Jedro

Do prisilne rušitve bungalova je prišlo na podlagi pravnomočno končanega inšpekcijskega postopka, ki je potekal zaradi tožnikove gradnje brez predpisanih gradbenih dovoljenj in v katerem so mu bile zagotovljene vse pravice, prav tako v njem ni prišlo do hujših kršitev. Vsako upravno odločanje, ki povzroči škodo, še ni samo po sebi protipravno. Protipravnost nastopi, ko nosilec oblasti prekorači svoj okvir zakonitega delovanja v taki meri, da tega ni mogoče opravičiti oziroma utemeljiti z značilnostmi samega upravnega ali pravnega sistema (kvalificirana stopnja napačnosti oziroma kršitve, ki so zavestne, namerne ali očitne).

Sporni objekt, v katerem je tožnik nezakonito bival in vanj brez dovoljenj (in soglasij) vlagal, je predstavljal nedovoljeno gradnjo, in je v primeru gradnje brez ustreznih upravnih že na podlagi predpisov o gradnji dovoljenj predvidena tudi sankcija rušitve takšne gradnje.

Pravica do doma ni absolutna pravica, saj je treba tehtati okoliščine primera, ki so pomembne za presojo, ali pomeni rušitev nesorazmeren poseg v tožnikovo pravico. Sodišče prve stopnje je tehtalo na eni strani tožnikovo pravico in na drugi strani pravico splošne koristi, ki jo je treba varovati in zagotoviti na tem občutljivem območju, ki predstavlja narodni park, v katerega načeloma (ampak zgolj v izjemnih primerih, ki so strogo določeni in obravnavani) ni dopustno posegati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženki dolžni plačati tožniku znesek 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2013 dalje in znesek 70.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje ter mu povrniti pravdne stroške (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da prvo toženki povrne stroške postopka v višini 3.036 EUR (II. točka izreka), drugo tožencu pa v višini 5.7549,52 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje (III. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper omenjeno sodbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita, da je spregledalo več pravno odločilnih dejstev. Sklicevanje na neverodostojnost tožnika in njegovo prilagajanje potrebam posameznega postopka ne more utemeljevati zaključkov sodišča. Uredba o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora na območju TNP v občini Bohinj (Ur. l. RS, št. 119/2002; v nadaljevanju Uredba) se ne nanaša na objekt, ki je bil prisilno porušen v novembru 2013 in je bil tožnikov dom. Iz 4. člena Uredbe pod poseg št. 105 izhaja, da objekta s parc. št. 1226/2 k.o. X ni mogoče legalizirati in je zato potrebna njegova odstranitev. Uredba se ne nanaša na objekt, v katerem je živel tožnik. Sklicevanje sodišča, da je v navedeni Uredbi prišlo do zapisa napačne parcelne številke, je neutemeljeno. Vsi državni organi so dolžni navedeno Uredbo spoštovati in bi moral pristojni organ navedeno zmoto, v kolikor je do nje prišlo, ustrezno popraviti v potrebnem postopku. Sodišče ni tisto, ki bi bilo dolžno napake odpravljati, zaradi česar je sklicevanje na napako organa brezpredmetno, prav tako pa tudi razlogovanje sodišča, da se ta nanaša ravno na bungalov z ID št. 000 - X. Razlogovanju sodišča, da se več dokumentov starejšega datuma sklicuje na napačno številko, ni mogoče slediti, zlasti ne sklicevanju, da je prišlo do zapisa napačne parcelne številke in da je bilo na ogledu objekta in kraja gradnje dne 6. 11. 2011 ugotovljeno, da sporni objekt dejansko leži na parceli št. 0000 k.o. X in ne na parceli št. 1226/2. V Uredbi objekt, v katerem je tožnik prebival, ni bil naveden. Napaka v parcelni številki, na katero se sklicuje sodišče in utemeljuje upravičenost rušenja tožnikovega doma, ne utemeljuje izpodbijane odločitve. Ni moč zaključiti, ali je do napake sploh prišlo, saj je bil namen rušenja očitno vezan na novogradnjo drugo toženke na tem območju. Odločitev sodišča, ki napako toženih strank v zvezi s samim objektom in parcelno številko navedeno v Uredbi sanira in jo dopolnjuje, je neutemeljena. Uredba bi morala biti, v kolikor bi dejansko prišlo do napake v navedbi parcele, ustrezno popravljena. Sodišče bi moralo slediti dejstvu, da je prišlo do rušenja tožnikovega doma iz razloga potreb toženih strank na nezakonit način, s čimer je dokazana protipravnost njihovega ravnanja in vzročna zveza med njim in tožniku nastalo škodo. Nezakoniti inšpekcijski postopki so se sklicevali na Uredbo in namerno spregledali dejstvo, da predmetni objekt ni predmet Uredbe. Sklicevanje sodišča na pravdni postopek pred Okrožnim sodiščem v Kranju I P 266/2008, v katerem je bilo pravnomočno odločeno, da mora tožnik izprazniti sporni objekt X, ki stoji na parceli št. 0000, k.o. X in ga izročiti prvo toženki, dokazuje, da prvo toženka kljub pravnomočnemu izvršilnemu naslovu ni imela interesa vložiti izvršbo na izpraznitev objekta, temveč se je v izogib izvršbi poslužila inšpekcijske odločbe o rušitvi objekta. Tožnik se ne strinja z razlogi povezanimi z rušenjem objekta, v katerem je živel, ob tem, da je bil porušen objekt, ki ni predmet Uredbe. Inšpekcijski organi, v kolikor so prišli do enakih zaključkov, za svoja ravnanja niso imelo podlage v navedeni uredbi. Ne gre se strinjati z razlogi sodišča, da je bilo tožniku z izdajo sodbe v zadevi I P 266/2008 v juniju 2013 jasno, da se mora iz objekta X izseliti ter da je imel do novembra 2013 dovolj časa, da si priskrbi drugo stanovanje. Splošno znano dejstvo je, da si v tako kratkem času drugega stanovanja ni mogel priskrbeti ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer in ob tem, da je v objektu živel več kot tri desetletja. Ni moč slediti razlogom sodišča, da tožnik za vlaganja v objekt s strani lastnika ni imel soglasij, saj, v kolikor jih ne bi imel, ne bi mogel vlagati. Pravilen je zaključek sodišča, da je bil objekt, tožnikov dom, dne 5. 11. in 6. 11. 2013 prisilno odstranjen. Ob vsej medijski izpostavljenosti in policijski asistenci je bil ponižano izseljen, kar utemeljuje nastanek premoženjske in nepremoženjske škode. Upravni organ v skladu z načelom varstva pravic strank in varstva javnih koristi ni opozoril na ustrezno ravnanje za uveljavitev njegovih ugovorov zoper izkazane inšpekcijske ukrepe, zlasti katera dejstva in okoliščine so pomembne za odločitev, na kakšni podlagi bi tožnik lahko utemeljil, da sporni bungalov ne predstavlja nelegalne gradnje, ob tem, da upravni organ ni upošteval določil Uredbe. Sodišče je tako neutemeljeno zaključilo, da je bil tožnikov dom - bungalov X predmet Uredbe. Pri svoji odločitvi bi moralo slediti njegovim trditvam, sklicujoč se na 14., 22., 23., 34. in 36. člen Ustave RS, da upravni organ ni ugotovil resničnega dejanskega stanja in da tožnik zaradi kršitve dolžnosti uradne osebe v postopku pred upravnim organom ni mogel ustrezno uveljavljati svojih pravic. Razlogovanja sodišča, da je tožnik svoje trditve prilagajal potrebam posameznih postopkov, so brezpredmetna, saj je branil svoje interese kot stranka v postopkih. V zvezi z očitkom kršitve 22. člena Ustave, ki zagotavlja enako varstvo pravic v postopku, je sodišče sledilo prvo toženki. Nedokazana je ugotovitev sodišča, da ni bilo kršeno navedeno načelo. V njegovem primeru je šlo za »neobičajen postopek« izvršitve, prekomeren in medijsko izpostavljen, ob prisotnosti številnih policistov. Sodišče bi moralo zaključiti, da pri izvršitvi - rušenju njegovega doma ni šlo za enako obravnavanje tožnika v primerjavi z drugimi črnograditelji. V sodbi se sploh ni opredelilo do tega, koliko ljudi je sodelovalo pri izvršitvi rušitve in koliko je bilo opazovalcev. Tožniku je bil odvzet dom na način, ki do sedaj v Sloveniji še ni bil uporabljen. V njegovo pravico do doma je bilo poseženo nesorazmerno in tako nezakonito. Toženki bi lahko svoj cilj zasledovali na običajen način. Izkazan je nesorazmeren poseg v njegovo pravico do spoštovanja doma, ob tem, da za navedeno ravnanje - rušitev objekta ni bilo podlage v Uredbi. Razlogovanje sodišča o splošni koristi je zato neutemeljeno. Tožnik izpodbija tudi zaključek sodišča, da ni podana pasivna legitimacija drugo toženca. Sodišče bi moralo upoštevati, da je bil slednji upravljalec nepremičnine, na kateri je stal odstranjen objekt X. Odstranitev je bila opravljena zaradi potreb novogradnje oziroma obnove sosednjega objekta s pridobitvijo travnate površine za izvajanje šolskih programov in očitno za potrebe drugo tožene stranke, česar sodišče ni upoštevalo.

3. Toženca sta v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje celostno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo očitanih in uradoma upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP). Dokazna ocena, na kateri ima oporo obširno ugotovljen dejanski stan, je skrbna, vestna in analitično-sintetična (8. člen ZPP). Tožnik s ponavljanjem trditev in stališč, na katere je odgovorilo že sodišče prve stopnje, pomislekov v izpodbijane ugotovitve (zaključke) ne poraja.

6. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (iz naslova vlaganj) in nepremoženjsko škodo (zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, razžalitve dobrega imena in časti, okrnitve osebnostne pravice in strahu), ki naj bi mu nastala zaradi protipravnega ravnanja prvo toženke in drugo toženca v zvezi z rušitvijo objekta na naslovu ..., ki je bila dne 5. in 6. novembra 2013. V tej fazi ni več sporno, da je bil na tem naslovu odstranjen objekt X, ki je bil postavljen na parceli št. 0000, k.o. X, in ga je tožnik nezakonito uporabljal (od leta 1986) več kot tri desetletja za stanovanjske namene. Tožnik ni bil nikoli lastnik sporne nepremičnine in ni imel nobenega pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice, prav tako ni imel nikoli pravnega naslova za uporabo objekta X. Čeprav objekta X ni zgradil, je vanj vlagal in bungalov leta 1986 rekonstruiral v stanovanjski objekt. Za vlaganja ni imel soglasij lastnika (prvo toženke). Tega tožnik z ničemer ne dokazuje. Zgolj njegova trditev, da, v kolikor soglasja ne bi bilo, ne bi mogel vlagati, ne zadošča. Za vlaganja tudi ni pridobil potrebnih upravnih dovoljenj, prav tako nikoli ni plačeval najemnine (ali drugega nadomestila) oziroma drugih stroškov (razen elektrike). Vsa leta je vedel, da v objektu, čeprav ga je obnavljal, biva nezakonito (glede lastništva ni bil v opravičljivi zmoti). Na podlagi dokaznega postopka je bilo celo ugotovljeno (čemur pritožba ne ugovarja), da mu je bila zaradi gradnje (preureditve bungalova X v stanovanjske namene) že v letu 1986 odrejena ustavitev gradnje in da je bil kaznovan za prekršek, pri čemur mu je bilo naloženo, da pridobi v roku ustrezna upravna dovoljenja, sicer bo pristojni organ odredil odstranitev objekta ter vzpostavitev prejšnjega stanja. Sodišče prve stopnje je na podlagi številnih dokaznih listin v obravnavanem času od leta 1986 do 1988, ko se je obnavljal Dom (okoli katerega so se nahajali bungalovi in pomožni objekti), v zvezi s katerim so bile sicer odpravljene določene pomanjkljivosti, ugotovilo, da je bilo od leta 1986 tožniku jasno, da so bili bungalovi na območju Doma, med katere je spadal tudi bungalov X, nelegalni in da jih je treba zaradi obnove doma porušiti. Tedaj so odstranili večino bungalovov. Ostala sta dva, eden izmed njih je bil sporni bungalov X Tega se je tožnik že tedaj (tudi glede na lastna dejanja) očitno zavedal. 7. Izpodbijana sodba temelji na zaključku, da toženca nista odškodninsko odgovorna. Glede drugo toženca je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni podana njegova pasivna legitimacija, glede prvo toženke pa zaključilo, da ni podana protipravnost njenega ravnanja oziroma da ni podana vzročna zveza med očitanim ravnanjem in zatrjevano škodo. Do prisilne rušitve bungalova X je namreč prišlo na podlagi pravnomočno končanega inšpekcijskega postopka, ki je potekal zaradi tožnikove gradnje brez predpisanih gradbenih dovoljenj in v katerem so mu bile zagotovljene vse pravice, prav tako v njem ni prišlo do hujših kršitev. Vsako upravno odločanje, ki povzroči škodo, še ni samo po sebi protipravno. Protipravnost nastopi, ko nosilec oblasti prekorači svoj okvir zakonitega delovanja v taki meri, da tega ni mogoče opravičiti oziroma utemeljiti z značilnostmi samega upravnega ali pravnega sistema (kvalificirana stopnja napačnosti oziroma kršitve, ki so zavestne, namerne ali očitne).1 Tožnik v konkretni zadevi ni dokazal, da je šlo v tem upravnem postopku pri odločanju za zavestno (naklepno) protipravno ravnanje upravnega organa (npr. da je za predpis namerno razlagal v nasprotju s prakso oziroma odstopil od običajne metode dela, službene dolžnosti ali potrebne skrbnosti).2

8. Srž pritožbe je tožnikovo vztrajanje o neutemeljenosti sklicevanja na Uredbo (2012), ker se poseg št. 105 ne nanaša na objekt, ki je bil prisilno porušen v novembru 2013 in je predstavljal tožnikov edini dom. Kot je razvidno že iz razlogov izpodbijane sodbe, je namreč Uredba v 4. členu določila, katerih posegov v prostor Triglavskega narodnega parka ni mogoče legalizirati in je zato potrebna odstranitev objekta. Glede posega št. 105 je razvidno, da objekta s parc. št. 1226/2, k.o. X - počitniška hišica ni mogoče legalizirati. Pritožbeno sodišče se strinja z obširnimi in prepričljivimi razlogi sodišča prve stopnje, da je v navedeni uredbi očitno prišlo do zapisa napačne parcelne številke. Drži, da se morajo državni organi držati predpisov, kar uredba je, a je zmotno pritožbeno stališče, da se lahko napaka v predpisu, če se ugotovi, odpravi oziroma popravi le tako, da to stori organ, ki je akt izdal in v zato predvidenem postopku. Sodišče je dolžno odločati v skladu z Ustavo in zakonom. Le pravna razmerja urejena s pravnomočno odločbo državnega organa (upravno ali sodno odločbo), je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti v primerih in po postopkih določenih z zakonom (158. člen Ustave RS). Tu pa ne gre za takšen primer, saj uredba ne predstavlja ureditve nekega (konkretnega) pravnega razmerja (oziroma odločitve o njem), pač pa podzakonski akt, ki ga lahko sodišče interpretira in razlaga, upoštevajoč pri tem tudi okoliščine primera. Zato ravnanje sodišča prve stopnje, ki je pri presoji (razlagi) prave vsebine Uredbe upoštevalo številne dokumente starejšega datuma, ni nedopustno. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s spornim zapisom v Uredbi obširno in prepričljivo opredelilo do pomislekov tožnika in obširne listinske dokumentacije, pri tem pa utemeljeno upoštevalo tudi njegovo trditveno podlago, podano ne le v tem postopku, temveč tudi v upravnem inšpekcijskem postopku, prav tako pa tudi njegovo očitno spreminjanje navedb. Za svoje ugotovitve je podalo obsežne in prepričljive razloge, ki jim pritožbeno sodišče sledi. Zaključek sodišča prve stopnje, da se pod posegom „z zaporedno številko 105, parc. št. 1226/2 - počitniška hišica“, omenja ravno bungalov z ID 000 - bungalov X, ki pa dejansko leži na zemljišču parc št. 0000, k.o. X ima oporo v več listinskih dokumentih, čigar dokazni oceni (glej 28. - 30. točko izpodbijane sodbe) tožnik v pritožbi ustrezno (konkretno) niti ne oporeka. Meni le, da ni moč zaključiti, da je do napake prišlo, ker je bil namen rušenja očitno vezan na novogradnjo na tem območju v povezavi s pridobitvijo evropskih sredstev. A takšen očitek je neprepričljiv in v dokaznem postopku nima podlage. Kot je razbrati iz razlogov izpodbijane sodbe, se na spornem območju, kjer je stal bungalov, ni izvajala nobena novogradnja, pač pa je prišlo le do obnove Doma, ki leži v bližini, in to dejansko na parceli št. 1226/2. Dejstvo je, da je sporni objekt, v katerem je tožnik nezakonito bival in vanj brez dovoljenj (in soglasij) vlagal, predstavljal nedovoljeno gradnjo, in je v primeru gradnje brez ustreznih upravnih že na podlagi predpisov o gradnji dovoljenj predvidena tudi sankcija rušitve takšne gradnje. Da bi bila za sporni objekt predvidena legalizacija, tožnik niti ni ustrezno trdil niti izkazoval (izkazal). Pritožbeno sodišče ne dvomi v prepričljivost ugotovitve, da se poseg št. 105 iz navedene uredbe nanaša na bungalov X, saj je bilo v preteklosti napačno ugotovljeno, na kateri parcelni številki ta objekt leži, in s tem tudi napačno v uredbi prenesena parcelna številka. Tudi ugotovljene okoliščine v zvezi z izmerami objekta v različnih dokumentih, ki so se ujemale v starejših dokumentih z dokumenti v spornem inšpekcijskem postopku od leta 2011, potrjujejo pravilnost presoje sodišča prve stopnje. Da gre pri posegu št. 105 v 4. členu uredbe prav za sporni objekt, ki sicer leži na parceli št. 0000 k.o. X in ga je treba porušiti, in ne za objekt na parceli št. 1226/2 (za katerega se je izkazalo, da gre za Dom, ki je bil predmet obnove), izhaja iz sestavnega dela Akta legalizacije za občino Bohinj, v katerem se izmere iz prikaza posega pod zaporedno številko 105 ujemajo z izmerami objekta, ki so bile opravljene glede bungalova v preteklosti. Dokumentacija (načrti in skice), priložena k prikazu posegov potrjuje, da gre pri posegu št. 105 za objekt v neposredni bližini Doma. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je bila pri posegu št. 105 očitno zapisana napačna parcelna številka.

9. Do prisilne rušitve bungalova X je prišlo na podlagi pravnomočno končanega inšpekcijskega postopka, ki ga je zaradi gradnje brez predpisanih dovoljenj zoper tožnika leta 2011 sprožil Inšpektorat RS za okolje in prostor. Rušitev spornega objekta je bila opravljena na podlagi pravnomočne in izvršljive inšpekcijske odločbe z dne 23. 2. 2011 in pravnomočnega in izvršljivega sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 3. 4. 2012. Iz teh odločb (ob upoštevanju pravilne razlage uredbe) izhaja, na kateri objekt se je ukrep nanašal in da ga ni bilo mogoče legalizirati. Ob tem je prvostopenjsko sodišče utemeljeno izpostavilo tudi pomembnost pravnomočne odločitve v pravdni zadevi I P 266/2008. Strinjati se je moč z omenjenim sodiščem, da je bilo tožniku že junija 2013 (s pravnomočnostjo sodne odločbe) jasno, da se mora iz objekta X izseliti. Okoliščina, da je prišlo do rušitve bungalova, v katerem je nezakonito živel, ne spremeni tega, da je bila že pred tem tožnikova dolžnost, da nepremičnino, v kateri je imel dom, izroči prvo toženki. V tem okviru je neprepričljivo pritožbeno zatrjevanje, da naj toženka kljub pravnomočnemu izvršilnemu naslovu ne bi imela namena vložiti izvršbo na izselitev, saj gre »zgolj« za (hipotetično) trditev. Bistveno je, da je imel tožnik do novembra 2013, ko je bil določen dan rušitve v inšpekcijskem postopku, dovolj časa, da v skladu s pravnomočno sodno odločbo sam izprazni objekt, v katerem so se nahajale njegove stvari, in si priskrbi drugo (vsaj začasno) bivališče. Neprepričljive (in presplošne) so tudi njegove pritožbene navedbe, češ da je splošno znano dejstvo, da si v tako kratkem času ob danih premoženjskih razmerah ni mogel priskrbeti drugega bivališča. Pritožbeno sodišče meni, da so bili štirje meseci povsem primeren (zadosten) čas, da tožnik stori to, kar mu je bilo naloženo že s pravnomočno sodno odločbo (že v upravnem postopku je bil večkrat pozvan, da objekt izprazni). Škode, ki jo tožnik zatrjuje v tej pravdi, (tudi) po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče pripisati (z njegove strani zatrjevanemu) ravnanju prvo toženke v upravnem postopku.

10. Tožnik v pritožbi posplošeno ponavlja, da je protipravnost prvo toženke izkazana s tem, da upravni organi niso ravnali v skladu z načelom varstva pravic strank, ker njegovi ugovori v postopku niso bili ustrezno obravnavani in tudi ni bil opozorjen na njihovo uveljavitev zoper inšpekcijske ukrepe. Na ta očitek je sodišče prve stopnje obrazloženo odgovorilo, podane razloge pa pritožbeno sodišče ocenjuje kot prepričljive. Iz dokaznega postopka je namreč razvidno, da so bili njegovi ugovori v upravnem postopku, v katerem ga je ves čas zastopala odvetnica, obravnavani. Zagotovljena mu je bila strokovna pomoč, ki jo je odvetnica tudi izvajala. Če vseh pravnih možnosti (sredstev) ni izkoristil, to še ne predstavlja toženkinega nedopustnega ravnanja. Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, morajo upravni organi ravnati aktivno, s pojasnili in opozorili omogočiti strankam, da zavarujejo in uveljavljajo svoje pravice. Pritožbeno sodišče se strinja z argumenti, da je upravni organ glede na spreminjanje trditev s strani tožnika3 ravnal ustrezno in da zaradi samega tožnikovega ravnanja upravnemu organu ni mogoče očitati kršitev ustavnih pravic. Spreminjanje in prilagajanje navedb potrebam postopkov ne predstavlja ustreznega in skrbnega postopanja, tudi sicer pa iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da očitane kršitve ne vodijo do zaključka, ki ga izpostavlja tožnik, da se je ravno zato inšpekcijski postopek zanj končal neugodno. Ta postopek se je končal z odstranitvijo bungalova X (s prisilno rušitvijo), saj tožnik za izvedena dela na objektu ni imel lokacijskega dovoljenja, ker objekt ni imel gradbenega dovoljenja in ker ga ni bilo mogoče legalizirati. Da bi imel tožnik takšna dovoljenja, ne zatrjuje, prav tako ne navaja, da je bila v času poteka inšpekcijskega postopka predvidena oziroma možna legalizacija spornega objekta.

11. Neutemeljen je tudi pritožnikov očitek, da mu ni bilo zagotovljeno enako varstvo pravic, pri čemer izpostavlja, da je šlo za neobičajno izveden postopek izvršitve, ker je bilo navzočih veliko policistov in krajanov. Tožnik protipravnosti ravnanja toženke ni gradil na neobičajnosti postopka, tudi sicer pa zagotovitev (javne) varnosti s prisotnostjo velikega števila policistov ne pomeni kršitve ustavne pravice do enakega varstva pravic v postopku. Razlog, zakaj je bila ob rušitvi prisotna množica, po presoji pritožbenega sodišča ne more imeti posebne teže. Dejstvo je, da je bil upravni postopek in dogodek medijsko izpostavljen, kar pa ni bila posledica ravnanja toženke oziroma njenih organov. Kdo je poskrbel, da je bila navedena zgodba predstavljena medijem, je ostalo neizkazano. Je pa iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki niso pritožbeno izpodbijane, moč razbrati, da so se na dan rušenja bungalovov zbirali številni ljudje, ki so bili prijatelji in znanci tožnika, in je to posledično botrovalo večji prisotnosti policistov. Ker tožnik ni pojasnil, kakšno vlogo naj bi imela prvo toženka pri (javnem) razglašanju, da je nezakonito posegel v območje TNP, zaradi česar naj bi bile kršene njegove osebnostne pravice, tudi temu očitku nedopustnega ravnanja ni bilo moč slediti.

12. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi obsežni argumentaciji izpodbijane sodbe (v 52. in 53. točki obrazložitve), zakaj prisilna rušitev bungalova, s katero je sicer prišlo do posega v tožnikovo pravico do doma, še ne pomeni, da je prva toženka odškodninsko odgovorna.4 Pravica do spoštovanja doma je zagotovljena ne le s 36. členom Ustave RS, pač pa tudi v okviru 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Sodna praksa ESČP, ki jo je (v 52. točki obrazložitve) omenilo sodišče prve stopnje, je kot dom opredelila tudi objekt ali prostor, ki ga posameznik zaseda nezakonito ali je nezakonito zgrajen, kar pomeni, da na ugotovitev, da je bil bungalov X tožnikov dom, okoliščina, da je slednji nezakonito dograjeval, adaptiral in zasedal bungalov, nima odločilne teže. Vendar pa pravica do doma ni absolutna pravica, saj je treba tehtati okoliščine primera, ki so pomembne za presojo, ali pomeni rušitev nesorazmeren poseg v tožnikovo pravico. Sodišče prve stopnje je tehtalo na eni strani tožnikovo pravico in na drugi strani pravico splošne koristi, ki jo je treba varovati in zagotoviti na tem občutljivem območju, ki predstavlja narodni park, v katerega načeloma (ampak zgolj v izjemnih primerih, ki so strogo določeni in obravnavani) ni dopustno posegati. Varstvo TNP, ki obsega najvišje, najlepše in najbolj ohranjene predele visokogorja v Sloveniji, je nacionalna in splošna korist. Osnovni cilj in namen TNP, ki je edini tak park v Sloveniji, je v ohranitvi izjemnih naravnih in kulturnih vrednosti, varovanju avtohtonega rastlinskega in živalskega sveta, ekosistemov ter značilnosti neživega sveta.5 Vse to je bilo zasledovano v izpeljanem upravnem postopku. Interes širše skupnosti prevladuje nad interesom oziroma koristjo posameznika in tako (zakonit) poseg prvo toženke v tožnikovo pravico do spoštovanja doma ni bil nesorazmeren. Da je temu tako, dodatno utemeljujejo okoliščine, da so bila tožnikova dela na objektu nezakonito izvedena, v nasprotju s predpisu o varstvu TNP, in da slednji v celotnem obdobju od leta 1986 ni ravnal vestno in pošteno, saj mu ni moglo ostati neznano, da nima pravnega naslova za bivanje in gradnjo, hkrati pa se zavedal, da bo bungalov potrebno rušiti. Do rušenja bungalova X je prišlo nazadnje, potem ko so ob obnovi Doma morali porušiti vse ostale objekte, večinoma leta 1987. Ob zavedanju, da nima pravnega naslova za bivanje v objektu, je imel na razpolago ne le štiri mesece, temveč vrsto let, da si zagotovi drugo bivališče, a je brez utemeljenega razloga menil, da bo lahko v bungalovu nezakonito in brezplačno bival neomejeno obdobje. Pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da prisilna odstranitev bungalova X ni pomenila nesorazmernega posega v tožnikovo osebnostno pravico, (neprepričljiva) pritožbena trditev, da način izvedbe rušitve s prisotnostjo množice ljudi predstavlja nesorazmernost posega, ne omaje. Glede na navedeno je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da protipravnost ravnanja upravnega organa ni bila podana, zaradi česar je bil tožbeni zahtevek zoper prvo toženko utemeljeno zavrnjen.

13. Pravilno je bil (zaradi neobstoja pasivne stvarne legitimacije) zavrnjen tudi tožbeni zahtevek zoper drugo toženca. Pasivna stvarna legitimacija je podana, kadar je tožena stranka subjekt zatrjevane obveznosti, torej, ko tožeča stranka upravičeno terja uveljavitev svoje pravice (iz materialnopravnega razmerja) ravno napram toženi stranki. Če pasivna stvarna legitimacija (tožene stranke) ni podana, je treba tožbeni zahtevek zavrniti.

14. Tožnik je protipravnost ravnanja drugo toženca (in s tem njegovo legitimacijo) utemeljeval s trditvami, da kot upravljalec objekta ni ustrezno zaščitil nepremičnine, ki jo je upravljal in v kateri mu je dovoljeval bivanje, ter da s svojim ravnanjem ni preprečil rušenja bungalova. Pri tem se je skliceval na odločbo Doma in izjavo Izobraževalnega centra Y kot pravnih prednikov drugo toženca. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je bil drugo toženec upravitelj nepremičnine, na kateri je stal objekt X, ni pa bil pravni naslednik Izobraževalnega centra Y in še pred njim Izobraževalnega centra Z, s katerima se je tožnik dogovarjal v zvezi s predmetnim objektom. Tožnik se nikoli ni pogovarjal ali kakorkoli dogovarjal s tožencem glede njegovega bivanja. V razmerju do tožnika toženca ni zavezoval noben dogovor. Prav tako tožnik ni zatrjeval niti dokazal, da bi bil z drugo tožencem v kakšnem poslovnem razmerju. Tožnik ni podal trditev o razlogih in načinu zaščite nepremičnine s strani drugo toženca, kar je sam opredelil kot njegovo dolžnost. Ugotovljeno je tudi bilo, da toženec kot upravljalec nepremičnine ni imel dolžnosti, da v inšpekcijskem postopku aktivno sodeluje, saj ni bil oseba, na katerega bi se inšpekcijski ukrepi po Zakonu o graditvi objektov nanašali (ni bil investitor nelegalne gradnje). Temu pritožba niti ne oporeka. Pritožbeno izpostavljanje, da je bil toženec upravljalec nepremičnine, na kateri se je z rušitvijo pridobila travnata površina za izvajanje šolskih programov (kar je v toženčevi domeni), ob povedanem ne more pripeljati do drugačnega zaključka, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje, saj to z očitanim protipravnim ravnanjem nima nobene pravno relevantne zveze. Ker ni bilo trditvene podlage, ki bi kazala na to, da je toženec subjekt zatrjevane obveznosti, je bil tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.

15. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti procesni niti materialni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zaradi česar krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v povezavi s 165. členom ZPP). Slednje velja tudi za oba toženca, ki z odgovoroma na pritožbo, v katerih v bistvenem povzemata zaključke prvostopenjskega sodišča, nista prispevala k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 155. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Glej VSL sodbo I Cpg 828/2016 z dne 19. 9. 2017. 2 Glej VSL sodbo I Cpg 828/2016 z dne 19. 9. 2017 in odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 49/2009 z dne 19. 5. 2011 in II Ips 101/2010 z dne 15. 12. 2011. 3 Na katerem je (bila) skladno z načelom skrbnosti dolžnost, da natančno in nedvoumno, predvsem pa po resnici pojasni dejansko stanje (potek dogajanja v preteklosti) in ponudi relevantne dokaze, s katerimi je razpolagal. 4 Saj je bil obravnavani poseg zakonit. 5 Glej 53. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.