Enotna klasifikacija vrst objektov (CC-SI) ne razločuje med stanovanjskimi in počitniškimi stavbami. Prav tako pa za obravnavani postopek ni pomembno, ali je bil kasneje citirani objekt dograjen in kdo je njegov lastnik, saj je relevantno le – kot že pojasnjeno – stanje leta 1991. 21. Ker torej med strankami postopka ni sporno, (1) da je tožnik hišniška dela na objektu ... prenehal opravljati leta 1987, in sicer iz razlogov, ki niso bili na njegovi strani, (2) da mu stanodajalec oziroma stanovanjska skupnost ni zagotovila drugega primernega stanovanja, (3) da je imetnik pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju, in (4) da je ob vložitvi zahteve za ugotovitev upravičenosti do izplačila gotovinskih in kreditnih sredstev ter vrednostnih papirjev z dne 4. 1. 2012 v hišniškem stanovanju, bival, ter (ker je tožniku uspelo dokazati), da objekt v ... leta 1991 ni bil namenjen stanovanjski, temveč počitniški rabi, prav tako pa zaradi nedograjenosti ni bil primeren za bivanje (ne glede na opredelitev vrste objekta), niti ga tožnik zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ni bil sposoben dokončati (torej niso obstajale okoliščine iz drugega odstavka 128. člena SZ), sodišče sodi, da ima na podlagi 2. točke druge alineje 175. a člena SZ-1 pravico zahtevati, da se mu za vrednost hišniškega stanovanja zagotovijo nadomestila pod pogoji in na način, določen v 173. členu SZ-1, če se odloči, da bi si zagotovil drugo lastniško stanovanje ali stanovanjsko hišo. 22. Sodišče je višino nadomestil odmerilo v skladu z zakonom in Pravilnikom.

23. Po podatkih iz zapisnika o ugotovitvi vrednosti stanovanja (list. št. 6 upravnega spisa) meri tožnikovo nekdanje hišniško stanovanje, 53,61 m2 in je ocenjeno s 316 točkami, kar pomeni, da njegova vrednost ob upoštevanju 116. člena SZ-1 ter Pravilnika o merilih za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih stavb znaša 44.554,20 EUR (vrednost stanovanja = 316 (število točk pripisanih gradbenemu delu stanovanja na enoto (m2)) x 2,63 EUR (vrednost točke) x 53,61 m2 (uporabna korigirana neto tlorisna površina stanovanja) x 1 (korekcijski faktor) x 1 (vpliv lokacije stanovanja)). Na podlagi tretjega odstavka 173. člena v zvezi s 175. a členom SZ-1 je zato sodišče odločilo, da je tožnik upravičen do nadomestila v skupini višini 32.970,10 EUR, pri čemer mu je stranka z interesom A., d. d., dolžna izplačati 16.039,51 EUR v gotovini in 11.138,55 EUR v obveznicah, tožena stranka pa 5.792,05 EUR v vrednostnih papirjih, pod pogojem, da kupi stanovanje.

24. Ker glede na vse obrazloženo v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta toženka ni spoštovala pravil postopka, je napačno uporabila materialno pravo in posledično nepopolno ugotovila dejansko stanje, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani upravni akt razveljavilo (I. točka izreka) in s sodbo samo odločilo o stvari (II. točka izreka), saj je (kot je opisano zgoraj) na glavni obravnavi izvedlo dokazni postopek in samo ugotovilo dejansko stanje (prvi odstavek 65. člena ZUS-1).

**K III. točki izreka**

25. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUS-1 o stroških postopka odločalo na podlagi 154. in 155. člena ZPP. Ker je tožnik s tožbo uspel, mu mora toženka povrniti stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnikove stroške je sodišče odmerilo na podlagi predloženega stroškovnika, v skladu z načelom potrebnosti in določbami Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). Tožnik, ki ga je zastopala pooblaščenka odvetniška družba, je priglasil stroške sestave tožbe (800 točk), pristopa na narok in urnino (950 točk) ter 2 % od skupne vrednosti storitve materialnih stroškov. Sodišče je tožniku priznalo stroške za sestavo tožbe (700 točk; prva alineja 1. točke tar. št. 30 OT v zvezi s 1. točko tar. št. 18 OT), zastopanje na prvem naroku (700 točk; prva alineja 3. točke tar. št. 30 OT) in porabljeni čas zastopanja na naroku (50 točk; prvi odstavek 6. člena OT), kar znaša 1.450 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR; prvi odstavek 13. člena OT) pomeni 870,00 EUR, ob upoštevanju 22-odstotnega DDV (191,40 EUR) pa 1.061,40 EUR. Sodišče je tožniku priznalo tudi materialne stroške v višini 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk (20 točk; tretji odstavek 11. člena OT) in 1 % od presežka nad 1.000 točk (4,5 točke; tretji odstavek 11. člena OT), kar skupaj znaša 24,5 točke, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR; prvi odstavek 13. člena OT) pomeni 14,70 EUR. Skupni znesek stroškov, ki jih je sodišče priznalo tožniku, tako znaša 1.076,10 EUR (III. točka izreka). Sodišče tožniku ni priznalo dodatnih 100 točk za sestavo tožbe ter dodatnih 200 točk za pristop na narok in urnino, saj glede na vrednost obravnavanega predmeta (32.970,10 EUR) vrednost storitve znaša 700 točk (prva alineja 1. točke tar. št. 30 OT v zvezi s 1. točko tar. št. 18 OT), narok pa je trajal le pol ure nad eno uro (prvi odstavek 6. člena OT). Prav tako sodišče tožniku ni priznalo 2, temveč le 1 % od presežka nad 1.000 točk od skupne vrednosti storitve materialnih stroškov, saj glede na določbo tretjega odstavka 11. člena OT za več ni upravičen.

26. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ)), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (Opomba 6.1: c) Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1)).

1 Glej 13. točko sklepa Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 212/2015 z dne 22. 2. 2017.